Tožba, vložena 6. aprila 2010 - Schneider España de Informática proti Komisiji

(Zadeva T-153/10)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: Schneider España de Informática, SA (Madrid, Španija), (zastopnika: P. De Baere in P. Muñiz, odvetnika)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predlogi tožeče stranke

Odločba Komisije C(2010) 22 konč. z dne 18. januarja 2010 o ugotovitvi, da je naknadno knjiženje uvoznih dajatev utemeljeno in da oprostitev plačila teh dajatev ni utemeljena v posebnem primeru (REM 02/08), naj se razglasi za nično;

Evropski komisiji naj se naloži plačilo stroškov postopka.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka s to tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razglasitev ničnosti Odločbe Komisije z dne 18. januarja 2010, s katero je tožena stranka ugotovila, da bi zadevne uvozne dajatve za barvne televizorje morale biti vknjižene, ker niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo člena 220(2)(b) carinskega zakonika Skupnosti¹. Z izpodbijano odločbo je bilo tudi ugotovljeno, da v skladu s členom 239 carinskega zakonika Skupnosti oprostitev zadevnih carinskih dajatev ni bil utemeljen.

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja te tožbene razloge.

Prvič, tožeča stranka trdi, da je tožena stranka kršila njeno pravico do obrambe, s tem ko je sprejela odločbo s sklicevanjem le na dokumente, ki jih je predložila tožeča stranka.

Drugič, tožena stranka je kršila člen 220(2)(b) carinskega zakonika Skupnosti, skupaj s členom 236 tega zakonika, ker:

je zmotno presodila, da se protidampinški ukrepi, sprejeti zoper uvoz iz tretjih držav, avtomatično uporabijo za blago v prostem prometu v carinski uniji med EU in Turčijo;

ni obvestila trgovcev, da se Uredba Sveta (ES) št. 2584/98² uporablja tudi za blago v prostem prometu v carinski uniji med EU in Turčijo;

je, podredno, napačno ugotovila, da pristojni organi niso storili nobene napake, ker so turški organi napačno potrdili, da se protidampinške dajatve, ki bremenijo blago iz tretjih držav, ne uporabijo za blago v prostem prometu v carinski uniji med EU in Turčijo;

je napačno ugotovila, da pristojni organi niso storili nobene napake, ker so španski carinski organi napačno domnevali, da blago, ki ima potrdilo o poreklu, ni mogoče obremeniti z nobenimi dodatnimi dajatvami ali ukrepi trgovske zaščite in da torej niso obvestili gospodarskih subjektov, da za njihove uvoze iz Turčije lahko veljajo taki ukrepi, tudi če je to blago v prostem prometu.

Tožeča stranka poleg tega navaja, da zavezanec za plačilo dajatev, ki je ravnal v dobri veri in upošteval vse zakonske določbe glede carinske deklaracije, ni mogel razumno odkriti napake pristojnih carinskih organov.

Nazadnje tožeča stranka navaja, da je v posebnem položaju v smislu člena 239 carinskega zakonika Skupnosti in da ji na podlagi te določbe ni mogoče očitati nobenega goljufivega ravnanja ali očitne malomarnosti.

____________

¹ - Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 302, str. 1).

² - Uredba Sveta (ES) št. 2584/98 z dne 27. novembra 1998 o spremembah Uredbe (ES) št. 710/95 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve za uvoz barvnih televizijskih sprejemnikov s poreklom iz Malezije, Ljudske republike Kitajske, Republike Koreje, Singapurja in Tajske ter o dokončnem pobiranju začasne dajatve (UL L 324, str. 1)