Zadeva T-318/03

Atomic Austria GmbH

proti

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)

„Znamka Skupnosti – Besedna znamka ATOMIC BLITZ – Ugovor imetnika nacionalnih besednih znamk ATOMIC – Dokaz o podaljšanju registracije prejšnje znamke – Obseg preizkusa UUNT – Zavrnitev ugovora – Člen 8(1)(b) Uredbe (ES) št. 40/94“

Povzetek sodbe

1.      Znamka Skupnosti – Procesne določbe – Presoja dejstev po uradni dolžnosti – Postopek z ugovorom – Obravnava, ki je omejena na navajane razloge – Presoja Urada o resničnosti navedenih dejstev in dokazni moči predloženih dokazov – Obseg – Spoštovanje pravic obrambe

(Uredba Sveta št. 40/94, člen 74(1))

2.      Znamka Skupnosti – Procesne določbe – Presoja dejstev po uradni dolžnosti – Postopek z ugovorom – Preučevanje le zahtevanih ukrepov – Obvezna oblika za dokaze, ki naj bi dokazali obstoj prejšnje pravice vložnika ugovora – Neobstoj

(Uredba Sveta št. 40/94, člen 74(1))

3.      Znamka Skupnosti – Procesne določbe – Presoja dejstev po uradni dolžnosti – Postopek z ugovorom – Načelo kontradiktornosti – Vpliv – Omejitve

(Uredba Sveta št. 40/94, člen 74(1))

1.      Čeprav zlasti iz člena 74(1), in fine, Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti izhaja, da mora v postopkih, ki zadevajo relativne razloge za zavrnitev registracije znamke Skupnosti, stranka, ki vloži ugovor zoper registracijo določene znamke Skupnosti in se pri tem opira na prejšnjo nacionalno znamko, dokazati obstoj te znamke in po potrebi obseg njenega varstva, pa je naloga Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) preveriti, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo razloga za zavrnitev zadevne registracije. V tem okviru mora presoditi resničnost navedenih dejstev in dokazno moč elementov, ki so jih predložile stranke.

Lahko se zgodi, da mora Urad med drugim upoštevati nacionalno zakonodajo države članice, v okviru katere prejšnja znamka, na kateri temelji ugovor, uživa varstvo. Če so take informacije potrebne za presojo o pogojih uporabe razloga za zavrnitev zadevne registracije in predvsem o resničnosti predloženih dejstev ali o dokazni moči predloženih dokumentov, se mora po uradni dolžnosti in s sredstvi, ki se mu zdijo za to primerna, pozanimati o nacionalni zakonodaji zadevne države članice. Omejitev dejanske podlage preizkusa Urada namreč ne izključuje, da ta poleg dejstev, ki so jih izrecno navedle stranke iz postopka z ugovorom, upošteva tudi splošno znana dejstva, to pomeni dejstva, ki jih lahko pozna vsak in jih je mogoče dobiti iz splošno dostopnih virov. Urad lahko, če meni, da je to potrebno, od strank zahteva tudi predložitev pojasnil glede posameznih točk zadevne nacionalne zakonodaje. Vendar pa zainteresirani stranki ni treba na svojo pobudo predložiti splošnih informacij o veljavni zakonodaji, ki v zadevni državi članici ureja področje intelektualne lastnine.

Dejstva in elemente, ki se predložijo Uradu, je treba preizkusiti ob upoštevanju pravic obrambe strank v postopku z ugovorom in pravičnosti postopka. Če prijavitelj znamke Skupnosti dvomi o dokazni moči dokumentov, ki jih je predložila stranka, ki je vložila ugovor, kot dokaz za obstoj prejšnje pravice, na katero se sklicuje, ali o obsegu te pravice, lahko svoje dvome izrazi v okviru postopka pred Uradom, ta pa mora zadevna stališča pazljivo preučiti. Vendar pa se Urad ne more izogniti celostni presoji predloženih dejstev in dokumentov z utemeljitvijo, da mora stranka, ki je vložila ugovor, na svojo pobudo predložiti z dokazi podprte podrobne informacije o zakonodaji države članice, v kateri je varovana prejšnja znamka, na kateri temelji ugovor.

(Glej točke od 33 do 38.)

2.      Niti Uredba št. 40/94 o znaki Skupnosti niti Uredba št. 2868/95 za izvedbo Uredbe št. 40/94 ne določata obvezne oblike za dokaze, ki jih mora v okviru postopka z ugovorom predložiti stranka, ki vloži ugovor, za utemeljitev obstoja svoje prejšnje pravice. Iz tega sledi, da lahko stranka, ki vloži ugovor, prosto presoja o izbiri dokaza, za katerega meni, da ga je primerno predložiti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) za utemeljitev ugovora, Urad pa mora analizirati vse predložene elemente, da lahko presodi, ali so dokaz o registraciji ali vložitvi prijave prejšnje znamke, pri čemer takih dokaznih podatkov ne sme samodejno zavrniti kot nesprejemljivih zaradi njihove oblike. Ta sklep je podkrepljen z obstoječimi razlikami med upravnimi praksami v posameznih državah članicah. Če bi namreč Urad lahko postavljal pogoje glede oblike dokazov, ki jih je treba predložiti, bi se v nekaterih primerih lahko zgodilo, da stranke takih dokazov ne bi mogle predložiti.

(Glej točke od 39 do 41.)

3.      Čeprav v okviru postopka z ugovorom, ki je bil vložen zoper registracijo znamke Skupnosti, načelo kontradiktornosti zahteva, da je drugi stranki v postopku z ugovorom omogočeno, da se v jeziku postopka seznani z dokazi, ki jih je predložil vložnik ugovora, te zahteve ni mogoče razlagati v smislu, da ji morajo ti dokazi omogočiti, da se prepriča o obstoju prejšnjih znamk, ne da bi se za to obrnila na svetovalca ali si pomagala s splošno dostopnimi viri informacij, ki pa ne spadajo v okvir predloženih dokazov.

(Glej točko 51.)