Zadeva T-33/09

Portugalska republika

proti

Evropski komisiji

„Neizvršitev sodbe Sodišča, s katero je bila ugotovljena neizpolnitev obveznosti države – Denarna kazen – Zahteva za plačilo – Razveljavitev sporne zakonodaje“

Povzetek sodbe

1.      Postopek – Delitev pristojnosti med Sodiščem in Splošnim sodiščem – Ničnostna tožba, ki jo je država članica vložila zoper odločbo Komisije o določitvi denarne kazni, naložene za izvršitev sodbe Sodišča

(členi 225(1), prvi pododstavek, ES, 228(2) ES in 230 ES)

2.      Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Sodba Sodišča, s katero je bila ugotovljena neizpolnitev obveznosti države izvršiti sodbo in naložena denarna kazen – Pristojnost Komisije za izračun denarne kazni, ki jo je izreklo Sodišče – Omejitve

(členi od 226 ES do 228 ES)

1.      Pogodba ES ne vsebuje posebne določbe glede reševanja sporov med državo članico in Komisijo v primeru izterjave zneskov, ki se dolgujejo proračunu Unije zaradi izvršitve sodbe, ki jo je izreklo Sodišče v skladu s členom 228(2) ES, na podlagi katere mora država članica Komisiji plačati denarno kazen.

Iz tega izhaja, da se uporabijo pravna sredstva, ki jih določa Pogodba ES, in da je zoper odločbo, s katero Komisija določi znesek, ki ga država članica dolguje kot denarno kazen, ki ji je bila naložena, mogoče vložiti ničnostno tožbo na podlagi člena 230 ES. Tako je Splošno sodišče v skladu s členom 225(1), prvi pododstavek, ES pristojno za odločanje o takih tožbah.

Vendar pa Splošno sodišče pri izvajanju te pristojnosti ne sme posegati v pristojnosti, ki so na podlagi členov 226 ES in 228 ES izključno pridržane Sodišču. Splošno sodišče v okviru ničnostne tožbe na podlagi člena 230 ES zoper odločbo Komisije glede izvršitve sodbe Sodišča, ne sme odločiti o vprašanju kršitve obveznosti iz Pogodbe ES s strani države članice, o katerem ni predhodno odločalo Sodišče.

(Glej točke od 62 do 67.)

2.      V okviru izvršitve sodbe Sodišča, s katero je bila državi članici naložena denarna kazen, mora biti Komisija namreč sposobna presojati ukrepe, ki jih je država članica sprejela za izvršitev sodbe Sodišča, da bi med drugim preprečila, da bi država članica, ki ni izpolnila svojih obveznosti, zgolj sprejela ukrepe, ki bi dejansko imeli enako vsebino kot ukrepi, ki so bili predmet sodbe Sodišča. Vendar izvrševanje te diskrecijske pravice ne sme posegati niti v pravice – zlasti ne v procesne pravice – držav članic, kot izhajajo iz postopka na podlagi člena 226 ES, niti v izključno pristojnost Sodišča za odločanje o skladnosti nacionalne zakonodaje s pravom Skupnosti. V skladu s členi od 226 ES do 228 ES se lahko določijo pravice in obveznosti države članice in se presoja njihovo ravnanje le s sodbo Sodišča. Zato Komisija v takem okviru ne more odločiti, da ukrepi, ki jih je sprejela država članica za uskladitev s sodbo, niso v skladu s pravom Skupnosti, da bi iz tega izpeljala posledice za izračun denarne kazni, ki jo določi Sodišče. Če meni, da nova pravna ureditev, ki jo je vzpostavila država članica, ne pomeni pravilnega prenosa direktive, mora sprožiti postopek iz člena 226 ES.

(Glej točke 81, 82, 88 in 89.)