SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE
(tretji senat)
z dne 11. decembra 2013
Zadeva F‑142/12
A
proti
Evropski komisiji
„Javni uslužbenci – Socialna varnost – Nesreča ali poklicna bolezen – Člen 73 Kadrovskih predpisov – Delna trajna invalidnost – Odškodninski zahtevek“
Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE na podlagi njenega člena 106a, s katero A predlaga, prvič, razglasitev ničnosti odločbe Evropske komisije z dne 11. januarja 2012, s katero je tožeči stranki priznala 20‑odstotno delno trajno invalidnost ter kot datum stabilizacije določila 25. februar 2010, in drugič, naj se Komisiji naloži povrnitev različnih vrst škode, nastalih zaradi, po eni strani, predolgega trajanja postopka, v katerem je bila izdana odločba z dne 11. januarja 2012, in po drugi strani, njene poklicne bolezni.
Izrek: Odločba Evropske komisije z dne 11. januarja 2012 o ustavitvi postopka, začetega na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije zaradi poklicne bolezni, ki jo je utrpela oseba A, se razglasi za nično. Evropski komisiji se naloži, naj osebi A izplača 3500 EUR. Tožba se v preostalem zavrne. Evropska komisija nosi svoje stroške in naloži se ji plačilo stroškov osebe A.
Povzetek
1. Uradniki – Socialna varnost – Zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni – Zdravniško izvedensko mnenje – Diskrecijska pravica zdravniške komisije – Sodni nadzor – Meje – Obveznost obrazložitve – Obseg
(Kadrovski predpisi, člen 73)
2. Uradniki – Socialna varnost – Zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni – Zdravniško izvedensko mnenje – Obveznost obrazložitve zdravniške komisije – Obseg – Pomanjkljiva in protislovna obrazložitev – Pravne posledice – Razglasitev ničnosti odločbe, ki temelji na mnenju zdravniške komisije
(Kadrovski predpisi, člen 73)
3. Uradniki – Socialna varnost – Zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni – Zdravniško izvedensko mnenje – Možnost organa, pristojnega za imenovanje, da se oddalji od presoje zdravniške komisije – Neobstoj
(Kadrovski predpisi, člen 73)
4. Pritožbe uradnikov – Sodba o razglasitvi ničnosti – Učinki – Obveznost sprejetja izvedbenih ukrepov – Podaljšanje čakanja, nastalega zaradi nezakonitosti odločbe institucije – Nadomestilo za nepremoženjsko škodo v obliki ustrezne odškodnine
(člen 266 PDEU; Kadrovski predpisi, člen 73)
5. Uradniki – Socialna varnost – Zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni – Pavšalna odškodnina iz naslova Kadrovskih predpisov – Zahteva za dodatno odškodnino, ki temelji na taki napaki, ki povzroči odgovornost institucije – Presoja predloga za dodatno odškodnino, ki zahteva zdravniško izvedensko mnenje – Nedopustnost med postopkom, ki poteka na podlagi Kadrovskih predpisov
(Kadrovski predpisi, člen 73)
1. Glede zdravniške komisije iz člena 22 Skupnih pravil o zavarovanju uradnikov Evropske unije za primer nezgode ali poklicne bolezni velja, da je zdravniške presoje v strogem pomenu besede, ki jih navede ta komisija, treba šteti za dokončne, če so podane v zakonitih okoliščinah. Sodišče ima samo pravico preveriti, prvič, ali sta bila ustanovitev in delovanje navedene komisije pravilna, in drugič, ali je njeno mnenje ustrezno, predvsem ali vsebuje obrazložitev, na podlagi katere je mogoče presojati ugotovitve, na katerih temelji, in ali je vzpostavljena razumljiva povezava med zdravniškimi ugotovitvami, ki jih vsebuje, in izpeljanimi sklepi. Če se zdravniški komisiji predložijo zapletena zdravstvena vprašanja, ki se nanašajo na težavno diagnostiko ali vzročno zvezo med boleznijo zadevne osebe in poklicem, ki ga opravlja pri instituciji, mora v mnenju med drugim navesti elemente iz spisa, na katere se je oprla, in v primeru bistvenih razhajanj pojasniti, zakaj se je oddaljila od nekaterih predhodnih in upoštevnih zdravniških poročil, ki so bila zadevni osebi bolj naklonjena.
(Glej točko 62.)
Napotitev na:
Sodišče za uslužbence, 14. september 2010, AE/Komisija, F‑79/09, točki 64 in 65 in navedena sodna praksa.
2. Poročilo zdravniške komisije, navedene v členu 22 Skupnih pravil o zavarovanju uradnikov Evropske unije za primer nezgode ali poklicne bolezni, mora vsebovati obrazložitev, na podlagi katere je mogoče presojati ugotovitve, na katerih temelji, in vzpostaviti razumljivo povezavo med zdravniškimi ugotovitvami, ki jih vsebuje, in izpeljanimi sklepi.
Če se zdravniška komisija pri upravičitvi določitve datuma končne stabilizacije omeji na upravne ugotovitve ter navede v bistvu le datum, ko so se zdravniki sestali in pregledali zdravstveno kartoteko, je obrazložitev treba šteti za pomanjkljivo.
Poleg tega, če se zdravniška komisija v svojem poročilu oddalji od lastnih prejšnjih zdravniških presoj, ne da bi pri tem podala razloge, ki so jo pripeljali do takih sklepov, je obrazložitev protislovna.
Ker je tako zdravniška komisija sprejela pomanjkljivo in protislovno obrazložitev, zadevni osebi ni omogočila doumeti razumljive povezave med njenimi zdravniškimi presojami in sklepi glede datuma stabilizacije njenih posledic.
Vendar je pravice zadevne osebe do določitve stopnje delne trajne invalidnosti in posledično do pavšalnega zneska iz člena 73(2) Kadrovskih predpisov ter dodatno nadomestilo za delno trajno invalidnost iz člena 13 Skupnih pravil o zavarovanju mogoče določiti le na podlagi datuma stabilizacije posledic njene poklicne bolezni, saj se upošteva zlasti začetek veljavnosti s 1. januarjem 2006 lestvice, pri čemer mora – za to, da bi se slednja uporabljala za zadevno osebo – njeno zdravstveno stanje biti stabilizirano po tem začetku veljavnosti, kar pa mora izkazati zdravniška komisija, in sicer tako, da pravno zadostno obrazloži svojo presojo.
Posledično ugotovitev pomanjkljivosti obrazložitve mnenja zdravniške komisije glede datuma stabilizacije povzroči ničnost odločbe, ki določa ta datum.
(Glej točke od 70 do 78.)
Napotitev na:
Sodišče za uslužbence, zgoraj navedena AE/Komisija, točka 64 in navedena sodna praksa; Sodišče za uslužbence, 13. junij 2012, Guittet/Komisija, F‑31/10, točki 54 in 68 in navedena sodna praksa.
3. Cilj določb Kadrovskih predpisov glede zdravniške komisije, ki deluje v okviru člena 73, je, da se zdravstvenim strokovnjakom zaupa dokončna presoja vseh zdravstvenih vprašanj, ki je noben organ, pristojen za imenovanje, zaradi svoje notranje upravne sestave ne bi mogel opraviti. Posledično se organ, pristojen za imenovanje, ne bi smel – ne da bi s tem nepravilno uporabil pravo – oddaljiti od zdravniških presoj, ki jih poda zdravniška komisija, razen če bi ugotovil, da so take presoje brezpredmetne, ker so bile sprejete v nepravilnih okoliščinah. Tudi če bi zdravniška presoja, ki jo poda zdravniška komisija, bila napačna, organ, pristojen za imenovanja, ne sme – ne da bi s tem prekoračil svoja pooblastila – prevzeti vloge te komisije in sam presojati o zdravstvenih vprašanjih.
Glede določitve datuma stabilizacije zadošča poudariti, da je stabilizacija zdravstvenega stanja zdravniški pojem, ki sodi na področje presoje zdravniške komisije in ki se ga ne more določiti na podlagi trajanja zdravniške oskrbe v smislu Skupnih pravil o zavarovanju uradnikov Evropske unije za primer nezgode ali poklicne bolezni.
Posledično je organ, pristojen za imenovanje, s tem ko je stabilizacijo posledic bolezni določil na drug datum kot datum, ki ga je določila zdravniška komisija, prekoračil svoja pooblastila in glede tega vprašanja v svoji odločbi ni pravilno uporabil prava.
(Glej točke od 81 do 85.)
Napotitev na:
Sodišče za uslužbence, 7. maj 2013, McCoy/Odbor regij, F‑86/11, točka 78.
4. V primeru sodbe o razglasitvi ničnosti odločbe institucije, ki je določila stopnjo delne trajne invalidnosti, mora ta institucija v skladu s členom 266 PDEU sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe o razglasitvi ničnosti in zlasti sprejeti – ob spoštovanju načela zakonitosti – vsak akt, s katerim bi bilo mogoče pravično nadomestiti škodo, ki je bila povzročena tožečim strankam zaradi aktov, razglašenih za nične, brez poseganja v možnost tožečih strank, da pozneje vložijo tožbo zoper ukrepe, ki jih je sprejela navedena institucija za izvršitev ničnostne sodbe.
Ker pa stabilizacija zdravstvenega stanja z učinkom ničnostne sodbe še ni bila določena, ni na tej stopnji mogoče presojati razumnosti časovnega trajanja postopka, saj je odločba o dokončni določitvi stopnje invalidnosti tožeče stranke, s katero se bo zaključil postopek, lahko sprejeta šele po določitvi datuma dokončne stabilizacije zdravstvenega stanja.
Vendar pa – ker je tožeča stranka zaradi učinka ničnostne sodbe ponovno v položaju, ko čaka na dokončanje postopka, ki je bil na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov uveden po nesreči – tako podaljšanje čakanja in negotovosti zaradi nezakonitosti izpodbijane odločbe pomeni nepremoženjsko škodo, ki jo mora institucija povrniti z ustrezno odškodnino, ki se jo lahko na podlagi pravičnosti določi v ničnostni sodbi.
(Glej točke od 90 do 92.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 15. september 2005, Casini/Komisija, T‑132/03, točka 98;
Sodišče za uslužbence: 24. junij 2008, Andres in drugi/ECB, F‑15/05, točka 132; 13. junij 2012, BL/Komisija, F‑63/10, točka 108.
5. Uradnik, ki je zbolel za poklicno boleznijo, ima pravico zahtevati dodatno odškodnino po splošnem pravu le, kadar ureditev, uvedena s členom 73 Kadrovskih predpisov, ne omogoča ustrezne odškodnine. Posledično in na splošno pa odškodninski zahtevek, katerega namen je povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je uradniku povzročila poklicna bolezen, ni dopusten, dokler ni končan postopek, začet na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov.
Res je sicer, da na podlagi okoliščine, da zdravniški postopek še ni končan, ni mogoče sistematično sklepati o tem, da je bil odškodninski zahtevek zaradi domnevnega nepravilnega ravnanja institucije vložen prezgodaj. Dopustnost odškodninske tožbe na podlagi splošnega prava je zaradi ekonomičnosti postopka podrejena izčrpanju odškodninskega pravnega sredstva, kot ga določajo Kadrovski predpisi.
Vendar je – ker je za opredelitev vzročne zveze med razmerami pri opravljanju delovnih nalog in zatrjevano škodo ter za oceno zadevne škode potrebno zdravniško izvedensko mnenje, zaradi česar vzročne zveze in zatrjevane škode ni mogoče opredeliti pred koncem postopka, začetega na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov – odškodninski zahtevek za povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki ju je povzročila poklicna bolezen, prezgoden.
(Glej točke od 95 do 97.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 15. december 1999, Latino/Komisija, T‑300/97, točka 94; 10. december 2008, Nardone/Komisija, T‑57/99, točka 56;
Sodišče za uslužbence; 13. januar 2010, A in G/Komisija, F‑124/05 in F‑96/06, točki 151 in 152.