Zadeva T‑106/13
(objava odlomkov)
d.d. Synergy Hellas Anonymi Emporiki Etaireia Parochis Ypiresion Pliroforikis
proti
Evropski komisiji
„Arbitražna klavzula – Šesti in sedmi okvirni program za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti – Predčasna odpoved pogodb – Legitimno pričakovanje – Sorazmernost – Dobra vera – Nepogodbena odgovornost – Sprememba opredelitve tožbe – Soobstoj zahtevka za plačilo pogodbene odškodnine in zahtevka za plačilo nepogodbene odškodnine – Sistem zgodnjega opozarjanja (SZO) – Dovolj resna kršitev pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice – Vzročna zveza“
Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (četrti senat) z dne 18. novembra 2015
1. Sodni postopek – Vložitev tožbe pri Splošnem sodišču na podlagi arbitražne klavzule – Pogodbe, sklenjene v okviru posebnega programa za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti – Predčasna odpoved pogodb zaradi finančnih nepravilnosti, ki jih je storil sopogodbenik – Tožba zaradi pogodbene odgovornosti – Umik tožbe tožeče stranke v okviru druge pogodbe – Sklicevanje tožeče stranke na enake očitke kot v drugi tožbi – Dopustnost
(člen 272 PDEU)
2. Sodni postopek – Vložitev tožbe pri Splošnem sodišču na podlagi arbitražne klavzule – Pogodbe, sklenjene v okviru posebnega programa za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti – Predčasna odpoved pogodb zaradi finančnih nepravilnosti, ki jih je storil sopogodbenik – Tožba zaradi pogodbene odgovornosti – Obstoječ in dejanski interes – Presoja upravičenosti priglašenih stroškov, ki še poteka – Nevplivanje
(člen 272 PDEU)
3. Pravo Evropske unije – Načela – Varstvo legitimnega pričakovanja – Pogoji – Jasna zagotovila uprave
4. Sodni postopek – Vložitev tožbe pri Splošnem sodišču na podlagi arbitražne klavzule – Pogodbe, sklenjene v okviru posebnega programa za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti – Predčasna odpoved pogodb zaradi finančnih nepravilnosti, ki jih je storil sopogodbenik – Tožba zaradi pogodbene odgovornosti – Sklicevanje na načelo varstva legitimnih pričakovanj – Nedopustnost – Meje – Spoštovanje načela izvrševanja pogodb v dobri veri
(člen 272 PDEU)
5. Sodni postopek – Navajanje novih razlogov med postopkom – Pogoji – Razširitev obstoječega tožbenega razloga – Dopustnost
(Poslovnik Splošnega sodišča (1991), člen 48(2))
6. Sodni postopek – Vložitev tožbe pri Splošnem sodišču na podlagi arbitražne klavzule – Pogodbe, sklenjene v okviru posebnega programa za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti – Predčasna odpoved pogodb zaradi finančnih nepravilnosti, ki jih je storil sopogodbenik – Tožba zaradi pogodbene odgovornosti – Sklicevanje na načelo sorazmernosti – Dopustnost – Obveznost izvrševanja pogodbe v dobri veri
(člen 5(4) PEU; člen 272 PDEU)
7. Odškodninska tožba – Nepogodbena odgovornost – Tožba, ki se dejansko nanaša na pogodbeni spor – Drugačna opredelitev tožbe – Pogoji – Soobstoj zahtevka za plačilo pogodbene odškodnine in zahtevka za plačilo nepogodbene odškodnine – Pogoji
(člena 268 PDEU in 272 PDEU)
1. V zvezi s tožbo zaradi pogodbene odgovornosti, ki je vložena po tem, ko Komisija predčasno odpove pogodbo o subvenciji, sklenjeno v okviru posebnega programa za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti, zaradi finančnih nepravilnosti, ki naj bi jih storil sopogodbenik, umik njegove tožbe v drugi zadevi, katere predmet je bila podobna pogodba, ne vpliva na njegovo pravico, da se v okviru teh predlogov glede pogodbene odgovornosti Komisije zaradi odpovedi zadevne pogodbe sklicuje na nepravilnosti v zvezi z izpolnjevanjem pogodbe, na katero se je nanašala druga zadeva.
Splošno sodišče se namreč v primeru umika tožbe ne izreče ne o dopustnosti ne o vsebini, ampak se zgolj seznani z željo tožeče stranke, da ne bo nadaljevala sodnega postopka. Sklep o umiku nima učinka res iudicata. Kadar tožeča stranka umakne tožbo, o kateri je tekel postopek, spor, ki izhaja iz te tožbe, preneha obstajati in zato ni več litispendence z drugo tožbo. Sodišče je pojasnilo, da zaradi interesa, da se upravičenci ne bi posluževali te možnosti v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka, ni treba, da litispendenca obstaja tudi glede tožbe, ki jo je tožeča stranka umaknila, ker je ta interes dovolj varovan z naložitvijo stroškov tožeči stranki.
(Glej točki 46 in 47.)
2. V zvezi s tožbo zaradi pogodbene odgovornosti, ki je vložena po tem, ko Komisija predčasno odpove pogodbo o subvenciji, sklenjeno v okviru posebnega programa za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti, zaradi finančnih nepravilnosti, ki naj bi jih storil sopogodbenik, to, da Komisija še presoja, ali so stroški, ki jih navaja tožeča stranka, upravičeni in zato, ali je treba plačati nek znesek na podlagi navedene pogodbe, ne more biti podlaga za sklep, da tožeča stranka nima obstoječega in dejanskega pravnega interesa od Splošnega sodišča zahtevati, naj Komisijo obsodi na plačilo za izpolnitev pogodbe. Od vložitve tožbe dalje je namreč očitno, da bi tožeča stranka imela korist, če s svojo tožbo uspe.
Poleg tega Komisija ne more trditi, da tožeča stranka nima pravnega interesa, ker je bilo njeno neplačilo zneska, ki je dolgovan za izpolnitev pogodbe, tožeči stranki ob vložitvi tožbe negotovo in hipotetično. Ob vložitvi tožbe je bilo namreč očitno, da Komisija ni plačala zadevnega zneska.
Vprašanja, ali je bila Komisija zavezana zadevni znesek plačati pred vložitvijo te tožbe, ali bi lahko plačilo odložila zaradi revizije, ki je takrat potekala in ali bi Splošno sodišče moralo sodni postopek odložiti do konca revizije Komisije oziroma, nasprotno, ali bi se moralo izreči neposredno o upravičenosti stroškov, zahtevajo presojo elementov v zvezi z vsebino tožbe, in ne z njeno dopustnostjo.
Te ugotovitve ne omaje sodna praksa, ki se nanaša na to, naj sodišče Unije ugotovi, da sme stranka obdržati izplačila, ki jih je Komisija že plačala na podlagi zadevnih pogodb. Medtem ko je namreč pri dajatvenih tožbah, ki se nanašajo na izpolnitev konkretnih zahtevkov, pravni interes na splošno brez težav mogoče izpeljati iz konteksta samega tožbenega predloga, je treba legitimen interes tožeče stranke za abstraktno sodno ugotovitev glede obstoja ali neobstoja pravnega razmerja ali neke pravice praviloma posebej utemeljiti. Ni namreč naloga sodišč Unije, da bi izdajala abstraktna pravna mnenja.
(Glej točke od 51 do 55.)
3. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 66.)
4. V zvezi s tožbo zaradi pogodbene odgovornosti, ki je vložena po tem, ko Komisija predčasno odpove pogodbo o subvenciji, sklenjeno v okviru posebnega programa za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti, zaradi finančnih nepravilnosti, ki naj bi jih storil sopogodbenik, mora Splošno sodišče razglasiti nedopustnost očitka glede tega, da je Komisija pri izpolnjevanju zgoraj navedene pogodbe kršila načelo varstva legitimnih pričakovanj, ki ureja podredno razmerje med posameznikom in upravnim organom.
To načelo namreč spada na področje nadzora zakonitosti na podlagi člena 263 PDEU, ki ga Splošno sodišče lahko izvaja nad akti institucij.
V primeru tožbe zaradi pogodbene odgovornosti pa Splošno sodišče odloča kot sodišče, pristojno po pogodbi. V zvezi s tem okoliščina, da to pogodbo med drugim ureja pravo Unije, ne dopušča spremembe pristojnosti Splošnega sodišča, ki je določena v okviru pravnega sredstva, ki ga je izbrala tožeča stranka. Tožeča stranka v svojem zahtevku za plačilo pogodbene odškodnine torej lahko Komisiji očita le kršitve prava, ki se uporablja za pogodbo.
Vendar v pogodbenem pravu ni mogoče izključiti možnosti sklicevanja na določeno obliko legitimnega pričakovanja, če prispeva k temu, da pogodbene stranke spoštujejo obveznost dobroverne izpolnitve pogodbe. To izhaja iz dejstva, da to načelo dobrovernega izpolnjevanja pogodb onemogoča izpolnjevanje pogodbe, ki pomeni zlorabo pravice.
(Glej točke od 66 do 68 in 72.)
5. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 70.)
6. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke od 87 do 89.)
7. Glede na samostojnost pogodbenih in nepogodbenih pravnih sredstev in pogojev za uveljavljanje odgovornosti, ki so posebni za vsako od teh pravnih sredstev, mora Splošno sodišče preveriti, ali je predmet pri njem vložene odškodninske tožbe odškodninski zahtevek, ki objektivno in splošno temelji na pravicah in obveznostih pogodbenega ali nepogodbenega prava.
Zgolj sklicevanje na pravna pravila in načela, ki ne izhajajo iz pogodbe, ki zavezuje stranki, ki pa jih morata ti vseeno spoštovati, ne more spremeniti pogodbene narave spora.
Vendar ker so sodišča Unije na podlagi Pogodbe DEU načeloma pristojna za odločanje tako o tožbah zaradi nepogodbene odgovornosti institucij kot o tožbah zaradi pogodbene odgovornosti institucij, če so te sklenile pogodbo, ki vsebuje arbitražno klavzulo, Splošno sodišče, kadar je pri njem vložena tožba zaradi nepogodbene odgovornosti, spor pa dejansko izvira iz pogodbe, drugače opredeli tožbo, če so pogoji za tako spremembo izpolnjeni.
Natančneje, Splošno sodišče v primeru takega spora ne more drugače opredeliti tožbe, kadar izrecna volja tožeče stranke, da svojega predloga ne utemelji s členom 272 PDEU, nasprotuje taki spremembi, ali kadar tožba ne temelji na nobenem tožbenem razlogu glede kršitve pravil, ki urejajo zadevno pogodbeno razmerje, ne glede na to, ali gre za pogodbena določila ali za določbe nacionalnega prava, navedenega v pogodbi.
Poleg tega kršitev pogodbene določbe s strani institucije ne more sama po sebi povzročiti nepogodbene odgovornosti navedene institucije glede ene od strank, s katero je ta sklenila pogodbo, ki vsebuje navedeno določbo. V takem primeru namreč nezakonitost, ki jo je mogoče pripisati navedeni instituciji, očitno izvira iz pogodbe in izhaja iz njene zavezanosti kot pogodbene stranke, in ne zaradi katere koli druge lastnosti, kot je npr. status upravnega organa. Zato je treba v teh okoliščinah sklicevanje na kršitev pogodbene določbe za utemeljitev zahtevka za plačilo nepogodbene odškodnine razglasiti za brezpredmetno.
Vendar ni mogoče izključiti, da lahko pogodbena in nepogodbena odgovornost institucije Unije soobstajata glede ene od njenih pogodbenic. Narava nezakonitega ravnanja, ki ga je mogoče pripisati instituciji in ki povzroča škodo, ki je lahko predmet zahtevka za plačilo nepogodbene odškodnine, namreč ni vnaprej opredeljena. Ob predpostavki, da tak soobstoj odgovornosti institucij obstaja, je ta mogoč le pod pogojem, prvič, da nezakonitost, ki je pripisana zadevni instituciji, pomeni ne le neizpolnitev pogodbene obveznosti, ampak tudi neizpolnitev splošne obveznosti, ki ji je naložena, in drugič, da je ta nezakonitost v zvezi z navedeno splošno obveznostjo povzročila škodo, ki ni posledica nepravilne izpolnitve pogodbe.
(Glej točke od 145 do 150.)