SODBA SODIŠČA (veliki senat)
z dne 11. junija 2024(*)
„Pritožba – Konkurenca – Člena 266 in 340 PDEU – Sodba, s katero se zniža znesek globe, ki jo je naložila Evropska komisija – Vračilo neupravičeno pobranega zneska s strani Komisije – Obveznost plačila obresti – Opredelitev – Pavšalna odškodnina za nemožnost razpolaganja z neupravičeno plačanim zneskom globe – Obrestna mera, ki se uporablja“
V zadevi C‑221/22 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, vložene 28. marca 2022,
Evropska komisija, ki jo zastopajo D. Calleja Crespo, N. Khan, B. Martenczuk, P. Rossi in L. Wildpanner, agenti,
pritožnica,
druga stranka v postopku je
Deutsche Telekom AG s sedežem v Bonnu (Nemčija), ki jo zastopajo C. von Köckritz, P. Lohs in U. Soltész, Rechtsanwälte,
tožeča stranka v postopku na prvi stopnji,
SODIŠČE (veliki senat),
v sestavi K. Lenaerts, predsednik, L. Bay Larsen, podpredsednik, A. Arabadjiev, C. Lycourgos, E. Regan, F. Biltgen, N. Piçarra in Z. Csehi (poročevalec), predsedniki senatov, P. G. Xuereb, sodnik, L. S. Rossi, sodnica, N. Jääskinen, N. Wahl, sodnika, I. Ziemele, sodnica, J. Passer in D. Gratsias, sodnika,
generalni pravobranilec: A. M. Collins,
sodni tajnik: D. Dittert, vodja oddelka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 12. julija 2023,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 23. novembra 2023
izreka naslednjo
Sodbo
1 Evropska komisija s pritožbo predlaga delno razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 19. januarja 2022, Deutsche Telekom/Komisija (T‑610/19, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2022:15), s katero je to Komisiji naložilo, naj družbi Deutsche Telekom AG plača odškodnino v višini 1.750.522,83 EUR za povrnitev nastale škode, in razglasilo ničnost sklepa Komisije z dne 28. junija 2019 o zavrnitvi plačila zamudnih obresti družbi Deutsche Telekom (v nadaljevanju: sporni sklep), v preostalem pa tožbo družbe Deutsche Telekom zavrnilo.
Pravni okvir
Pravo Unije
Finančna uredba iz leta 2012
2 Člen 78 Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 (UL 2012, L 298, str. 1, v nadaljevanju: Finančna uredba iz leta 2012), ki je pod naslovom „Ugotovitev terjatev“, je v odstavku 4 določal:
„Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 210 v zvezi s podrobnimi pravili o ugotovitvi terjatev, vključno s postopkom in dokazili, ter o zamudnih obrestih.“
Delegirana uredba (EU) št. 1268/2012
3 Komisija je Delegirano uredbo Komisije (EU) št. 1268/2012 z dne 29. oktobra 2012 o pravilih uporabe Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije (UL L 362, 2012, str. 1) sprejela med drugim na podlagi člena 78(4) Finančne uredbe iz leta 2012.
4 Člen 83 Delegirane uredbe št. 1268/2012, naslovljen „Zamudne obresti“, je določal:
„1. Brez poseganja v kakršne koli posebne določbe, ki izhajajo iz uporabe predpisov za posamezni sektor, se za vsako terjatev, ki ni poplačana v roku iz člena 80(3)(b), zaračunajo obresti v skladu z odstavkoma 2 in 3 tega člena.
2. Obrestna mera za terjatve, ki niso poplačane v roku iz člena 80(3)(b), je obrestna mera, ki jo Evropska centralna banka [(ECB)] uporablja v svojih operacijah glavnega refinanciranja, objavljena v seriji C Uradnega lista Evropske unije [(v nadaljevanju: obrestna mera ECB za refinanciranje)], in ki velja na prvi koledarski dan meseca, v katerem terjatev zapade v plačilo, povečana za:
(a) osem odstotnih točk, če je dogodek, ki je podlaga obveznosti, pogodba o izvedbi javnega naročila blaga in storitev iz naslova V;
(b) tri odstotne točke in pol v vseh drugih primerih.
3. Obresti se zaračunavajo od koledarskega dne po roku iz člena 80(3)(b), določenem v opominu, do koledarskega dne, ko je dolg v celoti poplačan.
Nalog za izterjavo za znesek zamudnih obresti se izda, kadar se te obresti dejansko prejmejo.
4. V primeru glob, kadar dolžnik predloži finančno jamstvo, ki ga računovodja sprejme namesto plačila, je obrestna mera, ki se uporablja od roka iz člena 80(3)(b), obrestna mera iz odstavka 2 tega člena, ki velja na prvi dan meseca, v katerem je bil sprejet sklep o naložitvi globe, povečana za samo eno odstotno točko in pol.“
5 Člen 90 te uredbe, naslovljen „Izterjava glob ali drugih kazni“, je določal:
„1. Ko se vloži tožba na sodišče Evropske unije proti sklepu Komisije o naložitvi globe ali drugih kazni v skladu s P[ogodbo] DEU ali Pogodbo Euratom in dokler niso bila izčrpana vsa pravna sredstva, dolžnik ali začasno plača zadevne zneske na bančni račun, ki ga določi računovodja, ali predloži finančno jamstvo, ki je sprejemljivo za računovodjo. Jamstvo je neodvisno od obveznosti plačila globe ali denarne kazni ali drugih kazni in je plačljivo na prvi poziv. Pokriva zahtevek v višini glavnice in zapadlih obresti, kot je določeno v členu 83(4).
2. Komisija zavaruje začasno plačane zneske tako, da jih naloži v finančna sredstva in na ta način zagotovi varnost in likvidnost denarnih sredstev, hkrati pa si prizadeva tudi za pozitiven donos.
[…]
4. Ko so bila izčrpana vsa pravna sredstva, globa ali denarna kazen pa umaknjena ali zmanjšana, se izvede kateri koli izmed naslednjih ukrepov:
(a) neupravičeno pobrani zneski skupaj z nabranimi obrestmi se vrnejo zadevni tretji osebi. Če je bil skupni donos v zadevnem obdobju negativen, se povrne nominalna vrednost neupravičeno pobranih zneskov;
(b) kadar je bilo predloženo finančno jamstvo, se to ustrezno sprosti.“
Dejansko stanje
6 Komisija je 15. oktobra 2014 sprejela Sklep C(2014) 7465 final v zvezi s postopkom na podlagi člena 102 PDEU in člena 54 Sporazuma EGP (Zadeva AT.39523 – Slovak Telekom), ki je bil popravljen z njenim Sklepom C(2014) 10119 final z dne 16. decembra 2014 in njenim Sklepom C(2015) 2484 final z dne 17. aprila 2015.
7 Komisija je s tem sklepom družbi Deutsche Telekom naložila globo v višini 31.070.000 EUR zaradi zlorabe prevladujočega položaja na slovaškem trgu širokopasovnih telekomunikacijskih storitev, kar je v nasprotju s členom 102 PDEU in členom 54 Sporazuma EGP.
8 Družba Deutsche Telekom je vložila tožbo za razglasitev ničnosti navedenega sklepa, vendar je 16. januarja 2015 to globo začasno plačala. Splošno sodišče je s sodbo z dne 13. decembra 2018, Deutsche Telekom/Komisija (T‑827/14, v nadaljevanju: sodba Deutsche Telekom iz leta 2018, EU:T:2018:930), tožbi družbe Deutsche Telekom delno ugodilo in na podlagi svoje neomejene pristojnosti navedeno globo znižalo za 12.039.019 EUR. Komisija je 19. februarja 2019 družbi Deutsche Telekom ta znesek vrnila.
9 Družba Deutsche Telekom je 12. marca 2019 od Komisije zahtevala plačilo zamudnih obresti, ki so ustrezale znesku, ki ga je neupravičeno pobrala za obdobje od datuma plačila globe do datuma vračila tega zneska (v nadaljevanju: zadevno obdobje).
10 Komisija v spornem sklepu tej zahtevi ni ugodila. Navedla je, da se v skladu s členom 90(4)(a) Delegirane uredbe št. 1268/2012 neupravičeno pobrani nominalni znesek globe ne sme povečati za zamudne obresti, ker je bil skupni donos iz naložbe tega zneska v finančna sredstva, ki jo je izvedla na podlagi odstavka 2 tega člena 90, negativen.
11 Komisija je v tem sklepu preučila tudi trditev družbe Deutsche Telekom, da ima ta družba v skladu s sodbo Splošnega sodišča z dne 12. februarja 2019, Printeos/Komisija (T‑201/17, EU:T:2019:81), pravico do zamudnih obresti po obrestni meri ECB za refinanciranje, povečani za 3,5 odstotne točke. V odgovor na to trditev je Komisija pojasnila, da ta sodba ni pravna podlaga za plačilo zamudnih obresti, katerih plačilo zahteva družba Deutsche Telekom. Poleg tega je trdila, da navedena sodba ne bi smela posegati v uporabo člena 90(4)(a) Delegirane uredbe št. 1268/2012. Nazadnje je navedla, da je vložila pritožbo zoper to sodbo, ki torej še ni pravnomočna.
Tožba pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
12 Družba Deutsche Telekom je 9. septembra 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa in za to, da se Komisiji naloži plačilo odškodnine za izgubljeni dobiček, do katerega naj bi prišlo, ker v zadevnem obdobju ni mogla razpolagati z glavnico neupravičeno pobranega zneska globe, ali podredno, za povrnitev škode, ki naj bi ji nastala, ker je Komisija zavrnila plačilo zamudnih obresti na ta znesek.
13 Splošno sodišče je tej tožbi delno ugodilo.
14 Na prvem mestu, Splošno sodišče je zavrnilo predlog družbe Deutsche Telekom za odškodnino iz naslova nepogodbene odgovornosti Evropske unije za domnevni izgubljeni dobiček te družbe, do katerega naj bi prišlo, ker v zadevnem obdobju ni mogla razpolagati z neupravičeno plačanim zneskom globe, ki naj bi ustrezal letnemu donosu njenega vloženega kapitala ali tehtanemu povprečnemu strošku njenega kapitala.
15 Po mnenju Splošnega sodišča družba Deutsche Telekom namreč ni predložila prepričljivih dokazov o resničnosti in gotovosti zatrjevane škode. Natančneje, družba Deutsche Telekom naj ne bi dokazala niti tega, da bi neupravičeno pobrani znesek globe nujno vložila v svoje dejavnosti, niti tega, da se je zaradi nemožnosti razpolaganja z navedenim zneskom odrekla posebnim in konkretnim projektom, niti tega, da ni imela na voljo nobenega alternativnega vira financiranja.
16 Na drugem mestu, Splošno sodišče je preučilo odškodninski zahtevek, ki ga je družba Deutsche Telekom vložila podredno zaradi kršitve člena 266, prvi odstavek, PDEU, ki določa obveznost institucij, katerih akt je bil s sodbo sodišča Unije razglašen za ničen, da sprejmejo vse ukrepe, potrebne za izvršitev te sodbe.
17 Ob sklicevanju na sodno prakso Sodišča, ki izhaja iz sodbe z dne 20. januarja 2021, Komisija/Printeos (C‑301/19 P, v nadaljevanju: sodba Printeos, EU:C:2021:39), je Splošno sodišče v točki 72 izpodbijane sodbe opozorilo, da če so bili zneski pobrani v nasprotju s pravom Unije, iz tega prava izhaja obveznost njihovega vračila skupaj z obrestmi, in da je tako zlasti, kadar so bili zneski pobrani na podlagi akta Unije, ki ga je sodišče Unije razglasilo za neveljavnega ali ničnega.
18 Splošno sodišče je v točki 75 izpodbijane sodbe poudarilo, da je dodelitev zamudnih obresti na neupravičeno pobrani znesek očitno nujno potreben del obveznosti vrnitve v prvotno stanje, ki jo ima Komisija zaradi sodbe o razglasitvi ničnosti ali neomejene pristojnosti.
19 Natančneje, v zvezi z dodelitvijo takih obresti od datuma začasnega plačila zadevne globe je Splošno sodišče v točki 88 izpodbijane sodbe štelo, da je namen te dodelitve pavšalna odškodnina za podjetje, ki je to globo plačalo, ker to podjetje ni moglo razpolagati s svojimi sredstvi v obdobju od datuma začasnega plačila navedene globe do dneva njenega vračila.
20 Splošno sodišče je zato v točki 113 izpodbijane sodbe presodilo, da to, da je Komisija zavrnila plačilo teh obresti družbi Deutsche Telekom, pomeni dovolj resno kršitev člena 266, prvi odstavek, PDEU, ki je lahko podlaga za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Unije. Glede na obstoj neposredne zveze med to kršitvijo in škodo, ki jo pomeni izguba zamudnih obresti za neupravičeno pobrani znesek globe v zadevnem obdobju, je Splošno sodišče družbi Deutsche Telekom dodelilo odškodnino v višini 1.750.522,38 EUR, ki je bila izračunana tako, da je bila po analogiji uporabljena obrestna mera, določena v členu 83(2)(b) Delegirane uredbe št. 1268/2012, in sicer obrestna mera ECB za refinanciranje, ki je veljala januarja 2015, to je 0,05 %, povečana za 3,5 odstotne točke.
21 Na tretjem mestu, predlogu za razglasitev ničnosti spornega sklepa je Splošno sodišče ugodilo iz istih razlogov, kot so tisti, zaradi katerih je v okviru preučitve odškodninskega zahtevka ugotovilo, da je Komisija kršila člen 266, prvi odstavek, PDEU, ker družbi Deutsche Telekom ni plačala zamudnih obresti na neupravičeno pobrani znesek globe za zadevno obdobje.
Predlogi strank pred Sodiščem
22 Komisija Sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano sodbo razveljavi v delu, v katerem je bilo ugodeno tožbi družbe Deutsche Telekom;
– samo odloči o nerešenih vprašanjih v sporu;
– podredno, zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, da to ponovno odloči v delu, v katerem o zadevi še ni bilo odločeno;
– družbi Deutsche Telekom naloži plačilo vseh stroškov, nastalih v tem postopku in v postopku pred Splošnim sodiščem.
23 Družba Deutsche Telekom Sodišču predlaga, naj:
– pritožbo zavrne in
– Komisiji naloži, da poleg svojih stroškov nosi stroške, ki so družbi Deutsche Telekom nastali v postopku pred Splošnim sodiščem in v postopku pred Sodiščem.
Pritožba
24 Komisija v utemeljitev pritožbe navaja dva pritožbena razloga, pri čemer se prvi nanaša na napačno uporabo prava, ki naj bi jo storilo Splošno sodišče, ker je štelo, da člen 266 PDEU Komisiji nalaga absolutno in brezpogojno obveznost retroaktivnega plačila „zamudnih obresti z naravo sankcije“ od datuma začasnega plačila globe, drugi pa na to, da naj bi Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je štelo, da obrestna mera zamudnih obresti, ki jih mora plačati Komisija, po analogiji ustreza obrestni meri ECB za refinanciranje, povečani za 3,5 odstotne točke iz člena 83(2)(b) Delegirane uredbe št. 1268/2012.
Dopustnost pritožbe
25 Družba Deutsche Telekom trdi, da je pritožba v celoti nedopustna, ker dejansko ni vložena zoper izpodbijano sodbo, temveč zoper sodbo Printeos, ki je postala pravnomočna. Družba Deutsche Telekom poleg tega trdi, da so različni deli prvega pritožbenega razloga in drugi pritožbeni razlog nedopustni, ker naj bi pomenili zgolj ponovitev trditev, navedenih pred Splošnim sodiščem, oziroma ker naj bi bili prvič navedeni v fazi pritožbe. Natančneje, kar zadeva prvi pritožbeni razlog, naj bi nedopustnost tega razloga izhajala tudi iz dejstva, da Komisija v nasprotju z zahtevo iz člena 169(2) Poslovnika Sodišča ni opredelila delov obrazložitve izpodbijane sodbe, iz katerih naj bi izhajalo, da ima obveznost plačila obresti naravo sankcije.
26 Komisija meni, da je njena pritožba v celoti dopustna.
27 V zvezi s tem iz člena 256 PDEU, člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije ter člena 168(1)(d) in člena 169 Poslovnika Sodišča izhaja, da je treba v pritožbi natančno navesti grajane dele sodbe, katere razveljavitev se predlaga, ter pravne trditve, s katerimi se ta predlog posebej utemeljuje. V skladu z ustaljeno sodno prakso te zahteve ne izpolnjuje pritožba, v kateri so samo prevzeti tožbeni razlogi in trditve, ki so bili že predstavljeni pred Splošnim sodiščem, ne da bi vsebovala argumentacijo, s katero bi bila natančneje opredeljena napačna uporaba prava v sodbi Splošnega sodišča. Taka pritožba namreč v resnici pomeni samo predlog za ponovno obravnavanje tožbe, vložene pri Splošnem sodišču, za kar pa Sodišče ni pristojno (sodba z dne 15. julija 2021, DK/ESZD, C‑851/19 P, EU:C:2021:607, točka 32 in navedena sodna praksa).
28 Če pa pritožnik izpodbija to, kako je Splošno sodišče razlagalo ali uporabilo pravo Unije, se o pravnih vprašanjih, obravnavanih na prvi stopnji, lahko ponovno razpravlja v pritožbenem postopku. Če pritožnik svoje pritožbe ne bi mogel tako opreti na razloge in trditve, ki jih je uporabil že pred Splošnim sodiščem, bi namreč pritožbeni postopek deloma izgubil svoj smisel (sodba z dne 15. julija 2021, DK/ESZD, C‑851/19 P, EU:C:2021:607, točka 33 in navedena sodna praksa).
29 Poleg tega je Sodišče že večkrat razsodilo, da lahko pritožnik vloži pritožbo, v kateri navaja razloge, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe in s katerimi izpodbija njeno utemeljenost s pravnega vidika (sodba z dne 26. februarja 2020, ESZD/Alba Aguilera in drugi, C‑427/18 P, EU:C:2020:109, točka 54 in navedena sodna praksa).
30 Nazadnje, Komisija mora tako kot vsaka druga stranka v pritožbenem postopku ohraniti možnost, da podvomi o pravnih načelih, ki jih je Splošno sodišče uporabilo v sodbi, katere razveljavitev se predlaga, tudi če so se ta načela razvila v sodbah, zoper katere ni mogoče ali ni več mogoče vložiti pritožbe.
31 V obravnavani zadevi je namen pritožbe – kot je Komisija opozorila v uvodu k tej pritožbi – Sodišču predlagati, naj ponovno preuči svojo sodno prakso, ki izhaja iz sodbe Printeos, na kateri naj bi v veliki meri temeljila izpodbijana sodba in s katero naj bi bila kršena sodna praksa iz obdobja pred to sodbo Printeos. V argumentaciji Komisije so dovolj natančno opredeljeni grajani deli izpodbijane sodbe in razlogi, iz katerih je v tej sodbi po njenem mnenju pravo napačno uporabljeno, zato pri tej argumentaciji – v nasprotju s tem, kar trdi družba Deutsche Telekom – ne gre samo za ponovitev ali prevzemanje trditev, ki jih je ta institucija predstavila pred Splošnim sodiščem.
32 Ugovor nedopustnosti, ki ga je vložila družba Deutsche Telekom, je treba torej zavrniti.
Prvi pritožbeni razlog
Trditve strank
33 Komisija v okviru prvega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je štelo, da člen 266 PDEU Komisiji nalaga absolutno in brezpogojno obveznost retroaktivnega plačila „zamudnih obresti z naravo sankcije“ od datuma začasnega plačila globe.
34 Ta prvi pritožbeni razlog je razdeljen na šest delov.
35 Komisija v prvem delu prvega tožbenega razloga zanika, da je s tem, da ni plačala zamudnih obresti v višini zneska, ki ga je zahtevala družba Deutsche Telekom, storila dovolj resno kršitev člena 266, prvi odstavek, PDEU.
36 Po mnenju te institucije pojem zamudnih obresti, kakršne so tiste, ki jih zahteva družba Deutsche Telekom in ki jih je dodelilo Splošno sodišče, namreč predpostavlja, da je dolžnik v zamudi s plačilom vsaj iz malomarnosti. Splošno sodišče naj bi poleg tega v sodbi z dne 8. junija 1995, Siemens/Komisija (T‑459/93, EU:T:1995:100, točka 101), zamudne obresti opredelilo kot obresti, „dolgovane zaradi zamude pri izpolnitvi obveznosti vračila“. Vendar naj bi Komisija v obravnavanem primeru po sodbi Deutsche Telekom iz leta 2018 takoj vrnila neupravičeno pobrani znesek globe in naj torej nikoli ne bi „zamujala“ s plačilom. Zamudne obresti, ki naj bi jih morala plačati na podlagi sodbe Printeos in na podlagi izpodbijane sodbe, naj bi tako pomenile neupravičeno sankcijo za Komisijo.
37 V drugem delu tega pritožbenega razloga Komisija trdi, da je izpodbijana sodba v nasprotju s sodno prakso iz obdobja pred izdajo sodbe Printeos.
38 Po mnenju Komisije obresti, ki jih je treba prišteti k vračilu neupravičeno pobranih denarnih zneskov, niso „zamudne obresti z naravo sankcije“, ki bi jih bilo treba plačati retroaktivno, ampak kompenzacijske obresti, katerih namen je preprečiti neupravičeno obogatitev dolžnika, kot naj bi izhajalo med drugim iz sodbe z dne 5. septembra 2019, Evropska unija/Guardian Europe in Guardian Europe/Evropska unija (C‑447/17 P in C‑479/17 P, EU:C:2019:672). Komisija navaja, da je Sodišče v tej sodbi obresti, ki jih je treba plačati, sicer opredelilo kot „zamudne obresti“, vendar je pojasnilo, da so urejene z določbami Delegirane uredbe št. 1268/2012. Dejansko naj bi torej šlo za kompenzacijske obresti, ki naj bi ustrezale obrestim, nastalim z naložbami, ki jih je Komisija izvedla na podlagi člena 90 te delegirane uredbe. Iz navedene sodbe, na katero napotuje točka 73 izpodbijane sodbe, naj torej ne bi bilo mogoče sklepati, da bi morala Komisija družbi Deutsche Telekom plačati zamudne obresti, ki jih je ta zahtevala in ki ji jih je Splošno sodišče dodelilo z izpodbijano sodbo.
39 Komisija na podlagi te sodne prakse priznava, da ima v skladu s členom 266, prvi odstavek, PDEU obveznost, da neupravičeno pobrani znesek glob in nabrane obresti vrne v skladu s členom 90 Delegirane uredbe št. 1268/2012, če je sodišče Unije globe, ki jih je naložila, pozneje odpravilo ali znižalo. Prepoved neupravičene obogatitve, ki je v takih primerih določena v sodni praksi, naj bi ji namreč preprečevala, da bi obresti, nastale s temi globami, ohranila. Komisija kljub temu meni, da bi bilo treba uporabiti člen 90(4) te delegirane uredbe, ki ji nalaga, da zadevnim podjetjem po izdaji sodbe, s katero je bila začasno pobrana globa odpravljena ali znižana, povrne „neupravičeno pobrane zneske skupaj z nabranimi obrestmi“. Če pa je bil skupni donos naložbe zneskov, ki ustrezajo tej globi, negativen, naj bi morala vrniti le „nominalno vrednost neupravičeno pobranih zneskov“.
40 Uporaba načel, sprejetih v izpodbijani sodbi, naj bi v sedanjih gospodarskih razmerah privedla do neupravičene obogatitve zadevnih podjetij zaradi priznanja absolutne in brezpogojne pravice do plačila obresti po obrestni meri ECB za refinanciranje, povečani za 3,5 odstotne točke.
41 Komisija s tretjim delom prvega pritožbenega razloga trdi, da člen 90 Delegirane uredbe št. 1268/2012 ureja obresti, ki jih je treba plačati za izvršitev sodb sodišč Unije.
42 Med drugim dvomi o utemeljenosti točke 97 izpodbijane sodbe, v kateri je Splošno sodišče menilo, da mora Komisija, kadar je znesek nabranih obresti v smislu člena 90(4) Delegirane uredbe št. 1268/2012 nižji od zneska zamudnih obresti, plačati razliko med tema zneskoma. Posledica te razlage Splošnega sodišča naj bi bila, da te določbe de facto nikoli ne bi bilo mogoče uporabiti. Obresti, ustvarjene z varno naložbo, naj namreč nikoli ne bi mogle biti višje od zamudnih obresti, katerih obrestna mera ustreza obrestni meri ECB za refinanciranje, povečani za 3,5 odstotne točke.
43 Komisija s četrtim delom prvega pritožbenega razloga trdi, da pogoji za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Unije v smislu člena 340 PDEU niso izpolnjeni.
44 Najprej, Splošno sodišče naj bi s tem, da je Komisiji naložilo retroaktivno plačilo zamudnih obresti od začasnega plačila globe, napačno enačilo zgolj določitev globe, katere znesek je sodišče Unije pozneje znižalo, z dovolj resno kršitvijo pravnega pravila. Dalje, družba Deutsche Telekom naj pred Splošnim sodiščem ne bi dokazala, da je utrpela škodo. V zvezi s tem naj ne bi bilo mogoče šteti, da odklonitev Komisije, da plača obresti po obrestni meri ECB za refinanciranje, povečani za 3,5 odstotne točke, pomeni izgubo, povzročeno družbi Deutsche Telekom. Nazadnje, protislovno bi bilo, če bi se Komisiji očitala resna kršitev prava zaradi dejavnikov, kot je trajanje sodnih postopkov, na katere ne more vplivati.
45 V petem delu prvega pritožbenega razloga Komisija trdi, da učinek ex tunc sodb sodišč Unije ne pomeni obveznosti plačila zamudnih obresti od datuma začasnega plačila globe.
46 Komisija v zvezi s tem trdi, da je posledica razglasitve ničnosti akta s strani sodišča Unije sicer ta, da se ta akt retroaktivno odstrani iz pravnega reda Unije, vendar to ne spremeni dejstva, da pred sodbo Deutsche Telekom iz leta 2018 Komisija ni bila dolžna vrniti globe, zlasti ker za njene sklepe velja domneva veljavnosti. Komisija poudarja, da je učinek ex tunc sodbe, s katero je bila globa odpravljena ali znižana, ne more zavezovati k plačilu obresti od začasnega plačila te globe, saj na dan tega plačila ni bila niti zavezana vrniti navedeno globo niti je ni mogla vrniti.
47 Komisija dodaja, da v nasprotju s tem, kar je razsodilo Splošno sodišče, glavna terjatev, to je neupravičeno pobrani znesek globe, na ta dan nikakor ni bila „gotov[a] ali vsaj določljiv[a] na podlagi ugotovljenih objektivnih elementov“ v smislu sodbe Printeos (točka 55).
48 V šestem delu prvega pritožbenega razloga Komisija trdi, da plačilo zamudnih obresti, ki je bilo naloženo z izpodbijano sodbo, škoduje odvračalnemu učinku glob.
49 Komisija meni, da je treba ta učinek pri določitvi zneska globe upoštevati. V zvezi s tem navaja, da glede na to, da ne more vnaprej predvideti izida morebitnih tožb, vloženih zoper njene sklepe o naložitvi globe, in trajanja ustreznih sodnih postopkov, pri določanju zneska globe navedenega učinka ne more tehtati glede na znesek zamudnih obresti, ki bi jih morala po potrebi plačati. Poleg tega naj bi nesorazmernost teh obresti, ki bi po navedbah Komisije lahko znašale več kot polovico zneska glob, ogrozila njihov odvračalni učinek.
50 Družba Deutsche Telekom trditve Komisije izpodbija in meni, da je treba prvi pritožbeni razlog v celoti zavrniti.
Presoja Sodišča
51 Iz člena 266, prvi odstavek, PDEU izhaja, da mora institucija, katere akt je bil razglašen za ničen, sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe, s katero je bil ta akt razglašen za ničen z učinkom ex tunc. To povzroči med drugim plačilo neupravičeno pobranih zneskov na podlagi navedenega akta in plačilo obresti (glej v tem smislu sodbi z dne 12. februarja 2015, Komisija/IPK International, C‑336/13 P, EU:C:2015:83, točka 29, ter z dne 5. septembra 2019, Evropska unija/Guardian Europe in Guardian Europe/Evropska unija, C‑447/17 P in C‑479/17 P, EU:C:2019:672, točka 55).
52 Iz ustaljene sodne prakse tudi izhaja, da je plačilo zamudnih obresti ukrep izvršitve sodbe o razglasitvi ničnosti v smislu člena 266, prvi odstavek, PDEU, ker je njegov namen pavšalno odškodovati za nemožnost razpolaganja s terjatvijo in poleg tega dolžnika spodbuditi, da po izreku te sodbe o razglasitvi ničnosti to sodbo čim prej izvrši (glej v tem smislu sodbi z dne 12. februarja 2015, Komisija/IPK International, C‑336/13 P, EU:C:2015:83, točka 30, in z dne 10. oktobra 2001, Corus UK/Komisija, T‑171/99, EU:T:2001:249, točki 53 in 54 ter navedena sodna praksa).
53 Iz člena 266, prvi odstavek, PDEU tako izhaja, da če sodišče Unije globo, naloženo s sklepom Komisije zaradi kršitve pravil o konkurenci, odpravi ali jo zniža z učinkom ex tunc, mora ta institucija vrniti celoten znesek začasno plačane globe ali njen del, skupaj z obrestmi za obdobje od datuma začasnega plačila te globe do datuma njenega vračila.
54 Obveznost vračila neupravičeno pobranih denarnih zneskov skupaj z obrestmi pa sicer ne velja le za institucije, organe, urade in agencije Unije, temveč tudi za organe držav članic.
55 V zvezi s tem ima v skladu z ustaljeno sodno prakso vsak subjekt, ki mu je nacionalni organ naložil plačilo pristojbine, dajatve, davka ali drugega odtegljaja v nasprotju s pravom Unije, na podlagi tega prava pravico, da od tega organa ne dobi le vračila neupravičeno pobranega denarnega zneska, ampak tudi plačilo obresti za nadomestitev nerazpoložljivosti tega zneska (glej v tem smislu sodbe z dne 9. novembra 1983, San Giorgio, 199/82, EU:C:1983:318, točka 12; z dne 8. marca 2001, Metallgesellschaft in drugi, C‑397/98 in C‑410/98, EU:C:2001:134, točka 84; z dne 19. julija 2012, Littlewoods Retail in drugi, C‑591/10, EU:C:2012:478, točke od 24 do 26; z dne 9. septembra 2021, Hauptzollamt B (Fakultativno znižanje davka), C‑100/20, EU:C:2021:716, točki 26 in 27, ter z dne 28. aprila 2022, Gräfendorfer Geflügel- und Tiefkühlfeinkost Produktions in drugi, C‑415/20, C‑419/20 in C‑427/20, EU:C:2022:306, točki 51 in 52).
56 Če so bili posledično denarni zneski pobrani v nasprotju s pravom Unije, ne glede na to, ali je to storil nacionalni organ ali pa institucija, agencija ali organ Unije, je treba te denarne zneske vrniti in k temu vračilu prišteti obresti, ki zajemajo celotno obdobje od datuma plačila teh denarnih zneskov do datuma njihovega vračila, kar je izraz splošnega načela vračila neupravičeno plačanih zneskov (glej v tem smislu sodbo z dne 28. aprila 2022, Gräfendorfer Geflügel- und Tiefkühlfeinkost Produktions in drugi, C‑415/20, C‑419/20 in C‑427/20, EU:C:2022:306, točka 53 in navedena sodna praksa).
57 Splošno sodišče torej s tem, da je v točki 111 izpodbijane sodbe na podlagi razlogovanja, ki se je opiralo med drugim na sodbo Printeos, razsodilo, da je Komisija kršila člen 266, prvi odstavek, PDEU, ker je zavrnila, da bi družbi Deutsche Telekom plačala obresti na znesek globe, ki ga je neupravičeno prejela za zadevno obdobje, ni napačno uporabilo prava. Tako kot v tej sodbi Printeos je le ponovno potrdilo načela, na katera je bilo opozorjeno v točkah od 51 do 56 te sodbe in ki izhajajo iz ustaljene sodne prakse, ki je ni treba ponovno pregledati.
58 V teh okoliščinah je treba poudariti, da v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, odškodnina, ki jo je Splošno sodišče z izpodbijano sodbo naložilo Komisiji za plačilo družbi Deutsche Telekom, ne ustreza „zamudnim obrestim z naravo sankcije“. Pred datumom razglasitve sodbe Deutsche Telekom iz leta 2018 Komisiji namreč sploh ni bilo treba vrniti zneska globe družbi Deutsche Telekom, niti delno niti v celoti, ob upoštevanju, najprej, izvršljivosti sklepov Komisije, s katerimi je naložena denarna obveznost subjektom, ki niso države članice, dalje, neobstoja odložilnega učinka na podlagi člena 278 PDEU tožb, vloženih pri sodišču Unije, in nazadnje, domneve veljavnosti sklepov Komisije, dokler niso razglašeni za nične ali se ne odpravijo (glej v tem smislu sodbo z dne 17. junija 2010, Lafarge/Komisija, C‑413/08 P, EU:C:2010:346, točka 81 in navedena sodna praksa). Komisija je torej imela obveznost vračila šele od tega datuma, in če neupravičeno pobrani znesek globe ne bi bil takoj vrnjen, bi se lahko štelo, da je Komisija v zamudi pri izpolnitvi te obveznosti. Vendar v obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da je Komisija po razglasitvi sodbe Deutsche Telekom iz leta 2018 družbi Deutsche Telekom neupravičeno pobrani znesek globe vrnila.
59 Res je, da je Splošno sodišče po zgledu sodne prakse, na katero se je oprlo, v izpodbijani sodbi obresti, ki jih Komisija dolguje v obravnavani zadevi, večkrat opredelilo kot „zamudne obresti“, kar je pojem, ki se nanaša na obstoj dolžnikove zamude pri plačilu in na namen sankcioniranja tega dolžnika.
60 Vendar taka opredelitev – tudi če je še tako sporna glede na cilj zadevnih obresti – ob upoštevanju načel, na katera je bilo opozorjeno v točkah od 51 do 56 te sodbe, ne more omajati veljavnosti razlogovanja, na podlagi katerega je Splošno sodišče ugotovilo, da bi morala Komisija k vračilu neupravičeno pobranega zneska prišteti še obresti, katerih namen je zadevno podjetje pavšalno odškodovati za nemožnost razpolaganja s tem zneskom.
61 Okoliščina, ki jo je izpostavila Komisija, da se obresti, ki ji jih je Splošno sodišče naložilo v izpodbijani sodbi, nanašajo na obdobje od datuma začasnega plačila globe do datuma vračila neupravičeno pobranega zneska po izdaji sodbe, s katero je bila ta globa znižana, in da se tako te obresti nanašajo na obdobje, ki je v veliki meri pred to sodbo, je posledica učinka ex tunc, ki ga ima taka sodba, in obveznosti Komisije, ki izhaja iz člena 266, prvi odstavek, PDEU, da se uskladi s to sodbo tako, da zadevno podjetje postavi v položaj, v katerem bi to bilo, če mu v tem celotnem obdobju ne bi bilo onemogočeno razpolaganje z zneskom, ki ustreza temu neupravičeno pobranemu znesku. V zvezi s tem ob upoštevanju pravice do pravnega sredstva zoper vsak sklep Komisije o naložitvi globe ni sporno, da je lahko Komisija, če je zadevno podjetje globo začasno plačalo, po potrebi zavezana sprejeti ukrepe za izvršitev sodbe, s katero je bil tak sklep v celoti ali delno razglašen za ničen, kot so navedeni v točkah od 51 do 53 te sodbe.
62 Argumentacije Komisije, da v obravnavanem primeru ni šlo za dovolj resno kršitev pravnega pravila in da ni bil predložen zadosten dokaz o škodi, ki naj bi jo utrpela družba Deutsche Telekom, prav tako ni mogoče sprejeti. Kadar mora Komisija na podlagi člena 266, prvi odstavek, PDEU k vračilu nekega denarnega zneska prišteti še obresti, nima namreč nikakršnega polja proste presoje o primernosti plačila teh obresti, tako da že kršitev prava Unije, in sicer zavrnitev njihovega plačila, zadostuje za ugotovitev obstoja dovolj resne kršitve tega prava, ki je lahko podlaga za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Unije (glej v tem smislu sodbo Printeos, točki 103 in 104). V obravnavani zadevi pa je bila Komisija v skladu s to določbo po izdaji sodbe Deutsche Telekom iz leta 2018 k vračilu neupravičeno pobranega zneska globe dolžna prišteti še obresti, kot je Splošno sodišče pravilno razsodilo v točki 112 izpodbijane sodbe. Ker so te obresti poleg tega „pavšalne“, kot izhaja iz sodne prakse, na katero je bilo opozorjeno v točki 52 te sodbe, se Komisija ne more izogniti tej obveznosti, ker naj družba Deutsche Telekom ne bi zadostno dokazala obstoja škode.
63 V teh okoliščinah je treba prvi, drugi, četrti in peti del prvega pritožbenega razloga zavrniti.
64 Splošno sodišče prav tako s tem, da je zavrnilo trditve Komisije, ki so temeljile na določbah člena 90 Delegirane uredbe št. 1268/2012, ni napačno uporabilo prava. Kot je bilo namreč pravilno navedeno v točki 98 izpodbijane sodbe, če so „nabrane“ obresti iz člena 90(4) te delegirane uredbe nižje od obresti, dolgovanih na podlagi obveznosti pavšalne odškodnine, ali če nabranih obresti sploh ni, ker je bil donos vloženega kapitala negativen, mora Komisija na podlagi člena 266, prvi odstavek, PDEU zadevni osebi kljub temu plačati razliko med zneskom morebitnih „nabranih obresti“ v smislu člena 90(4) navedene delegirane uredbe in zneskom obresti, dolgovanih za obdobje od dneva plačila zadevnega zneska do dneva njegovega vračila (glej v tem smislu sodbo Printeos, točki 75 in 76).
65 Kot je v zvezi s tem navedla sama Komisija in kot je poudaril tudi generalni pravobranilec v točki 77 sklepnih predlogov, je namen obveznosti – ki za to institucijo izhaja iz člena 90(4) Delegirane uredbe št. 1268/2012, in sicer da zadevnemu podjetju plača „nabrane obresti“ – predvsem preprečiti neupravičeno obogatitev Unije. Vendar ta morebitna obveznost ne vpliva na obveznost, ki je v skladu s členom 266, prvi odstavek, PDEU vsekakor naložena navedeni instituciji, in sicer da temu podjetju plača pavšalno odškodnino za nemožnost razpolaganja, ki izhaja iz prenosa denarnega zneska, ki ustreza neupravičeno plačanemu znesku globe, na Komisijo, tudi kadar naložba zneska globe, ki jo je začasno plačalo navedeno podjetje, ni ustvarila donosa, ki bi bil višji od obrestne mere ECB za refinanciranje, povečane za 3,5 odstotne točke.
66 Poleg tega, čeprav je res, da Komisija v skladu s členom 90(2) Delegirane uredbe št. 1268/2012 zavaruje začasno plačane zneske tako, da jih naloži v finančna sredstva ter na ta način zagotovi varnost in likvidnost denarnih sredstev, hkrati pa si prizadeva tudi za pozitivni donos, je iz te določbe tudi razvidno, da podjetje, ki je začasno plačalo globo, ki mu je bila naložena, nima nikakršnega vpliva na pogoje, pod katerimi se izvede naložba zneska te globe. Komisiji pa ni uspelo pojasniti, zakaj bi moralo v takih okoliščinah tveganja, ki so jim take naložbe izpostavljene, nositi podjetje, ki je začasno plačalo globo, naloženo na podlagi delno ali popolnoma nezakonitega akta.
67 V teh okoliščinah je treba tretji del prvega pritožbenega razloga zavrniti.
68 Kar zadeva argumentacijo Komisije, da to, da se ji naloži plačilo obresti od datuma začasnega pobiranja globe, škoduje odvračalnemu učinku glob, je Sodišče potrdilo ugotovitve Splošnega sodišča iz točk 93 in 94 izpodbijane sodbe, da je treba odvračalno funkcijo glob uskladiti z zahtevami učinkovitega sodnega varstva. Te zahteve pa pomenijo, da če sodišče Unije odpravi ali zniža globo, ki jo je zadevno podjetje začasno plačalo, to podjetje ob upoštevanju člena 266, prvi odstavek, PDEU in učinka ex tunc take sodbe prejme pavšalno odškodnino za nemožnost razpolaganja z zneskom, ki ustreza znesku, ki ga je Komisija neupravičeno pobrala, za obdobje od dneva tega začasnega plačila do dneva, ko ji ta institucija ta znesek vrne. Vsekakor se na odvračalni učinek glob ni mogoče sklicevati v okviru glob, ki jih je sodišče Unije odpravilo ali znižalo, saj se Komisija za namene odvračanja ne more sklicevati na akt, ki je bil razglašen za nezakonitega.
69 V teh okoliščinah je treba šesti del prvega pritožbenega razloga prav tako zavrniti.
70 Glede na navedeno je treba prvi pritožbeni razlog Komisije v celoti zavrniti kot neutemeljen.
Drugi pritožbeni razlog
Trditve strank
71 Komisija v okviru drugega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je v točkah od 114 do 138 izpodbijane sodbe štelo, da obrestna mera za obresti, ki jih je Komisija dolžna plačati, po analogiji s členom 83(2)(b) Delegirane uredbe št. 1268/2012 ustreza obrestni meri ECB za refinanciranje, povečani za 3,5 odstotne točke.
72 Komisija opozarja, da je Sodišče v sodbi z dne 5. septembra 2019, Evropska unija/Guardian Europe in Guardian Europe/Evropska unija (C‑447/17 P in C‑479/17 P, EU:C:2019:672, točka 56), razsodilo, da je treba za določitev obresti, ki jih je treba plačati po odpravi globe, uporabiti obrestno mero, ki je določena z določbami Delegirane uredbe št. 1268/2012, ne da bi opredelilo natančno določbo te delegirane uredbe, na katero se je treba sklicevati.
73 Vendar naj bi se v sodbi Printeos, na katero napotuje točka 121 izpodbijane sodbe, sodba z dne 5. septembra 2019, Evropska unija/Guardian Europe in Guardian Europe/Evropska unija (C‑447/17 P in C‑479/17 P, EU:C:2019:672), razlagala tako, da se zadnjenavedena sodba nanaša na člen 83 navedene delegirane uredbe. Splošno sodišče naj bi iz tega v točkah 133 in 134 izpodbijane sodbe sklepalo, da je treba po analogiji uporabiti člen 83(2)(b) iste delegirane uredbe, ki nalaga plačilo obresti po obrestni meri ECB za refinanciranje, povečani za 3,5 odstotne točke.
74 Po mnenju Komisije pa taka uporaba po analogiji po eni strani ni utemeljena, ker člen 83 Delegirane uredbe št. 1268/2012 ureja zamudne obresti, ki jih dolžniki Komisije dolgujejo v primeru zamude pri plačilu, tako da določa poseben postopek za to.
75 Po drugi strani naj iz sodbe Printeos ne bi bilo mogoče sklepati, da je Sodišče, ki se je izreklo o izračunu obrestnih obresti, za izračun zamudnih obresti želelo po analogiji uporabiti obrestno mero iz člena 83(2)(b) Delegirane uredbe št. 1268/2012. Poleg tega naj niti Splošno sodišče v sodbi z dne 12. februarja 2019, Printeos/Komisija (T‑201/17, EU:T:2019:81), niti Sodišče, ki je o tej zadevi odločalo v pritožbenem postopku v sodbi Printeos, ne bi dodelili zamudnih obresti po obrestni meri iz te določbe.
76 Če pa bi Sodišče kljub temu menilo, da je treba uporabiti obrestno mero, določeno v členu 83 Delegirane uredbe št. 1268/2012, Komisija meni, da je treba – razen če se določi druga primerna obrestna mera – po analogiji s členom 83(4) te delegirane uredbe uporabiti obrestno mero ECB za refinanciranje, povečano za 1,5 odstotne točke, ki jo uporablja Komisija, če naslovnik sklepa o naložitvi globe namesto začasnega plačila te globe zagotovi bančno garancijo. Ta položaj naj bi bil dovolj primerljiv s položajem v obravnavani zadevi, saj v obeh primerih obresti odtehtajo to, da Komisija v prvem primeru in zadevno podjetje v drugem primeru med trajanjem sodnega postopka ne moreta prosto razpolagati z zneskom globe.
77 Družba Deutsche Telekom argumentacijo Komisije izpodbija in meni, da je treba drugi pritožbeni razlog prav tako zavrniti.
Presoja Sodišča
78 Iz sodne prakse Sodišča je razvidno, da mora za določitev zneska obresti – ki jih je treba plačati podjetju, ki je plačalo globo, ki jo je naložila Komisija – po odpravi ali znižanju te globe ta institucija uporabiti obrestno mero, ki je za to določena z Delegirano uredbo št. 1268/2012 (glej v tem smislu sodbo z dne 5. septembra 2019, Evropska unija/Guardian Europe in Guardian Europe/Evropska unija, C‑447/17 P in C‑479/17 P, EU:C:2019:672, točka 56). Sodišče je poleg tega pojasnilo, da ne gre za napotitev na člen 90 te delegirane uredbe, v katerem ni navedena nobena določena obrestna mera, ampak na člen 83 navedene izvedbene uredbe, ki določa obrestno mero za terjatve, ki niso bile poplačane v roku (glej v tem smislu sodbo Printeos, točka 81).
79 Člen 83 Delegirane uredbe št. 1268/2012, ki je vseboval pravila za uporabo takrat veljavne Finančne uredbe iz leta 2012, je za to določal več obrestnih mer, pri čemer so vse ustrezale obrestni meri ECB za refinanciranje, povečani za različne odstotne točke. V skladu s členom 83(2)(a) in (b) te delegirane uredbe je povečanje znašalo 8 odstotnih točk, če je bil vzrok za nastanek terjatve javno naročilo blaga in storitev, v vseh drugih primerih pa 3,5 odstotne točke. Poleg tega, če je dolžnik zagotovil finančno jamstvo, ki ga je računovodja sprejel namesto plačila globe, je bilo v členu 83(4) navedene delegirane uredbe določeno povečanje za 1,5 odstotne točke.
80 V obravnavani zadevi Splošno sodišče ni uporabilo nobene od teh obrestnih mer, ki se nanašata na posebne primere iz člena 83(2)(a) oziroma (4) Delegirane uredbe št. 1268/2012. Uporabilo je obrestno mero, ki je v členu 83(2)(b) te delegirane uredbe dodatno predvidena „v vseh drugih primerih“.
81 Tako je Splošno sodišče v točki 136 izpodbijane sodbe pri določitvi pavšalne odškodnine družbi Deutsche Telekom, ker ta ni mogla razpolagati s svojimi sredstvi, na podlagi analize, ki jo je opravilo v točkah od 125 do 135 navedene sodbe, kot obrestno mero, ki velja po analogiji, uporabilo obrestno mero iz člena 83(2)(b) Delegirane uredbe št. 1268/2012, in sicer obrestno mero ECB za refinanciranje, povečano za 3,5 odstotne točke.
82 Splošno sodišče je torej v točki 137 navedene sodbe družbi Deutsche Telekom iz naslova povračila škode, ki ji je nastala zaradi dovolj resne kršitve člena 266, prvi odstavek, PDEU, dodelilo odškodnino v višini 1.750.522,83 EUR, ki ustreza izgubi obresti na neupravičeno pobrani znesek globe po obrestni meri 3,55 % v zadevnem obdobju.
83 Res je, kot trdi Komisija, da člen 83(2)(b) Delegirane uredbe št. 1268/2012 ne določa obrestne mere, ki bi ustrezala pavšalni odškodnini, kakršna je ta v obravnavanem primeru. Ta določba se namreč nanaša na primer zamude pri plačilu, in sicer na primer, v katerem terjatev ni poplačana v določenem roku, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Prav dejstvo, da ta obrestna mera ni bila določena niti s tem členom 83 niti z nobeno drugo določbo te delegirane uredbe, je Splošno sodišče pripeljalo do tega, da je v okviru uresničevanja svojega polja proste presoje „po analogiji“ uporabilo člen 83(2)(b) navedene delegirane uredbe.
84 Vendar iz tega ne izhaja, da bi Splošno sodišče s tem, da je uporabilo obrestno mero iz te določbe, ki poleg tega očitno ni nerazumna ali nesorazmerna glede na namen zadevnih obresti, napačno uporabilo pravo pri izvajanju pristojnosti, ki mu je priznana v okviru postopkov za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Unije.
85 V zvezi s tem je treba poudariti, da Komisije – čeprav je Splošno sodišče znesek globe, ki jo je naložila družbi Deutsche Telekom in ji jo je ta družba začasno plačala, znižalo – ni mogoče postaviti v ugodnejši položaj od tistega, v katerem bi se znašla družba Deutsche Telekom, če bi bila njena tožba zavrnjena, potem ko se je odločila, da bo namesto takega začasnega plačila zagotovila bančno garancijo do izida sodnega postopka, ki se je začel z vložitvijo njene tožbe. V zadnjenavedenem primeru pa bi družba Deutsche Telekom nosila breme obresti, izračunanih po 1,55‑odstotni obrestni meri v skladu s členom 83(4) Delegirane uredbe št. 1268/2012, k čemur bi se prišteli še stroški zagotovitve te bančne garancije.
86 Iz teh razlogov ni mogoče sprejeti argumentacije Komisije, s katero želi ta podredno doseči določitev zgornje meje zneska obresti, dolgovanih družbi Deutsche Telekom, na to 1,55‑odstotno obrestno mero.
87 Poleg tega se, kot je Splošno sodišče pravilno navedlo v točkah 127 in 131 izpodbijane sodbe, položaj podjetja, ki je sicer vložilo tožbo zoper sklep Komisije, s katerim mu je bila naložena globa, vendar je to globo začasno plačalo, razlikuje od položaja podjetja, ki zagotovi bančno garancijo, dokler se ne izčrpajo pravna sredstva. Če je namreč podjetje zagotovilo bančno garancijo in je zato koristilo odlog plačila, za razliko od podjetja, ki je izvedlo začasno plačilo globe, na Komisijo ni preneslo denarnega zneska, ki ustreza znesku naložene globe, tako da mu Komisija ne bo mogla biti dolžna vrniti neupravičeno pobrani znesek. Edina finančna škoda, ki jo morda utrpi zadevno podjetje, je posledica njegove odločitve, da zagotovi bančno garancijo.
88 Nazadnje, čeprav drži, kot je poudarila Komisija, da Sodišče v sodbi Printeos ni odobrilo obresti na znesek globe, ki jo je treba vrniti, po obrestni meri ECB za refinanciranje, povečani za 3,5 odstotne točke, je to zato, ker je tožeča stranka na prvi stopnji v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, v zvezi s tem zneskom zahtevala le uporabo obrestne mere ECB za refinanciranje, povečane za 2 odstotni točki.
89 Poudariti je še treba, da če bi Komisija menila, da v sedanjih zakonodajnih določbah položaj, kakršen je ta v obravnavani zadevi, ni ustrezno upoštevan, bi morala sama oziroma po potrebi zakonodajalec Unije izvesti potrebne prilagoditve v interesu pravne varnosti in predvidljivosti delovanja Komisije.
90 Toda glede na to, da obveznost Komisije, da vračilu globe, ki jo je sodišče Unije v celoti ali delno odpravilo, prišteje obresti, izhaja iz člena 266, prvi odstavek, PDEU, mora vsaka nova metoda ali način izračuna teh obresti spoštovati cilje, ki se uresničujejo s takimi obrestmi. Zato obrestna mera, ki se uporablja za te obresti, ne more biti omejena zgolj na izravnavo znižanja denarne vrednosti, do katerega je prišlo v obdobju, za katero je treba plačati obresti, ne da bi zajemala pavšalno odškodnino, do katere je upravičeno podjetje, ki je plačalo to globo, ker je bilo nekaj časa prikrajšano za razpolaganje s sredstvi, ki ustrezajo znesku, ki ga je neupravičeno prejela Komisija.
91 Glede na navedeno je treba ugotoviti, da Splošno sodišče s tem, da je pavšalno odškodnino za družbo Deutsche Telekom določilo tako, da je ob upoštevanju namena zadevnih obresti in obveznosti, ki mu je bila naložena za nadomestilo škode, ki je nastala tej družbi, po analogiji uporabilo obrestno mero iz člena 83(2)(b) Delegirane uredbe št. 1268/2012, ni napačno uporabilo prava. Zato je treba tudi drugi pritožbeni razlog zavrniti.
92 Ker nobenemu od pritožbenih razlogov, ki ju je Komisija navedla v utemeljitev svoje pritožbe, ni bilo ugodeno, je treba pritožbo v celoti zavrniti.
Stroški
93 Člen 184(2) Poslovnika določa, da če pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče.
94 V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) navedenega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
95 Ker Komisija s svojimi predlogi ni uspela in ker je družba Deutsche Telekom predlagala, naj se ji naloži plačilo stroškov, ji je treba naložiti plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:
1. Pritožba se zavrne.
2. Evropski komisiji se naloži plačilo stroškov.
Podpisi