SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (pritožbeni senat)

z dne 19. novembra 2009

Zadeva T-49/08 P

Christos Michail

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Pritožba – Nasprotna pritožba – Javni uslužbenci – Uradniki – Ocenjevanje – Karierno ocenjevalno poročilo – Ocenjevalno obdobje 2003 – Izdaja ocene delovne uspešnosti brez določitve nalog, ki se morajo izvesti – Nepremoženjska škoda – Obveznost obrazložitve Sodišča za uslužbence“

Predmet:      Pritožba zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (drugi senat) z dne 22. novembra 2007 v zadevi Michail proti Komisiji (F‑67/05, še neobjavljena v ZOdl. JU), s katero se predlaga razveljavitev te sodbe. Nasprotna pritožba, ki jo je Komisija Evropskih skupnosti vložila zoper navedeno sodbo.

Odločitev:      Sodba Sodišča za uslužbence Evropske unije (drugi senat) z dne 22. novembra 2007 v zadevi Michail proti Komisiji (F‑67/05, še neobjavljena v ZOdl. JU) se razveljavi. Zadeva se vrne v odločanje Sodišču za uslužbence. Odločitev o stroških se pridrži.

Povzetek

1.      Pritožba – Nasprotna pritožba – Rok za vložitev

(Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 141(1))

2.      Uradniki – Ocenjevanje – Karierno ocenjevalno poročilo – Priprava

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 43 in 110)

3.      Uradniki – Načela – Dolžnost skrbnega ravnanja uprave – Obseg

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 43 in 110)

4.      Uradniki – Pravno sredstvo – Odškodninska tožba – Razglasitev ničnosti izpodbijanega nezakonitega akta – Nepremoženjska škoda, ki jo je mogoče ločiti od nezakonitosti in ki je z razveljavitvijo ni mogoče v celoti povrniti

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91)

1.      Edini rok, ki se uporablja za nasprotno pritožbo, je rok iz člena 141(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje za vložitev odgovora na pritožbo, in sicer dva meseca po vročitvi pritožbe.

(Glej točko 38.)

Napotitev na: Sodišče, 1. junij 1994, Komisija proti Brazzelliju Lualdiju in drugim, C‑136/92 P, Recueil, str. I‑1981, točka 72.

2.      Karierno ocenjevalno poročilo je pomemben dokument pri ocenjevanju osebja, zaposlenega v institucijah, saj omogoča oceno sposobnosti, učinkovitosti in vedenja uradnika, kot je navedeno v členu 43 Kadrovskih predpisov. Taka ocena ni le opis nalog, izvedenih v zadevnem obdobju, temveč tudi presoja osebnih odlik, ki jih je ocenjena oseba izkazala v poklicnem življenju. Tako poročilo je torej vrednostna ocena njegovih nadrejenih o tem, kako je ocenjeni uradnik opravil svoje naloge, in o njegovem vedenju v službi v zadevnem obdobju. Tako se v okviru priprave navedenega poročila za oceno delovne uspešnosti, ki temelji na ocenjevanju sposobnosti, učinkovitosti in vedenja zadevnega uradnika v službi v skladu s členom 43 Kadrovskih predpisov in členom 1(2) Splošnih določb za izvajanje člena 43 Kadrovskih predpisov, ki jih je sprejela Komisija, predpostavlja, da so bile uradniku dodeljene naloge, ki jih je moral izvesti v referenčnem obdobju.

Komisija ima tako kot vse institucije Skupnosti posebno obveznost preglednosti glede ocenjevanja, povišanja in napredovanja svojih uradnikov, katere spoštovanje je zagotovljeno s formalnim postopkom, uvedenim s členoma 43 in 46 Kadrovskih predpisov. V skladu s tem postopkom se poročilo sestavi najmanj enkrat na dve leti, kakor predvidi vsaka institucija v skladu s členom 110 Kadrovskih predpisov. Tako mora uprava v izjemnih okoliščinah, ko se ugotovi, da zadevnemu uradniku, čeprav je aktivno zaposlen v smislu člena 1(1), drugi pododstavek, prvi stavek, Splošnih določb za izvajanje člena 43 Kadrovskih predpisov, po notranji reorganizaciji uprave niso bile dodeljene naloge, ki bi bile v referenčnem obdobju lahko predmet ocenjevanja, vseeno sestaviti poročilo, v katerem se navedejo take okoliščine, zato da se z njimi seznani ter da ima zadevni uradnik pisno in uradno dokazilo o obstoju takih okoliščin.

Posebna obveznost preglednosti namreč nalaga pripravo kariernega ocenjevalnega poročila tako zaradi dobrega upravljanja in racionalizacije služb Skupnosti kot tudi zaradi varovanja interesov uradnikov. Glavni namen tega poročila kot notranjega dokumenta je zagotoviti, da je uprava redno in kar najbolj izčrpno obveščena o tem, kako njeni uradniki opravljajo svoje naloge. Za zadevnega uradnika ima poročilo pomembno vlogo pri razvoju njegove poklicne poti, zlasti glede premestitve in napredovanja. Nadrejenim namreč pomeni nujni dejavnik presoje ob vsakokratni presoji poklicne poti uradnika, njegova občasna priprava pa daje celovit pregled nad razvojem poklicne poti uradnika.

Če v tako izjemnih okoliščinah, za katere je odgovorna izključno uprava, ocenjevalci ne morejo dodeliti ocene delovne uspešnosti za posamezne izvedbe in opravljene naloge glede na zastavljene cilje, morajo vseeno sprejeti odločitev, pri čemer morajo v skladu z dolžnostjo skrbnega ravnanja uprave spoštovati interese zadevnega uradnika, zlasti njegovo upravičenost do zaposlitve v institucijah Skupnosti.

(Glej točke od 57 do 65.)

Napotitev na: Sodišče, 3. julij 1980, Grassi proti Svetu, 6/79 in 97/79, Recueil, str. 2141, točka 20; Sodišče prve stopnje, 28. maj 1997, Burban proti Parlamentu, T‑59/96, RecFP, str. I‑A‑109 in II‑331, točki 44 in 73; Sodišče prve stopnje, 12. junij 2002, Mellone proti Komisiji, T‑187/01, RecFP, str. I‑A‑81 in II‑389, točka 77; Sodišče prve stopnje, 8. december 2005, Rounis proti Komisiji, T‑274/04, RecFP, str. I‑A‑407 in II‑1849, točki 24 in 42.

3.      Dolžnost skrbnega ravnanja uprave se kaže v ravnovesju medsebojnih pravic in dolžnosti, ki je bilo s Kadrovskimi predpisi uvedeno v razmerja med javnimi organi in javnimi uslužbenci. To ravnovesje med drugim pomeni, da organ pri odločanju o položaju uradnika upošteva vse dejavnike, ki bi lahko vplivali na njegovo odločitev, in da pri tem ne upošteva samo interesa službe, ampak tudi interes zadevnega uradnika.

Ocenjevalci lahko v okviru priprave kariernega ocenjevalnega poročila v skladu z dolžnostjo skrbnega ravnanja tako ugotovijo, da je treba zadevnemu uradniku dodeliti ustrezno število točk za delovno uspešnost, da se zavarujejo njegovi interesi, zlasti njegove možnosti za napredovanje v institucijah Skupnosti.

Kljub temu pa nujnost zagotovitve posebne obveznosti preglednosti nalaga, da je treba tako odločbo sprejeti v skladu s pravili postopka ocenjevanja uradnikov, ki je določen v členu 43 Kadrovskih predpisov in Splošnih določbah za njegovo izvajanje v skladu s členom 110 Kadrovskih predpisov. Če ima pisec odločbe diskrecijsko pravico, je namreč spoštovanje postopkovnih jamstev, dodeljenih s pravnim redom Skupnosti, še toliko bolj temeljnega pomena.

(Glej točke od 66 do 68.)

Napotitev na: Sodišče, 21. november 1991, Technische Universität München, C‑269/90, Recueil, str. I‑5469, točka 14; Sodišče prve stopnje, 9. november 1995, France-aviation proti Komisiji, T‑346/94, Recueil, str. II‑2841, točke od 32 do 34; Sodišče prve stopnje, 23. marec 2000, Gogos proti Komisiji, T‑95/98, RecFP, str. I‑A‑51 in II‑219, točka 37; Sodišče prve stopnje, 27. september 2006, Lantzoni proti Sodišču, T‑156/05, RecFP, str. I‑A‑2‑189 in II‑A‑2‑969, točka 88 in navedena sodna praksa.

4.      Čeprav obveznost Sodišča za uslužbence, da obrazloži svoje odločitve, ne pomeni, da podrobno odgovori na vsako trditev stranke, predvsem če ta ni dovolj jasna in natančna ter ni ustrezno podprta s podrobnimi dokazi, pa mu vsaj nalaga, da odloči o predlogih iz tožbe.

Glede odgovora, ki bi ga moralo Sodišče za uslužbence dati na odškodninske zahtevke, velja, da čeprav se razglasitev ničnosti nezakonitega akta sama po sebi lahko šteje za primerno in načeloma zadostno odškodnino za kakršno koli nepremoženjsko škodo, ki jo je ta akt lahko povzročil, pa to ne velja, če tožeča stranka dokaže, da je utrpela nepremoženjsko škodo, ki jo je mogoče ločiti od nezakonitosti, na kateri temelji razglasitev ničnosti sporne odločbe, in ki je s to razglasitvijo ničnosti ne bi bilo mogoče v celoti povrniti.

(Glej točki 87 in 88.)

Napotitev na: Sodišče, 10. december 1998, Schröder in drugi proti Komisiji, C‑221/97 P, Recueil, str. I‑8255, točka 24; Sodišče, 6. marec 2001, Connolly proti Komisiji, C‑274/99 P, Recueil, str. I‑1611, točka 121; Sodišče, 11. september 2003, Belgija proti Komisiji, C‑197/99 P, Recueil, str. I‑8461, točka 81; Sodišče, 25. oktober 2007, Komninou in drugi proti Komisiji, C‑167/06 P, neobjavljena v ZOdl., točka 22; Sodišče prve stopnje, 6. junij 2006, Girardot proti Komisiji, T‑10/02, RecFP, str. I‑A‑2‑129 in II‑A‑2‑609, točka 131 in navedena sodna praksa.