Zadeva T‑453/11
Gilbert Szajner
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)
„Znamka Skupnosti – Postopek za ugotovitev ničnosti – Besedna znamka Skupnosti LAGUIOLE – Prejšnja francoska firma Forge de Laguiole – Člena 53(1)(c) in 8(4) Uredbe (ES) št. 207/2009“
Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (prvi senat) z dne 21. oktobra 2014
1. Znamka Skupnosti – Tožbeni postopek – Tožba pred sodiščem Unije – Pristojnost Splošnega sodišča – Ponovna presoja dejanskega stanja ob upoštevanju dokazov, ki so prvič predloženi pred Splošnim sodiščem – Izključitev
(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 65)
2. Znamka Skupnosti – Tožbeni postopek – Tožba pred sodiščem Unije – Zakonitost odločbe Odbora za pritožbe – Upoštevanje podatkov, ki izhajajo iz nacionalne zakonodaje ali sodne prakse in ki niso bili navedeni pred Uradom, pri razlagi nacionalnega prava – Dopustnost
(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 65)
3. Znamka Skupnosti – Odpoved, razveljavitev ali ničnost – Relativni razlogi za ničnost – Obstoj prejšnje pravice iz člena 8(4) Uredbe št. 207/2009 – Pogoji – Razlaga glede na pravo Unije – Presoja ob upoštevanju meril, določenih z nacionalnim pravom, ki ureja navajani znak
(Uredba Sveta št. 207/2009, členi 1(2), 8(4), in 53(1)(c))
4. Znamka Skupnosti – Tožbeni postopek – Tožba pred sodiščem Unije – Zakonitost odločbe odbora za pritožbe – Upoštevanje sodbe, ki je poznejša od izpodbijane odločbe, s katero se spremeni nacionalna sodna praksa, pri razlagi nacionalnega prava – Dopustnost
(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 65)
5. Znamka Skupnosti – Vložitev prijave znamke Skupnosti – Določitev proizvodov oziroma storitev, na katere se nanaša znamka – Uporaba splošnih navedb naslovov razredov Nicejske klasifikacije – Obseg
(Uredba Komisije št. 2868/95, pravilo 2(4))
6. Znamka Skupnosti – Odpoved, razveljavitev ali ničnost – Relativni razlogi za ničnost – Obstoj prejšnje pravice iz člena 8(4) Uredbe št. 207/2009 – Visok razlikovalni učinek prejšnje pravice – Merila presoje
(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 8(4) in (5))
7. Znamka Skupnosti – Odpoved, razveljavitev ali ničnost – Relativni razlogi za ničnost – Obstoj prejšnje pravice iz člena 8(4) Uredbe št. 207/2009 – Besedna znamka LAGUIOLE – Firma Forge de Laguiole
(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 8(4))
1. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 21)
2. Ne strankam ne Splošnemu sodišču ni mogoče preprečiti, da bi se glede razlage nacionalnega prava, na katero se sklicuje pravo Unije, oprli na podatke, ki izhajajo iz nacionalne zakonodaje ali sodne prakse, ker ne gre za to, da bi se odboru za pritožbe očitalo, da ni upošteval dejanskih elementov iz sodbe določenega nacionalnega sodišča, temveč za navajanje pravnih določb ali sodb v utemeljitev tožbenega razloga v zvezi s tem, da naj bi odbor za pritožbe napačno uporabil določbe nacionalnega prava.
Čeprav je res, da mora stranka, ki od Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) zahteva, da ta uporabi nacionalno pravilo, temu uradu predložiti podatke, iz katerih je razvidna vsebina tega pravila, to ne pomeni, da Splošno sodišče nad tem, kako je Urad uporabil nacionalno pravilo, ne more izvesti nadzora ob upoštevanju nacionalne sodbe, ki je bila razglašena po sprejetju odločbe Urada in na katero se je stranka postopka pred Splošnim sodiščem sklicevala prvič.
(Glej točki 23, 24.)
3. V skladu s členom 53(1)(c) Uredbe o znamki Skupnosti v povezavi s členom 8(4) te uredbe obstoj znaka, ki ni znamka, omogoča ugotovitev ničnosti znamke Skupnosti, če ta znak kumulativno izpolnjuje štiri pogoje: uporabljen mora biti v gospodarskem prometu; imeti mora več kot zgolj lokalni pomen; pravica do tega znaka mora biti v skladu s pravom države članice, v kateri se je znak uporabljal, pridobljena pred datumom vložitve prijave znamke Skupnosti; nazadnje, pravica do tega znaka imetniku podeljuje pravico do prepovedi uporabe poznejše znamke. Ti štirje pogoji omejujejo nabor znakov, ki niso znamke in na katere se je mogoče sklicevati za izpodbijanje veljavnosti znamke Skupnosti na celotnem ozemlju Skupnosti v skladu s členom 1(2) Uredbe št. 207/2009.
Prva pogoja, torej v zvezi z uporabo in pomenom uveljavljanega znaka, ki ne sme biti zgolj lokalen, izhajata iz samega besedila člena 8(4) Uredbe št. 207/2009 in ju je torej treba razlagati ob upoštevanju prava Unije. Uredba št. 207/2009 tako postavlja enotne standarde glede uporabe znakov in njihovega pomena, ki so v skladu z načeli sistema, ki ga uvaja ta uredba.
Nasprotno pa je iz dela stavka „če v skladu z zakonodajo Skupnosti ali pravom države članice, ki ta znak ureja“ razvidno, da druga pogoja, navedena v členu 8(4)(a) in (b) Uredbe št. 207/2009, pomenita pogoja, določena z navedeno Uredbo, ki se drugače kot predhodna presojata ob upoštevanju meril, določenih s pravom, ki velja za uveljavljani znak. Ta napotitev na pravo, ki velja za uveljavljani znak, je vsekakor upravičena, glede na to, da Uredba št. 207/2009 priznava možnost, da se znaki, ki ne spadajo v sistem znamke Skupnosti, uveljavljajo proti znamki Skupnosti. Torej le pravo, ki velja za uveljavljani znak, omogoča ugotovitev, ali je ta starejši od znamke Skupnosti in ali lahko utemelji prepoved uporabe poznejše znamke.
(Glej točke od 27 do 29.)
4. Splošno sodišče sodbo nacionalnega sodišča, s katero se spremeni sodna praksa, lahko upošteva pri nadzoru razlage nacionalnega prava, na katero se sklicuje pravo Unije, s strani Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli), tudi če je poznejša od izpodbijane odločbe. Take spremembe se za obstoječe položaje načeloma uporabijo retroaktivno.
To načelo utemeljuje ugotovitev, da sodna razlaga določbe, dana v nekem trenutku, ne more biti drugačna glede na čas zadevnega dejanskega stanja in nihče se ne more sklicevati na to, da je pridobil pravico do nespremenljivosti sodne prakse. Čeprav se to načelo res lahko omili, saj lahko sodišča v izjemnih okoliščinah od njega odstopajo, da bi spremenile časovni učinek retroaktivnosti spremembe, retroaktivnost sprememb ostaja načelo.
Zato se sodba nacionalnega sodišča, s katero se spremeni sodna praksa, čeprav kot taka pomeni novo dejstvo, omejuje na razlago nacionalnega prava, kot bi ga moral uporabiti Urad v izpodbijani odločbi in kot ga mora v skladu z načelom, navedenim zgoraj v točki 29, uporabiti Splošno sodišče.
(Glej točke od 45 do 50.)
5. Nicejska klasifikacija ima le administrativno vlogo in je namenjena zgolj olajšanju sestave in obdelave prijav znamke tako, da predlaga nekatere razrede in kategorije proizvodov in storitev. Nasprotno pa naslovi razredov ne pomenijo sistema, v katerem je proizvod ali storitev iz enega razreda ali kategorije lahko tudi del drugega razreda ali kategorije, kot to zlasti izhaja iz pravila 2(4) Uredbe št. 2868/95 za izvedbo Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti.
(Glej točko 88.)
6. Tako je treba navesti, da obstoj večjega razlikovalnega učinka, kot je običajen, zaradi prepoznavnosti firme s strani javnosti na trgu nujno pomeni, da to firmo pozna vsaj pomemben del upoštevne javnosti, pri čemer ni nujno, da znamka uživa ugled v smislu člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 o znamki skupnosti. Na splošno ni mogoče navesti, na primer s sklicevanjem na določen odstotek upoštevne javnosti, ki pozna firmo, da ima ta velik razlikovalni učinek. Vendar pa je treba priznati določeno soodvisnost med prepoznavnostjo firme v javnosti in razlikovalnim učinkom firme v smislu, da bolj kot je firma ciljni javnosti poznana, večji je njen razlikovalni učinek. Pri preučitvi, ali ima firma visok razlikovalni učinek zato, ker jo javnost pozna, je treba upoštevati vse upoštevne elemente v zadevi, in sicer zlasti tržni delež zadevne družbe, intenzivnost, geografski obseg in trajanje uporabe te znamke, delež investicij podjetij za uveljavljanje firme, delež upoštevne javnosti, ki s pomočjo firme ugotovi, da proizvodi ali storitve izvirajo iz določenega podjetja, ter izjave gospodarskih in industrijskih zbornic ali drugih poklicnih združenj.
(Glej točko 132.)
7. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke od 161 do 166.)