Zadeva T-262/09

Safariland LLC

proti

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)

„Znamka Skupnosti – Postopek z ugovorom – Prijava figurativne znamke Skupnosti FIRST DEFENSE AEROSOL PEPPER PROJECTOR – Relativni razlog za zavrnitev – Člen 8(3) Uredbe (ES) št. 207/2009 – Izvršitev s strani UUNT sodbe o razveljavitvi odločbe njegovih odborov za pritožbe – Pravica do obrambe – Obveznost obrazložitve – Členi 63(2), 65(6), 75 in 76 Uredbe št. 207/2009“

Povzetek sodbe

1.      Znamka Skupnosti – Tožbeni postopek – Tožba pred sodiščem Skupnosti – Izvršitev sodbe o razveljavitvi odločbe odbora za pritožbe – Nova odločba

(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 65(6))

2.      Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Relativni razlogi za zavrnitev – Neobstoj soglasja imetnika znamke za registracijo, ki jo je zahteval posrednik ali zastopnik v svojem imenu – Posrednik ali zastopnik – Pojem

(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 8(3))

3.      Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Relativni razlogi za zavrnitev – Neobstoj soglasja imetnika znamke za registracijo, ki jo je zahteval posrednik ali zastopnik v svojem imenu – Prenehanje pogodbenega razmerja ob vložitvi prijave znamke – Uporaba člena 8(3) Uredbe št. 207/2009 – Pogoji

(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 8(3))

4.      Znamka Skupnosti – Tožbeni postopek – Tožba pred sodiščem Skupnosti – Izvršitev sodbe o razveljavitvi odločbe odbora za pritožbe – Nov preizkus pritožbe – Spoštovanje pravic obrambe

(Uredba Sveta št. 207/2009, člena 63(2) in 75)

5.      Znamka Skupnosti – Postopkovne določbe – Obrazložitev odločb – Člen 75, prvi stavek, Uredbe št. 207/2009 – Enak obseg, kot ga ima člen 253 ES – Uporaba implicitne obrazložitve s strani odbora za pritožbe – Dopustnost – Pogoji

(člen 253 ES; Uredba Sveta št. 207/2009, člen 75, prvi stavek)

1.      Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) mora za izpolnitev obveznosti sprejetja ukrepov, potrebnih za izvršitev sodbe Splošnega sodišča, s katero je bila razveljavljena odločba odbora za pritožbe, ki izhaja iz člena 65(6) Uredbe št. 207/2009 o znamki Skupnosti, zagotoviti, da se s pritožbo doseže nova odločba odbora za pritožbe. V ta namen lahko zadevo vrne odboru za pritožbe, ki je sprejel izpodbijano odločbo.

(Glej točko 42.)

2.      V skladu s členom 8(3) Uredbe št. 207/2009 o znamki Skupnosti se blagovna znamka ne registrira, če posrednik ali zastopnik imetnika blagovne znamke zahteva njeno registracijo v lastnem imenu brez imetnikovega soglasja, razen če posrednik ali zastopnik svoje ravnanje upraviči.

Glede pojmov „posrednik“ in „zastopnik“ iz člena 8(3) Uredbe št. 207/2009 je treba šteti, glede na to, kar je določeno v direktivah o postopku z ugovorom pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) v zvezi z nedovoljeno prijavo posrednika imetnika znamke, da je treba ta pojma razlagati široko, tako da se z njima zajamejo vse oblike razmerij, ki temeljijo na pogodbenem dogovoru, na podlagi katerega ena od strank zastopa interese druge, in to ne glede na opredelitev pogodbenega razmerja med imetnikom ali naročnikom in prijaviteljem znamke Skupnosti. V skladu s temi direktivami za namene člena 8(3) Uredbe št. 207/2009 zadostuje, da med strankama obstaja dogovor o takem poslovnem sodelovanju, da se ustvari zaupno razmerje, ki prijavitelju izrecno ali implicitno nalaga splošno obveznost zaupanja in lojalnosti ob upoštevanju interesov imetnika znamke. Vendar pa mora med strankami obstajati dogovor. Če prijavitelj ravna povsem neodvisno, ne da bi bil z imetnikom v kakršnem koli razmerju, ga ni mogoče šteti za posrednika v smislu člena 8(3) navedene uredbe. Tako zgolj kupca ali stranke imetnika znamke ni mogoče šteti za „posrednika“ ali za „zastopnika“ za namene člena 8(3) te uredbe, saj te osebe nimajo nobene posebne obveznosti zaupanja v razmerju do imetnika znamke.

(Glej točki 60 in 64.)

3.      V skladu s členom 8(3) Uredbe št. 207/2009 o znamki Skupnosti se blagovna znamka ne registrira, če posrednik ali zastopnik imetnika blagovne znamke zahteva njeno registracijo v svojem imenu brez imetnikovega soglasja, razen če posrednik ali zastopnik svoje ravnanje upraviči.

Glede prenehanja pogodbenega razmerja ob vložitvi prijave znamke je treba šteti da ni nujno, da dogovor, ki sta ga sklenili stranki, ob vložitvi prijave znamke še vedno velja, in da se člen 8(3) Uredbe št. 207/2009 uporablja tudi za dogovore, ki so prenehali veljati pred dnevom vložitve prijave za znamko Skupnosti, če se v takem obdobju lahko upravičeno šteje, da je obveznost zaupanja in zaupnosti še obstajala ob vložitvi prijave za znamko Skupnosti. Namen te razširjene razlage navedenega člena 8(3) je zaščita imetnika znamke tudi po prenehanju pogodbenega razmerja, iz katerega je izhajala obveznost zaupanja.

(Glej točki 60 in 65.)

4.      Za primere, v katerih Splošno sodišče razveljavi odločbo in jo vrne odboru za pritožbe, niti z Uredbo št. 207/2009 o znamki Skupnosti niti z Uredbo št. 2868/95 za izvedbo Uredbe št. 40/94 ni določen noben poseben postopek in tako ni obveznosti ponovnega zaslišanja strank v zadevi. Taka obveznost bi lahko izhajala le iz splošnega načela prava Skupnosti o spoštovanju pravice do obrambe, določenega v členu 75, drugi stavek, Uredbe št. 207/2009.

Toda člen 75, drugi stavek, nikakor ne zahteva, da je po ponovnem začetku postopka pred Uradom za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli), ki sledi razveljavitvi odločbe odborov za pritožbe s strani Splošnega sodišča, tožeča stranka znova pozvana, naj poda pripombe glede pravnih in dejanskih vprašanj, do katerih se je lahko opredelila že v okviru prej izvedenega pisnega postopka, saj je odbor za pritožbe prevzel spis v stanju, v kakršnem je bil.

(Glej točki 83 in 84.)

5.      Na podlagi člena 75, prvi stavek, Uredbe št. 207/2009 o znamki Skupnosti je treba odločbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) obrazložiti. Ta obveznost ima enak obseg kot obveznost, določena s členom 253 ES, njen cilj pa je omogočiti, prvič, da se zainteresirane osebe seznanijo z razlogi za sprejeti ukrep, zato da lahko branijo svoje pravice, in drugič, da lahko sodišče Unije izvaja nadzor nad zakonitostjo odločbe.

Vprašanje, ali obrazložitev odločbe izpolnjuje te zahteve, je treba presojati ne le glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na njen kontekst in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje.

Vendar od odborov za pritožbe niti ni mogoče zahtevati, naj podajo natančno obrazložitev, ki bi izčrpno in dosledno sledila vsem argumentom strank v postopku pred njimi. Obrazložitev je torej lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, iz katerih je bila sprejeta odločba odbora za pritožbe, pristojnemu sodišču pa, da ima na voljo dovolj elementov za izvajanje nadzora.

(Glej točke od 90 do 92.)