Zadeva T‑216/21
Ryanair DAC
in
Malta Air ltd.
proti
Evropski komisiji
Sodba Splošnega sodišča (osmi razširjeni senat) z dne 20. decembra 2023
„Državne pomoči – Pomoč, ki jo je Francija dodelila družbi Air France v okviru pandemije covida‑19 – Državno poroštvo za bančno posojilo in podrejeni kredit države – Sklep o razglasitvi pomoči za združljivo z notranjim trgom – Ničnostna tožba – Procesno upravičenje – Znaten vpliv na položaj tožeče stranke na trgu – Dopustnost – Določitev upravičenca do pomoči v okviru skupine družb“
1. Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo – Posamično nanašanje – Merila – Sklep Komisije o ugotovitvi združljivosti pomoči z notranjim trgom – Tožba konkurenčnega podjetja, s katero se zatrjuje obstoj znatnega vpliva na njegov položaj na trgu – Dopustnost – Obveznost konkurenčnega podjetja, da natančno opredeli upoštevni trg in da primerja položaj vseh konkurentov na tem trgu zaradi razlikovanja od njih – Neobstoj
(člen 263, četrti odstavek, PDEU)
(Glej točke od 21 do 50.)
2. Ničnostna tožba – Pogoji dopustnosti – Vložitev samo ene tožbe s strani dveh tožečih strank – Dopustnost tožbe glede ene od tožečih strank – Nujnost preizkusa dopustnosti tožbe glede druge tožeče stranke – Neobstoj
(člen 263 PDEU)
(Glej točko 53.)
3. Pomoči, ki jih dodelijo države – Prepoved – Odstopanja – Pomoči, ki jih je mogoče šteti za združljive z notranjim trgom – Diskrecijska pravica Komisije – Identifikacija upravičenca do pomoči – Skupina podjetij, ki sestavlja eno samo gospodarsko enoto – Merila presoje – Kapitalske, strukturne, funkcionalne in gospodarske povezave med podjetji, ki pripadajo isti skupini – Pogodbeni okvir in kontekst zadevnih ukrepov pomoči
(člen 107(3)(b) PDEU)
(Glej točke od 59 do 68, 81, 82, 101, 102, 111, 136 in od 143 do 149.)
4. Pomoči, ki jih dodelijo države – Prepoved – Odstopanja – Pomoči, ki jih je mogoče šteti za združljive z notranjim trgom – Diskrecijska pravica Komisije – Identifikacija upravičenca do pomoči – Podjetje, ki ima neposredno ali posredno prednost – Posredna prednost – Pojem – Razlika med posredno prednostjo in sekundarnimi gospodarskimi učinki, ki so neločljivo povezani z ukrepom pomoči
(člen 107(3)(b) PDEU; Sporočilo Komisije 2016/C 262 I/01, točki 115 in 116)
(Glej točke od 152 do 162.)
5. Pomoči, ki jih dodelijo države – Prepoved – Odstopanja – Pomoči, ki jih je mogoče šteti za združljive z notranjim trgom – Pomoči za odpravljanje resne motnje v gospodarstvu države članice – Pomoči, namenjene financiranju takojšnjih likvidnostnih potreb letalske družbe v okviru pandemije covida‑19 – Sklep Komisije o ugotovitvi združljivosti pomoči z notranjim trgom – Očitna napaka pri presoji, ki jo je storila Komisija pri določitvi upravičencev – Napaka, ki lahko vpliva na analizo združljivosti ukrepov pomoči z notranjim trgom
(člen 107(3)(b) PDEU)
(Glej točke od 163 do 167.)
Povzetek
Francoska republika je aprila 2020 Evropski komisiji priglasila projekt državne pomoči letalski družbi Air France, ki je odvisna družba holdinga Air France-KLM. Priglašena pomoč je obsegala, na eni strani, državno poroštvo v višini 90 % za posojilo, ki ga odobri konzorcij bank, v višini 4 milijarde EUR, in, na drugi strani, delničarsko posojilo v višini največ 3 milijarde EUR.
Nato je Francoska republika marca 2021 Komisiji priglasila načrt pomoči družbi Air France in holdingu Air France-KLM, katerega cilj je bila dokapitalizacija teh dveh družb v višini 4 milijarde EUR, in sicer s povečanjem kapitala in preoblikovanjem zgoraj navedenega delničarskega posojila v hibridni instrument, ki ga je mogoče obravnavati kot udeležbo v lastniškem kapitalu holdinga.
Ti ukrepi, ki spadajo v okvir vrste drugih ukrepov pomoči za podporo družbam, ki so del skupine Air France-KLM, so bili namenjeni financiranju takojšnjih likvidnostnih potreb družbe Air France in holdinga Air France-KLM, da bi jima pomagali premostiti negativne posledice pandemije covida‑19.
Komisija je s sklepom z dne 4. maja 2020 (v nadaljevanju: sklep Air France),(1) ki je bil dvakrat popravljen, in sicer decembra 2020 in julija 2021, ter s sklepom z dne 5. aprila 2021 (v nadaljevanju: sklep Air France-KLM in Air France)(2) ugotovila, da priglašeni ukrepi pomenijo državno pomoč, ki je združljiva z notranjim trgom v skladu s členom 107(3)(b) PDEU(3) in sporočilom Komisije z dne 19. marca 2020, naslovljenim „Začasni okvir za ukrepe državne pomoči v podporo gospodarstvu ob izbruhu COVID‑19“(4).
Komisija je v sklepu Air France menila, da so upravičenci do priglašene pomoči družba Air France in njene odvisne družbe. Tako se niti holding Air France-KLM niti njegove druge odvisne družbe, vključno z družbo KLM in družbami, ki jih zadnjenavedena obvladuje, niso šteli za upravičence do tega ukrepa. Komisija je v sklepu Air France-KLM in Air France kot upravičence do priglašene pomoči opredelila tako družbo Air France in njene odvisne družbe kot holding Air France-KLM in njegove odvisne družbe, razen družbe KLM in njenih odvisnih družb.
Letalski družbi Ryanair in Malta Air sta vložili tožbi za razglasitev ničnosti zgoraj navedenih sklepov Komisije. Osmi razširjeni senat Splošnega sodišča je tem tožbam ugodil in ugotovil, da je Komisija storila očitno napako pri presoji pri opredelitvi upravičencev do priglašenih pomoči in s tem kršila člen 107(3)(b) PDEU. V tem okviru je Splošno sodišče podalo pojasnila glede opredelitve upravičencev do ukrepa pomoči v okviru skupine družb.
Presoja Splošnega sodišča
Tožeči stranki sta v utemeljitev tožb izpodbijali med drugim izključitev, na eni strani, holdinga Air France-KLM in družbe KLM (sklep Air France) ter, na drugi strani, družbe KLM (sklep Air France-KLM in Air France) iz obsega upravičencev do priglašenih ukrepov.
V zvezi s tem je Splošno sodišče spomnilo, da čeprav ima Komisija široko diskrecijsko pravico, kadar mora opredeliti upravičence do priglašenega ukrepa pomoči, pa mora sodišče Unije preveriti ne le vsebinsko pravilnost navedenih dokazov, njihovo zanesljivost in doslednost, ampak tudi, ali ti dokazi vsebujejo vse upoštevne podatke, ki jih je treba upoštevati, in ali je z njimi mogoče utemeljiti iz njih izvedene sklepe.
Poleg tega iz sodne prakse in Obvestila Komisije o pojmu državne pomoči(5) izhaja, da se lahko pri uporabi pravil o državni pomoči več ločenih pravnih subjektov šteje za eno gospodarsko enoto. Med elementi, ki se upoštevajo za ugotovitev obstoja take gospodarske enote, so med drugim kapitalske, strukturne, funkcionalne in gospodarske povezave med zadevnimi subjekti, pogodbe, ki določajo dodelitev priglašene pomoči, in okvir, v katerega je ta pomoč umeščena.
Glede na ta pojasnila je Splošno sodišče najprej poudarilo, da kapitalske in funkcionalne povezave znotraj skupine Air France-KLM, kot so opisane v izpodbijanih sklepih, kažejo na to, da ločeni pravni subjekti znotraj navedene skupine pri uporabi pravil o državni pomoči tvorijo eno samo gospodarsko enoto. V zvezi s tem je Splošno sodišče poudarilo, da iz ugotovitev Komisije izhaja, da holding Air France-KLM dejansko izvaja nadzor nad družbama Air France in KLM, in sicer tako, da neposredno ali posredno sodeluje pri njunem upravljanju in s tem sodeluje pri gospodarski dejavnosti, ki jo opravljata. Poleg tega v skladu z navedenimi ugotovitvami na ravni skupine Air France-KLM obstajata centralizirani postopek odločanja in določeno usklajevanje, ki se zagotavljata prek mešanih organov, ki združujejo visoke predstavnike holdinga Air France-KLM, družbe Air France in družbe KLM, vsaj kar zadeva sprejemanje določenih pomembnih odločitev.
Ugotovitev Komisije, da holding Air France-KLM, družba Air France in družba KLM za namene opredelitve upravičencev do priglašenih ukrepov pomoči ne tvorijo gospodarske enote, je poleg tega omajana s funkcionalnimi in gospodarskimi povezavami, ki obstajajo med temi subjekti. Opis navedenih povezav v izpodbijanih sklepih in različni primeri, ki jih v zvezi s tem navajata družbi Ryanair in Malta Air, namreč dokazujejo določeno funkcionalno, poslovno in finančno integracijo ter sodelovanje med navedenima subjektoma.
Dalje, Splošno sodišče je poudarilo, da pogodbeni okvir, na podlagi katerega se odobrijo priglašeni ukrepi, in zaveze, ki jih je Francoska republika sprejela v okviru sklepa Air France‑KLM in Air France, v nasprotju s trditvami Komisije ne nasprotujejo temu, da so holding Air France-KLM, družba Air France in družba KLM opredeljeni kot gospodarska enota. Splošno sodišče je v zvezi s tem pojasnilo, da niti na podlagi pogodbenih klavzul, ki jih navaja Komisija, niti na podlagi zavez, ki jih je sprejela Francoska republika, ni mogoče omejiti kroga upravičencev do priglašenih ukrepov na Air France, in sicer na holding Air France-KLM in družbo Air France. Kar zadeva sklep Air France-KLM in Air France, je Splošno sodišče poleg tega poudarilo, da bi izboljšanje finančnega položaja holdinga Air France-KLM po priglašenem ukrepu vsekakor povzročilo izključitev tveganja neizpolnitve obveznosti tega holdinga ter s tem njegove odvisne družbe KLM in družb, ki jih zadnjenavedena obvladuje.
Splošno sodišče je glede na časovno in strukturno povezavo med ukrepi, ki so predmet izpodbijanih sklepov – pri čemer je poudarilo, da je bil sklep Air France-KLM in Air France sprejet pred sprejetjem drugega korektivnega sklepa sklepa Air France – poleg tega ugotovilo, da bi morala Komisija pri preučitvi priglašenih ukrepov upoštevati obstoj vsakega od teh sklepov. Tako Komisija ni pojasnila, zakaj je v izpodbijanih sklepih upravičence do priglašenih ukrepov pomoči različno opredelila.
Nazadnje, Splošno sodišče je zavrnilo trditev Komisije, da imajo priglašeni ukrepi pomoči kvečjemu zgolj sekundarne ekonomske učinke za holding Air France-KLM in njegove druge odvisne družbe (sklep Air France) ter za družbo KLM in njene odvisne družbe (sklep Air France-KLM in Air France). Splošno sodišče je v zvezi s tem spomnilo, da predvidljivi učinki navedenih ukrepov z ex ante vidika kažejo, da bi predvidena finančna rešitev lahko koristila skupini Air France‑KLM kot celoti, in sicer tako, da bi izboljšala njen splošni finančni položaj. V skladu z Obvestilom Komisije o pojmu državne pomoči pa taka rešitev za financiranje kaže na obstoj vsaj posredne prednosti za skupino Air France-KLM, vključno z družbo KLM in njenimi odvisnimi družbami.
Glede na vse te elemente je Splošno sodišče ugotovilo, da je Komisija storila očitno napako pri presoji s tem, da je holding Air France-KLM in njegove druge odvisne družbe, vključno z družbo KLM in njenimi odvisnimi družbami (sklep Air France), na eni strani ter družbo KLM in njene odvisne družbe (sklep Air France-KLM in Air France) na drugi strani, izključila iz obsega upravičencev do priglašenih ukrepov pomoči. Ker lahko ta napačna opredelitev upravičencev vpliva na celotno analizo združljivosti priglašenih ukrepov z notranjim trgom v skladu s členom 107(3)(b) PDEU in začasnim okvirom, je Splošno sodišče izpodbijana sklepa razglasilo za nična.