Language of document : ECLI:EU:T:2007:184

SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (prvi senat)

z dne 19. junija 2007

Zadeva T-473/04

Cristina Asturias Cuerno

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Uradniki – Osebni prejemki – Izselitveni dodatek – Člen 4(1)(a) Priloge VII h Kadrovskim predpisom – Delo, opravljeno za mednarodno organizacijo – Nadomestilo za nastanitev – Dnevnice“

Predmet: Tožba zaradi predloga za razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 25. avgusta 2004 o zavrnitvi pritožbe tožeče stranke z dne 27. aprila 2004, s katero so ji bili zavrnjeni izselitveni dodatek iz člena 4(1)(a) Priloge VII h Kadrovskim predpisom za uradnike Evropskih skupnosti in z njim povezani dodatki.

Odločitev: Odločbi Komisije z dne 28. januarja in 25. avgusta 2004 se razglasita za nični. Tožeča stranka je upravičena do izselitvenega dodatka, določenega v členu 4 Priloge VII h Kadrovskim predpisom, in do nadomestila za nastanitev, določenega v členu 5 navedene priloge. V preostalem se tožba zavrne. Komisija nosi vse stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Tožba – Neomejena pristojnost

2.      Uradniki – Osebni prejemki – Izselitveni dodatek – Pogoji za dodelitev

(člen 189 ES; Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga VII, člen 4(1)(a))

3.      Uradniki – Osebni prejemki – Izselitveni dodatek – Pogoji za dodelitev

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga VII, člen 4(1)(a))

4.      Uradniki – Povračilo stroškov – Dnevnice – Pogoji za dodelitev

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 20; Priloga VII, člen 10)

1.      S členom 91(1), zadnji stavek, Kadrovskih predpisov je Sodišču prve stopnje podeljena neomejena pristojnost za spore finančne narave. Sodišče prve stopnje je v okviru te neomejene pristojnosti pristojno za priznanje obstoja pravice do izselitvenega dodatka in drugih z njim povezanih dodatkov.

(Glej točko 23.)

Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 8. april 1992, Costacurta Gelabert proti Komisiji, T‑18/91, Recueil, str. II‑1655, točka 50; Sodišče prve stopnje, 30. november 1993, Vienne proti Parlamentu, T‑15/93, Recueil, str. II‑1327, točka 41; Sodišče prve stopnje, 12. december 1996, Lozano Palacios proti Komisiji, T‑33/95, RecFP, str. I‑A‑575 in II‑1535, točka 67.

2.      Delo, ki ga uradnik opravi pred nastopom dela v Skupnostih kot pomočnik člana Evropskega parlamenta, ustreza delu, opravljenemu za mednarodno organizacijo, za potrebe uporabe izjeme na področju dodelitve izselitvenega dodatka iz člena 4(1)(a), tretja alinea, zadnji stavek, Priloge VII h Kadrovskim predpisom. Parlamentarni pomočnik namreč po eni strani opravlja delo za Parlament, saj pri svojih nalogah in v okviru svojih pristojnosti sodeluje pri opravljanju in izvajanju funkcij, ki so bile s Pogodbo podeljene Parlamentu in njegovim članom. Po drugi strani je neposredno povezan s to institucijo, saj članov Parlamenta ni mogoče obravnavati kot tretje osebe v razmerju do same institucije. Kot je navedeno v členu 189 ES, Parlament sestavljajo „predstavniki narodov držav“, in sicer „člani […] Parlamenta“. Poslanci so torej neločljivi element same institucije in se tako pri izvrševanju svojega mandata enačijo s Parlamentom. Poslanci v okviru volilnih mandatov zaposlujejo pomočnike, da bi imeli potrebno pomoč pri opravljanju svojih funkcij.

Te ugotovitve ni mogoče ovreči niti z določbami predpisov, po katerih morata poslanec in pomočnik skleniti pogodbo zasebnega prava, v kateri je izrecno določeno, da Parlamenta ni mogoče šteti za pomočnikovega delodajalca ali sopogodbenika, in je izključena odgovornost institucije v zvezi s pritožbami pomočnika, niti s pogodbenimi klavzulami, s katerimi se izvajajo te določbe. Zdi se namreč, da je edini namen teh določb in klavzul izključiti odgovornost Parlamenta do parlamentarnih pomočnikov v zvezi z vprašanji, ki se nanašajo na pogodbe, davke in socialno varnost. Vendar je vprašanje, ali pravno razmerje med obema strankama obstaja, odvisno od vrste in vsebine odnosov med njima, opredelitev teh odnosov pa je samo v pristojnosti Sodišča prve stopnje in ni odvisna od opredelitve, ki jo navedeta sami stranki. Nasprotno pa dejstvo, da Parlament ureja glavne vidike statusa pomočnikov, izvaja upravni nadzor nad njihovo zaposlitvijo s strani poslancev in je načeloma neposredno pristojen za izplačilo osebnih prejemkov za njihovo delo ali storitve, dokazuje, kako umetno bi bilo sklepati, da je Parlament tretja stranka v razmerju do pomočnikov in da ne obstaja neposredno pravno razmerje med to institucijo in parlamentarnimi pomočniki njenih članov.

(Glej točke 48, 51 52, 57, 60, 61, 63, 69 in 70.)

Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 20. marec 1991, Pérez‑Mínguez Casariego proti Komisiji, T‑1/90, Recueil, str. II‑143, točka 38; Sodišče prve stopnje, 15. julij 1993, Hogan proti Parlamentu, T‑115/92, Recueil, str. II‑895, točka 36; Sodišče prve stopnje, 22. marec 1995, Kotzonis proti ESO, T‑586/93, Recueil, str. II‑665, točka 21; Sodišče prve stopnje, 10. junij 2004, Garroni proti Parlamentu, T‑276/01, ZOdl. JU, str. I‑A‑177 in II‑795, točka 52.

3.      Člen 4(1)(a) Priloge VII h Kadrovskim predpisom je treba razlagati tako, da kot ključno merilo za dodelitev izselitvenega dodatka določa običajno prebivališče uradnika pred nastopom funkcije, saj je običajno prebivališče kraj, v katerem je zadevna oseba v želji, da bi mu podelila stalnost, določila stalno ali običajno središče svojih interesov. Zgolj iz prebivanja v tuji državi zaradi dokončanja univerzitetnega študija ali opravljanja praktičnega poklicnega pripravništva ni mogoče sklepati, da obstaja želja po preselitvi stalnega središča interesov v to državo.

(Glej točki 73 in 74.)

Napotitev na: Sodišče, 15. september 1994, Magdalena Fernández proti Komisiji, C‑452/93 P, Recueil, str. I‑4295, točka 21; Sodišče prve stopnje, 13. december 2004, E proti Komisiji, T‑251/02, ZOdl. JU, str. I‑A‑359 in II‑1643, točka 53; Sodišče prve stopnje, 25. oktober 2005, Dedeu i Fontcuberta proti Komisiji, T‑299/02, ZOdl. JU, str. I‑A‑303 in II‑1377, točka 66.

4.      Da bi se za dodelitev dnevnic ugotovilo, ali je uradnik moral spremeniti prebivališče zaradi izpolnitve pogojev iz člena 20 Kadrovskih predpisov, je kot prebivališče treba upoštevati kraj, v katerem je središče njegovih interesov. V zvezi s tem je mogoče, da v določenem obdobju hkrati obstajata dve prebivališči, prvo kot običajno prebivališče in drugo kot kraj opravljanja glavne poklicne dejavnosti. Torej zgolj iz dejstva, da je zadevna oseba v obdobju pred zaposlitvijo delala v kraju, ki ni kraj njenega opravljanja dela, ni mogoče sklepati, da je želela v tem kraju določiti stalno središče svojih interesov, če iz njenih poklicnih in osebnih okoliščin izhaja, da tega ni nameravala.

(Glej točki 84 in 87.)

Napotitev na: Sodišče, 11. avgust 1995, Parlament proti Viennu, C‑43/94 P, Recueil, str. I‑2441, točka 21; zgoraj navedeni sodbi Lozano Palacios proti Komisiji, točka 47, in E proti Komisiji, točka 73.