Zadeva T-170/06

Alrosa Company Ltd

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Konkurenca – Zloraba prevladujočega položaja – Svetovni trg proizvodnje in dobave surovih diamantov – Odločba, s katero zaveze, ki jih predlaga podjetje s prevladujočim položajem, postanejo zavezujoče – Člen 9 Uredbe (ES) št. 1/2003 – Načelo sorazmernosti – Pogodbena svoboda – Pravica do izjave“

Povzetek sodbe

1.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo

(člen 230, četrti odstavek, ES; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 9)

2.      Konkurenca – Prevladujoči položaj – Zloraba – Pregled Komisije – Zaveze zadevnih podjetij, da bodo odpravila pomisleke Komisije v zvezi s konkurenco

(členi 81 ES, 82 ES in 85 ES; Uredba Sveta št. 1/2003, člena 7(1) in 9)

3.      Konkurenca – Upravni postopek – Odprava kršitev – Pooblastilo Komisije

(Uredba Sveta št. 1/2003, člena 7(1) in 9(1))

4.      Konkurenca – Upravni postopek – Odprava kršitev – Pooblastilo Komisije

(Uredba Sveta št. 1/2003, člena 7(1) in 9(1))

5.      Konkurenca – Prevladujoči položaj – Zloraba – Pooblastilo Komisije

(člen 82 ES)

6.      Konkurenca – Upravni postopek – Spoštovanje pravic obrambe

(člena 81 ES in 82 ES; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 9)

1.      Odločba Komisije, s katero so postale zavezujoče individualne zaveze, ki jih je predlagalo podjetje s prevladujočim položajem, in ki se nanaša na omejitev, nato pa na prenehanje pogodbenih odnosov z njim, neposredno in posamično zadeva podjetje, če ima zadevna odločba neposredne in takojšnje učinke na njegov pravni položaj, če je bila sprejeta po končanem postopku, v katerem je podjetje odločilno sodelovalo, če lahko precej vpliva na njegov konkurenčni položaj na zadevnem trgu in če je njen namen prekiniti dolgotrajne trgovinske odnose z navedenim podjetjem.

(Glej točke od 38 do 40.)

2.      Odločba Komisije, s katero postanejo zavezujoče zaveze, ki jih predlagajo podjetja na podlagi člena 9 Uredbe št. 1/2003, povzroči končanje postopka ugotavljanja in kaznovanja kršitve pravil o konkurenci. Zato take odločbe ni mogoče obravnavati, kot da je Komisija z njo samo sprejela predlog, ki ga je svobodno podal pogajalski partner, ampak pomeni zavezujoč ukrep za prenehanje kršitve ali morebitne kršitve, v zvezi s katero Komisija uveljavlja vse posebne pravice, ki jih ima na podlagi členov 81 ES in 82 ES, poleg tega da predložitev predlogov zavez, ki jih podajo zadevna podjetja, pomeni, da ji ni treba nadaljevati regulativnega postopka, predpisanega v členu 85 ES, in zlasti, da ji ni treba dokazati kršitve.

Odločba, ki se sprejme na podlagi člena 9 Uredbe št. 1/2003 in s katero ravnanje nekega subjekta do tretjih strank postane zavezujoče, ima lahko posredne pravne učinke erga omnes, ki jih zadevno podjetje samo ne bi moglo povzročiti. Povzroči jih torej lahko samo Komisija, ko zaveze, ki jih predlaga zadevno podjetje, razglasi za zavezujoče, in zanje sama prevzame odgovornost. Komisija predlogov zavez, ki so ji predloženi, namreč nikakor ni dolžna upoštevati, še manj pa jih je dolžna upoštevati take, kot so. Poleg tega člen 9(1) Uredbe št. 1/2003 ne nasprotuje temu, da je taka odločba lahko časovno neomejena.

Poleg tega je načelo sorazmernosti, čeprav ni navedeno v členu 9 Uredbe št. 1/2003, splošno načelo prava Skupnosti, ki ga je Komisija dolžna upoštevati, ko sprejema odločbe, s katerimi postanejo zavezujoče zaveze, ki jih predlagajo podjetja na podlagi te določbe.

(Glej točke 87, 88, 91 in 92.)

3.      Ne glede na diskrecijsko pravico, ki jo ima Komisija pri izbiri, ali bo sprejela odločbo na podlagi člena 7(1) Uredbe št. 1/2003 ali člena 9(1) navedene uredbe, in na prostovoljno naravo zavez, ki jih v okviru slednje določbe predlagajo podjetja, mora Komisija spoštovati načelo sorazmernosti, če se odloči, da bo take zaveze razglasila za zavezujoče.

Ker je nadzor nad sorazmernostjo ukrepa objektiven nadzor, je treba primernost in potrebnost odločbe Komisije presojati glede na cilj, za katerega si ta prizadeva in ki je v okviru člena 7 Uredbe št. 1/2003 odpraviti ugotovljeno kršitev, v okviru člena 9 iste uredbe pa odpraviti pomisleke, ki jih je izrazila v okviru predhodne ocene. Čeprav Komisija v okviru navedenega člena 9(1), v nasprotju z odločbami, sprejetimi na podlagi navedenega člena 7(1), ni dolžna formalno dokazati obstoja kršitve, mora kljub temu dokazati resničnost pomislekov v zvezi s konkurenco, ki upravičujejo sprejetje odločbe na podlagi členov 81 ES in 82 ES ter omogočajo od zadevnega podjetja zahtevati izpolnitev nekaterih zavez, kar vključuje analizo trga in opredelitev kršitve, ki bi, čeprav sta manj dokončni kot v okviru člena 7(1) Uredbe št. 1/2003, morali zadostovati za nadzor nad primernostjo zaveze. Zato Komisija lahko na podlagi člena 7(1) ali na podlagi člena 9(1) navedene uredbe sprejme odločbo o popolni prepovedi vseh prihodnjih trgovinskih odnosov med podjetjema, ne da bi prekoračila pooblastila, ki jih ima na podlagi pravil o konkurenci iz Pogodbe in na podlagi Uredbe št. 1/2003, samo, če je taka odločba nujno potrebna za ponovno vzpostavitev stanja pred kršitvijo.

Poleg tega je stopnja preverjanja, s katerim Sodišče prve stopnje opravi nadzor nad analizami, ki jih je Komisija izvedla na podlagi pravil o konkurenci iz Pogodbe, odvisna od obstoja diskrecijske pravice, na kateri temelji vsaka zadevna odločitev in ki jo upravičuje zapletenost gospodarskih predpisov, ki jih je treba izvajati. V zvezi s tem, čeprav okoliščina, da analiza, ki jo Komisija izvede tako v okviru člena 7(1) Uredbe št. 1/2003 kot v okviru člena 9(1) iste uredbe, lahko zahteva kompleksne gospodarske presoje, neobstoj takih presoj nikakor ne pomeni, da je nadzor, ki ga Sodišče prve stopnje izvaja nad odločbami Komisije, vsekakor omejen na očitno napako pri presoji.

(Glej točke od 95 do 97, 99, 100, od 103 do 105 in od 107 do 110.)

4.      V okviru preizkusa sorazmernosti je treba nujnost odločbe Komisije, s katero postanejo zavezujoče individualne zaveze, ki jih predlaga podjetje s prevladujočim položajem, in ki se nanaša na omejitev, nato pa na prenehanje pogodbenih odnosov, presojati glede na njene cilje, kot so prekinitev ravnanja, ki zadevnemu sopogodbenemu podjetju preprečuje učinkovito konkuriranje na zadevnem trgu, in tretjim strankam zagotoviti dostop do alternativnega vira dobave.

Spoštovanje načela sorazmernosti od institucije zlasti zahteva, da preuči, kadar obstajajo manj obvezujoči ukrepi od tistih, ki jih namerava razglasiti za zavezujoče, in je z njimi seznanjena, ali bi ti ukrepi lahko odpravili pomisleke, ki upravičujejo njeno ukrepanje, preden se, če se ti ukrepi izkažejo za neprimerne, odloči za bolj obvezujočo rešitev. V tem smislu, čeprav Komisija ne more namesto strank spreminjati zavez, ki jih predlagajo na podlagi člena 9 Uredbe št. 1/2003, zato da bi te zaveze lahko odpravile pomisleke, izražene v okviru njene predhodne ocene, ima možnost, da te zaveze samo deloma ali v določenem obsegu razglasi za zavezujoče. Vendar Komisija strankam ne more predlagati, naj ji predložijo zaveze, ki presegajo odločbo, ki bi jo lahko sprejela na podlagi člena 7(1) Uredbe št. 1/2003.

Samo izjemne okoliščine, kot je skupni prevladujoči položaj zadevnih podjetij, lahko upravičijo, da odločba, sprejeta na podlagi člena 9(1) Uredbe št. 1/2003, podjetjem brezpogojno in dokončno prepove medsebojno navezovanje pogodbenih odnosov. Zato ob neobstoju take okoliščine odločba Komisije, s katero se zahteva prekinitev vseh neposrednih in posrednih trgovinskih odnosov med podjetjema za nedoločen čas, krši načelo sorazmernosti.

(Glej točke 112, od 119 do 121, 131 in od 139 do 141.)

5.      Ker cilj člena 82 ES ni prepovedati prevladujočih položajev, ampak samo njihove zlorabe, Komisija od podjetja s prevladujočim položajem ne more zahtevati, naj se odpove nabavam, na podlagi katerih bi lahko ohranilo ali okrepilo svoj položaj na trgu, če pri tem ne uporabi metod, ki niso združljive s pravili o konkurenci. Zaradi posebnih odgovornosti, ki jih ima podjetje s takim položajem, ni mogoče zahtevati, naj se izpodbija obstoj prevladujočega položaja.

(Glej točko 146.)

6.      Glede odločbe Komisije, s katero se zahteva prekinitev dolgotrajnega trgovinskega odnosa med podjetjema, ki sta sklenili sporazum, ki lahko pomeni zlorabo prevladujočega položaja, bi se morale zaradi povezanosti obeh postopkov, ki ju je po priglasitvi tega sporazuma sprožila Komisija na podlagi členov 81 ES in 82 ES, ter dejstva, da je v navedeni odločbi sopogodbeno podjetje izrecno navedeno, ne da bi bila odločba nanj naslovljena, temu podjetju glede postopka na splošno priznati pravice, ki jih ima „zadevno podjetje“ v smislu Uredbe št. 1/2003, čeprav stricto sensu to v postopku na podlagi člena 82 ES ni bilo. Zato ima to podjetje v okviru postopka, sproženega na podlagi člena 82 ES, pravico do izjave glede individualnih zavez, ki jih Komisija namerava razglasiti za zavezujoče s sprejetjem odločbe, in ki jih je predlagalo podjetje, s katerim ima dolgotrajen trgovinski odnos, glede katerega navedena odločba zahteva, da se prekine, in mora imeti možnost, da to pravico v celoti uveljavi. Za spoštovanje pravice do izjave se namreč po eni strani zahteva, da so podjetja, ki so te zaveze predlagala v okviru člena 9 Uredbe št. 1/2003, obveščena o bistvenih dejstvih, na podlagi katerih Komisija zahteva nove zaveze, vključno z ugotovitvami Komisije, ki izhajajo iz stališč tretjih strank glede predlaganih zavez, po drugi strani pa, da lahko o tem podajo svoje mnenje.

(Glej točke 187, 196 in 203.)