SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
EVGENIJA TANCHEVA,
predstavljeni 3. oktobra 2018(1)
Zadeva C‑236/17 P
Canadian Solar Emea GmbH,
Canadian Solar Manufacturing (Changshu), Inc.,
Canadian Solar Manufacturing (Luoyang), Inc.,
CSI Cells Co. Ltd,
CSI Solar Power (China), Inc.
proti
Svetu Evropske unije
„Pritožba – Damping – Uvoz fotonapetostnih modulov iz kristalnega silicija in njihovih ključnih sestavnih delov (to je celic) ki imajo poreklo v Ljudski republiki Kitajski ali ki so od tam poslani – Dokončne dajatve – Uredba št. 1168/2012 – Takojšnja uporaba – Vzročna zveza – Drugi znani dejavniki – Stopnja protidampinške dajatve“
Kazalo
I. Pravni okvir
A. Osnovna uredba
B. Uredba št. 1168/2012
II. Dejansko stanje
III. Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
IV. Postopek pred Sodiščem in predlogi strank
V. Presoja pritožbenih razlogov
A. Tretji pritožbeni razlog
1. Trditve strank
2. Presoja
a) Dopustnost
b) Vsebina
1) Uvod
2) Prvi del tretjega pritožbenega razloga
3) Drugi del tretjega pritožbenega razloga
B. Četrti pritožbeni razlog
1. Trditve strank
2. Presoja
a) Dopustnost
b) Vsebina
1) Prvi del četrtega pritožbenega razloga
i) Uvod
ii) Ali je treba s protidampinško dajatvijo odpraviti le škodo, ki se pripisuje dampinškemu uvozu, ne pa tudi škode, ki se pripisuje drugim znanim dejavnikom?
iii) Ali je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi menilo, da bi morali instituciji pri določanju zneska protidampinške dajatve upoštevati ugotovitve, do katerih sta prišli z analizo nepripisovanja?
2) Drugi del četrtega pritožbenega razloga
VI. Stroški
VII. Predlog
1. Družbe Canadian Solar Emea GmbH (v nadaljevanju: CSE), Canadian Solar Manufacturing (Changshu), Inc. (v nadaljevanju: CSM (Changshu)), Canadian Solar Manufacturing (Luoyang), Inc. (v nadaljevanju: CSM (Luoyang)), CSI Cells Co. Ltd (v nadaljevanju: CSI Cells) in CSI Solar Power (China), Inc. (v nadaljevanju: CSI Solar Power) (v nadaljevanju skupaj: skupina Canadian Solar ali pritožnica)(2) Sodišču s to pritožbo predlagajo razveljavitev sodbe Splošnega sodišča(3), s katero je to zavrnilo tožbo za razglasitev ničnosti Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 1238/2013 (v nadaljevanju: sporna uredba)(4).
2. S to pritožbo se postavlja predvsem postopkovno vprašanje, to je vprašanje takojšnje uporabe Uredbe (EU) št. 1168/2012(5), s katero je bil spremenjen člen 2(7)(c) Uredbe Sveta (ES) št. 1225/2009 (v nadaljevanju: osnovna uredba)(6), in sicer tako, da se v primeru, ko se protidampinška preiskava nanaša na uvoz iz države z netržnim gospodarstvom in proizvajalec, ki je predmet te preiskave, vloži zahtevek za tržnogospodarsko obravnavo (v nadaljevanju: zahtevek za TGO), rok za oceno tega zahtevka (v nadaljevanju: ocena TGO) podaljša s treh na osem mesecev po sprožitvi preiskave. S to pritožbo se postavlja tudi vsebinsko vprašanje, in sicer ali je treba v primeru, ko k škodi, ki jo utrpi industrija Unije, prispevajo še drugi dejavniki razen dampinškega uvoza, znesek protidampinške dajatve določiti na taki ravni, da se odpravi zgolj škoda, ki se pripisuje dampinškemu uvozu.
I. Pravni okvir
A. Osnovna uredba
3. Člen 2(7) osnovne uredbe, naslovljen „Določitev dampinga“, določa:
„(a) […]
(b) Pri protidampinških preiskavah v zvezi z uvozom iz Ljudske republike Kitajske, Vietnama in Kazahstana ter katere koli države, ki nima tržnega gospodarstva in je članica WTO na dan začetka preiskave, se normalna vrednost določi v skladu z odstavki 1 do 6, če se na podlagi ustrezno utemeljenih zahtevkov enega ali več proizvajalcev, vključenih v preiskavo, in v skladu z merili in postopki, določenimi v pododstavku (c), pokaže, da za tega proizvajalca ali proizvajalce prevladujejo pogoji tržnega gospodarstva glede proizvodnje in prodaje zadevnega podobnega proizvoda. Kadar ni tako, se uporabljajo pravila, določena v skladu s pododstavkom (a).
(c) Zahtevek pod pododstavkom (b) mora biti vložen pisno in vsebovati zadostne dokaze, da proizvajalec deluje v pogojih tržnega gospodarstva, to je, če:
– se odločitve podjetij glede cen, stroškov in vložkov, vključno npr. s surovinami, stroški tehnologije in dela, obsegom proizvodnje, prodajo in vlaganji sprejemajo kot odziv na tržne signale, ki odražajo ponudbo in povpraševanje, in brez večjega vmešavanja države s tem v zvezi, stroški za glavne vložke pa v glavnem odražajo tržne vrednosti,
– imajo podjetja jasno določeno zbirko računovodskih evidenc, ki se pregledujejo neodvisno, v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi in se uporabljajo v vse namene,
– proizvodni stroški in finančna situacija podjetij niso podvrženi bistvenemu izkrivljanju, ki se prenaša še iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva, zlasti v zvezi z amortizacijo sredstev, druge vrste odpisov, blagovne menjave in plačila preko kompenzacij dolgov,
– za zadevna podjetja velja stečajno pravo in pravo lastninskih razmerij, ki zagotavlja pravno varnost in stabilnost za delovanje podjetij, in
– se pretvorbe glede menjalnega tečaja izvajajo po tržnem tečaju.
Ocena ali proizvajalec izpolnjuje gornja merila, je sprejeta v treh mesecih po sprožitvi preiskave, po podrobnem posvetovanju Svetovalnega odbora in po tem, ko je dobila industrija Skupnosti priložnost podati svoje pripombe. Ta ocena ostane v veljavi ves čas preiskave.“
4. Člen 3 osnovne uredbe, naslovljen „Določanje škode“, določa:
„[…]
6. Na osnovi vseh zadevnih dokazov, predstavljenih v zvezi z odstavkom 2, je treba dokazati, da dampinški uvoz povzroča škodo v smislu te uredbe. Konkretno to pomeni, da je treba dokazati, da so obseg in/ali ravni cen, ugotovljeni v skladu s odstavkom 3, odgovorni za učinek na industrijo Skupnosti, kot ga predvideva odstavek 5, in da je ta učinek tako velik, da ga je mogoče označiti kot znatnega.
7. Razen dampinškega uvoza se preiščejo še drugi znani dejavniki, ki istočasno povzročajo škodo industriji Skupnosti, s čimer se zagotovi, da se škoda, ki jo ti drugi dejavniki povzročajo, ne pripisuje dampinškemu uvozu v skladu s odstavkom 6. Dejavniki, ki jih je mogoče upoštevati v tem okviru, vključujejo obseg in […] cene [uvoza], ki se ne prodaja po dumpinških cenah, zmanjševanje povpraševanja ali spremembe v potrošniških navadah, konkurenco med proizvajalci tretjih držav in Skupnosti in njihove trgovinske omejitvene prakse, razvoj tehnologije in izvozno sposobnost ter produktivnost industrije Skupnosti.
[…]“
5. Člen 9(4) osnovne uredbe, naslovljen „Zaključek brez ukrepov; uvedba dokončnih dajatev“, določa:
„Kadar končno ugotovljena dejstva kažejo na obstoj dampinga in z njim povezane škode in interes Skupnosti zahteva ukrepanje v skladu s členom 21, Svet na predlog Komisije in po posvetovanju s Svetovalnim odborom, uvede dokončno protidampinško dajatev. Svet sprejme predlog, razen če ga v roku enega meseca, po tem ko ga je predložila Komisija, z navadno večino zavrne. Kadar veljajo začasne dajatve, se predlog za dokončni ukrep predloži najkasneje en mesec pred prenehanjem veljavnosti takih dajatev. Znesek protidampinške dajatve ne sme preseči ugotovljene stopnje dampinga, mora pa biti manjši od te stopnje, če bi taka nižja dajatev zadostovala za odpravo škode industriji Skupnosti.“
B. Uredba št. 1168/2012
6. Člen 1 Uredbe št. 1168/2012 določa:
„Uredba (ES) št. 1225/2009 se spremeni:
1. Člen 2(7) se spremeni:
(a) v predzadnjem stavku pododstavka (c) se besede ‚v treh mesecih po sprožitvi preiskave‘ nadomestijo z besedami ‚običajno v sedmih mesecih, vendar v nobenem primeru ne pozneje kot v osmih mesecih po sprožitvi preiskave‘;
(b) doda se naslednji pododstavek:
‚(d) Ko Komisija omeji preiskavo v skladu s členom 17, se odločanje o zahtevkih v skladu s pododstavkoma (b) in (c) tega odstavka omeji na strani, vključene v preiskavo, in na vse proizvajalce, ki imajo individualno obravnavo v skladu s členom 17(3).‘;
[…]“
7. Člen 2 Uredbe št. 1168/2012 določa:
„Ta uredba se od 15. decembra 2012 uporablja za vse nove in vse tekoče preiskave.“
II. Dejansko stanje
8. Družbe CSM (Changshu), CSM (Luoyang), CSI Cells in CSI Solar Power so proizvajalke izvoznice zadevnega izdelka. Družba CSE zadevni izdelek, ki ga pridobi od zgoraj navedenih družb in drugih dobaviteljev, uvaža v Evropsko unijo.
9. Komisija je 6. septembra 2012 začela protidampinški postopek v zvezi z uvozom fotonapetostnih modulov iz kristalnega silicija in njihovih ključnih sestavnih delov s poreklom iz Kitajske.(7)
10. Glede na potencialno veliko število proizvajalcev izvoznikov v zadevni državi, vključenih v postopek, je bila v točki 5.1(a) obvestila o začetku postopka v skladu s členom 17 osnovne uredbe predvidena možnost uporabe tehnike vzorčenja. Skupina Canadian Solar je 21. septembra 2012 Komisiji predložila informacije v zvezi z njeno izbiro proizvajalcev izvoznikov. Vzorec proizvajalcev izvoznikov, ki jih je izbrala Komisija, je bil sestavljen iz sedmih skupin družb.(8) Skupina Canadian Solar v ta vzorec ni bila izbrana.
11. Skupina Canadian Solar je 13. novembra 2012 v skladu s členom 2(7)(b) osnovne uredbe predložila zahtevek za TGO.
12. Uredba št. 1168/2012 je bila sprejeta 12. decembra 2012.(9)
13. Komisija je 3. januarja 2013 skupino Canadian Solar obvestila, da njenega zahtevka za TGO ne bo obravnavala.
14. Komisija je 4. junija 2013 sprejela Uredbo (EU) št. 513/2013, s katero je bila uvedena začasna protidampinška dajatev na uvoz zadevnega izdelka iz Kitajske.(10)
15. Svet je 2. decembra 2013 sprejel sporno uredbo, s katero je bila na uvoz zadevnega izdelka iz Kitajske uvedena dokončna protidampinška dajatev. V členu 1 te uredbe je naložil 41,3‑odstotno protidampinško dajatev na uvoz izdelkov, ki jih zaračunavajo sodelujoče družbe, navedene na seznamu iz Priloge I k tej uredbi. Družbe CSM (Changshu), CSM (Luoyang), CSI Cells in CSI Solar Power so bile vključene na ta seznam. S členom 3 sporne uredbe je bil uvoz izdelkov, ki jih zaračunavajo družbe, navedene na seznamu iz Priloge k Izvedbenemu sklepu Komisije 2013/707/EU, oproščen dajatve, uvedene s členom 1.(11)
16. Komisija je Sklep 2013/707 sprejela 4. decembra 2013. V tem sklepu je Komisija sprejela spremenjeno zavezo, ki sta jo ponudili kitajska gospodarska zbornica za izvoz in uvoz strojev in elektronskih izdelkov ter skupina proizvajalcev izvoznikov, navedenih v Prilogi k temu sklepu. Družbe CSM (Changshu), CSM (Luoyang), CSI Cells in CSI Solar Power so bile vključene na ta seznam.
17. Komisija je 4. junija 2015 sprejela Izvedbeno uredbo (EU) št. 2015/866, s katero je umaknila sprejetje zaveze v zvezi z družbami CSM (Changshu), CSM (Luoyang), CSI Cells in CSU Solar Power.(12)
III. Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
18. Skupina Canadian Solar je 28. februarja 2014 vložila tožbo za razglasitev ničnosti sporne uredbe.
19. Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo vseh šest tožbenih razlogov in tožbo v celoti zavrnilo.
20. Predvsem(13) je Splošno sodišče zavrnilo peti tožbeni razlog v zvezi z zatrjevano kršitvijo člena 2(7)(c) osnovne uredbe, na podlagi katerega je treba oceno TGO sprejeti v treh mesecih po sprožitvi preiskave. Uredba št. 1168/2012, s katero je bil člen 2(7)(c) osnovne uredbe spremenjen tako, da je bil trimesečni rok podaljšan na osem mesecev, se namreč od 15. decembra 2012 uporablja za vse tekoče preiskave. Uporabljala se je torej tudi za Sklep Komisije z dne 3. januarja 2013 o zavrnitvi zahtevka skupine Canadian Solar za TGO. To, da Komisija ni upoštevala prvotnega trimesečnega roka, ni povzročilo dokončnega položaja, ki bi preprečil uporabo Uredbe št. 1168/2012. Prav tako sporna uredba po mnenju Splošnega sodišča zaradi tega neupoštevanja še ni samodejno postala nezakonita.
21. Splošno sodišče je zavrnilo tudi šesti tožbeni razlog, v skladu s katerim naj bi instituciji, ker nista ločeno presodili škode, ki jo je povzročil dampinški uvoz, in škode, ki so jo povzročili drugi znani dejavniki, kršili člen 3 osnovne uredbe in sta zato z določitvijo protidampinške dajatve na taki ravni, da se z njo odpravi tudi škoda, ki jo povzročajo ti drugi dejavniki, kršili člen 9(4) te uredbe. Splošno sodišče je opozorilo, da morata Svet in Komisija (v nadaljevanju: instituciji) na podlagi člena 3(6) in (7) osnovne uredbe, prvič, preučiti, ali škoda, ki jo je utrpela industrija Unije, izhaja iz dampinškega uvoza (analiza pripisovanja), in drugič, preveriti, da drugi znani dejavniki razen dampinškega uvoza ne prekinejo vzročne zveze med škodo, ki jo je utrpela industrija Unije, in dampinškim uvozom (analiza nepripisovanja). Iz tega izhaja, da morata instituciji pri določanju protidampinške dajatve upoštevati ugotovitve, do katerih sta prišli z analizama pripisovanja in nepripisovanja. V nasprotnem primeru bi tvegali, da se z navedeno dajatvijo odpravijo škodljivi učinki drugih dejavnikov, ne pa dampinškega uvoza. V obravnavani zadevi sta instituciji pravilno presodili učinke drugih znanih dejavnikov, ki so pripomogli k škodi, ki jo je utrpela industrija Unije. Pravilno sta ugotovili, da so ti učinki neznatni in da torej niso prekinili vzročne zveze med škodo, ki jo je utrpela industrija Unije, in dampinškim uvozom. Zato je bil znesek protidampinške dajatve pravilno določen.
IV. Postopek pred Sodiščem in predlogi strank
22. Skupina Canadian Solar s to pritožbo Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in naj bodisi sporno uredbo razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša na pritožnico, bodisi zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču. Skupina Canadian Solar Sodišču predlaga tudi, naj Svetu naloži plačilo stroškov pritožnice ter svojih stroškov prvostopenjskega in pritožbenega postopka ali pa naj odločitev o stroških prvostopenjskega in pritožbenega postopka – če bo zadeva vrnjena v razsojanje Splošnemu sodišču – pridrži za dokončno sodbo Splošnega sodišča. Nazadnje Sodišču predlaga še, naj odloči, da vse preostale stranke v pritožbenem postopku nosijo svoje stroške.
23. Svet Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne ter skupini Canadian Solar naloži plačilo stroškov pritožbe in postopka pred Splošnim sodiščem.
24. Komisija Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in skupini Canadian Solar naloži plačilo stroškov.
25. Komisija je vložila nasprotno pritožbo. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in prvostopenjsko tožbo razglasi za nedopustno ali, podredno, za brezpredmetno ali, še bolj podredno, za neutemeljeno ter spremeni razlago vzročnosti v okviru šestega tožbenega razloga iz izpodbijane sodbe. Komisija Sodišču predlaga tudi, naj skupini Canadian Solar naloži plačilo stroškov.
26. Skupina Canadian Solar Sodišču predlaga, naj zavrne nasprotno pritožbo. Sodišču predlaga tudi, naj Komisiji naloži plačilo stroškov te skupine ter svojih stroškov prvostopenjskega in pritožbenega postopka, Svetu pa, da nosi svoje stroške.
27. Svet Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in prvostopenjsko tožbo razglasi za nedopustno ali, podredno, za brezpredmetno ali, še bolj podredno, za neutemeljeno in spremeni razlago vzročnosti v okviru šestega tožbenega razloga iz izpodbijane sodbe. Svet Sodišču predlaga tudi, naj skupini Canadian Solar naloži plačilo stroškov.
28. Skupina Canadian Solar, Svet in Komisija so na obravnavi 20. junija 2018 ustno predstavili stališča.
V. Presoja pritožbenih razlogov
29. Skupina Canadian Solar navaja štiri pritožbene razloge. Kot je zahtevalo Sodišče, bom v teh sklepnih predlogih preučil le tretji in četrti pritožbeni razlog.
30. Skupina Canadian Solar s tretjim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je ugotovilo, da se je Uredba št. 1168/2012 uporabljala za zadevno preiskavo in da to, da instituciji nista sprejeli ocene TGO, ni povzročilo neveljavnosti sporne uredbe, napačno uporabilo pravo. S četrtim pritožbenim razlogom skupina Canadian Solar trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je institucijama dovolilo, da sta protidampinško dajatev določili na taki ravni, da se z njo odpravi ne le škoda, ki jo povzroča dampinški uvoz, ampak tudi škoda, ki jo povzročajo drugi dejavniki, in ker je neupravičeno prevalilo dokazno breme v zvezi z učinki teh drugih dejavnikov, napačno uporabilo pravo.
A. Tretji pritožbeni razlog
1. Trditve strank
31. Skupina Canadian Solar s tretjim pritožbenim razlogom izpodbija ugotovitve Splošnega sodišča iz točk od 152 do 154, 157 in od 159 do 170 izpodbijane sodbe.
32. Ta pritožbeni razlog je razdeljen na dva dela.
33. V prvem delu tretjega pritožbenega razloga skupina Canadian Solar trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je ugotovilo, da se uporablja Uredba št. 1168/2012, napačno uporabilo pravo. V zvezi s tem skupina Canadian Solar trdi, prvič, da je Uredba št. 1168/2012 začela veljati 15. decembra 2012, to je po tem, ko se je 12. decembra 2012 iztekel trimesečni rok, v katerem je bilo treba sprejeti oceno TGO na podlagi člena 2(7)(c) osnovne uredbe v izvirni različici. Drugič, materialnopravna pravila naj se načeloma ne bi uporabljala za položaje, nastale pred njihovim začetkom veljavnosti. Z iztekom zgoraj navedenega trimesečnega roka naj bi nastal dokončen položaj, zato naj se Uredba št. 1168/2012 kot materialnopravno pravilo ne bi uporabljala. Tretjič, uporaba Uredbe št. 1168/2012 za tekoče preiskave le v primeru, da se trimesečni rok pred 15. decembrom 2012 še ni iztekel, naj še ne bi privedla do razlage contra legem. Če pa bi bilo treba tako razlago obravnavati kot contra legem, skupina Canadian Solar trdi, da člen 2 Uredbe št. 1168/2012 ni veljaven v delu, v katerem se nanaša na pritožnico, ali da ga ni mogoče veljavno uporabiti za njen položaj, ker se z njim kršita načeli pravne varnosti in prepovedi retroaktivnosti.
34. V drugem delu tretjega pritožbenega razloga skupina Canadian Solar trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je ugotovilo, da to, da ocena TGO ni bila sprejeta, ni povzročilo neveljavnosti sporne uredbe, napačno uporabilo pravo. Ker naj se Uredba št. 1168/2012 ne bi uporabljala, bi morala Komisija sprejeti oceno njenega zahtevka za TGO. To, da je ni sprejela, naj bi povzročilo neveljavnost sporne uredbe, skupina Canadian Solar pa naj tega nesprejetja ne bi mogla izpodbijati.
35. Svet meni, da prvi del tretjega pritožbenega razloga ni dopusten in da vsekakor ni utemeljen. Prvič, trditev pritožnice, da se Uredba št. 1168/2012 ne uporablja, ker se je trimesečni rok, določen v členu 2(7)(c) osnovne uredbe v izvirni različici, iztekel pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 1168/2012, naj ne bi bila dopustna, saj naj bi bila z njo zgolj ponovljena trditev, navedena pred Splošnim sodiščem. Ta trditev naj vsekakor ne bi bila utemeljena, saj člen 2 Uredbe št. 1168/2012 izrecno določa, da se ta uredba uporablja za vse tekoče preiskave od 15. decembra 2012, zadevna protidampinška preiskava pa je na ta datum še potekala. Drugič, trditev pritožnice, da je zaradi izteka zgoraj navedenega trimesečnega roka nastal dokončen položaj, ni utemeljena. Tudi če bi Komisija oceno TGO sprejela v tem roku, bi jo v skladu s sodno prakso namreč lahko v poznejši fazi preiskave spremenila. Tretjič, trditev pritožnice, da člen 2 Uredbe št. 1168/2012 ni veljaven, naj ne bi bila dopustna, ker naj pritožnica pred Splošnim sodiščem ne bi uveljavljala ugovora nezakonitosti člena 2 te uredbe na podlagi člena 277 PDEU.
36. Za drugi del tretjega pritožbenega razloga Svet trdi, da ni utemeljen. Oceno TGO naj bi bilo mogoče spremeniti po tem, ko je že sprejeta. Poleg tega ta sodni postopek jasno dokazuje, da je nesprejetje ocene mogoče izpodbijati.
37. Komisija meni, da prvi del tretjega pritožbenega razloga ni dopusten in da vsekakor ni utemeljen. Prvič, trditev pritožnice, da se Uredba št. 1168/2012 ne uporablja, ker se je trimesečni rok, določen v členu 2(7)(c) osnovne uredbe v izvirni različici, iztekel pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 1168/2012, naj ne bi bila dopustna, saj naj bi se z njo zgolj poskušalo znova načeti vprašanje, ki se je obravnavalo pred Splošnim sodiščem. Ta trditev naj vsekakor ne bi bila utemeljena, saj člen 2 Uredbe št. 1168/2012 določa, da se ta uredba uporablja za vse tekoče preiskave ne glede na to, ali se je trimesečni rok iztekel pred začetkom veljavnosti te uredbe ali ne. Drugič, trditev pritožnice, da je njen položaj po izteku trimesečnega roka postal dokončen, naj ne bi bila dopustna, saj naj bi z njo le ponovila tožbeni razlog, ki ga je navedla pred Splošnim sodiščem. Ta trditev naj vsekakor ne bi bila utemeljena, saj naj se ob izteku tega roka ne bi konkretizirale nikakršne pravice. Tretjič, trditev pritožnice, da je člen 2 Uredbe št. 1168/2012 neveljaven, naj ne bi bila dopustna, saj naj bi šlo za nov razlog glede na to, da naj skupina Canadian Solar pred Splošnim sodiščem ne bi uveljavljala ugovora nezakonitosti člena 2 Uredbe št. 1168/2012 na podlagi člena 277 PDEU. Ta trditev naj vsekakor ne bi bila utemeljena. Uredba št. 1168/2012 naj bi se začela uporabljati takoj, saj naj iztek trimesečnega roka ne bi ustvaril dokončnega položaja.
38. Komisija trdi, da drugi del tretjega pritožbenega razloga ni utemeljen. Prvič, to, da Komisija ni sprejela ocene TGO, naj ne bi povzročilo neveljavnosti sporne uredbe, saj naj bi se za položaj pritožnice uporabljala Uredba št. 1168/2012 in naj Komisiji torej ne bi bilo treba sprejeti take ocene. Drugič, skupina Canadian Solar naj bi imela možnost izpodbijati to, da Komisija ni sprejela ocene TGO, saj je začela ta postopek.
39. Skupina Canadian Solar odgovarja, da je razlog, s katerim se zatrjuje neveljavnost člena 2 Uredbe št. 1168/2012, dopusten. Ta razlog naj bi bil namreč naveden že prej in naj bi ga Splošno sodišče obravnavalo v točkah od 154 do 170 izpodbijane sodbe. V skladu z ustaljeno sodno prakso naj to, da se ta razlog ni formalno uveljavljal kot ugovor nezakonitosti, ne bi bilo pomembno.
2. Presoja
40. V prvem delu tretjega pritožbenega razloga skupina Canadian Solar trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je ugotovilo, da se je uporabljala Uredba št. 1168/2012, napačno uporabilo pravo. V drugem delu tretjega pritožbenega razloga skupina Canadian Solar trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je ugotovilo, da to, da instituciji nista sprejeli ocene TGO, ni povzročilo neveljavnosti sporne uredbe, napačno uporabilo pravo.
a) Dopustnost
41. Svet meni, da prvi del tretjega pritožbenega razloga delno ni dopusten. Komisija meni, da prvi del v celoti ni dopusten.(14)
42. Prvič, Svet in Komisija oba izpodbijata dopustnost trditve pritožnice, da se Uredba št. 1168/2012 ne uporablja, ker se je trimesečni rok, določen v členu 2(7)(c) osnovne uredbe v izvirni različici iztekel pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 1168/2012. Po mnenju Sveta in Komisije je namreč s to trditvijo zgolj ponovljena trditev, navedena pred Splošnim sodiščem.
43. Menim, da je treba ta ugovor nedopustnosti zavrniti. Skupina Canadian Solar s to trditvijo izpodbija to, kako je Splošno sodišče uporabilo prejšnje pravilo, določeno v členu 2 Uredbe št. 1168/2012. V ta namen je navedla, da je po njenem mnenju zlasti točka 152 izpodbijane sodbe neveljavna zaradi napačne uporabe prava. V točki 152 te sodbe je Splošno sodišče menilo, da se Uredba št. 1168/2012 uporablja, ker „ne določa nobene izjeme v zvezi s tekočimi preiskavami, pri katerih se je rok za odločitev, ali naj se na podlagi drugega pododstavka člena 2(7)(c) osnovne uredbe odobri TGO, že iztekel“. Skupina Canadian Solar torej ne predlaga zgolj ponovne obravnave tožbe, vložene pri Splošnem sodišču.(15)
44. Drugič, Komisija trdi, da trditev pritožnice, da je njen položaj po izteku zgoraj navedenega trimesečnega roka postal dokončen, ni dopustna, saj naj bi s tem le ponovila trditev, navedeno pred Splošnim sodiščem.
45. Menim, da je treba tudi ta ugovor nedopustnosti zavrniti. Skupina Canadian Solar s to trditvijo izpodbija dejstvo, da se je Splošno sodišče v točki 157 izpodbijane sodbe oprlo na sodno prakso v zvezi s takojšno uporabo novih pravil. V skladu s to sodno prakso se materialnopravna pravila – v nasprotju s postopkovnimi – ne uporabljajo za položaje, ki so obstajali pred začetkom njihove veljavnosti. Skupina Canadian Solar trdi, da je obveznost Komisije, da sprejme oceno TGO, materialnopravno pravilo. Zato pritožnica graja ugotovitev Splošnega sodišča iz točk od 159 do 162 izpodbijane sodbe, da zaradi izteka zgoraj navedenega trimesečnega roka v zvezi z njo ni nastal dokončen položaj. Skupina Canadian Solar torej ne predlaga zgolj ponovne obravnave tožbe, vložene pri Splošnem sodišču.
46. Tretjič, Svet in Komisija izpodbijata dopustnost trditve pritožnice, da člen 2 Uredbe št. 1168/2012 ni veljaven, v delu, v katerem se nanaša na skupino Canadian Solar. Pritožnica naj namreč pred Splošnim sodiščem ne bi uveljavljala ugovora nezakonitosti člena 2 Uredbe št. 1168/2012. Zato se ta trditev izpodbija, ker naj bi bila nova in kot taka nedopustna.
47. Menim, da je treba ta ugovor nedopustnosti zavrniti.
48. Skupina Canadian Solar se pred Splošnim sodiščem sicer res ni izrecno sklicevala na člen 277 PDEU.(16)
49. Vendar pa je skupina Canadian Solar v tožbi pred Splošnim sodiščem trdila, da bi „razlaga [Uredbe št. 1168/2012], kot da se uporablja za tekoče preiskave, v katerih imajo zadevne stranke zajamčeno pravico, da se njihov zahtevek za TGO pregleda v treh mesecih, pomenila kršitev legitimnih pričakovanj zadevnih strank v preiskavi“. Torej je tožba pred Splošnim sodiščem implicitno, ampak jasno vsebovala ugovor nezakonitosti. Ugovor nedopustnosti, ki temelji na domnevno novi naravi ugovora nezakonitosti, je zato treba zavrniti.(17)
50. Naj k temu še dodam, da je Splošno sodišče v točkah 154 in 167 izpodbijane sodbe navedlo, da bi bilo treba, „tudi če [peti tožbeni razlog, s katerim se zatrjuje kršitev člena 2(7)(c) osnovne uredbe,] razlagamo, kot da tožeče stranke trdijo, da je Uredba št. 1168/2012 nezakonita“, ta tožbeni razlog zavrniti, saj se načelo pravne varnosti nanaša le na položaje, ki so nastali pred začetkom veljavnosti novega pravila, kar za pritožničin položaj ne drži. Iz sodne prakse izhaja, da se pritožnica lahko sklicuje na razloge, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe in s katerimi s pravnega vidika izpodbija njeno utemeljenost, in sicer ne glede na to, ali so bili ti razlogi navedeni pred Splošnim sodiščem ali ne.(18)
51. Zato menim, da je prvi del tretjega pritožbenega razloga dopusten.
b) Vsebina
1) Uvod
52. Naj na začetku poudarim, da je proizvajalcu iz države z netržnim gospodarstvom na podlagi člena 2(7)(b) osnovne uredbe mogoče priznati tržnogospodarsko obravnavo (v nadaljevanju: TGO). V tem primeru se normalna vrednost izračuna v skladu s pravili, ki se uporabljajo v državah s tržnim gospodarstvom. Ne izračuna se na podlagi cen v primerljivi tretji državi s tržnim gospodarstvom, kot to velja za proizvajalce, za katere se v skladu s členom 2(7)(a) te uredbe uporablja enak postopek, vendar jim ni priznana TGO.(19)
53. Kot je bilo navedeno v točki 2 zgoraj, je bil z Uredbo št. 1168/2012 člen 2(7)(c) osnovne uredbe spremenjen tako, da zdaj določa, da se ocena TGO sprejme „običajno v sedmih mesecih, vendar v nobenem primeru ne pozneje kot v osmih mesecih po sprožitvi preiskave“. Na podlagi člena 2(7)(c) osnovne uredbe v izvirni različici je bilo treba oceno TGO sprejeti v treh mesecih po sprožitvi preiskave.
54. Poleg tega je bila z Uredbo št. 1168/2012 omejena obveznost institucij, da sprejmeta oceno v zvezi z zahtevki za TGO. Kadar se Komisija v skladu s členom 17 osnovne uredbe odloči za omejitev preiskave na reprezentativni vzorec trgovcev,(20) morata instituciji zdaj sprejeti oceno zgolj v primerih, ko zahtevek za TGO predloži bodisi proizvajalec, zajet v vzorec, bodisi proizvajalec, za katerega je bila izračunana individualna stopnja dampinga v skladu s členom 17(3) te uredbe. V skladu s členom 2(7) osnovne uredbe v izvirni različici obveznost institucij, da sprejmeta oceno zahtevkov za TGO, ni bila nikakor omejena.
55. Naj poudarim še, da se je trimesečni rok iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe v izvirni različici(21) izkazal za „neizvedljivega zlasti v postopkih, v katerih se je uporabilo vzorčenje“, in da ga Komisija v praksi ni vedno upoštevala.(22) Zato je Komisija leta 2011 predlagala, naj se ta rok podaljša na šest mesecev.(23) Vendar je bil trimesečni rok podaljšan šele po tem, ko je Sodišče izdalo sodbo v zadevi Brosmann.(24) V tej sodbi je Sodišče odločilo, da morata instituciji v treh mesecih po sprožitvi preiskave preučiti vse zahtevke za TGO, ki jih vložijo nevzorčeni trgovci.(25) Ker je bila s to sodbo Komisiji naložena „nesorazmerna upravna obremenitev“,(26) se je štelo, da je rok, v katerem je treba sprejeti oceno TGO, primerno podaljšati na osem mesecev, s čimer so se izničile posledice sodbe v zadevi Brosmann (zato se Uredba št. 1168/2012 obravnava kot „sprememba anti‑Brosmann“).(27)
56. V obravnavani zadevi je skupina Canadian Solar zahtevek za TGO vložila 6. septembra 2012. O tem, da se njen zahtevek ne bo obravnaval, je bila obveščena 3. januarja 2013, torej (i) po tem, ko se je trimesečni rok, naveden v točki 53 zgoraj, 6. decembra 2012 iztekel, in (ii) po tem, ko je 15. decembra 2012 začela veljati Uredba št. 1168/2012. Skupina Canadian Solar v vzorec ni bila zajeta. Prav tako ji ni bila omogočena uporaba člena 17(3) osnovne uredbe.
2) Prvi del tretjega pritožbenega razloga
57. V prvem delu tretjega pritožbenega razloga skupina Canadian Solar trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je ugotovilo, da se uporablja Uredba št. 1168/2012 napačno uporabilo pravo.
58. Menim, da se Uredba št. 1168/2012 uporablja za preiskavo, na podlagi katere je prišlo do sprejetja sporne uredbe.
59. Prvič, člen 2 Uredbe št. 1168/2012 določa, da se ta uredba „od 15. decembra 2012 uporablja za vse […] tekoče preiskave“.(28)
60. Protidampinška preiskava se začne z objavo obvestila o začetku postopka v skladu s členom 5(10) osnovne uredbe. Preiskava, ki se sproži v skladu s členom 5 te uredbe, se konča ali s sprejetjem dokončnih ukrepov na podlagi člena 9(4) te uredbe(29) ali z odločitvijo o zaključku postopka brez sprejetja ukrepov na podlagi člena 9(2) iste uredbe.(30) Torej je treba preiskavo obravnavati kot „tekočo“ v smislu člena 2 Uredbe št. 1168/2012, dokler niso sprejeti ali dokončni ukrepi ali odločitev v skladu s členom 9(2) osnovne uredbe.
61. V obravnavani zadevi se je preiskava začela 6. septembra 2012 z objavo obvestila o začetku postopka, končala pa se je 2. decembra 2013 s sprejetjem sporne uredbe. Torej je bila ta preiskava ob začetku veljavnosti Uredbe št. 1168/2012, to je 15. decembra 2012, še vedno „tekoča“.
62. Vprašanje, ali posamezni proizvajalec v državi z netržnim gospodarstvom deluje v pogojih tržnega gospodarstva in bi mu bilo treba odobriti TGO, je le ena od stopenj v preiskavi, katere namen je preveriti, ali so pogoji za naložitev protidampinških dajatev izpolnjeni: ali torej obstaja damping in ali povzroča škodo, tako da je treba zaradi interesa Unije ukrepati. Ko je ocena TGO sprejeta – oziroma se rok, v katerem bi morala biti sprejeta, izteče – preiskava še naprej teče v zvezi z vsemi trgovci, zajetimi vanjo, vključno s proizvajalcem, ki je vložil zahtevek za TGO (še vedno je treba namreč presoditi o normalni vrednosti in drugih pogojih za naložitev protidampinških dajatev). Torej ni pomembno, da se je trimesečni rok, do katerega je bilo treba sprejeti oceno TGO na podlagi člena 2(7)(c) osnovne uredbe v izvirni različici, iztekel 6. decembra 2012, to je pred 15. decembrom 2012, ko je začela veljati Uredba št. 1168/2012. Pomembno je to, da je Uredba št. 1168/2012 začela veljati pred sprejetjem sporne uredbe.
63. Drugič, člen 2 Uredbe št. 1168/2012 določa, da se ta uredba uporablja „za vse […] tekoče preiskave“.(31) Z njo ni določeno nikakršno razlikovanje med preiskavami, za katere se je trimesečni rok za sprejetje ocene TGO na podlagi izvirne različice člena 2(7)(c) osnovne uredbe že iztekel, in preiskavami, za katere se še ni.
64. Tretjič, trditve pritožnice, da je Uredba št. 1168/2012 materialnopravno pravilo in da se zato ne uporablja za položaje, ki so obstajali pred začetkom njene veljavnosti, kakršen je položaj skupine Canadian Solar, ni mogoče sprejeti.
65. Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da načelo pravne varnosti na splošno prepoveduje, da bi nek pravni predpis Evropske unije začel veljati pred svojo objavo. To lahko izjemoma ne drži, če cilj, ki ga je treba doseči, to zahteva in če se ustrezno upoštevajo legitimna pričakovanja zadevnih subjektov.(32) Čeprav se torej novo pravno pravilo ne uporablja za pravne položaje, ki so nastali in postali dokončni med veljavnostjo starega predpisa, pa se uporablja za njihove prihodnje učinke in tudi za nove pravne položaje.(33) Drugače – in ob upoštevanju načela prepovedi retroaktivnosti pravnih aktov – je le, če so novemu pravilu dodane posebne določbe, ki izrecno določajo njegovo časovno veljavnost.(34)
66. Iz ustaljene sodne prakse prav tako izhaja, da se postopkovna pravila splošno uporabljajo za vse postopke, ki so v teku, ko ta pravila začnejo veljati,(35) materialnopravna pravila pa se zaradi zagotavljanja spoštovanja načel pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo običajno razlagajo tako, da se za položaje, ki so nastali, preden so začela veljati, uporabijo le, če je iz njihovega besedila, ciljev ali sistematike jasno razvidno, da jim je treba takšen učinek priznati.(36)
67. Na prvem mestu menim, da je člen 1(1)(a) Uredbe št. 1168/2012, s katerim je bil rok za sprejetje ocene TGO s treh mesecev podaljšan na osem mesecev, postopkovno pravilo. Ta določba namreč nikakor ne vpliva na pravico proizvajalcev, da zahtevajo TGO, ali na pogoje za priznanje TGO. Zato se po mojem mnenju člen 1(1)(a) Uredbe št. 1168/2012 uporablja za pravne položaje, ki 15. decembra 2012, ko je ta uredba začela veljati, še niso postali dokončni.
68. Torej bi bilo treba odločiti, ali je v obravnavanem primeru položaj skupine Canadian Solar obstajal, preden je Uredba št. 1168/2012 začela veljati (v nasprotju s položajem, ki je bil 15. decembra 2012 še začasen).
69. Primer položaja, ki je ob začetku veljavnosti novega pravila „obstajal“, najdemo v zadevi Varec(37). V tej sodbi je Sodišče menilo, da se je pravica ponudnika do varstva zaupnih podatkov v ponudbi „konkretizirala“, ko je bila v postopku oddaje javnega naročila oddana ponudba. Zato se Direktiva 2004/18/ES(38), ki je začela veljati po oddaji te ponudbe, ni uporabljala.(39)
70. Primer položaja, ki je bil ob začetku veljavnosti novega pravila še začasen, je v sodbi Sodišča v zadevi Pokrzeptowicz-Meyer(40). Pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je bila sklenjena pred datumom začetka veljavnosti novega pravila – kadar obdobje zaposlitve preneha po tem datumu – ni bilo mogoče obravnavati kot obstoječi položaj. Sodišče je namreč menilo, da se „pravni učinki sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne izčrpajo na datum njenega podpisa, ampak nasprotno, ta pogodba redno ustvarja učinke ves čas trajanja pogodbe“.(41) Zato se je uporabljalo novo pravilo.
71. Še en primer položaja, ki je bil ob začetku veljavnosti novega pravila še začasen, najdemo v sodbi v zadevi Moravia Gas Storage(42). V skladu z Direktivo 2003/55/ES(43) in Direktivo 2009/73/ES(44), s katero je bila razveljavljena Direktiva 2003/55, je mogoče pomembne nove plinske infrastrukture izvzeti iz obveznosti zagotovitve pogodbenega dostopa tretjim osebam. Izvzetje odobri pristojni nacionalni organ in o tem uradno obvesti Komisijo, ta pa lahko od zadevne države članice zahteva, naj sklep o izvzetju spremeni ali prekliče. Ugotovljeno je bilo, da ta sklep ni ustvaril obstoječega položaja, saj bi Komisija lahko zahtevala njegovo spremembo ali umik. Torej je bilo treba uporabiti Direktivo 2009/73, ki je začela veljati po tem, ko je bil zadevni sklep o izvzetju sprejet in je bila Komisija o njem uradno obveščena, vendar pred tem, ko je Komisija zadevni državi članici odredila preklic tega sklepa.(45)
72. Menim, da je bil položaj skupine Canadian Solar ob začetku veljavnosti Uredbe št. 1168/2012 še vedno začasen.
73. Tako je, ker se ob izteku trimesečnega roka, ko bi bilo treba na podlagi člena 2(7)(c) osnovne uredbe v izvirni različici sprejeti oceno TGO, ni „konkretizirala“(46) nobena pravica.
74. Iz sodne prakse je namreč razvidno, da lahko nespoštovanje trimesečnega roka povzroči razglasitev ničnosti uredbe, sprejete na koncu postopka, le, če obstaja možnost, da bi lahko bil rezultat postopka zaradi te nepravilnosti drugačen. Ta uredba ne more biti razglašena za nično le zato, ker Svet in Komisija nista odločila v roku.(47) To pomeni, da lahko instituciji oceno TGO veljavno sprejmeta tudi po izteku trimesečnega roka, določenega v členu 2(7)(c) osnovne uredbe v izvirni različici (če zamuda ne vpliva na rezultat postopka). Iz tega prav tako izhaja, da skupina Canadian Solar zaradi nedelovanja Komisije ob izteku navedenega trimesečnega roka še ni bila samodejno upravičena do TGO.
75. Dalje, tudi če bi Komisija oceno TGO sprejela v trimesečnem roku, bi jo lahko v poznejši fazi postopka spremenila, in sicer po izteku navedenega roka.(48) Torej se z iztekom trimesečnega roka ne ustvari nikakršen dokončen položaj. Podobno je bil v sodbi v zadevi Moravia Gas Storage razlog, da ob sprejetju nacionalnega sklepa o izvzetju ni obstajal nikakršen dokončen položaj, ta, da bi lahko Komisija ta sklep v poznejši fazi postopka še vedno izpodbijala.(49)
76. Splošno sodišče zato s tem, da je v točkah od 159 do 166 izpodbijane sodbe menilo, da je bila skupina Canadian Solar ob začetku veljavnosti Uredbe št. 1168/2012 v začasnem položaju, ni napačno uporabilo prava.
77. Zato se v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 66 zgoraj, podaljšanje roka, v katerem je treba sprejeti oceno TGO, kot je določeno s členom 1(1)(a) Uredbe št. 1168/2012, uporablja za preiskavo, na podlagi katere je prišlo do sprejetja sporne uredbe.
78. Na drugem mestu, člen 1(1)(b) Uredbe št. 1168/2012 določa, da morata instituciji v primeru uporabe vzorčenja sprejeti oceno le, če so zahtevek za TGO vložili vzorčeni proizvajalci ali proizvajalci, ki jim je bil odobren izračun individualne stopnje dampinga v skladu s členom 17(3) osnovne uredbe. Ni jima treba obravnavati zahtevkov za TGO, ki jih vložijo nevzorčeni proizvajalci, kot je pritožnica, razen če so v skladu s členom 17(3) osnovne uredbe pridobili izračun individualne stopnje dampinga.(50)
79. Menim, da je člen 1(1)(b) Uredbe št. 1168/2012 materialnopravno pravilo, saj so z njim nevzorčeni proizvajalci prikrajšani za pravico do obravnave njihovih zahtevkov za TGO, razen če so v skladu s členom 17(3) osnovne uredbe pridobili izračun individualne stopnje dampinga. Kot materialnopravno pravilo se v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 66 zgoraj, ne bi smelo uporabljati za položaje, ki so bili ob začetku njegove veljavnosti še vedno začasni, kakršen je bil položaj skupine Canadian Solar.(51) Vendar se je v skladu z isto sodno prakso kljub temu uporabilo, saj iz besedila člena 2 Uredbe št. 1168/2012 jasno izhaja, da se „ta uredba“ – torej vse njene določbe – „od 15. decembra 2012 uporablja za vse […] tekoče preiskave“.
80. Torej se je člen 1(1)(b) Uredbe št. 1168/2012 uporabljal za preiskavo, na podlagi katere je prišlo do sprejetja sporne uredbe.
81. Splošno sodišče je v točki 166 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je bila skupina Canadian Solar 15. decembra 2012 še v začasnem položaju, zato se je uporabljala Uredba št. 1168/2012.
82. Četrtič, ugovoru nezakonitosti, ki ga pritožnica navaja zoper člen 2 Uredbe št. 1168/2012, ni mogoče ugoditi. Po mnenju skupine Canadian Solar se s to določbo kršita načeli pravne varnosti in prepovedi retroaktivnosti. Vendar v skladu s sodno prakso načelo pravne varnosti ne preprečuje, da bi ukrep Evropske unije izjemoma začel veljati od datuma pred njegovo objavo, če se upoštevajo legitimna pričakovanja zadevnih subjektov.(52) Načelo varstva legitimnih pričakovanj na splošno ne preprečuje, da bi se nova ureditev uporabljala za prihodnje učinke položajev, ki so nastali v okviru prejšnje ureditve,(53) v obravnavani zadevi pa skupina Canadian Solar ni pojasnila, zakaj je Splošno sodišče v točki 168 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da bi pritožnica v času sprožitve preiskave lahko predvidela sprejetje Uredbe št. 1168/2012 in da bi ga tudi morala predvideti. Torej Splošno sodišče s tem, da je v točki 154 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bila Uredba št. 1168/2012 zakonita, ni napačno uporabilo prava.
83. Menim, da je treba ugovor nezakonitosti, ki ga je navedla pritožnica, in prvi del tretjega pritožbenega razloga zavrniti.
3) Drugi del tretjega pritožbenega razloga
84. V drugem delu tretjega pritožbenega razloga skupina Canadian Solar trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je ugotovilo, da to, da instituciji nista sprejeli ocene TGO, ni povzročilo neveljavnosti sporne uredbe, napačno uporabilo pravo.
85. Menim, da je treba drugi del tretjega pritožbenega razloga zavrniti.
86. Prvič, iz točke 77 zgoraj izhaja, da institucijama ni bilo treba sprejeti ocene v trimesečnem roku, določenem v členu 2(7)(c) osnovne uredbe v izvirni različici, ker se je uporabljal osemmesečni rok iz Uredbe št. 1168/2012. Torej to, da instituciji nista sprejeli ocene v prvonavedenem roku, ne more povzročiti neveljavnosti sporne uredbe. Splošno sodišče s tem, da je v točki 163 izpodbijane sodbe ugotovilo, da to, da instituciji nista upoštevali tega roka, ni povzročilo neveljavnosti sporne uredbe, ni napačno uporabilo prava.
87. Poleg tega menim, da institucijama ni bilo treba sprejeti ocene v zvezi z zahtevkom za TGO, ki ga je vložila skupina Canadian Solar. Kot je bilo namreč navedeno v točki 80 zgoraj, se je uporabljal člen 1(1)(b) Uredbe št. 1168/2012, s katerim je bil člen 2(7) osnovne uredbe spremenjen tako, da določa, da je treba oceno sprejeti le v zvezi z zahtevki za TGO, ki jih vložijo vzorčeni proizvajalci ali proizvajalci, ki so pridobili izračun individualne stopnje dampinga. Ker skupina Canadian Solar ni bila vključena v vzorec in ni pridobila izračuna individualne stopnje dampinga, institucijama ni bilo treba sprejeti ocene v zvezi z njenim zahtevkom za TGO. Zato je Splošno sodišče v točki 170 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da skupina Canadian Solar ni imela nikakršne pravice do obravnave svojega zahtevka za TGO. To, da instituciji nista sprejeli te ocene, torej ni moglo povzročiti neveljavnosti sporne uredbe.
88. Drugič, trditve pritožnice, da ne more izpodbijati tega, da Komisija ni sprejela ocene TGO, ni mogoče sprejeti. Skupina Canadian Solar je navedeno nesprejetje izpodbijala v okviru tožbe za razglasitev ničnosti sporne uredbe, Splošno sodišče pa je to v točkah od 149 do 170 izpodbijane sodbe ustrezno obravnavalo. Izpodbija se tudi pred Sodiščem in obravnava v teh sklepnih predlogih.
89. Zato Splošno sodišče s tem, da je menilo, da to, da instituciji nista sprejeli ocene zahtevka za TGO, ki ga je vložila skupina Canadian Solar, ni povzročilo neveljavnosti sporne uredbe, ni napačno uporabilo prava.
90. Ugotavljam, da je treba tretji pritožbeni razlog zavrniti.
B. Četrti pritožbeni razlog
1. Trditve strank
91. Četrti pritožbeni razlog je razdeljen na dva dela.
92. V prvem delu četrtega pritožbenega razloga skupina Canadian Solar trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je v točkah od 205 do 217 izpodbijane sodbe institucijama protidampinško dajatev dovolilo določiti na taki ravni, da se z njo odpravi ne le škoda, ki se pripisuje dampinškemu uvozu, ampak tudi škoda, ki se pripisuje drugim znanim dejavnikom, napačno uporabilo pravo. V zvezi s tem ta skupina trdi, prvič, da morata instituciji pri določanju zneska protidampinške dajatve zanemariti učinke teh drugih dejavnikov, tudi če niso prekinili vzročne zveze med škodo, ki jo je utrpela industrija Unije, in dampinškim uvozom. V nasprotnem primeru naj bi bila industrija Unije zaščitena bolj, kot je to potrebno. Splošno sodišče naj bi zato napačno trdilo, da morata instituciji zanemariti učinke teh drugih dejavnikov le, če prekinejo vzročno zvezo. Drugič, Splošno sodišče naj bi napačno ugotovilo, da institucijama pri določanju zneska protidampinške dajatve ni bilo treba zanemariti učinkov treh konkretnih drugih znanih dejavnikov (in sicer tega, da so proizvajalci Unije sami kupovali zadevni izdelek za preprodajo na trgu Unije kot svoj izdelek, znižanj v podpornih mehanizmih v nekaterih državah članicah in finančne krize), ker niso prekinili vzročne zveze.
93. V drugem delu četrtega pritožbenega razloga skupina Canadian Solar trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je v točkah 202 in 205 izpodbijane sodbe menilo, da mora pritožnica dokazati količinske učinke drugih dejavnikov, ki niso dampinški uvoz.
94. Svet meni, da bi bilo treba prvi del četrtega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen, ter Sodišču predlaga, naj nadomesti obrazložitev iz točk od 191 do 193 izpodbijane sodbe in ugotovi, da sta opredelitev škode v skladu s členom 3 osnovne uredbe in izračun stopnje škode v skladu s členom 9(4) te uredbe ločeni vprašanji.
95. Svet podredno trdi, da bi bilo treba prvi del četrtega pritožbenega razloga zavreči kot delno nedopusten in ga v celoti zavrniti kot neutemeljenega. Prvič, Svet meni, da je trditev pritožnice, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da so učinki treh drugih znanih dejavnikov, navedenih v točki 92 zgoraj, neznatni, nedopustna, ker se nanaša na dejansko stanje. Drugič, trdi, da je prvi del četrtega pritožbenega razloga neutemeljen, saj Splošno sodišče v nasprotju s trditvijo skupine Canadian Solar ni navedlo, da morata instituciji protidampinško dajatev določiti na taki ravni, da se z njo odpravi le škoda, ki se pripisuje dampinškemu uvozu. Prav tako naj Splošno sodišče ne bi napačno ugotovilo, da so učinki zgoraj navedenih treh drugih znanih dejavnikov neznatni.
96. Svet trdi tudi, da drugi del četrtega pritožbenega razloga ni utemeljen.
97. Komisija meni, da je prvi del četrtega pritožbenega razloga brezpredmeten in, podredno, da ni utemeljen. Brezpredmeten naj bi bil, ker naj Splošno sodišče ne bi trdilo, da morata instituciji pri določanju zneska protidampinške dajatve izvesti analizo pripisovanja in analizo nepripisovanja. Komisija podredno trdi, da je Splošno sodišče – če bi Sodišče menilo, da je Splošno sodišče dejansko trdilo, da je treba pri določanju zneska protidampinške dajatve izvesti ti analizi – napačno uporabilo pravo, in predlaga nadomestitev navedene obrazložitve v zvezi s tem.(54)
98. Komisija trdi, da drugi del četrtega pritožbenega razloga ni utemeljen. To naj bi izhajalo zlasti iz dejstva, da ni utemeljen prvi del tega pritožbenega razloga.
2. Presoja
99. Skupina Canadian Solar s četrtim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je institucijama dovolilo, da sta protidampinško dajatev določili na taki ravni, da se z njo ne odpravi le škoda, ki se pripisuje dampinškemu uvozu, ampak tudi škoda, ki se pripisuje drugim znanim dejavnikom, in ker je neupravičeno prevalilo dokazno breme.
a) Dopustnost
100. Kot je bilo navedeno v točki 92 zgoraj, skupina Canadian Solar trdi, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da institucijama pri določanju zneska protidampinške dajatve ni bilo treba zanemariti učinkov treh konkretnih drugih znanih dejavnikov, ker niso prekinili vzročne zveze med škodo, ki jo je utrpela industrija Unije, in dampinškim uvozom. Svet meni, da ta trditev ni dopustna, ker se nanaša na dejansko stanje.
101. Menim, da bi bilo treba ta ugovor nedopustnosti zavrniti.
102. Vprašanje, ali je učinek konkretnega znanega dejavnika, ki ni dampinški uvoz, mogoče obravnavati kot „neznaten“, ter torej z njim ni bila prekinjena vzročna zveza med škodo, ki jo je utrpela industrija Unije, in dampinškim uvozom, je vprašanje pravne opredelitve dejanskega stanja, ne pa dejansko vprašanje. Sodišče ga kot tako lahko preizkusi.(55)
b) Vsebina
1) Prvi del četrtega pritožbenega razloga
i) Uvod
103. Člen 3(1) osnovne uredbe določa, da mora biti škoda, ki jo utrpi industrija Unije, „znatna“. V skladu s členom 3(2) te uredbe je treba pri določanju, ali je industrija Unije utrpela znatno škodo, upoštevati, prvič, obseg dampinškega uvoza in njegov učinek na cene v Evropski uniji ter, drugič, posledični vpliv tega uvoza na industrijo Unije.
104. Kar zadeva vpliv dampinškega uvoza na industrijo Unije, se s členom 3(6) osnovne uredbe zahteva dokaz o tem, da so obseg in/ali cene tega uvoza „odgovorni za učinek na industrijo [Unije] […] in da je ta učinek tako velik, da ga je mogoče označiti kot znatnega“. Ta analiza je znana pod imenom „analiza pripisovanja“.(56)
105. Poleg tega lahko tudi drugi dejavniki, ki niso dampinški uvoz, prispevajo k škodi, ki jo utrpi industrija Unije. V sporni uredbi je bilo na primer navedeno, da so finančna kriza in njeni učinki na dostop do financiranja imeli določen vpliv na položaj solarne industrije v Uniji, ki je kapitalsko intenzivna.(57) Člen 3(7) osnovne uredbe določa, da se „preiščejo še drugi znani dejavniki [razen dampinškega uvoza], […] s čimer se zagotovi, da se škoda, ki jo ti drugi dejavniki povzročajo, ne pripisuje dampinškemu uvozu v skladu [z] odstavkom 6“. Ta analiza se imenuje analiza nepripisovanja.(58)
106. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je naloga institucij preveriti, ali učinki teh drugih dejavnikov niso bili taki, da bi prekinili vzročno zvezo med zadevnim uvozom in industriji Unije povzročeno škodo. Preveriti morajo tudi, ali se škoda, pripisana tem drugim dejavnikom, ni upoštevala pri opredelitvi škode v smislu člena 3(7) osnovne uredbe in ali zato naložena protidampinška dajatev ne presega potrebnega za odpravo škode, povzročene z dampinškim uvozom. Če pa institucije Unije ugotovijo, da je kljub takim dejavnikom škoda zaradi dampinškega uvoza znatna v skladu s členom 3(1) osnovne uredbe, je vzročna zveza med temi uvozi in škodo za industrijo Unije torej lahko dokazana.(59)
107. V prvem delu četrtega pritožbenega razloga skupina Canadian Solar trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je v točkah od 205 do 217 izpodbijane sodbe institucijama dovolilo protidampinško dajatev določiti na taki ravni, da se z njo ne odpravi le škoda, ki se pripisuje dampinškemu uvozu, ampak tudi škoda, ki se pripisuje drugim znanim dejavnikom, napačno uporabilo pravo.
ii) Ali je treba s protidampinško dajatvijo odpraviti le škodo, ki se pripisuje dampinškemu uvozu, ne pa tudi škode, ki se pripisuje drugim znanim dejavnikom?
108. Menim, da institucijama pri določanju zneska protidampinške dajatve ni treba upoštevati ugotovitev iz analize nepripisovanja, izvedene na podlagi člena 3(7) osnovne uredbe.
109. Prvič, to izhaja iz besedila člena 3(6) in (7) ter člena 9(4) osnovne uredbe.
110. Analizi pripisovanja in nepripisovanja, na kateri je napoteno v točkah 104 in 105 zgoraj, se izvedeta zato, da se preveri, ali je bila škoda, ki jo je utrpela industrija Unije, povzročena z dampinškim uvozom, kar je poleg obstoja dampinga, škode in interesa Unije za ukrepanje eden od pogojev za uporabo protidampinške dajatve.(60) Člen 3(6) osnovne uredbe namreč določa, da dokazovanje, „da dampinški uvoz povzroča škodo v smislu te uredbe“, pomeni, da je treba dokazati, da so obseg in/ali ravni cen dampinškega uvoza „odgovorni za“ učinek na industrijo Unije, kar pomeni, da je škodo, ki jo je utrpela industrija Unije, mogoče pripisati dampinškemu uvozu. Po drugi strani pa člen 3(7) te uredbe določa, da je treba dokazati, da se škoda, ki jo je mogoče pripisati drugim dejavnikom razen dampinškega uvoza, „ne pripisuje [temu] uvozu“ ali – kot sta navedli Sodišče in Splošno sodišče – da ti drugi dejavniki ne učinkujejo tako, da prekinejo vzročno zvezo med škodo, ki jo je utrpela industrija Unije, in dampinškim uvozom.(61)
111. V skladu s členom 3(6) osnovne uredbe se vzročna zveza med škodo, ki jo je utrpela industrija Unije, in dampinškim uvozom šteje za dokazano, če je škoda, ki jo je mogoče pripisati dampinškemu uvozu, „znatna“. V zvezi s tem ni pomembno, da je škoda, ki se pripisuje drugim dejavnikom razen dampinškega uvoza, podana, vse dokler je škoda, ki se pripisuje dampinškemu uvozu, znatna.(62)
112. Kar zadeva znesek protidampinške dajatve, mora biti ta v skladu z zadnjim stavkom člena 9(4) osnovne uredbe takšen, da „zadostuje za odpravo škode industriji Unije“. Ta stavek je treba razlagati v povezavi z napotilom iz prvega stavka te določbe na „z [dampingom] povezano škodo“, torej škodo, ki jo povzroči damping (v angleški različici „caused by dumping“).(63) Zato je treba s protidampinško dajatvijo odpraviti škodo, „ki jo povzroči“ dampinški uvoz v smislu člena 3(6) in (7) osnovne uredbe. To pomeni, da se lahko s protidampinško dajatvijo odpravi škoda, ki se pripisuje drugim dejavnikom, ki niso dampinški uvoz, vse dokler je škoda, ki se pripisuje dampinškemu uvozu, znatna, saj se v tem primeru šteje, da je škodo, ki jo je utrpela industrija Unije, „povzročil“ dampinški uvoz.
113. Če to ne bi bil namen zakonodajalca Unije, bi člen 9(4) osnovne uredbe določal, da je treba s protidampinško dajatvijo odpraviti škodo, „ki se pripisuje“ dampinškemu uvozu, namesto da je v njem napoteno na škodo, ki jo ta uvoz „povzroči“. Naj v zvezi s tem pripomnim, da je izraz „se pripisuje“ uporabljen v členu 3(7) te uredbe, ne pa tudi v njenem členu 9(4). Dodam naj še, da v zadnjenavedeni določbi ni napoteno na prvonavedeno.
114. To je potrjeno s sodno prakso, navedeno v točki 106 zgoraj. V skladu s to sodno prakso morata instituciji preveriti, da se škoda, ki jo je mogoče pripisati drugim znanim dejavnikom, ni upoštevala pri opredelitvi škode v smislu člena 3(7) osnovne uredbe. Kot je bilo pojasnjeno zgoraj, se ta določba nanaša na dokazovanje vzročne zveze med škodo, ki jo je utrpela industrija Unije, in dampinškim uvozom, kar pomeni, da se v skladu s to sodno prakso od institucij zahteva, da preverita, da se škoda, ki jo je mogoče pripisati drugim znanim dejavnikom, ne upošteva pri določanju vzorčne zveze. Ta sodna praksa institucijama ne nalaga, naj preverita, da se škoda, ki se pripisuje tem drugim dejavnikom, ne upošteva pri določitvi protidampinške dajatve. Naj še poudarim, da ugotovitvi Sodišča in Splošnega sodišča, da protidampinška dajatev „ne presega potrebnega za odpravo škode, povzročene z dampinškim uvozom“, neposredno sledi trditev, da je za to, da je vzročna zveza dokazana, dovolj, da je škoda, ki se pripisuje dampinškemu uvozu, znatna.(64)
115. Drugič, drži sicer, da je v skladu s sodno prakso cilj člena 3(7) osnovne uredbe zagotoviti, da se industrija Unije ne zaščiti bolj, kot je to potrebno.(65) Vendar iz tega ne izhaja, da bi bilo treba s protidampinško dajatvijo odpraviti le škodo, ki se pripisuje dampinškemu uvozu.
116. V zvezi s tem je treba napotiti na sklepne predloge generalne pravobranilke V. Trstenjak v zadevi Moser Baer(66). Ta zadeva se je nanašala na razglasitev ničnosti uredbe o naložitvi dokončnih izravnalnih dajatev na uvoz zapisljivih CD‑plošč s poreklom iz Indije.(67) Svet je preučil učinke še enega znanega dejavnika, in sicer tega, da naj bi proizvajalci Unije plačevali previsoke licenčnine, pri čemer je ugotovil, da navedeni drugi dejavnik ni prekinil vzročne zveze med škodo, ki jo je utrpela industrija Unije, in subvencioniranim uvozom. Tako je bilo, prvič, ker teh licenčnin niso plačevali le proizvajalci Unije, ampak tudi indijski proizvajalci izvozniki, in drugič, ker so obstajale, že preden se je subvencionirani uvoz povečal. Generalna pravobranilka V. Trstenjak se je strinjala s Svetom, da zaradi licenčnin vzročna zveza ni bila prekinjena. Vendar po njenem mnenju to še ni nujno pomenilo, da je bila protidampinška dajatev zakonita. Po besedah generalne pravobranilke V. Trstenjak „bi bilo primerno pri izračunu ravni odprave škode upoštevati dejavnike, ki sicer niso privedli do prekinitve vzročne zveze med subvencioniranim uvozom in škodo, so pa lahko vplivali na obseg ravni odprave škode“.(68)
117. V podporo tej ugotovitvi je generalna pravobranilka V. Trstenjak napotila na pravilo „nižje dajatve“, določeno v zadnjem stavku člena 15(1) Uredbe št. 2026/97 oziroma – v zvezi s protidampinškimi ukrepi – v zadnjem stavku člena 9(4) osnovne uredbe. V skladu s to določbo(69) „[z]nesek protidampinške dajatve ne sme preseči ugotovljene stopnje dampinga, mora pa biti manjši od te stopnje, če bi taka nižja dajatev zadostovala za odpravo škode industriji [Unije]“. Torej se za določitev stopnje protidampinške (izravnalne) dajatve uporabi stopnja škode, kadar je stopnja dampinga (subvencije) višja od stopnje škode. Po mnenju generalne pravobranilke V. Trstenjak je „[c]ilj pravila ‚lesser duty‘ [(nižje dajatve)] […] namreč ta, da se […] industrija [Unije] ne zaščiti bolj, kot je to potrebno“, zato je mogoče pri izračunu ravni izravnalne dajatve upoštevati še druge dejavnike razen subvencioniranega uvoza, kot je bilo navedeno v prejšnji točki.(70)
118. Vendar je generalna pravobranilka V. Trstenjak v zadevi Moser Baer menila, da Svetu pri izračunu ravni odprave škode ni treba upoštevati učinkov licenčnin, saj teh niso plačevali le proizvajalci Unije, ampak tudi indijski proizvajalci izvozniki.(71)
119. Sodišče je v sodbi Moser Baer ugotovilo, prvič, da zaradi licenčnin vzročna zveza med škodo in subvencioniranim uvozom ni bila prekinjena, saj je ta dejavnik obstajal, že preden se je ta uvoz povečal, in drugič, da te licenčnine niso imele nobenega vpliva na izračun ravni nelojalnega nižanja cen, saj so vplivale tako na cene proizvajalcev Unije kot na uvozne cene.(72)
120. Zato se Sodišče ni sklicevalo na namen pravila „nižje dajatve“, kot je bilo analizirano v točkah 116 in 117 zgoraj. Res je sicer, da se je zadovoljilo že z ugotovitvijo, da vzročna zveza ni bila prekinjena, ne da bi preverilo, ali so domnevno previsoke licenčnine vplivale na raven nelojalnega nižanja cen. Vendar je bilo v zadevi Moser Baer jasno, da drugi znani dejavnik na to raven ni nikakor vplival.
121. Strinjam se z generalno pravobranilko V. Trstenjak,(73) da je namen pravila „nižje dajatve“ ta, da se industrija Unije ne zaščiti bolj, kot je to potrebno. Vendar se s členom 9(4) osnovne uredbe zahteva zgolj to, da protidampinška dajatev temelji na stopnji škode, kadar je ta stopnja nižja od stopnje dampinga. Uporaba takega pravila „nižje dajatve“ zagotavlja, da zaščita ne presega tega, kar je potrebno.
122. Naj poudarim še, da se s členom 9(4) osnovne uredbe ne zahteva, da je treba s protidampinško dajatvijo odpraviti le škodo, ki se pripisuje dampinškemu uvozu. Kot sem navedel v točki 113 zgoraj, se s to določbo zahteva odprava škode, ki jo povzroči dampinški uvoz, ne pa škode, ki se pripisuje dampinškemu uvozu. Prav tako v členu 9(4) osnovne uredbe ni napoteno na člen 3(7) te uredbe.
123. Tretjič, poudariti želim, da pritožnica ni navedla nobenega primera, v katerem bi bila protidampinška dajatev razglašena za nično, ker bi se z njo odpravila škoda, ki se pripisuje dejavniku, ki ni dampinški uvoz. Zgoraj navedenega razlogovanja ni mogoče ovreči s sodbo Allied Corporation(74), na katero se je skupina Canadian Solar sklicevala na prvi stopnji in v nasprotni pritožbi.
124. Sodišče je v sodbi Allied Corporation razglasilo ničnost uredbe o naložitvi dokončne protidampinške dajatve z obrazložitvijo, da Svet, ki je menil, da so k škodi, ki jo je utrpela industrija Unije, prispevali še drugi dejavniki razen dampinškega uvoza, ni dokazal, ali je bil znesek naložene protidampinške dajatve „potreben za odpravo škode“.(75)
125. Vendar je Svet protidampinško dajatev v zadevi Allied Corporation določil na ravni stopnje dampinga, ne da bi preveril, ali je bila stopnja škode nižja od stopnje dampinga. Izpodbijana uredba je bila torej razglašena za nično, ker Svet ni preveril, ali je bilo uporabljeno pravilo „nižje dajatve“. Ni pa bila razglašena za nično, ker Svet pri določanju zneska protidampinške dajatve ne bi zanemaril škode, ki se je pripisovala drugim znanim dejavnikom.
126. Naj še dodam, da je Splošno sodišče v sodbi Gold East Paper zavrnilo tožbeni razlog, s katerim sta tožeči stranki trdili, da „se instituciji Unije nista prepričali, da škoda, pripisana dejavnikom razen dampinga, ni [bila] upoštevana pri določanju ravni dajatve, uvedene na njun uvoz“, in sicer z obrazložitvijo, da sta instituciji, ker sta „preučili vpliv drugih znanih dejavnikov, ki bi lahko povzročili škodo industriji Unije, in ugotovili, da nobeden od teh dejavnikov ni tak, da bi prekinil vzročno zvezo med dampinškim uvozom […] in škodo, ki jo je utrpela industrija Unije“, „izpolnili potrebne pogoje“ za sprejetje zadevnih zaščitnih ukrepov.(76)
127. Četrtič, naj zaradi popolnosti dodam še, da iz nobenega od poročil Organa za reševanje sporov (v nadaljevanju: ORS) Svetovne trgovinske organizacije (v nadaljevanju: STO), ki sta jih navedla Svet in Komisija,(77) ne izhaja, da Sporazum o izvajanju člena VI splošnega sporazuma o carinah in trgovini 1994 (v nadaljevanju: protidampinški sporazum STO) ali Sporazum STO o subvencijah in izravnalnih ukrepih vsebuje zahtevo, da je treba pri določanju zneska protidampinške (izravnalne) dajatve zanemariti škodo, ki se pripisuje drugim dejavnikom razen dampinškega (subvencioniranega) uvoza. Tudi skupina Canadian Solar ni navedla nobenega primera za to.(78) Torej bi lahko z razlago ORS podprli ugotovitev iz točke 108 zgoraj.
128. Vendar se po mojem mnenju na ta poročila ni mogoče opreti za presojo zakonitosti sporne uredbe.
129. V skladu s sodno prakso je mogoče zakonitost ukrepa Unije z vidika sporazumov STO preizkusiti le v dveh položajih. Prvi je položaj, v katerem je bil namen Unije izpolniti posebno obveznost, ki jo je ta prevzela v okviru teh sporazumov, drugi pa položaj, v katerem zadevni ukrep Unije izrecno napotuje na posamične določbe teh sporazumov.(79) Naj poudarim še, da iz sodne prakse izhaja, da je treba določbe osnovne uredbe kar najbolj razlagati tako, da so v skladu z ustreznimi določbami protidampinškega sporazuma STO.(80) Vendar to lahko velja le, če so prvonavedene izraz namere zakonodajalca Unije, da izvrši zadnjenavedene, ali če prvonavedene izrecno napotujejo na zadnjenavedene.(81)
130. Člena 3(7) in 9(4) osnovne uredbe ne vsebujeta izrecnega napotila na protidampinški sporazum STO. Vendar pa je mogoče – glede na podobnosti v besedilu – člen 3(7) osnovne uredbe obravnavati, kot da se z njim izvaja člen 3.5 protidampinškega sporazuma STO.(82) Po drugi strani pa člena 9(4) osnovne uredbe ni mogoče obravnavati kot izraz namere zakonodajalca Unije, da izvede člen 9 protidampinškega sporazuma STO. Medtem ko je namreč na podlagi zadnjenavedene določbe pravilo „nižje dajatve“ le „zaželeno“, je na podlagi prvonavedene obvezno.(83)
131. Zato menim, da institucijama pri določanju zneska protidampinške dajatve ni treba upoštevati ugotovitev iz analize nepripisovanja, izvedene na podlagi člena 3(7) osnovne uredbe. Dajatve jima ni treba določiti na taki ravni, da z njo odpravita zgolj škodo, ki se pripisuje dampinškemu uvozu, ne pa tudi škode, ki se pripisuje drugim znanim dejavnikom.
132. Zdaj bom preučil, ali je Splošno sodišče menilo, da morata instituciji pri določanju zneska protidampinške dajatve upoštevati ugotovitve, do katerih sta prišli z analizo nepripisovanja, izvedeno za opredelitev vzročne zveze med škodo, ki jo je utrpela industrija Unije, in dampinškim uvozom.
iii) Ali je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi menilo, da bi morali instituciji pri določanju zneska protidampinške dajatve upoštevati ugotovitve, do katerih sta prišli z analizo nepripisovanja?
133. Skupina Canadian Solar trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je v točkah od 205 do 217 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je treba pri določanju zneska protidampinške dajatve upoštevati učinke drugih znanih dejavnikov le, če prekinejo vzročno zvezo med škodo, ki jo je utrpela industrija Unije, in dampinškim uvozom. Te druge dejavnike bi bilo treba po mnenju pritožnice upoštevati ne glede na to, ali prekinejo vzročno zvezo.
134. Komisija, nasprotno, trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je v točkah od 184 do 195 izpodbijane sodbe menilo, da je učinke drugih znanih dejavnikov treba upoštevati pri določanju zneska protidampinške dajatve, zato Sodišču predlaga, naj obrazložitev v zvezi s tem nadomesti. Komisija to trditev ponavlja v tretjem pritožbenem razlogu iz nasprotne pritožbe in Sodišču predlaga, naj „spremeni razlago vzročne zveze v smislu člena 3 osnovne uredbe, ki jo je podalo Splošno sodišče v šestem tožbenem razlogu na prvi stopnji“.(84)
135. Splošno sodišče je v točkah od 178 do 196 izpodbijane sodbe izoblikovalo načela za opredelitev vzročne zveze med škodo, ki jo je utrpela industrija Unije, in dampinškim uvozom ter za določitev protidampinške dajatve. V točkah od 197 do 218 je ta načela uporabilo v obravnavani zadevi. Preučil bom, prvič, ali je Splošno sodišče – kot trdi Komisija – napačno uporabilo pravo pri izoblikovanju navedenih načel in, drugič, ali je – kot trdi skupina Canadian Solar – napačno uporabilo pravo pri uporabi teh načel.
136. Menim, da Splošno sodišče – tudi če je pri izoblikovanju načel za določanje zneska protidampinške dajatve napačno uporabilo pravo – iz teh ugotovitev ni izpeljalo nikakršnih dejanskih ali pravnih ugotovitev za obravnavano zadevo. Zato bi bilo treba prvi del četrtega pritožbenega razloga zavrniti.
137. Na prvem mestu želim poudariti, da je Splošno sodišče v točkah od 182 do 186 izpodbijane sodbe opozorilo na sodno prakso, navedeno v točki 106 zgoraj, pri čemer je ugotovilo, da morata instituciji preveriti, da se škoda, ki se pripisuje drugim znanim dejavnikom, ne upošteva pri določanju škode v smislu člena 3(7) osnovne uredbe, tako da naložena protidampinška dajatev ne presega tega, kar je potrebno za odpravo škode, ki jo povzroča dampinški uvoz. Vendar je v točki 185 izpodbijane sodbe navedlo, da „morata instituciji pri določanju ravni kakršne koli protidampinške dajatve upoštevati ugotovitve [v zvezi z analizo nepripisovanja]“.(85)
138. Nato je Splošno sodišče opozorilo še na pravilo „nižje dajatve“ iz zadnjega stavka člena 9(4) osnovne uredbe. V točki 191 izpodbijane sodbe je navedlo, da „morata instituciji v okviru [člena 9(4) osnovne uredbe] upoštevati ugotovitve, do katerih sta prišli v zvezi z analizama pripisovanja in nepripisovanja“. Sicer bi – kot je poudarjeno v točki 192 te sodbe – naloženi protidampinški ukrepi lahko presegli to, kar je potrebno z vidika z njimi zastavljenega cilja, to je odpraviti škodljive učinke dampinga. Splošno sodišče je nato v točki 193 izpodbijane sodbe navedlo še, da je to v skladu s prakso odločanja institucij.
139. Menim, da je Splošno sodišče v točkah 185, 191 in 192 izpodbijane sodbe s tem, da je ugotovilo, da morata instituciji pri določanju zneska protidampinške dajatve upoštevati ugotovitve, do katerih sta prišli z analizama pripisovanja in nepripisovanja, napačno uporabilo pravo. To izhaja iz točke 131 zgoraj.
140. Naj poudarim še, da navedba Splošnega sodišča iz točke 193 izpodbijane sodbe, da sta instituciji pri določanju stopnje dajatve v treh zadevah, navedenih v tej točki, dejansko upoštevali rezultat analiz pripisovanja in nepripisovanja,(86) ne drži. Uvodne izjave v teh zadevah, na katere je napotilo Splošno sodišče, namreč kažejo na to, da sta se Komisija oziroma Svet – ker so k škodi, ki jo je utrpela industrija Unije, pripomogli še drugi dejavniki razen dampinškega uvoza – odločila, da raven odprave škode izmerita s sklicevanjem na nelojalno nižanje cen, ne pa na prodajanje pod ceno.(87) Nič v tem sklepu ali uredbah, navedenih v točki 193 izpodbijane sodbe, ne kaže na to, da je bila pri določanju zneska protidampinške dajatve zanemarjena škoda, ki se je pripisovala navedenim drugim dejavnikom. Ravno nasprotno, saj je dvakrat navedeno, da je prispevek teh dejavnikov težko natančno določiti.(88)
141. Čeprav je Splošno sodišče v točkah 185, 191, 192 in 193 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba pritožbo zavrniti, če je iz obrazložitve sodbe Splošnega sodišča sicer razvidna kršitev prava Unije, vendar je izrek te sodbe ustrezno utemeljen z drugimi pravnimi razlogi.(89) Zato bom zdaj preučil, ali je Splošno sodišče s tem, da je v točkah od 197 do 218 izpodbijane sodbe uporabilo načela za določitev zneska protidampinške dajatve iz točk 185, 191, 192 in 193 te sodbe, napačno uporabilo pravo.
142. Na drugem mestu želim poudariti, da je Splošno sodišče v točki 206 izpodbijane sodbe ugotovilo, da instituciji pri opredelitvi škode dejansko nikakor nista upoštevali drugih znanih dejavnikov. V točkah od 207 do 215 je preverilo, ali sta instituciji preučili učinke drugih znanih dejavnikov in potrdili svojo ugotovitev, da so imeli ti drugi dejavniki naključen ali kvečjemu postranski učinek (to, da so proizvajalci Unije kupovali zadevni izdelek za preprodajo na trgu Unije kot svoj izdelek, uvoz iz Tajvana in vpliv na cene surovin)(90) oziroma da je bil njihov učinek omejen (zniževanje tarif za dovajanje toka)(91) ali da so imeli določen vpliv, ki pa ni prekinil vzročne zveze (finančna kriza)(92). V točkah 216 in 217 je menilo, da sta instituciji pravilno ugotovili, da je bil vpliv teh drugih dejavnikov neznaten in da zato niso prekinili vzročne zveze med škodo, ki jo je utrpela industrija Unije, in dampinškim uvozom. Splošno sodišče je zato ugotovilo, da je bila pravilna tudi „presoja institucij na podlagi člena 9(4) [osnovne] uredbe“.
143. Menim, da je Splošno sodišče zgolj preverilo, ali sta instituciji pravilno ugotovili, da drugi znani dejavniki niso prekinili vzročne zveze med škodo, ki jo je utrpela industrija Unije, in dampinškim uvozom. Po ugotovitvi, da so bila dognanja institucij pravilna, ni preučilo, ali bi morali navedeni instituciji pri določanju zneska protidampinške dajatve zanemariti učinke teh drugih dejavnikov, čeprav niso prekinili vzročne zveze. Splošno sodišče tako iz dognanj iz točk 185 in od 191 do 193 izpodbijane sodbe ni izpeljalo nobenih dejanskih ali pravnih ugotovitev v zvezi z obravnavano zadevo. Naj poudarim še, da je v točki 201 izpodbijane sodbe navedlo, da institucijama ni treba količinsko opredeliti učinkov drugih znanih dejavnikov, kar bi bil predpogoj, če bi bilo te druge dejavnike treba upoštevati pri določanju ravni protidampinške dajatve.
144. Menim, da je Splošno sodišče sicer nepravilno ugotovilo, da morata instituciji pri določanju ravni protidampinške dajatve upoštevati rezultat analiz pripisovanja in nepripisovanja, izvedenih za namene člena 3(6) in (7) osnovne uredbe, vendar je kljub temu pravilno odločilo, da v obravnavani zadevi pri določanju ravni protidampinške dajatve nikakor ni bilo treba upoštevati drugih znanih dejavnikov.
145. Naj zaradi popolnosti dodam še, da skupina Canadian Solar – kar zadeva vprašanje, ali so drugi znani dejavniki prekinili vzročno zvezo med škodo, ki jo je utrpela industrija Unije, in dampinškim uvozom – ni trdila, da sta instituciji storili očitno napako pri presoji.(93)
146. Zato je treba prvi del četrtega pritožbenega razloga zavrniti, predlogu Komisije za nadomestitev obrazložitve pa ugoditi.
2) Drugi del četrtega pritožbenega razloga
147. V drugem delu četrtega pritožbenega razloga skupina Canadian Solar trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je v točkah 202 in 205 izpodbijane sodbe menilo, da mora pritožnica dokazati količinske učinke drugih znanih dejavnikov, napačno uporabilo pravo.
148. Menim, da bi bilo treba drugi del četrtega pritožbenega razloga zavrniti. Je namreč brezpredmeten, saj iz točke 131 zgoraj izhaja, da institucijama protidampinške dajatve ni treba določiti na taki ravni, da se z njo odpravi zgolj škoda, ki se pripisuje dampinškemu uvozu.
149. Menim, da bi bilo treba četrti pritožbeni razlog in s tem tudi pritožbo v celoti zavrniti.
VI. Stroški
150. V skladu s členom 184(2) Poslovnika o stroških odloči Sodišče, če pritožba ni utemeljena.
151. V skladu s členom 138(1) Poslovnika, ki se uporablja za pritožbeni postopek na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker je Svet predlagal plačilo stroškov, bi bilo treba odločiti, da se skupini Canadian Solar naloži plačilo stroškov.
152. V skladu s členom 140(1) Poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, nosijo države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, svoje stroške. V obravnavani zadevi nosi Komisija, ki je bila intervenientka na prvi stopnji, svoje stroške.
VII. Predlog
153. Zato menim, da bi Sodišče moralo:
– pritožbo zavrniti;
– družbam Canadian Solar Emea GmbH, Canadian Solar Manufacturing (Changshu), Inc., Canadian Solar Manufacturing (Luoyang), Inc., CSI Cells Co. Ltd in CSI Solar Power (China), Inc. naložiti plačilo stroškov Sveta Evropske unije;
– odločiti, naj Evropska komisija nosi svoje stroške.