Zadeva T-474/04
Pergan Hilfsstoffe für industrielle Prozesse GmbH
proti
Komisiji Evropskih skupnosti
„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Organski peroksidi – Odločba o zavrnitvi predloga za odstranitev določenih delov končne objavljene različice odločbe o ugotovitvi kršitve člena 81 ES – Razkritje informacij o tožeči stranki z objavo odločbe, ki ni bila naslovljena nanjo – Člen 21 Uredbe št. 17 – Poklicna tajnost – Člen 287 ES – Domneva nedolžnosti – Razglasitev ničnosti“
Povzetek sodbe
1. Ničnostna tožba – Pravni interes – Podjetje, ki izpodbija odločbo pooblaščenca za zaslišanje o zavrnitvi njegovega predloga za zaupno obravnavanje informacij, ki se nanašajo nanj, v različici, namenjeni za objavo, odločbe Komisije o ugotovitvi in naložitvi kazenske sankcije za kršitev člena 81 ES, ki so jo storila druga podjetja
(členi 81 ES, 230, četrti odstavek, ES in 233 ES)
2. Konkurenca – Upravni postopek – Določitev informacij, za katere velja obveznost varovanja poslovne skrivnosti – Merila
(členi 81 ES, 286 ES in 287 ES; uredbi Parlamenta in Sveta št. 1049/2001, člen 4, in št. 45/2001; Uredba Sveta št. 17, člen 21(2); Uredba Komisije št. 2842/98, člen 13(1); Sklep Komisije 2001/462, člen 9; Obvestilo Komisije 2005/C 325/07)
3. Konkurenca – Upravni postopek – Spoštovanje poslovne skrivnosti – Interes podjetja, da se določene informacije v zvezi z njegovim ravnanjem ne razkrijejo
(člena 81 ES in 82 ES; uredbi Sveta št. 17, člen 21(2), in št. 2988/74, člen 1)
4. Pravo Skupnosti – Načela – Temeljne pravice – Domneva nedolžnosti
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 48; Uredba Sveta št. 17, člen 21(2))
5. Konkurenca – Upravni postopek – Spoštovanje poslovne skrivnosti – Vsebinsko področje uporabe
(člen 287 ES; Uredba Sveta št. 17, člen 21(2))
1. Za pravni interes se zahteva, da ima lahko razglasitev izpodbijanega akta pravne posledice, da je tožba tako uspešna, da zagotavlja korist stranki, ki jo je vložila, in da ima zadnja obstoječ in dejanski interes za razveljavitev navedenega akta.
Tak interes obstaja, kadar podjetje zahteva razglasitev ničnosti odločbe pooblaščenca za zaslišanje, ki je v okviru postopka uporabe Skupnostnih pravil o konkurenci zavrnil njegovo zahtevo, naj se odstavki, v katerih je v obrazložitvi opisana njegova vpletenost v kršitve v obdobju, na katero se nanaša zastaranje, odstranijo iz različice, namenjene objavi odločbe, ki naslovljena nanj, v zvezi z ugotovitvijo in naložitvijo kazenske sankcije za kršitev navedenih pravil.
Kadar je namreč treba odločbo razglasiti za nično, ker je bil z njo kršen pravno utemeljen interes navedenega podjetja za varovanje njegovih poslovnih tajnosti, bi morala Komisija na podlagi člena 233 ES sprejeti potrebne ukrepe za objavo navedene odločbe.
Samo dejstvo, da so bile sporne navedbe že objavljene in da so se nekatere tretje osebe z njimi že lahko seznanile, tožeči stranki ne more odvzeti tega interesa vložiti tožbo zoper izpodbijano odločbo s tem, da razkrivanje teh navedb ne preneha škodovati interesom in predvsem ugledu podjetja, tožeče stranke, kar pomeni, da obstaja dejanski interes.
(Glej točke od 38 do 40.)
2. Čeprav niti člen 287 ES niti Uredba št. 17 izrecno ne določata, na katere informacije poleg poslovnih tajnosti se poklicne tajnosti nanašajo, iz besedila člena 287 ES, člena 13(1) Uredbe št. 2842/98 o zaslišanju pogodbenic v nekaterih postopkih na podlagi členov [81 ES] in [82 ES] in sodne prakse izhaja, da pojem „informacij, na katere se nanaša poklicna tajnost“ poleg poslovnih tajnosti zajema tudi druge zaupne informacije. Iz tega širokega pomena pojma „informacij, na katere se nanaša poklicna tajnost“ izhaja, da je treba člen 21 Uredbe št. 17 in člen 9 Sklepa 2001/462 o mandatu pooblaščenca za zaslišanje v nekaterih postopkih o konkurenci razlagati tako, da se kot člen 13(1) Uredbe št. 2842/98 uporabljata tako za poslovne tajnosti kot druge zaupne informacije. Poleg tega je treba poudariti, da lahko zaupnost informacij, v zvezi s katerimi poklicna tajnost zahteva varstvo na podlagi člena 287 ES, izhaja tudi iz drugih določb primarnega prava ali sekundarne zakonodaje Skupnosti, kot je člen 4 Uredbe št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, ali celo iz člena 286 ES in Uredbe (ES) št. 45/2001 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov.
Na splošno mora biti s poslovnimi tajnostmi ali drugimi informacijami, na katere se nanaša poklicna tajnost, seznanjeno omejeno število ljudi. Nadalje, iti mora za informacije, katerih razkritje lahko resno škodi osebi, ki jih da na voljo, ali tretjim osebam. Nazadnje morajo biti interesi, ki jim razkritje informacije lahko povzroči škodo, objektivno vredni zaščite. Pri presoji zaupnosti informacije je treba tako tehtati med pravno utemeljenimi interesi, ki nasprotujejo njenemu razkritju, in splošnim interesom, ki zahteva, da dejavnosti institucij Skupnosti potekajo čim bolj javno.
Na eni strani iz tega sledi, da se pooblaščenec za zaslišanje, kadar na podlagi člena 9, tretji pododstavek, Sklepa 2001/462 sprejme odločbo, ne sme omejiti le na preučevanje, ali različica odločbe Komisije, ki je sprejeta na podlagi Uredbe št. 17 in je namenjena objavi, vsebuje poslovne skrivnosti ali druge zaupne informacije, ki so podobno varovane, ampak mora prav tako preveriti, ali ta različica vsebuje druge informacije, ki se jih ne sme razkriti javnosti, bodisi zaradi predpisov prava Skupnosti, ki jih zlasti varuje, bodisi zaradi dejstva, da po njihovi naravi spadajo med informacije, za katere velja obveznost varovanja poklicne tajnosti. Na drugi strani mora Sodišče prve stopnje v okviru svojega nadzora zakonitosti zagotoviti, da pooblaščenec za zaslišanje spoštuje okvir svojih pooblastil, kot je bil določen, in mora zato preveriti, ali se je zadnji v obravnavanem primeru pravilno skliceval na varstvo poklicne tajnosti. Nasprotno Sodišče prve stopnje pooblaščencu za zaslišanje ne more očitati, da ni popravil morebitnih nepravilnosti, ki naj bi jih storila Komisija med sprejetjem odločbe, ki je bila objavljena, ker ni pristojen za nadzor nad takimi nepravilnostmi. Sodišče prve stopnje tako ne more izpodbijati niti formalne zakonitosti niti utemeljenosti odločbe, namenjene za objavo, čeprav bi taka odločba vsebovala resne napake.
(Glej točke od 63 do 66.)
3. Interes podjetja, ki mu je Komisija naložila globo za kršitev prava konkurence, da se podrobnosti kršitve, ki se mu očita, ne razkrijejo javnosti, ne potrebuje posebne zaščite, ob upoštevanju na eni strani interesa javnosti, da se kar najbolje seznani z razlogi vseh ravnanj Komisije, interesa gospodarskih subjektov, da izvejo, katera so ravnanja, za katera se lahko naložijo sankcije, in interesa oseb, ki jih zadeva kršitev, da se seznanijo s podrobnostmi, da bi lahko, glede na okoliščine primera, zoper sankcionirana podjetja uveljavljale svoje pravice, in na drugi strani možnosti tega podjetja, da to odločbo predloži v sodni nadzor. Ta presoja smiselno velja za odločbe o ugotovitvi kršitve podjetja, ki je zaradi zastaranja ni mogoče več obravnavati; za sprejetje take odločbe je izrecno pristojna Komisija na podlagi ureditve iz Uredbe št. 17, kadar dokaže legitimen interes za to. Vendar mora biti ugotovljena kršitev, da bi jo bilo mogoče izpodbijati pred sodnimi organi, navedena vsaj v izreku odločbe in mora biti naslovljena na zadevno podjetje.
(Glej točki 72 in 73.)
4. Obseg pooblastila Komisije za sprejetje in objavo odločb na podlagi Uredbe št. 17 in obseg varstva poklicne tajnosti je treba razlagati ob upoštevanju splošnih načel in temeljnih pravic, ki so sestavni del pravnega reda Skupnosti, zlasti načela domneve nedolžnosti, kot je določeno v členu 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki se uporablja v postopkih zaradi kršitev konkurenčnih pravil, ki veljajo za podjetja in lahko privedejo do odreditve glob ali periodičnih denarnih kazni.
Poleg tega domneva nedolžnosti pomeni, da vsaka obdolžena oseba velja za nedolžno, dokler ni v skladu z zakonom dokazana njena krivda. S tem prepoveduje vsako formalno ugotovitev in celo vsak namig na odgovornost osebe, obdolžene za določeno kršitev, v odločbi, s katero je končan postopek, ne da bi ta oseba lahko izkoristila vsa jamstva za izvajanje pravic obrambe v okviru rednega postopka, katerega cilj je odločba o utemeljenosti ugovora. Poleg tega je krivda osebe, obdolžene za kršitev, dokončno ugotovljena šele, ko ima odločba o ugotovitvi te kršitve moč pravnomočno razsojene stvari, kar pomeni, bodisi ko zadevna oseba ne more vložiti tožbe zoper navedeno odločbo v roku, ki je določen v členu 230, peti pododstavek, ES, bodisi po vložitvi te tožbe, kar je po pravnomočno končanem sodnem postopku, podrobneje, s sodno odločbo o potrditvi zakonitosti navedene odločbe.
Zato ugotovitev, ki jih obtožena oseba, čeprav izpodbija njihovo utemeljenost, ni mogla izpodbijati pred sodišči Skupnosti, ni mogoče šteti za pravno zavezujoče. Dejstvo, da se lahko take ugotovitve izognejo vsakemu sodnemu nadzoru, in kadar so nezakonite, morebitni kazni sodišča Skupnosti, je očitno v nasprotju z načelom domneve nedolžnosti. Drugačna razlaga bi pomenila kršitev sistema razdelitve nalog in institucionalnega ravnovesja med sodno in upravno oblastjo, ker bi moralo v primeru izpodbijanja sodišče dokončno odločiti o obstoju zadostnih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti odgovornost podjetja za kršitev pravil o konkurenci.
(Glej točke od 75 do 77.)
5. Če so ugotovitve Komisije v zvezi s kršitvijo podjetja v nasprotju z načelom domneve nedolžnosti, ki izhaja zlasti iz nujnosti, da se spoštujeta ugled in dostojanstvo zadevne osebe, dokler ni dokončno spoznana za krivo, jih je treba načeloma šteti za zaupne in zato po naravi za take, da zanje velja obveznost varovanja poklicne tajnosti.
(Glej točko 78.)