SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi razširjeni senat)

z dne 2. februarja 2022(*)

„Konkurenca – Zloraba prevladujočega položaja – Trgi plina v srednji in vzhodni Evropi – Sklep, s katerim individualne zaveze, ki jih predlaga podjetje, postanejo zavezujoče – Člen 9 Uredbe (ES) št. 1/2003 – Ustreznost zavez v zvezi s pomisleki glede konkurence, ki so bili prvotno opredeljeni v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah – Odpoved Komisije, da zahteva zaveze glede nekaterih prvotnih pomislekov – Načelo dobrega upravljanja – Preglednost – Obveznost obrazložitve – Cilji energetske politike Unije – Načelo energetske solidarnosti – Zloraba pooblastil“

V zadevi T‑616/18,

Polskie Górnictwo Naftowe i Gazownictwo S.A. s sedežem v Varšavi (Poljska), ki jo zastopajo K. Karasiewicz, radca prawny, T. Kaźmierczak, K. Kicun in P. Moskwa, odvetniki,

tožeča stranka,

ob intervenciji

Republike Litve, ki jo zastopata K. Dieninis in R. Dzikovič, agenta,

Republike Poljske, ki jo zastopata B. Majczyna in M. Nowacki, agenta,

in

Overgas Inc. s sedežem v Sofiji (Bolgarija), ki jo zastopata S. Gröss in S. Cappellari, odvetnika,

intervenientke,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopata G. Meessen in J. Szczodrowski, agenta,

tožena stranka,

ob intervenciji

Gazprom PJSC s sedežem v Moskvi (Rusija)

in

Gazprom export LLC s sedežem v Sankt Peterburgu (Rusija),

ki ju zastopajo J. Karenfort, J. Hainz, B. Evtimov, N. Tuominen, J. Heithecker, odvetniki, in D. O’Keeffe, solicitor,

intervenientki,

zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2018) 3106 final z dne 24. maja 2018 v zvezi s postopkom na podlagi člena 102 PDEU in člena 54 Sporazuma EGP (Zadeva AT.39816 – Dobava plina strankam v srednji in vzhodni Evropi),

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi razširjeni senat),

v sestavi M. van der Woude, predsednik, J. Svenningsen (poročevalec), R. Barents, C. Mac Eochaidh, sodniki, in T. Pynnä, sodnica,

sodna tajnica: R. Ūkelytė, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 18. in 19. maja 2021

izreka naslednjo

Sodbo

I.      Dejansko stanje in razvoj dogodkov po vložitvi tožbe

1        Tožeča stranka, družba Polskie Górnictwo Naftowe i Gazownictwo S.A., je matična družba skupine PGNiG, ki deluje v plinskem in naftnem sektorju, predvsem na Poljskem. Ta skupina se med drugim ukvarja z dejavnostmi iskanja in pridobivanja plina in surove nafte ter uvoza, prodaje in distribucije plina.

2        Tožeča stranka predlaga razglasitev ničnosti Sklepa Evropske komisije C(2018) 3106 final z dne 24. maja 2018 v zvezi s postopkom na podlagi člena 102 PDEU in člena 54 Sporazuma EGP (Zadeva AT.39816 – Dobava plina strankam v srednji in vzhodni Evropi) (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), na podlagi katerega so postale zavezujoče zaveze, ki sta jih predložili družbi Gazprom PJSC in Gazprom export LLC (v nadaljevanju skupaj: Gazprom).

3        Z izpodbijanim sklepom je bil končan upravni postopek, ki ga je vodila Komisija, ki je z vidika prepovedi zlorabe prevladujočega položaja iz člena 102 PDEU preučila skladnost nekaterih ravnanj družbe Gazprom, ki vplivajo na plinski sektor v nekaterih državah srednje in vzhodne Evrope (v nadaljevanju: države SVE), in sicer v Bolgariji, Češki republiki, Estoniji, Latviji, Litvi, na Madžarskem, Poljskem in na Slovaškem (v nadaljevanju skupaj: zadevne države SVE).

A.      Upravni postopek, v katerem je bil sprejet izpodbijani sklep

4        Komisija je med letoma 2011 in 2015 sprejela več ukrepov, da bi preiskala delovanje trgov plina v srednji in vzhodni Evropi. Natančneje, na podlagi členov 18 in 20 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [101] in [102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) je poslala zahteve po informacijah različnim udeležencem na trgu, vključno z družbo Gazprom in nekaterimi njenimi strankami, med katerimi je tudi tožeča stranka, ter opravila preglede, med drugim leta 2011 tudi v prostorih tožeče stranke. Upravni postopek v zvezi s to preiskavo, ki je neposredno predmet te zadeve, je bil vpisan pod opravilno številko „Zadeva AT.39816 – Dobava plina strankam v srednji in vzhodni Evropi“ (v nadaljevanju: zadeva AT.39816).

5        Komisija je v okviru te zadeve 31. avgusta 2012 formalno začela postopek, da bi v skladu s členom 11(6) Uredbe št. 1/2003 in členom 2 Uredbe Komisije (ES) št. 773/2004 z dne 7. aprila 2004 v zvezi z vodenjem postopkov Komisije v skladu s členoma [101] in [102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 81) sprejela sklep na podlagi poglavja III Uredbe št. 1/2003.

6        Komisija je 22. aprila 2015 v skladu s členom 10 Uredbe št. 773/2004 družbi Gazprom poslala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah (v nadaljevanju: OUK). Komisija je v tem obvestilu najprej ugotovila, da ima družba Gazprom prevladujoč položaj na nacionalnih trgih veleprodajne dobave plina višje v prodajni verigi v zadevnih državah SVE ter da je zlorabljala ta položaj z izvajanjem protikonkurenčne strategije, namenjene razdrobitvi in izolaciji teh trgov ter s tem preprečevanju prostega pretoka plina v zadevnih državah SVE v nasprotju s členom 102 PDEU.

7        Komisija je menila, da ta strategija družbe Gazprom zajema tri sklope protikonkurenčnih ravnanj, ki so vplivala na njene stranke v zadevnih državah SVE (v nadaljevanju: zadevne stranke) in njihove pogodbe, sklenjene z družbo Gazprom (v nadaljevanju: zadevne pogodbe):

–        prvič, družba Gazprom naj bi določila ozemeljske omejitve v teh pogodbah o dobavi plina s trgovci na debelo in z nekaterimi industrijskimi odjemalci v zadevnih državah SVE (v nadaljevanju: očitki glede ozemeljskih omejitev), ki naj bi izhajale iz pogodbenih klavzul, ki prepovedujejo izvoz z ozemlja dobave ali nalagajo uporabo dobavljenega plina na določenem ozemlju; družba Gazprom naj bi uporabljala tudi druge ukrepe, ki preprečujejo čezmejne tokove plina;

–        drugič, te ozemeljske omejitve naj bi družbi Gazprom omogočale, da je izvajala nelojalno politiko določanja cen v petih zadevnih državah SVE, in sicer v Bolgariji, Estoniji, Latviji, Litvi in na Poljskem (v nadaljevanju: pet držav SVE, na katere se nanašajo ravnanja, povezana z določanjem cen), s tem, da je določala cene, ki so bile pretirane zaradi tega, ker naj bi bile precej višje od ravni njenih stroškov ali nekaterih cen, ki se štejejo za referenčne cene (v nadaljevanju: očitki glede ravnanj, povezanih z določanjem cen);

–        tretjič, družba Gazprom naj bi, kar zadeva Bolgarijo in Poljsko, svoje dobave plina pogojevala s pridobitvijo nekaterih zagotovil trgovcev na debelo glede infrastrukture za prenos plina. Ta zagotovila naj bi se nanašala na eni strani na naložbe bolgarskega trgovca na debelo v projekt plinovoda Južni tok in na drugi strani na to, da poljski trgovec na debelo, to je tožeča stranka, pristane na okrepitev nadzora družbe Gazprom nad upravljanjem poljskega odseka plinovoda Yamal, to je enega od glavnih tranzitnih plinovodov na Poljskem (v nadaljevanju: očitki Yamal).

8        Družba Gazprom je 29. septembra 2015 odgovorila na OUK, pri čemer je izpodbijala pomisleke Komisije glede konkurence, nato pa je bila v skladu s členom 12 Uredbe št. 773/2004 zaslišana na obravnavi 15. decembra 2015.

9        Družba Gazprom je 14. februarja 2017, čeprav je še naprej izpodbijala pomisleke glede konkurence iz OUK, na podlagi člena 9 Uredbe št. 1/2003 predložila uradni predlog zavez (v nadaljevanju: prvotne zaveze). Pred tem predlogom so bili predloženi neuradni predlogi zavez.

10      Komisija je 16. marca 2017, da bi zbrala pripombe zainteresiranih strank o prvotnih zavezah, v Uradnem listu Evropske unije objavila sporočilo v skladu s členom 27(4) Uredbe št. 1/2003 (UL 2017, C 81, str. 9), ki je vsebovalo povzetek zadeve AT.39816 in bistveno vsebino prvotnih zavez. Na podlagi navedene določbe so imele zainteresirane stranke na voljo sedem tednov od datuma objave navedenega obvestila za predložitev pripomb (v nadaljevanju: tržni preizkus). Komisija je prejela 44 sklopov pripomb zainteresiranih strank, med drugim tožeče stranke, poljske vlade, predsednika Urząd Regulacji Energetyki (poljski regulatorni urad za energetiko, v nadaljevanju: poljski urad) in družbe Gaz-System S.A., upravljavca poljskega odseka plinovoda Yamal.

11      Družba Gazprom je 15. marca 2018, potem ko je prejela nezaupne različice pripomb zainteresiranih strank glede prvotnih zavez, predložila spremenjen predlog zavez (v nadaljevanju: končne zaveze).

12      Komisija se je v skladu s členom 14 Uredbe št. 1/2003 posvetovala s Svetovalnim odborom za omejevalna ravnanja in prevladujoče položaje (v nadaljevanju: svetovalni odbor) in mu med drugim poslala predhodni osnutek sklepa. Svetovalni odbor je 2. maja 2018 izdal pozitivno mnenje o tem predhodnem osnutku. Poleg tega je pooblaščenec za zaslišanje v skladu s členom 16 Sklepa predsednika Evropske komisije 2011/695/EU z dne 13. oktobra 2011 o funkciji in mandatu pooblaščenca za zaslišanje v nekaterih postopkih o konkurenci (UL 2011, L 275, str. 29) 2. maja 2018 izdal končno poročilo.

13      Komisija je 24. maja 2018 sprejela izpodbijani sklep, ki so mu bile priložene končne zaveze. S tem sklepom je odobrila navedene zaveze in jih razglasila za zavezujoče ter končala upravni postopek, pri čemer je ugotovila, da ni več razlogov za ukrepanje Komisije v zvezi z morebitnimi zlorabami, ki so bile prvotno ugotovljene v OUK.

B.      Izpodbijani sklep

14      Komisija je v izpodbijanem sklepu najprej podala predhodno oceno ravnanj družbe Gazprom, nato pa predstavila prvotne zaveze, rezultate tržnega preizkusa in končne zaveze. Nato je predstavila svojo oceno končnih zavez in razloge, iz katerih je menila, da so te zadovoljive z vidika njenih pomislekov glede konkurence.

1.      Predhodna ocena zadevnih ravnanj

15      Komisija je v oddelku 4 izpodbijanega sklepa, v katerem je predstavila predhodno oceno, upoštevne trge opredelila kot nacionalne trge veleprodajne dobave plina višje v prodajni verigi. V zvezi s tem je ugotovila tudi, da ima družba Gazprom prevladujoč položaj na upoštevnih trgih v zadevnih državah SVE.

16      Komisija je menila, da je družba Gazprom z izvajanjem protikonkurenčne strategije, katere namen je bil preprečiti prosti pretok plina v zadevnih državah SVE in s tem izolirati upoštevne trge teh držav, morda zlorabila svoj prevladujoči položaj, s čimer je kršila člen 102 PDEU. Natančneje, menila je, da ta strategija zajema tri skupine protikonkurenčnih ravnanj, ki v bistvu ustrezajo pomislekom glede konkurence, opredeljenim v OUK in predstavljenim v točki 7 zgoraj.

17      Kar zadeva očitke Yamal, je Komisija – medtem ko so v okviru tržnega preizkusa nekatere zainteresirane stranke izrazile pomisleke glede neobstoja zavez, namenjenih odpravi teh očitkov – v točki 138 obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnila, da se njeni predhodni pomisleki glede konkurence po dodatni preiskavi niso potrdili. Na eni strani je navedla, da je poljski urad v odločbi z dne 19. maja 2015, s katero je bila družba Gaz-System certificirana kot neodvisni operater prenosnega sistema (v nadaljevanju: NOPS) za poljski odsek plinovoda Yamal (v nadaljevanju: odločba o certificiranju), med drugim ugotovil, da družba Gaz-System izvaja odločilen nadzor nad odločitvami o naložbah, ki se nanašajo na ta odsek, in nad njihovim izvajanjem. Zato naj niti družba System Gazociągów Tranzytowych EuRoPol Gaz S.A. (v nadaljevanju: EuRoPol) kot lastnica plinovoda niti družba Gazprom kot delničarka družbe EuRoPol ne bi mogli blokirati teh odločitev. Na drugi strani je Komisija poudarila medvladno naravo odnosov med strankami, ki delujejo v plinskem sektorju na Poljskem, zlasti glede gradnje in upravljanja poljskega odseka plinovoda Yamal, in ugotovila, da je lahko ta okoliščina v veliki meri določala ravnanje zadevnih strank.

2.      Vsebina končnih zavez

18      Končne zaveze, ki so priložene izpodbijanemu sklepu, naj bi odpravljale pomisleke Komisije glede konkurence.

19      Kar zadeva, na prvem mestu, zaveze za odpravo pomislekov v zvezi z ozemeljskimi omejitvami (v nadaljevanju: zaveze, ki se nanašajo na ozemeljske omejitve), se je družba Gazprom v bistvu najprej zavezala, da bo iz pogodb o dobavi plina, sklenjenih s strankami, ki imajo sedež v zadevnih državah SVE, odstranila vse določbe, s katerimi se, neposredno ali posredno, prepoveduje ali ovira prosti pretok plina v regiji, ki jo sestavljajo te države.

20      Dalje, družba Gazprom se je, da bi omogočila pretok plina med Bolgarijo in baltskimi državami na eni strani ter drugimi zadevnimi državami SVE na drugi strani, kljub infrastrukturni izolaciji prvonavedenih, zavezala sprejeti ukrepe, s katerimi bi zadevnim strankam omogočila, da izrazijo zahtevo, da se pogodbene količine plina, ki se dobavljajo na nekatera mesta dobave na Madžarskem, Poljskem in Slovaškem, v celoti ali delno dobavijo na drugo mesto dobave v Bolgariji ali baltskih državah. Družba Gazprom je po tržnem preizkusu v končnih zavezah med drugim izboljšala svoj predlog v zvezi s spremembo mest dobave.

21      Poleg tega se je družba Gazprom, da bi bolgarskemu upravljavcu prenosnega sistema omogočila nadzor pretokov v Bolgariji, zlasti zavezala, da bo sprejela ukrepe za spremembo upoštevnih pogodb o dobavi plina in njegovem prenosu, da se omogoči sklenitev sporazumov o povezovanju med Bolgarijo in drugimi državami članicami, zlasti Grčijo, in prilagoditev metode dodelitve plina.

22      Kar zadeva, na drugem mestu, zaveze za odpravo pomislekov glede cen (v nadaljevanju: zaveze, ki se nanašajo na ravnanja, povezana z določanjem cen), se je družba Gazprom zavezala, da bo uvedla klavzule o spremembi cene ali, odvisno od primera, spremenila obstoječe klavzule v pogodbah z zadevnimi strankami v Bolgariji, Estoniji, Latviji, Litvi in na Poljskem). V teh novih ali spremenjenih klavzulah o spremembi cene je med drugim določeno, da če se stranke v 120 dneh ne sporazumejo o novi ceni, lahko vsaka od njih spor predloži arbitražnemu sodišču, ki se mora opreti na smernice za določanje cen, ki so vsebovane v teh klavzulah, in mora biti ustanovljeno v Evropski uniji. Poleg tega se spremenjene cene uporabljajo retroaktivno od datuma priglasitve zahteve za spremembo cene.

23      Kar zadeva, na tretjem mestu, zaveze, ki so povezane s pomisleki glede konkurence, ki se nanašajo na pogojevanje dobave plina po določeni ceni s pridobitvijo zagotovila bolgarskega trgovca na debelo glede naložb v projekt plinovoda Južni tok, se je družba Gazprom zavezala, da bo bolgarskim partnerjem, ki sodelujejo v tem projektu, omogočila, da se iz njega umaknejo, ne da bi od njih zahtevala prevzem civilne odgovornosti in vračilo popustov na cene plina, ki jih je odobrila v zameno za njihovo sodelovanje v navedenem projektu. Poleg tega se je družba Gazprom, glede na napovedano opustitev bolgarskega odseka tega projekta plinovoda, zavezala tudi, da ne bo uveljavljala pravice do odškodnine kot posebnega nadomestila, povezanega s to opustitvijo.

3.      Ocena končnih zavez in njihovo izvajanje

24      Komisija je v izpodbijanem sklepu v bistvu ugotovila, da so končne zaveze učinkovite in potrebne za odpravo njenih pomislekov glede konkurence ter da niso nesorazmerne, pri čemer je navedla, da je v zvezi s tem upoštevala razvoj dogodkov na trgih plina od vročitve OUK. Zlasti je poudarila, prvič, da je družba Gazprom že sprejela nekatere ukrepe, da bi bilo njeno ravnanje skladnejše s pravili konkurenčnega prava, drugič, da se je v nekaterih zadevnih državah SVE, in sicer v Češki republiki ter na Madžarskem, Poljskem in Slovaškem, položaj z vidika plinske infrastrukture izboljšal, tako da je omogočen čezmejni pretok plina, čeprav so trgi plina v baltskih državah in v Bolgariji še vedno izolirani od drugih trgov plina Unije, in, tretjič, da so se po padcu cen nafte znižale tudi nekatere dolgoročne cene plina, oblikovane s formulami, ki vsebujejo indeksacijo glede na cene naftnih derivatov.

25      Komisija se je zato odločila, da končne zaveze na podlagi člena 9 Uredbe št. 1/2003 razglasi za zavezujoče. Kar zadeva trajanje njihove uporabe, je v izpodbijanem sklepu določeno, da se uporabljajo osem let od dneva vročitve navedenega sklepa družbi Gazprom, razen zavez, ki se nanašajo na projekt plinovoda Južni tok in so navedene v točki 23 zgoraj, ki so zavezujoče za obdobje petnajstih let od tega datuma.

26      V izreku izpodbijanega sklepa je določeno:

„Člen 1

Zaveze, navedene v Prilogi, so zavezujoče za [družbo Gazprom] in vse pravne subjekte, ki jih ta neposredno ali posredno nadzoruje, za obdobje osmih let, razen zavez iz točke 21 Priloge, ki so zavezujoče za obdobje petnajstih let, in sicer od datuma, določenega v zavezah.

Člen 2

Ugotovi se, da ni več razlogov za ukrepanje [Komisije] v tej zadevi […].“

C.      Pritožba

27      Tožeča stranka je vzporedno z upravnim postopkom, ki ga je sprožila Komisija in v katerem je bil sprejet izpodbijani sklep, 9. marca 2017 na podlagi člena 5 Uredbe št. 773/2004 vložila pritožbo v zvezi z domnevnimi zlorabami družbe Gazprom (v nadaljevanju: pritožba). Ta ravnanja, ki so se v veliki meri prekrivala s pomisleki, ki so bili izraženi že v OUK, so med drugim vključevala trditve glede zlorab družbe Gazprom v zvezi s poljskim odsekom plinovoda Yamal.

28      Komisija je 29. marca 2017 potrdila prejem pritožbe, ki je bila nato vpisana pod opravilno številko „Zadeva AT.40497 – Poljske cene plina“ (v nadaljevanju: zadeva AT.40497).

29      Komisija je v dopisu z dne 31. marca 2017, naslovljenem na tožečo stranko, navedla, da se zdi, da se ravnanja, navedena v pritožbi, in ravnanja, na katera se nanašajo prvotne zaveze, prekrivajo, ter tožečo stranko pozvala, naj predloži pripombe glede teh zavez v okviru tržnega preizkusa, ki se je začel 16. marca 2017. Potem ko je bil tožeči stranki podaljšan veljavni rok, je ta 19. maja 2017 predložila pripombe.

30      Družba Gazprom je 15. maja 2017 Komisiji sporočila svoje stališče v zvezi s pritožbo.

31      Komisija je v dopisu, ki ga je tožeči stranki poslala 23. januarja 2018 (v nadaljevanju: dopis o nameravani zavrnitvi), v skladu s členom 7(1) Uredbe št. 773/2004 navedla, da namerava pritožbo zavrniti, in tožečo stranko pozvala, naj v roku štirih tednov od prejema navedenega dopisa poda svoje mnenje. Komisija ji je poslala tudi nezaupno različico OUK in nezaupno različico stališča družbe Gazprom, navedenega v točki 30 zgoraj, glede te pritožbe.

32      Tožeča stranka je 2. marca 2018 predložila stališče v odgovor na dopis o nameravani zavrnitvi. Tožeča stranka je poleg tega, da je izrazila nezadovoljstvo glede ugotovitev iz navedenega dopisa, grajala izvedbo preiskave s strani Komisije in navedla, da je zadnjenavedena kršila njene pravice kot pritožnice v zadevi AT.39816, zlasti ker ji kljub večkratnim prošnjam skoraj eno leto ni omogočila dostopa do OUK niti ji ni omogočila, da bi predložila stališče v zvezi s tem obvestilom.

33      Tožeča stranka je 5. septembra 2018, to je po sprejetju izpodbijanega sklepa, pooblaščencu za zaslišanje poslala obrazloženo zahtevo v smislu člena 7(2)(b) Sklepa 2011/695, v kateri je zahtevala dostop do vseh dokumentov, s katerimi je Komisija utemeljila začasno presojo iz dopisa o nameravani zavrnitvi, med drugim dostop do različice OUK, ki vsebuje manj izpuščenih informacij. Pooblaščenec za zaslišanje je 17. septembra 2018 Generalnemu direktoratu (GD) Komisije za konkurenco posredoval zahteve za dostop, ki so bile podane 5. septembra 2018. Komisija je z dopisom z dne 25. septembra 2018 zavrnila zahteve za dostop do dokumentov, ki jih je tožeča stranka podala v dopisih z dne 2. marca in 5. septembra 2018.

34      Tožeča stranka je 24. januarja 2019 poslala dopis članici Komisije, pristojni za konkurenco, v katerem je Komisijo na podlagi člena 265, drugi odstavek, PDEU pozvala, naj ukrepa bodisi tako, da sprejme sklep o zavrnitvi pritožbe, ali pa tako, da nadaljuje postopek v zadevi AT.40497. Komisija je 8. februarja 2019 odgovorila na ta dopis, pri čemer je spomnila, da sta si s tožečo stranko zaradi te pritožbe izmenjali že več dopisov. Komisija je navedla tudi, da je v zvezi z zadevo AT.39816 sprejela izpodbijani sklep, v katerem je med drugim upoštevala pripombe, ki jih je tožeča stranka predložila v okviru tržnega preizkusa, in da je v zvezi z zadevo AT.40497 poslala dopis o nameravani zavrnitvi, na katerega je tožeča stranka odgovorila, ter da dokončuje svojo analizo pritožbe.

35      Komisija je 17. aprila 2019 sprejela Sklep C(2019) 3003 final o zavrnitvi pritožbe (Zadeva AT.40497 – Poljske cene plina).

36      Tožeča stranka je 25. junija 2019 pri Splošnem sodišču vložila tožbo zoper ta sklep o zavrnitvi pritožbe, ki je bila vpisana pod opravilno številko T‑399/19.

II.    Postopek in predlogi strank

37      Tožeča stranka je 15. oktobra 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo. Odgovor na tožbo, replika in duplika so bili vloženi 9. januarja, 27. februarja oziroma 8. maja 2019.

38      Tožeča stranka je z ločeno vlogo, priloženo tožbi, na podlagi člena 152 Poslovnika Splošnega sodišča Splošnemu sodišču predlagala, naj zadevo obravnava po hitrem postopku. Splošno sodišče je s sklepom z dne 30. novembra 2018 ta predlog zavrnilo.

39      Družba Gazprom je 26. februarja 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za intervencijo v tem postopku v podporo predlogom Komisije. Družba Overgas Inc., Republika Litva in Republika Poljska so 25. februarja, 27. februarja oziroma 28. februarja 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile predloge za intervencijo v tem postopku v podporo predlogom tožeče stranke.

40      Predsednica prvega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 5. aprila 2019 po zaslišanju glavnih strank dovolila intervencijo Republike Poljske. S sklepoma z dne 17. maja 2019 je po zaslišanju glavnih strank dovolila intervencijo Republike Litve ter družb Gazprom in Overgas.

41      Intervencijske vloge so bile za Republiko Litvo vložene 30. avgusta 2019, za Republiko Poljsko in družbo Overgas 6. septembra 2019 in za družbo Gazprom 4. oktobra 2019. Tožeča stranka in Komisija sta stališča glede intervencijskih vlog vložili 15. novembra 2019, Komisija pa se je odrekla vložitvi stališča o intervencijski vlogi družbe Gazprom.

42      Po spremembi sestave senatov Splošnega sodišča 4. oktobra 2019 je bil sodnik poročevalec razporejen v osmi senat, ki mu je bila zato dodeljena ta zadeva.

43      Z dopisom sodnega tajništva Splošnega sodišča z dne 17. decembra 2019 je bila tožeča stranka v okviru ukrepov procesnega vodstva pozvana, naj predloži več dokumentov, Komisija pa je bila pozvana, naj pisno odgovori na vprašanje glede zaupnosti nekaterih informacij v zaupni različici OUK.

44      Splošno sodišče je s sklepom z istega dne Komisiji na podlagi člena 24, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije ter člena 91(b) in člena 92(3) Poslovnika ter ob upoštevanju člena 103 tega poslovnika odredilo, naj predloži popoln izvod zaupne različice OUK.

45      Stranke so se v predpisanih rokih ustrezno odzvale na ukrepe procesnega vodstva, sprejete 17. decembra 2019, in na sklep o pripravljalnem ukrepu, ki ga je Splošno sodišče izdalo istega dne.

46      Tožeča stranka in Komisija sta bili z dopisoma sodnega tajništva Splošnega sodišča z dne 6. maja 2020 pozvani, naj predložita dokumente in pisno odgovorita na vprašanja, ki jih je postavilo Splošno sodišče v okviru ukrepov procesnega vodstva. Stranki sta ti zahtevi izpolnili v predpisanem roku.

47      Predsednik osmega senata je s sklepom z dne 28. maja 2020 na podlagi člena 67(2) Poslovnika v povezavi s členom 19(2) tega poslovnika odločil, da se ta zadeva glede na njene posebne okoliščine obravnava prednostno.

48      Splošno sodišče je na predlog osmega senata 8. junija 2020 na podlagi člena 28 Poslovnika odločilo, da se ta zadeva predodeli osmemu razširjenemu senatu. Ker je bil eden od članov tega razširjenega senata zadržan, je bil s sklepom z dne 15. junija 2020 za dopolnitev senata določen predsednik Splošnega sodišča.

49      Splošno sodišče je na podlagi predloga sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni del postopka. Za namene tega ustnega dela so bile tožeča stranka, Komisija in družba Overgas pozvane, naj predložijo dokumente in pisno odgovorijo na vprašanja, ki jih je postavilo Splošno sodišče v okviru ukrepov procesnega vodstva. Družba Overgas je v odgovor na te ukrepe svoje stališče predložila 26. novembra 2020, tožeča stranka in Komisija pa sta svoji stališči in dokumente predložili 8. decembra 2020 (v nadaljevanju: odgovori z dne 8. decembra 2020).

50      Poleg tega, kar zadeva popoln izvod zaupne različice OUK, ki ga je predložila Komisija (glej točki 43 in 45 zgoraj), se je Splošno sodišče v skladu s členom 103(2) Poslovnika odločilo, da s tem dokumentom seznani zastopnike tožeče stranke, pod pogojem, da ti predhodno podpišejo izjave o zaupnosti, da bi tožeča stranka lahko predložila stališče v zvezi s tem. Po tem, ko so ti zastopniki podpisali izjave o zaupnosti, jim je bil izročen navedeni dokument, tožeča stranka pa je 8. decembra 2020 predložila svoje stališče.

51      Predsednik osmega razširjenega senata se je iz razlogov, povezanih z zdravstveno krizo zaradi covida-19, in na podlagi predlogov, ki so jih podale nekatere stranke, odločil preložiti obravnavo, ki je bila prvotno določena za 20. in 21. januar 2021.

52      Stranke so na obravnavi 18. in 19. maja 2021 ustno podale stališča in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča. Ob tej priložnosti je Splošno sodišče tudi navedlo, da se je seznanilo s stališčem glede poročila za obravnavo, ki ga je Komisija predložila 27. aprila 2021.

53      Komisija je na drugi dan obravnave in v okviru vprašanj, ki jih je Splošno sodišče postavilo v zvezi z dopustnostjo tožbe, spremenila stališče glede njene dopustnosti in trdila, da tožeča stranka ni dokazala pravnega interesa v tej zadevi, tako da naj tožba ne bi bila dopustna.

54      Tožeča stranka je vložila predloge za zaupno obravnavanje nekaterih informacij iz različnih aktov postopka v razmerju do Republike Litve, Republike Poljske ter družb Gazprom in Overgas. Te temu predlogu niso nasprotovale.

55      Tožeča stranka, ki jo podpirajo Republika Litva, Republika Poljska in družba Overgas, Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijani sklep razglasi za ničen;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

56      Komisija ob podpori družbe Gazprom Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo razglasi za nedopustno ali jo, podredno, zavrne kot neutemeljeno;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

III. Pravo

57      Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja šest tožbenih razlogov, ki se v bistvu nanašajo na:

–        prvi, kršitev člena 9 Uredbe št. 1/2003 v povezavi s členom 102 PDEU in načela sorazmernosti, ker naj bi Komisija storila očitno napako pri presoji s tem, da je ugotovila, da so se očitki Yamal izkazali za neutemeljene, in s tem, da je sprejela zaveze, s katerimi se ti očitki nikakor ne odpravljajo;

–        drugi, kršitev člena 9 Uredbe št. 1/2003 v povezavi s členom 102 PDEU in načela sorazmernosti, ker je Komisija sprejela končne zaveze, čeprav naj se z njimi ne bi ustrezno odpravljali očitki glede ravnanj, povezanih z določanjem cen;

–        tretji, kršitev člena 9 Uredbe št. 1/2003 v povezavi s členom 102 PDEU in načela sorazmernosti, ker je Komisija sprejela končne zaveze, čeprav naj se z njimi ne bi ustrezno odpravljali očitki glede ozemeljskih omejitev;

–        četrti, kršitev člena 194(1) PDEU v povezavi s členom 7 PDEU, ker naj bi bil izpodbijani sklep v nasprotju s cilji energetske politike Unije in ker naj Komisija ne bi upoštevala negativnega vpliva tega sklepa na evropski trg dobave plina;

–        peti, kršitev člena 18(1) PDEU in načela enakega obravnavanja, ker naj bi Komisija diskriminirala med strankami družbe Gazprom, dejavnimi v državah članicah zahodne Evrope, in strankami, ki delujejo v zadevnih državah SVE;

–        šesti, zlorabo pooblastil in bistveno kršitev postopka, ker naj Komisija z izpodbijanim sklepom ne bi upoštevala cilja člena 9 Uredbe št. 1/2003 in omejitev svojih pooblastil pri vodenju upravnega postopka.

A.      Predlogi za sprejetje ukrepov procesnega vodstva

58      Tožeča stranka je v svojih pisanjih predlagala, naj se Komisiji odredi, da predloži, primarno, „akte iz postopka AT.39816“, „akte iz postopka AT.40497“ ter, kolikor ne spadajo že v eno od teh dveh kategorij, nekatere natančneje opredeljene dokumente. Komisija naj bi morala podredno predložiti zadnjenavedene dokumente in nezaupno različico OUK, ki vsebuje manj izpuščenih informacij kot tista, ki jo tožeča stranka že ima. Zahtevani dokumenti naj bi bili koristni, ker naj bi Splošno sodišče zakonitost izpodbijanega sklepa lahko nadzorovalo samo z upoštevanjem konteksta, ki ga sestavljajo celotni spisi v zadevah AT.39816 in AT.40497.

59      Komisija meni, da, razen OUK, nobeden od zadevnih dokumentov ali informacij ni koristen za potrebe postopka, in trdi, da tožeča stranka svojih predlogov ni zadostno utemeljila.

60      V zvezi s tem je treba opozoriti, da pritožnik ali tretja oseba, ki ji je dovoljeno sodelovati v postopku v smislu členov 5 in 11 Uredbe št. 773/2004, nima pravice do dostopa do spisa, kot je ta iz člena 15 te uredbe, ki jo imajo naslovniki obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, pri čemer je namen tega dostopa zlasti omogočiti, da se ti seznanijo z dokazi iz spisa Komisije, da lahko na podlagi teh dokazov učinkovito izrazijo stališče o sklepih, do katerih je prišla Komisija v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah (glej med drugim sodbo z dne 14. maja 2020, NKT Verwaltung in NKT/Komisija, C‑607/18 P, neobjavljena, EU:C:2020:385, točka 261 in navedena sodna praksa). Nasprotno pa ima pritožnik v skladu s členom 6 navedene uredbe pravico prejeti kopijo nezaupne različice obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki se nanaša na zadevo, v zvezi s katero je Komisija prejela pritožbo.

61      Vendar se ta pravila ne uporabljajo za sodni postopek pred Splošnim sodiščem, saj je ta urejen s členom 24 Statuta Sodišča Evropske unije in njegovim Poslovnikom. V tem okviru je za presojo primernosti sprejetja ukrepa procesnega vodstva ali pripravljalnega ukrepa pristojno sodišče, in ne stranke, ki pa lahko izbiro na prvi stopnji po potrebi izpodbijajo v okviru pritožbe (sodba z dne 12. maja 2010, Komisija/Meierhofer, T‑560/08 P, EU:T:2010:192, točka 61). Tako lahko Splošno sodišče v skladu s členom 89 Poslovnika od strank zahteva, da predložijo vse dokumente in podatke, ki so po njegovem mnenju zaželeni. V ta namen lahko tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj odredi predložitev dokumentov, ki jih ima tožena stranka, vendar mora tožeča stranka, da bi Splošno sodišče lahko ugotovilo, ali je za nemoten potek postopka koristno odrediti tako predložitev, opredeliti zaprošene dokumente in predložiti vsaj nekaj elementov, ki potrjujejo koristnost teh dokumentov za odločanje v postopku (glej v tem smislu sodbo z dne 17. decembra 1998, Baustahlgewebe/Komisija, C‑185/95 P, EU:C:1998:608, točke od 90 do 93).

62      V obravnavani zadevi tožeča stranka v veliki meri zgolj zahteva obsežne svežnje dokumentov, pri čemer dokumentov, katerih predložitev zahteva, ne opredeljuje dovolj natančno in ne navaja razlogov, zakaj bi bili zahtevani dokumenti lahko koristni za potrebe postopka, razen tega, da trdi, da pomenijo „kontekst“, ki ga mora Splošno sodišče upoštevati pri presoji zakonitosti izpodbijanega sklepa.

63      Splošno sodišče je zato po tem, ko je preučilo predloge tožeče stranke glede na navedene tožbene razloge in trditve, ugotovilo, da ni treba sprejeti predlaganih ukrepov procesnega vodstva na podlagi člena 89(3)(d) Poslovnika. Ob tem je treba poudariti, kot je navedeno v točkah 43, 46 in 49 zgoraj, da je Splošno sodišče, da bi obravnavalo tožbene razloge, navedene v utemeljitev tožbe, sprejelo različne ukrepe procesnega vodstva, ki med drugim vključujejo zahteve po predložitvi dokumentov.

64      Kar zadeva obravnavo OUK in, natančneje, zaupne različice tega dokumenta, bo to vprašanje preučeno v okviru obravnave šestega tožbenega razloga v nadaljevanju.

B.      Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 9 Uredbe št. 1/2003 v povezavi s členom 102 PDEU in načela sorazmernosti, ker naj bi Komisija storila očitno napako pri presoji s tem, da je menila, da so se očitki Yamal izkazali za neutemeljene, in s tem, da je sprejela zaveze, s katerimi se ti očitki nikakor ne odpravljajo

65      Prvi tožbeni razlog se nanaša na to, kako je Komisija obravnavala očitke Yamal. Ta tožbeni razlog se v bistvu deli na dva dela.

1.      Prvi del prvega tožbenega razloga: napake Komisije v zvezi z opustitvijo očitkov Yamal in neobstoj zaveze, s katero se odpravljajo ti očitki

66      Tožeča stranka ob podpori Republike Poljske Komisiji očita, da je opustila prvotne očitke v zvezi s plinovodom Yamal, in posledično neobstoj zaveze v zvezi s temi očitki. Meni, da bi morala Komisija v nasprotju s tem, kar trdi v okviru te tožbe, tako ravnanje utemeljiti. Poleg tega naj bi bila pri obeh razlogih, ki sta v zvezi s tem vendarle navedena v točki 138 obrazložitve izpodbijanega sklepa, storjena očitna napaka pri presoji.

67      Komisija meni, da je treba ta del zavrniti kot neutemeljen.

a)      Očitek, ki se nanaša na obveznost Komisije, da utemelji neobstoj zaveze, s katero se odpravljajo očitki Yamal

68      Tožeča stranka trdi, da Komisija ni upoštevala zahtev iz člena 9 Uredbe št. 1/2003, kar zadeva obravnavo očitkov Yamal in, natančneje, njihovo opustitev.

69      Komisija naj bi namreč v OUK navedla ravnanje družbe Gazprom, ki vključuje blokiranje odločitev družbe EuRoPol, potrebnih za izvajanje dvosmernega virtualnega ali fizičnega pretoka na poljskem odseku plinovoda Yamal, in menila, da je pravno zadostno dokazano, da je to ravnanje protikonkurenčno. Po navedbah tožeče stranke zato Komisija glede na zahteve iz člena 9 Uredbe št. 1/2003 ni mogla sprejeti zavez, s katerimi se očitki Yamal nikakor niso odpravljali. Komisija naj bi v resnici bistveno spremenila obseg očitkov, navedenih zoper družbo Gazprom, pri čemer ni upoštevala postopka, predvidenega v ta namen, in ni pojasnila razlogov za to spremembo.

70      Poleg tega tožeča stranka izpodbija stališče Komisije, v skladu s katerim je treba pomislekom glede konkurence, ki so navedeni v „predhodni oceni“ izpodbijanega sklepa (oddelek 4), dati prednosti pred tistimi, ki so navedeni v OUK. V skladu s točko 123 Obvestila Komisije o dobrih praksah za izvajanje postopkov v zvezi s členoma 101 in 102 PDEU (UL 2011, C 308, str. 6, v nadaljevanju: dobre prakse), če je bilo zadevnemu podjetju vročeno obvestilo o nasprotovanju, naj bi to „izpolnj[evalo] zahteve za predhodno oceno“. Vendar naj ne bi nič kazalo na to, da je v obravnavani zadevi Komisija, potem ko je vročila OUK, predložila novo predhodno oceno, ki ne vsebuje očitkov Yamal. Zato naj obsega OUK nikoli ne bi uradno spremenila.

71      V zvezi s tem tožeča stranka meni, da Komisija ne more prezreti faz upravnega postopka, ki so potekale pred sprejetjem izpodbijanega sklepa, med katerimi je zlasti vročitev OUK. Takšno ravnanje naj bi namreč oviralo nadzor, ki ga izvaja sodišče Unije, ki mora preveriti, ali so dejstva, ki so podlaga za sklep Komisije, pravilna, popolna in zanesljiva, in mu ni mogoče preprečiti, da uporabi obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah pri razlagi takega sklepa. Pristop, ki ga zagovarja Komisija, naj bi privedel do tega, da bi ji bila podeljena pooblastila za samovoljno odobritev zavez, saj bi vsebino predhodne ocene lahko „uskladila“ z vsebino zavez, ki bi jih bilo podjetje pripravljeno sprejeti.

72      Komisija pa opozarja, da je v okviru uporabe člena 9 Uredbe št. 1/2003 njena naloga, da preuči zaveze, ki jih zadevno podjetje predlaga na podlagi pomislekov glede konkurence, s katerimi je to podjetje seznanila prek „predhodne ocene“. Komisija pomisleke, navedene v OUK, razlikuje od tistih, ki so navedeni v predhodni oceni iz izpodbijanega sklepa, ker zadnjenavedeni ne vsebujejo več očitkov Yamal. Zato naj bi po tem, ko so bili ti očitki opuščeni, lahko, ne da bi storila napako, preučila zaveze, čeprav se z njimi niso odpravljali navedeni očitki.

73      Sicer pa Komisija poleg tega, da tožeča stranka napačno razlaga sodbo z dne 10. julija 2008, Bertelsmann in Sony Corporation of America/Impala (C‑413/06 P, EU:C:2008:392), in da OUK pripisuje vrednost, ki presega procesno in pripravljalno naravo, ki se običajno priznava takemu dokumentu, poudarja, da sklep, ki se izpodbija v obravnavani zadevi in je bil sprejet na podlagi člena 9 Uredbe št. 1/2003, drugače kot sklepi, sprejeti na podlagi člena 7 te uredbe, ne vsebuje nobene zavezujoče ugotovitve glede obstoja kršitve. Zato naj bi bilo treba zavrniti predpostavko o sodnem nadzoru, s katerim se zakonitost izpodbijanega sklepa, ki vsebuje oceno predhodne narave, preučuje glede na pomisleke, navedene v OUK, ki je začasne narave.

74      Dalje, kar zadeva domnevno samovoljnost njenega pristopa, Komisija navaja, da opustitve očitkov Yamal ni bila dolžna obrazložiti ne z vidika sodne prakse v zvezi s pravico do zaslišanja niti z vidika obveznosti obrazložitve sklepa, sprejetega na podlagi člena 9 Uredbe št. 1/2003. Ker pa so jo zainteresirane stranke spraševale o neobstoju zaveze, ki se nanaša na plinovod Yamal, je v skladu z načeloma dobrega upravljanja in preglednosti vključila razloge, zakaj se njeni predhodni pomisleki niso potrdili.

75      Opozoriti je treba, da lahko v skladu s členom 9(1) Uredbe št. 1/2003 Komisija, kadar namerava sprejeti sklep, ki zahteva odpravo kršitve, zadevna podjetja pa ponudijo zaveze, da bodo upoštevala pomisleke, ki jih je v predhodni oceni izrazila Komisija, s sklepom spremeni te zaveze v zavezujoče za podjetja.

76      V zvezi s tem je mehanizem, ki ga uvaja člen 9 Uredbe št. 1/2003, namenjen zagotavljanju učinkovite uporabe pravil o konkurenci s hitrejšim odpravljanjem pomislekov glede konkurence, ki jih je opredelila Komisija, namesto da bi se uradno ugotovila kršitev. Ta določba temelji na razlogih ekonomičnosti postopka in podjetjem omogoča popolno sodelovanje v postopku, tako da predlagajo rešitve, ki se jim zdijo najprimernejše in ustrezne za odpravo navedenih pomislekov (glej v tem smislu sodbi z dne 29. junija 2010, Komisija/Alrosa, C‑441/07 P, v nadaljevanju: sodba Alrosa, EU:C:2010:377, točka 35, in z dne 15. septembra 2016, Morningstar/Komisija, T‑76/14, v nadaljevanju: sodba Morningstar, EU:T:2016:481, točka 39).

77      Poleg tega, čeprav se člen 9 Uredbe št. 1/2003 v nasprotju s členom 7 te uredbe, ki se nanaša na sklepe o ugotovitvi kršitve, ne sklicuje izrecno na pojem sorazmernosti, je načelo sorazmernosti kot splošno načelo prava Unije merilo za presojo zakonitosti vsakega ravnanja institucij Unije. Vendar so posebne značilnosti mehanizmov, predvidenih v členih 7 in 9 te uredbe, ter ukrepi, ki jih ta uredba ponuja na podlagi vsake od teh določb, različni, zlasti ker je cilj prvega mehanizma odpraviti kršitev, medtem ko je cilj drugega mehanizma odpraviti pomisleke Komisije, ki izhajajo iz njene predhodne ocene. Zato ima obveznost Komisije, da zagotavlja spoštovanje načela sorazmernosti, drugačen obseg in vsebino glede na to, ali se obravnava v okviru ene ali druge od teh določb (glej v tem smislu sodbo Alrosa, točke od 36 do 38 in 46, ter sodbo Morningstar, točki 43 in 44).

78      Tako je v primeru uporabe člena 9 Uredbe št. 1/2003 predhodna ocena iz te določbe namenjena podjetjem, v zvezi s katerimi se vodi preiskava Komisije, in tem mora omogočiti, da presodijo, ali bi bilo primerno predlagati ustrezne zaveze. Komisija pa nima obveznosti, da opredeli in ugotovi kršitev, saj je njena vloga omejena na preizkus in morebitno sprejetje predlaganih zavez glede na pomisleke glede konkurence, ugotovljene v tej oceni, in glede na cilje, za katere si prizadeva. V tem okviru je izvajanje načela sorazmernosti omejeno na preverjanje, prvič, ali zadevne zaveze odpravljajo te pomisleke, in, drugič, ali so navedena podjetja ponudila manj omejevalne zaveze, ki prav tako ustrezno odpravljajo navedene pomisleke. Pri tem preverjanju mora Komisija upoštevati okoliščine obravnavane zadeve, in sicer zlasti interese tretjih oseb in obseg ugotovljenih pomislekov (glej v tem smislu sodbo Alrosa, točki 40 in 41; sodbo z dne 9. decembra 2020, Groupe Canal +/Komisija, C‑132/19 P, EU:C:2020:1007, točka 105, in sodbo Morningstar, točka 45).

79      V obravnavani zadevi je treba najprej ugotoviti, da je OUK ne glede na navedbe Komisije izpolnjevalo zahteve za predhodno oceno v smislu člena 9 Uredbe št. 1/2003, kar je očitno razvidno iz izpodbijanega sklepa in med drugim ustreza predpostavki iz točke 123 dobrih praks.

80      Iz tega sledi, da Komisija ne more trditi, da morajo biti navedbe, povzete pod naslovom „Predhodna ocena“ (oddelek 4) v izpodbijanem sklepu, ki je bil sprejet na koncu upravnega postopka in s katerim je bil ta postopek končan, referenčna točka, glede na katero je treba presojati ustreznost zavez, ki so bile predložene pred sprejetjem tega sklepa. Prav tako Komisija ne opredeli nobenega drugega dokumenta, predloženega med vročitvijo OUK in sprejetjem izpodbijanega sklepa, v katerem je družbo Gazprom seznanila s spremenjeno predhodno oceno, zlasti kar zadeva očitke Yamal, preden je to podjetje v letih 2015 in 2016 predložilo neformalne predloge zavez in nato prvotne zaveze februarja 2017.

81      Glede na to ugotovitev o OUK je treba šteti, da zahteve, povezane s spoštovanjem načela sorazmernosti, ne morejo pomeniti, da morajo biti vsi pomisleki glede konkurence, ki so navedeni v predhodni oceni, med drugim tudi takrat, ko je taka ocena v obliki obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, nujno odpravljeni z zavezami, ki jih predlagajo zadevna podjetja, kot je priznala tožeča stranka za položaje, ki so drugačni od tistih, ki se nanašajo na očitke Yamal v obravnavani zadevi.

82      Če bi se člen 9 Uredbe št. 1/2003 in načelo sorazmernosti razlagala drugače, bi namreč obstajala nevarnost, da bi predhodna ocena Komisije, ki je po naravi začasna, postala trajna in da bi postopek v zvezi z zavezami v nekaterih okoliščinah zastaral. Prav tako iz sodne prakse izhaja, da je obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah procesni in pripravljalni dokument, ki opredeljuje predmet upravnega postopka, ki ga je uvedla Komisija, in ta mora upoštevati dejavnike, ki izhajajo iz upravnega postopka, da bi zlasti odstopila od očitkov, ki so se izkazali za neutemeljene (glej v tem smislu sodbi z dne 10. julija 2008, Bertelsmann in Sony Corporation of America/Impala, C‑413/06 P, EU:C:2008:392, točka 63 in navedena sodna praksa, in z dne 28. januarja 2021, Qualcomm in Qualcomm Europe/Komisija, C‑466/19 P, EU:C:2021:76, točka 66 in navedena sodna praksa).

83      Vendar ostaja dejstvo, da je bila Komisija v nasprotju s tem, kar trdi, v okoliščinah obravnavane zadeve in zlasti ob neobstoju spremenjene predhodne ocene, v skladu s členom 9 Uredbe št. 1/2003 dolžna imeti razloge, ki upravičujejo neobstoj zaveze, s katero se odpravljajo očitki Yamal. Splošno sodišče v zvezi s trditvijo Komisije, da njena napaka ne more privesti do razglasitve (niti delne) ničnosti izpodbijanega sklepa, prav tako meni, da je ta napaka dejansko vsebovana v izreku tega sklepa glede na to, da so ti očitki, čeprav niso zajeti v členu 1, s katerim končne zaveze postanejo zavezujoče, zajeti s členom 2, v katerem je ugotovljeno, da ni več razlogov za ukrepanje v zadevi AT.39816.

84      V preostalem ta obveznost obrazložitve neobstoja zaveze ne more iti tako daleč, da bi se od Komisije pričakovalo, da dokaže, da ni mogoče ugotoviti kršitve. Tak pristop ne bi bil združljiv z naravo postopka v zvezi z zavezami, saj v skladu s členom 9 Uredbe št. 1/2003 v povezavi z uvodno izjavo 13 te uredbe v sklepu v zvezi z zavezami ni ugotovljeno, ali je šlo ali še vedno gre za kršitev, ta sklep pa tudi ne posega v pristojnosti organov, pooblaščenih za konkurenco, in sodišč v državah članicah, da podajo take ugotovitve (glej v tem smislu sodbi z dne 23. novembra 2017, Gasorba in drugi, C‑547/16, EU:C:2017:891, točki 26 in 30, in z dne 9. decembra 2020, Groupe Canal +/Komisija, C‑132/19 P, EU:C:2020:1007, točka 108).

85      V obravnavani zadevi je vsekakor treba ugotoviti, da je Komisija obrazložitev, zakaj ni naložila zaveze, s katero se odpravljajo očitki Yamal, navedla v obliki dveh razlogov, ki sta navedena v točki 138 obrazložitve spornega sklepa. Prvi razlog se nanaša na odločbo o certificiranju, drugi pa je povezan z medvladno naravo odnosov v plinskem sektorju na Poljskem (kot je navedeno v točki 17 zgoraj).

b)      Očitki, s katerimi se izpodbija utemeljenost obeh razlogov iz točke 138 obrazložitve izpodbijanega sklepa 

86      Tožeča stranka, ki jo podpira Republika Poljska, v okviru prvega očitka trdi, da se je Komisija napačno sklicevala na odločbo o certificiranju, da je ugotovila, da za očitke Yamal zaveza družbe Gazprom ni potrebna.

87      Prvič, tožeča stranka meni, da to, da je poljski urad sprejel odločbo o certificiranju, ni okoliščina, ki upravičuje spremembo presoje Komisije v zvezi z očitki Yamal med vročitvijo OUK 22. aprila 2015 in predložitvijo prvotnih zavez 14. februarja 2017, s katerimi ti očitki niso bili odpravljeni. V resnici naj bi se Komisija kljub temu, da je navedeni urad 19. maja 2015 sprejel to odločbo, soočala z vrsto okoliščin, ki so v bistvu ostale nespremenjene od trenutka, ko je izrazila svoje pomisleke v OUK, do sprejetja navedene odločbe, do katerega je prišlo nekaj tednov po vročitvi tega OUK, in celo do zaključka zadeve AT.39816.

88      Drugič, Komisija naj bi bila o vprašanjih, povezanih z vplivom družbe Gazprom na poljski odsek plinovoda Yamal, še posebej dobro obveščena, ravno zaradi svoje intervencije v okviru postopka certificiranja družbe Gaz-System. Komisija naj bi tako v dveh mnenjih z dne 9. septembra 2014 in 19. marca 2015, ki ju je naslovila na poljski urad in se nanašata na osnutka odločb, ki sta podobna odločbi o certificiranju, preučila pogoje upravljanja tega odseka s strani družbe Gaz-System in izrecno priporočila, da se upravljanje kompresorskih in merilnih postaj na navedenem odseku prenese na zadnjenavedeno, da se prepreči izkrivljanje konkurence v korist družbe Gazprom.

89      V tem okviru naj bi bila končna presoja Komisije, ki je navedena v izpodbijanem sklepu, presenetljiva glede na to, da se prenos upravljanja kompresorskih in merilnih postaj nazadnje ni izvršil kljub temu, da je bil v odločbi o certificiranju določen 24-mesečni rok, ki se je iztekel maja leta 2017. Da je bil ta prenos samo „priporočilo“, naj ne bi bilo pomembno, saj je pomembno to, da je blokado mogoče pripisati družbi Gazprom in da so Komisijo v okviru tržnega preizkusa o tem obvestili poljska vlada, predsednik poljskega urada, družba Gaz-System in tožeča stranka.

90      Tretjič, Komisija naj ne bi upoštevala niti groženj z začasno prekinitvijo dobave plina v primeru izvedbe prenosa upravljanja, o čemer naj bi jo tožeča stranka obvestila v pritožbi. Te grožnje pa naj bi se izkazale za resnične glede na to, da je družba Gazprom malo po izteku 24-mesečnega roka, v katerem bi se moral izvesti prenos, v plinovod Yamal vbrizgala plin kakovosti, ki ni ustrezala poljskemu plinskemu sistemu, kot tudi glede na dopis, ki ga je ruski minister za energijo poslal svojemu poljskemu kolegu 30. avgusta 2016 in v katerem je grozil, da bo družba Gazprom začasno prekinila dobavo plina, če bo morala izvesti navedeni prenos.

91      Kar zadeva ta dopis, naj bi ruski minister za energijo v njem opozoril, da je dobava plina Poljski odvisna od tega, ali bo vlada Republike Poljske izpolnjevala obveznosti, ki izhajajo iz niza medvladnih sporazumov, sklenjenih med Republiko Poljsko in Rusko federacijo, ki se med drugim nanašajo na količino plina, dobavljenega Poljski, ter na izgradnjo in upravljanje plinovoda Yamal (v nadaljevanju: sporazumi Poljska-Rusija), in sicer, konkretno, obveznosti, na podlagi katerih mora upravljanje kompresorskih in merilnih postaj ostati v rokah družbe EuRoPol. Tožeča stranka pa poudarja, da je bila za to upravljanje odgovorna družba Gaz-System, da bi se zagotovila njena neodvisnost v skladu z zakonodajo Unije na področju plina, in da je Komisija v svojem mnenju z dne 19. marca 2015 sama menila, da je to ena od ključnih funkcij upravljavskih pooblastil NOPS.

92      Komisija meni, da je treba ta očitek zavrniti kot neutemeljen.

93      V zvezi s tem je treba spomniti, da ima Komisija v okviru sprejetja zavez na podlagi člena 9 Uredbe št. 1/2003, kadar se od nje zahteva, da izvede analizo, pri kateri mora upoštevati številne ekonomske dejavnike, kot je prospektivna analiza za oceno ustreznosti zavez, ki jih ponudi zadevno podjetje, diskrecijsko pravico, ki jo mora Splošno sodišče pri izvajanju nadzora upoštevati. Tako se ta nadzor nanaša le na vprašanje, ali je presoja Komisije očitno napačna, sodišče Unije pa presoje Komisije ne more nadomestiti s svojo presojo tako, da bi podalo svojo kompleksno gospodarsko presojo, ne da bi poseglo v njeno diskrecijsko pravico, namesto da bi preverilo zakonitost zadevne presoje (glej v tem smislu sodbo Alrosa, točke 42, 60 in 67, in sodbo Morningstar, točka 41).

94      V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da so očitki Yamal v glavnem preučeni v oddelkih 13 in 15.9 OUK. Iz teh oddelkov je razvidno, da se pomisleki Komisije osredotočajo na zatrjevana ravnanja družbe Gazprom, katerih cilj je bila ohranitev ali krepitev njenega nadzora nad naložbami v poljski odsek plinovoda Yamal, zlasti v delu, v katerem si je to podjetje prizadevalo, da bi imelo pomembna pooblastila za odločanje v družbi EuRoPol in da bi v tem subjektu – in ne v NOPS, odgovornem za navedeni odsek, to je družbi Gaz-System – ohranilo pristojnosti glede naložb v ta odsek. V teh okoliščinah je Komisija preučila pogodbo o upravljanju, ki je bila leta 2010 sklenjena med družbama EuRoPol in Gaz-System, nov statut družbe EuRoPol, ki je bil sprejet leta 2011, in [zaupno](1).

95      Natančneje, kot je razvidno zlasti iz oddelka 15.9.2 OUK, je bil cilj domnevne zlorabe družbe Gazprom, katere namen je bil ohraniti nadzor nad naložbami v poljski odsek plinovoda Yamal, preprečiti razvoj infrastrukture, ki bi omogočila diverzifikacijo virov in dobaviteljev plina (to je konkurentov družbe Gazprom). Družbi Gazprom naj bi zlasti uspelo zakasniti uvedbo virtualnih in fizičnih povratnih tokov na tem odseku, s čimer naj bi preprečila tako diverzifikacijo. Zato je Komisija začasno sklenila, da je družba Gazprom s pridobitvijo naložbenih pooblastil vsaj potencialno zlorabila upravljanje s tem, da je konkurentom preprečila dostop do navedenega odseka, s čimer je kršila člen 102(d) PDEU.

96      Komisija je pozneje vseeno sprejela končne zaveze, ki ne vključujejo nobenega ukrepa, s katerim se odpravljajo očitki Yamal, in jih razglasila za zavezujoče. Komisija je v izpodbijanem sklepu, potem ko je v točki 137 obrazložitve tega sklepa ugotovila, da so bile nekatere zainteresirane stranke v okviru tržnega preizkusa presenečene nad takim neobstojem ukrepa, v točki 138 obrazložitve tega sklepa razložila, da se njeni predhodni pomisleki glede konkurence niso potrdili, in sicer iz dveh razlogov, ki sta navedena v tej točki obrazložitve.

97      Kar zadeva prvi razlog, ki se nanaša na odločbo o certificiranju, je Komisija zlasti navedla, da je poljski urad s to odločbo med drugim ugotovil, da ima družba Gaz-System odločilen nadzor nad odločitvami v zvezi z naložbami v poljski odsek plinovoda Yamal in nad njihovim izvajanjem. Zato naj niti družba EuRoPol kot lastnica plinovoda niti družba Gazprom kot delničarka družbe EuRoPol ne bi mogli blokirati teh odločitev.

98      V zvezi s tem je treba, prvič, poudariti, da odločba o certificiranju, kot pravilno trdi Komisija, vsebuje različne ugotovitve – na podlagi podrobne preučitve upoštevnih okoliščin, vključno s pogodbo o upravljanju z dne 25. oktobra 2010 in statutom družbe EuRoPol – glede nadzora družbe Gaz-System nad naložbami v poljski odsek plinovoda Yamal. Predsednik poljskega urada je na podlagi teh ugotovitev družbi Gaz-System navsezadnje podelil certifikat neodvisnosti, pri čemer je navedel, da to podjetje izpolnjuje zahteve, povezane z vlogo NOPS, zlasti kar zadeva nadzor nad naložbami.

99      Drži, da tožeča stranka in Republika Poljska navajata različne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da bi bila družba Gaz-System lahko odvrnjena od sprejetja nekaterih odločitev v zvezi z naložbami v navedeni odsek ali izpostavljena precejšnjim stroškom, povezanim z upravnimi ali sodnimi postopki, ki jih je začela zlasti družba EuRoPol. S tem izpodbijata presojo Komisije v zvezi z odločbo o certificiranju.

100    Vendar tožeča stranka in Republika Poljska ne izpodbijata same veljavnosti odločbe o certificiranju, ki jo je sprejel poljski urad, ter nista navedli napak, ki naj bi jih storil zadnjenavedeni in bi bile povezane s konkretnimi ugotovitvami iz te odločbe, niti nista navedli, katere ugotovitve naj bi bile po njunem mnenju napačne. V tem okviru in ob upoštevanju vloge, ki je dodeljena nacionalnim regulativnim organom držav članic v okviru zakonodaje Unije na področju plinskega sektorja in zlasti z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2009/73/ES z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom in o razveljavitvi Direktive 2003/55/ES (UL 2009, L 211, str. 94, v nadaljevanju: Direktiva o plinu), je Komisija lahko upravičeno upoštevala ugotovitve takega organa in se v obravnavani zadevi oprla na navedeno odločbo, v kateri je poljski urad ugotovil, da ima družba Gaz-System nadzor nad naložbami v poljski odsek plinovoda Yamal, in je tega operaterja certificiral kot NOPS.

101    Drugič, trditve, ki sta jih tožeča stranka in Republika Poljska navedli v zvezi z odločbo o certificiranju, se nanašajo predvsem na obstoj in naravo priporočila v zvezi s prenosom upravljanja kompresorskih in merilnih postaj, ki ga vsebuje ta odločba, in na zatrjevano nespoštovanje tega priporočila. Vendar ne iz navedene odločbe ne iz trditev tožeče stranke in Republike Poljske ni razvidno, da bi bil nadzor družbe Gaz-System nad naložbami v poljski odsek plinovoda Yamal odvisen od izvajanja navedenega priporočila.

102    V zvezi s tem je treba opozoriti, da se vsakodnevno upravljanje kompresorskih in merilnih postaj ne sme zamešati z vprašanjem nadzora nad pretokom plina na poljskem odseku plinovoda Yamal. Tožeča stranka je na vprašanje, ali ima družba Gaz-System dejanski nadzor nad pretokom plina na tem odseku, odgovorila pritrdilno. Neizvedba priporočila v zvezi s tem upravljanjem zato ne more pomeniti, da družba Gazprom morda nadzoruje ta pretok prek družbe EuRoPol, kar bi lahko vzbudilo dvome o ustreznosti nadzora družbe Gaz‑System nad naložbami, povezanimi z navedenim odsekom, in posledično nad možnostmi diverzifikacije virov plina.

103    V teh okoliščinah trditve, ki se nanašajo na neizvajanje priporočila v zvezi s prenosom upravljanja in na domnevno oviranje družbe Gazprom prek družbe EuRoPol, ki je povezano s tem izvajanjem, ne morejo postaviti pod vprašaj presoje Komisije v zvezi z nadzorom družbe Gaz-System nad naložbami.

104    Enako trditve tožeče stranke glede mnenj, ki ju je Komisija naslovila na poljski urad v okviru postopka certificiranja družbe Gaz-System kot NOPS, ne morejo postaviti pod vprašaj presoje te institucije v zvezi z izpodbijanim razlogom. Poudariti je namreč treba, da je poljski urad v različnih točkah obrazložitve končno sprejete odločbe o certificiranju odgovoril na pripombe, ki jih je Komisija navedla v teh mnenjih.

105    Poleg tega, čeprav drži, da je Komisija v svojih mnenjih navedla pripombe, ki se nanašajo na potrebo po prenosu vsakodnevnega upravljanja kompresorskih in merilnih postaj, in menila, da je to upravljanje ena od „ključnih nalog“ operaterja sistema, pa se te pripombe niso nanašale na načrtovanje naložb in nadzor nad njimi, temveč so temeljile na preudarkih, povezanih z drugimi zahtevami, ki izhajajo iz Direktive o plinu, zlasti v zvezi s tveganjem, da bi družba EuRoPol dostopala do zaupnih informacij o drugih upravljavcih. Vendar tako tveganje ni ustrezalo pomislekom, ki jih je Komisija izrazila v očitkih Yamal.

106    Poleg tega je treba pripomniti, da je služba Komisije, ki je pripravila obe mnenji, preučila osnutke odločb poljskega urada glede na zakonodajo Unije v zvezi s plinskim sektorjem, medtem ko je GD za konkurenco analiziral upoštevna dejstva v okviru postopka, ki se je nanašal na uporabo člena 102 PDEU. Zato morebitni zadržki, ki so izraženi v navedenih mnenjih, čeprav bi lahko bili temu generalnemu direktoratu vsaj deloma zanimivi, ne morejo vplivati na njegovo analizo z vidika konkurenčnega prava in zlasti glede ohranitve očitkov Yamal ter morebitne potrebe po zavezi v zvezi s tem. Glede tega, čeprav drži, da je Komisija v točki 1016 OUK sama izpostavila očitno protislovje med vsebino pogodbe o upravljanju z dne 25. oktobra 2010 in pravili iz Direktive o plinu, je predsednik poljskega urada v odločbi o certificiranju navedel, da se razvojni načrt sistema, ki ga je pripravila družba EuRoPol, nanaša predvsem na vprašanja prenove in da to nikakor ne omejuje naložbenih pooblastil družbe Gaz-System, vključno s pripravo desetletnega razvojnega načrta, ki je določen s to direktivo.

107    Tretjič, trditve tožeče stranke, da je Komisija, čeprav se ni spremenila nobena upoštevna okoliščina, napačno spremenila svojo presojo v zvezi z očitki Yamal med aprilom 2015, ko je družbi Gazprom vročila OUK, in majem 2018, ko je sprejela izpodbijani sklep, ni mogoče sprejeti. Sprejetje odločbe o certificiranju je bilo namreč taka upoštevna okoliščina. Še več, do tega sprejetja je prišlo v okoliščinah, v katerih so se izvedle pomembne naložbe v poljski odsek plinovoda Yamal ali naložbe, ki so bile povezane s tem odsekom, katerih cilj je bil ravno omogočiti diverzifikacijo virov dobave plina. Predsednik poljskega urada je v tej odločbi torej ugotovil, da so bile naložbe, povezane z uvedbo fizičnih povratnih tokov na poljskem odseku plinovoda Yamal, izvedene. V zvezi s tem je Komisija že uvodoma navedla, da je družba Gazprom med letoma 2009 in 2013 uporabljala metode zavlačevanja ter da je družba Gaz-System uspela izvesti različne naložbe, da bi omogočila take povratne tokove od leta 2014 (glej točki 734 in 1033 OUK).

108    Iz tega sledi, da je Komisija, glede na obveznost iz točke 83 zgoraj ter predhodne preudarke o ugotovitvah, ki so povzete v odločbi o certificiranju, in o izvedenih naložbah v zvezi s poljskim odsekom plinovoda Yamal, lahko, ne da bi storila očitno napako pri presoji, iz razloga, ki je utemeljen s to odločbo o certificiranju, sprejela končne zaveze, čeprav ne vključujejo nobenega ukrepa, s katerim se odpravljajo očitki Yamal. Zato je treba ta očitek zavrniti.

109    V teh okoliščinah in glede na to, da ni sporno, da sta razloga, ki ju je navedla Komisija v točki 138 obrazložitve izpodbijanega sklepa, neodvisna, ni treba preučiti utemeljenosti drugega očitka prvega dela prvega tožbenega razloga, s katerim se izpodbija razlog, ki je utemeljen s sporazumi Poljska-Rusija in uporabo tako imenovane izjeme zaradi državnega delovanja (v nadaljevanju: izjema zaradi državnega delovanja). Ta drugi očitek, tudi če bi bil utemeljen, namreč ne bi mogel privesti do razglasitve ničnosti izpodbijanega sklepa v delu, v katerem se z njim zaključi zadeva AT.39816, tako da ga je treba zavrniti kot brezpredmetnega.

110    Glede na vse navedeno je treba prvi del prvega tožbenega razloga zavrniti.

2.      Drugi del prvega tožbenega razloga: kršitev načel dobrega upravljanja, preglednosti in lojalnega sodelovanja

111    Republika Poljska je, da bi podprla trditve tožeče stranke, povezane z obsegom sodnega nadzora nad opustitvijo očitkov med postopkom v zvezi z zavezami, navedla trditve, ki se nanašajo na kršitev načel dobrega upravljanja, preglednosti in lojalnega sodelovanja.

112    Komisija poudarja, da so te trditve v bistvu nov tožbeni razlog, poleg tega pa meni, da je treba drugi del zavrniti kot neutemeljen.

113    V zvezi s tem je treba glede dopustnosti trditev Republike Poljske ugotoviti, da so te lahko tožbeni razlog, ki je ločen od prvega tožbenega razloga, kot je naveden v tožbi ter ki temelji na kršitvi člena 9 Uredbe št. 1/2003 in načela sorazmernosti.

114    Vendar so bile te trditve navedene v okviru ugovora tožeče stranke v zvezi z neobstojem zaveze, s katero se odpravljajo očitki Yamal, tako da ne spremenijo predmeta spora, kot je opredeljen s predlogi in tožbenimi razlogi glavnih strank. Zato so navedene trditve dopustne na podlagi člena 40, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se za Splošno sodišče uporablja na podlagi člena 53, prvi odstavek, navedenega statuta, in člena 142(1) Poslovnika Splošnega sodišča, kakor ju razlaga sodna praksa (glej v tem smislu sodbi z dne 10. novembra 2016, DTS Distribuidora de Televisión Digital/Komisija, C‑449/14 P, EU:C:2016:848, točka 114 in navedena sodna praksa, in z dne 20. septembra 2019, Port autonome du Centre et de l’Ouest in drugi/Komisija, T‑673/17, neobjavljena, EU:T:2019:643, točki 44 in 45, ter sklep z dne 15. novembra 2019, Front Polisario/Svet, T‑279/19, neobjavljen, EU:T:2019:808, točka 41).

a)      Kršitev načel dobrega upravljanja in preglednosti

115    Republika Poljska trdi, pri čemer ne izpodbija pravice Komisije, da umakne nekatere očitke, ki jih je prvotno navedla v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, da je zadnjenavedena kršila načeli dobrega upravljanja in preglednosti, s čimer je kršila člena 1 in 10(3) PEU ter člen 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Ti načeli naj bi namreč zlasti pomenili obveznost uprave, da svoje odločitve obrazloži. Vendar naj splošnih ugotovitev iz točk 137 in 138 obrazložitve izpodbijanega sklepa ne bi bilo mogoče šteti za zadostne razloge, ta nezadostnost pa naj bi bila še toliko bolj neupravičena, ker naj bi Komisija poljske organe leta obveščala o svojih pomislekih glede upravljanja poljskega odseka plinovoda Yamal.

116    Poleg tega naj bi bila točka 138 obrazložitve izpodbijanega sklepa zavajajoča, ker naj bi dajala vtis, da je glavni razlog za opustitev očitkov Yamal odločba o certificiranju, in ne uporaba izjeme zaradi državnega delovanja v obravnavani zadevi. V tem pogledu naj bi bili sporazumi Poljska-Rusija omenjeni na splošno, na podlagi česar naj ne bi bilo mogoče razumeti, da se je Komisija sklicevala na to izjemo, kar naj bi postalo očitno šele v okviru te tožbe. Poleg tega naj Komisija ne bi obrazložila ukrepov ruskega prava, na katerih domnevno temelji ravnanje družbe Gazprom, in ali se je glede na sodno prakso in učinkovitost konkurenčnega prava mogoče sklicevati na navedeno izjemo, kadar državni pritisk izvaja tretja država.

117    Komisija izpodbija te trditve.

118    V zvezi s tem je treba spomniti, da je med jamstvi, ki jih zagotavlja pravni red Unije v upravnih postopkih, zlasti načelo dobrega upravljanja, ki je določeno v členu 41 Listine o temeljnih pravicah in zajema obveznost pristojne institucije, da skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne elemente posamezne zadeve (glej sodbo z dne 27. septembra 2012, Applied Microengineering/Komisija, T‑387/09, EU:T:2012:501, točka 76 in navedena sodna praksa).

119    Čeprav Republika Poljska v obravnavani zadevi očitno izpodbija presojo Komisije v zvezi z umikom očitkov Yamal, ne navaja, kateri so upoštevni elementi te zadeve, ki jih ta institucija ni skrbno in nepristransko preučila, niti se ne sklicuje na konkretno kršitev postopkovnih pravil, določenih z uredbama št. 1/2003 in 773/2004. Podobno Republika Poljska ne pojasni, na kakšen način je Komisija kršila načelo preglednosti, kot je določeno v teh uredbah.

120    Poleg tega, glede na to, da Republika Poljska in v bistvu tožeča stranka v resnici izpodbijata zadostnost obrazložitve iz točke 138 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je treba tak očitek prav tako zavrniti.

121    Spomniti je namreč treba, da mora obveznost obrazložitve načeloma veljati za vsak akt Unije, ki ima pravne učinke. Obrazložitev mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt sprejela, tako da se lahko na eni strani zainteresirane osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejete odločitve, da bi lahko zaščitile svoje pravice, in da lahko na drugi strani sodišče Unije opravi nadzor nad zakonitostjo te odločitve (glej sodbo z dne 19. decembra 2019, Puppinck in drugi/Komisija, C‑418/18 P, EU:C:2019:1113, točka 94 in navedena sodna praksa). Zahtevo po obrazložitvi je treba presojati glede na okoliščine posamezne zadeve, zlasti glede na vsebino zadevnega akta, lastnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki akta ali druge osebe, ki imajo procesno upravičenje. Ne zahteva se, da obrazložitev vsebuje vse upoštevne dejanske in pravne elemente, saj je treba vprašanje, ali obrazložitev akta izpolnjuje zahteve iz člena 296 PDEU, presojati tako glede na njegovo besedilo kot tudi glede na njegovo sobesedilo in celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje (glej v tem smislu sodbo z dne 2. aprila 1998, Komisija/Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, EU:C:1998:154, točka 63 in navedena sodna praksa).

122    Komisija je v obravnavani zadevi v točki 138 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla dva razloga, ki upravičujeta neobstoj zaveze, ki odpravlja očitke Yamal. Kar zadeva prvi razlog, ki temelji na odločbi o certificiranju, je iz obravnave očitka, povezanega s tem razlogom (glej točke od 86 do 110 zgoraj), razvidno, da sta se tožeča stranka in Republika Poljska, ki sta lahko bili še posebej dobro obveščeni o razmerah v poljskem plinskem sektorju in dejavnostih poljskega urada, lahko seznanili z utemeljitvijo navedenega razloga, da bi zaščitili svoje pravice in da je Splošno sodišče lahko opravilo nadzor nad zakonitostjo izpodbijanega sklepa, zlasti kar zadeva točko 138 obrazložitve tega sklepa. Zato je Komisija v zvezi s tem izpolnila obveznost obrazložitve.

123    Kar zadeva drugi razlog, ki je povezan z medvladno naravo odnosov med udeleženci v plinskem sektorju na Poljskem, na katero se nanaša večina očitkov tožeče stranke in Republike Poljske, zadnjenavedeni v bistvu menita, da Komisija ni dovolj obrazložila svojega stališča, ker se v glavnem sklicuje na možno uporabo izjeme zaradi državnega delovanja zaradi učinka, ki ga imajo sporazumi Rusija-Poljska in ruska zakonodaja ter ravnanje vlade Ruske federacije na ravnanje družbe Gazprom.

124    V zvezi s tem je Splošno sodišče ugotovilo, kot je navedeno v točkah 108 in 109 zgoraj, da Komisija ni storila očitne napake pri presoji, ker je, iz razloga, ki temelji na odločbi o certificiranju, sprejela končne zaveze, čeprav niso vključevale nobenega ukrepa, s katerim bi se odpravili očitki Yamal, in da zato, ter ob upoštevanju neodvisnosti obeh razlogov iz točke 138 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ni treba preučiti utemeljenosti očitka tožeče stranke, ki se nanaša na drugi razlog. Iz tega izhaja, da so trditve tožeče stranke in Republike Poljske, ki se nanašajo na nezadostno obrazložitev tega drugega razloga, prav tako brezpredmetne.

125    Nazadnje, ker Republika Poljska v resnici poskuša izpodbijati presojo Komisije v zvezi z opustitvijo očitkov Yamal, je dovolj ugotovitev, da je bil tak očitek zavrnjen že v okviru obravnave prvega dela prvega tožbenega razloga.

126    Trditve, ki se nanašajo na kršitev načel dobrega upravljanja in preglednosti, je treba zato zavrniti.

b)      Kršitev načela lojalnega sodelovanja

127    Republika Poljska in tožeča stranka menita, da izpodbijani sklep pomeni kršitev načela lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU. Komisija naj bi namreč s tem, da je sklenila, da se očitki Yamal „niso potrdili“, dejansko ugotovila neobstoj kršitve člena 102 PDEU v zvezi s tem in sprejela odločitev, ki je presegala to, kar je bilo dovoljeno s členom 9 Uredbe št. 1/2003. Tako naj bi odločila o vprašanju, ki ni bilo zajeto s končnimi zavezami in bi lahko bilo predmet, odvisno od primera, drugačne presoje nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, ali nacionalnih sodišč. Komisija naj bi zadnjenavedenim pravzaprav preprečila, da bi ukrepali v zvezi z ravnanji, na katera se nanašajo navedeni očitki, čeprav imajo ključno vlogo pri uporabi pravil Unije o konkurenci.

128    Ta kršitev naj bi bila še toliko bolj obžalovanja vredna, ker nacionalni organi, pristojni za konkurenco, in nacionalna sodišča niso mogli ukrepati, dokler je tekel postopek v zadevi AT.39816. V skladu s členom 11(6) oziroma členom 16(1) Uredbe št. 1/2003 naj bi bila namreč tem organom in sodiščem že odvzeta možnost delovanja za skoraj šest let, in sicer od začetka formalnega postopka 31. avgusta 2012 do sprejetja izpodbijanega sklepa 24. maja 2018. Ker Komisija ni uradno spremenila obsega OUK, naj bi nacionalni organ, pristojen za konkurenco, in poljska sodišča lahko upravičeno pričakovali, da bo Komisija posredovala v zvezi s temi očitki, zlasti glede na stališča, ki so jih v zvezi s tem v okviru tržnega preizkusa izrazili družba Gaz-System, predsednik poljskega urada in poljska vlada. Kar konkretno zadeva nacionalna sodišča, naj bi ta dopuščala zamude ob tveganju, da so nekatere tožbe zdaj zastarale.

129    Komisija izpodbija te trditve.

130    V zvezi s tem je v skladu s členom 16 Uredbe št. 1/2003 res, da organi, pristojni za konkurenco, in nacionalna sodišča ne morejo sprejeti odločitev, ki so v nasprotju z izpodbijanim sklepom. Poleg tega ne morejo prezreti sklepa, sprejetega na podlagi člena 9 Uredbe št. 1/2003, ker je tak akt vsekakor izpodbojen in ker načelo lojalnega sodelovanja, določeno v členu 4(3) PEU, ter cilj učinkovite in enotne uporabe konkurenčnega prava Unije tem organom in tem sodiščem nalagata, da upoštevajo predhodno oceno Komisije ter jo obravnavajo kot indic ali celo začetni dokaz kršitve členov 101 in 102 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 23. novembra 2017, Gasorba in drugi, C‑547/16, EU:C:2017:891, točka 29).

131    V obravnavani zadevi drži, da je Komisija v točki 138 obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnila, da se njeni predhodni pomisleki glede konkurence, ki jih je navedla v obliki očitkov Yamal, „niso potrdili“.

132    Vendar, čeprav morajo organi, pristojni za konkurenco, in nacionalna sodišča dejansko upoštevati točko 138 obrazložitve izpodbijanega sklepa, po potrebi kot indic neobstoja kršitve členov 101 in 102 PDEU, pa ne iz besedila te točke ne iz, splošneje, vsebine preostalega izpodbijanega sklepa ni razvidno, da je Komisija, kar zadeva očitke Yamal, izrecno ugotovila neobstoj kršitve člena 102 PDEU. Zato je treba sporno besedilo prej razumeti tako, da se je Komisija odločila umakniti te očitke in sprejeti končne zaveze, čeprav se z njimi niso odpravljali navedeni očitki.

133    Sporno besedilo iz točke 138 obrazložitve izpodbijanega sklepa nikakor ne more spremeniti narave izpodbijanega sklepa ter nacionalnim organom, pristojnim za konkurenco, in sodiščem preprečiti, da ukrepajo. V skladu s členom 9(1) Uredbe št. 1/2003 v povezavi z uvodno izjavo 13 te uredbe lahko namreč Komisija opravi zgolj „predhodno oceno“ konkurenčnega položaja, ne da bi bilo nato s sklepom o zavezah, sprejetim na podlagi tega člena, ugotovljeno, ali je šlo za kršitev. Tako ni mogoče izključiti, da nacionalno sodišče ugotovi, da z ravnanji, ki so predmet sklepa o zavezah, ni spoštovan člen 101 ali 102 PDEU ter da namerava zato – drugače kot Komisija – odločiti, da gre za kršitev enega ali drugega člena. V uvodni izjavi 13 v povezavi z uvodno izjavo 22 Uredbe št. 1/2003 je v istem smislu izrecno pojasnjeno, da sklepi o zavezah ne posegajo v pristojnosti organov, pooblaščenih za konkurenco, in sodišč držav članic, da odločijo o primeru, ter ne vplivajo na pooblastilo teh sodišč in organov za uporabo členov 101 in 102 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 23. novembra 2017, Gasorba in drugi, C‑547/16, EU:C:2017:891, točki 26 in 27).

134    Komisija zato ni kršila načela lojalnega sodelovanja, te ugotovitve pa ne omajejo druge trditve Republike Poljske in tožeče stranke.

135    Prvič, dejstvo, da nacionalni organi, pristojni za konkurenco, niso mogli ukrepati šest let, je zgolj posledica izvajanja člena 11(6) Uredbe št. 1/2003, v katerem je določeno, da začetek formalnega postopka te organe razbremeni pristojnosti za uporabo členov 101 in 102 PDEU. Njihova pristojnost se obnovi, ko je postopek, ki ga je začela Komisija, končan (glej v tem smislu sodbo z dne 14. februarja 2012, Toshiba Corporation in drugi, C‑17/10, EU:C:2012:72, točke 80 in od 83 do 87).

136    Kar zadeva nacionalna sodišča, tem v primeru začetka formalnega postopka ni neomejeno dolgo odvzeta vsakršna možnost, da posredujejo v zadevah, ki se nanašajo na dejstva, povezana z očitki Yamal. Člen 16(1) Uredbe št. 1/2003 določa samo, da se morajo ta sodišča izogibati odločitvam, ki bi nasprotovale sklepu, ki ga namerava sprejeti Komisija v že začetem postopku, in lahko zato ocenijo, ali je potrebno, da svoje postopke ustavijo. Trditev, da so nekatere nacionalne tožbe zdaj zastarale zaradi zamud poljskih sodišč, ni upoštevna, saj upoštevni zastaralni roki in obravnavanje teh tožb s strani sodišč, ob neobstoju predpisov prava Unije, ki se uporabljajo, spadajo na področje procesne avtonomije Republike Poljske.

137    Poleg tega nobena določba iz uredb št. 1/2003 ali 773/2004 Komisiji ne nalaga, da mora nacionalne organe, pristojne za konkurenco, ali, splošneje, zainteresirane tretje stranke uradno obvestiti, kadar med postopkom opusti nekatere očitke v zvezi z zadevnim podjetjem. Tožeča stranka in Republika Poljska vsekakor ne navajata nobenega konkretnega nacionalnega postopka, na katerega je domnevno vplivalo ravnanje Komisije v obravnavani zadevi.

138    Drugič, zavrniti je treba trditev Republike Poljske, da so organ, pristojen za konkurenco, in poljska sodišča lahko upravičeno pričakovali, da bo Komisija posredovala v zvezi z očitki Yamal, glede na to, da zadnjenavedena ni uradno spremenila obsega OUK. Posledica, določena v členu 11(6) Uredbe št. 1/2003, in sicer da je z začetkom formalnega postopka nacionalnim organom, pristojnim za konkurenco, odvzeta pristojnost za uporabo členov 101 in 102 PDEU v zvezi z dejstvi, ki so predmet tega postopka, je namreč to, da so zadevna podjetja zaščitena pred vzporednimi postopki teh organov (glej v tem smislu sodbo z dne 11. novembra 1981, IBM/Komisija, 60/81, EU:C:1981:264, točka 18, in sklep z dne 15. marca 2019, Silgan Closures in Silgan Holdings/Komisija, T‑410/18, EU:T:2019:166, točka 20), vendar ne more pomeniti, da je bila Komisija zavezana sprejeti sklep bodisi na podlagi člena 7 bodisi na podlagi člena 9 te uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 26. septembra 2018, EAEPC/Komisija, T‑574/14, EU:T:2018:605, točka 86).

139    Nazadnje, ob predpostavki, da se Republika Poljska sklicuje na načelo varstva legitimnih pričakovanj, je treba spomniti, da ima pravico do sklicevanja na to načelo vsak posameznik, ki mu je institucija Unije s tem, da mu je dala natančna zagotovila, vzbudila legitimna pričakovanja (glej sodbo z dne 13. junija 2013, HGA in drugi/Komisija, od C‑630/11 P do C‑633/11 P, EU:C:2013:387, točka 132 in navedena sodna praksa). Republika Poljska pa ne navaja nobenega natančnega zagotovila, ki bi ga dala Komisija. V preostalem, OUK ne more pomeniti takih zagotovil, ker je bilo naslovljeno na družbo Gazprom in je bilo zgolj začasne narave. Enako takih zagotovil ne pomenita organizacija tržnega preizkusa in dejstvo, da so nekatere zainteresirane stranke predložile stališča v okviru tega preizkusa, glede na to, da so te okoliščine del rednega izvajanja člena 27(4) Uredbe št. 1/2003.

140    Zato je treba zavrniti trditev, ki se nanaša na kršitev načela lojalnega sodelovanja, in drugi del prvega tožbenega razloga.

141    Glede na vse navedeno je treba prvi tožbeni razlog v celoti zavrniti kot delno neutemeljen in kot delno brezpredmeten.

C.      Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 9 Uredbe št. 1/2003 v povezavi s členom 102 PDEU in načela sorazmernosti, ker je Komisija sprejela končne zaveze, čeprav naj te ne bi ustrezno odpravljale očitkov glede ravnanj, povezanih z določanjem cen

142    Tožeča stranka ob podpori Republike Poljske in Republike Litve trdi, da je Komisija storila več očitnih napak pri presoji in da je napačno uporabila pravo, s čimer je kršila člen 9 Uredbe št. 1/2003 v povezavi s členom 102 PDEU in načelo sorazmernosti, ker je ugotovila, da so zaveze, ki se nanašajo na ravnanja, povezana z določanjem cen (točki 18 in 19 končnih zavez), ustrezne, čeprav po navedbah tožeče stranke, Republike Poljske in Republike Litve ne omogočajo, da se cene plina ohranijo na ravni, ki je primerljiva z referenčnimi konkurenčnimi cenami, ali hitro in učinkovito obnovijo na to raven. Ta tožbeni razlog ima v bistvu štiri dele.

143    Komisija ob podpori družbe Gazprom meni, da je treba drugi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

1.      Prvi del drugega tožbenega razloga: napaka v predmetu zavez, ki se nanašajo na ravnanja, povezana z določanjem cen, ker ne odpravljajo bistva očitkov, ki se nanašajo na ta ravnanja

144    Tožeča stranka meni, da je Komisija storila očitno napako pri presoji s tem, da je sprejela zaveze, ki so omejene na spremembe klavzul o spremembi cene (price revision clauses), ki so vsebovane v pogodbah družbe Gazprom z njenimi strankami v vseh petih državah SVE, na katere se nanašajo ravnanja, povezana z določanjem cen, čeprav se pomisleki glede konkurence, ki so bili navedeni v OUK, niso nanašali na spremembe cen, temveč na nepoštene in previsoke cene, ki jih je družba Gazprom uporabljala v okviru teh pogodb (v nadaljevanju: pogodbene cene). S temi zavezami, ki so omejene na vzpostavitev novega postopka za spremembo cene, naj se ne bi odpravljal vir težave, to je obstoj formul za določanje cen (price formulae), vezanih na cene nekaterih naftnih derivatov.

145    Tožeča stranka tako, prvič, poudarja, da je Komisija v OUK ugotovila, da so zadevna ravnanja v nasprotju s prvim delom člena 102(a) PDEU, ki se nanaša na „nepoštene cene“, in ne z njegovim drugim delom, ki se nanaša na „druge nepoštene pogoje poslovanja“. Pomisleki glede konkurence naj bi se torej nanašali na previsoke cene, in ne na postopek za spremembo teh cen.

146    V zvezi s tem naj bi Komisija v OUK sama ugotovila, da so obstoječe formule za določanje cen, ki so indeksirane s cenami nafte, glavni dejavnik, ki prispeva k previsokim pogodbenim cenam. Ugotovila naj bi tudi, da je indeksiranje cen plina s cenami naftnih derivatov zastarela praksa, s katero se lahko ustvarijo cene, ki ne odražajo ekonomske vrednosti plina. Podobno naj bi v OUK izrecno predvidela korektivne ukrepe, zlasti spremembo teh formul, da cene, določene na njihovi podlagi, ne bi bile višje od cen na nizozemskem vozlišču Title Transfer Facility (TTF) ali cen, ki so vezane na stroške družbe Gazprom. Komisija naj tako s tem, da v končnih zavezah ni zahtevala spremembe formul za določanje cen, s čimer je omogočila, da je znova prišlo do previsokih cen, ne bi odpravila bistva svojih prvotnih pomislekov glede ravnanj, povezanih z določanjem cen, niti vzrokov za te previsoke cene, tako da naj bi bile zaveze, ki se nanašajo na ta ravnanja, neustrezne, izpodbijani sklep pa v nasprotju s cilji člena 102 PDEU.

147    V istem smislu Republika Litva opozarja, da so nepoštene in previsoke cene, ki veljajo v vseh petih državah SVE, na katere se nanašajo ravnanja, povezana z določanjem cen, posledica dejstva, da se cene plina v teh državah razlikujejo od cen, ki se uporabljajo v zahodni Evropi. Da bi se temu izognili, naj bi morala formula za določanje cen sama oblikovati konkurenčne cene, tako da bi bilo treba spremeniti to formulo, ne pa postopek za spremembo cen, ki naj bi trajal najmanj šest mesecev in bil odvisen od dobre volje družbe Gazprom.

148    Drugič, tožeča stranka meni, da je edini pravi razlog, ki ga je Komisija navedla v točki 165 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da bi utemeljila svojo odločitev, da ne spremeni formul za določanje cen, neutemeljen. Komisija naj namreč ne bi mogla zgolj na podlagi dejstva, da so se cene, ki izhajajo iz teh formul, v letih 2015 in 2016 znižale in „nekako uskladile“ s cenami na trgovalnih vozliščih, ugotoviti, da njeno posredovanje ni več upravičeno.

149    Natančneje, ta razlog naj nikakor ne bi bil podprt, zlasti ne z ekonomskimi analizami, niti naj se z njim nikakor ne bi upoštevali že po naravi spremenljiv značaj cen nafte, dejstvo, da te cene niso pod nadzorom institucij Unije, in posledično možnost, da pogodbene cene znova postanejo previsoke. Komisija naj bi prezrla dejstvo, da so bile cene nafte okoli leta 2015 in 2016 iz različnih razlogov na najnižji ravni in so odstopale od njihovih povprečnih vrednosti.

150    Komisija izpodbija trditev, da ni odpravila bistva pomislekov glede konkurence, ki so navedeni v očitkih v zvezi z ravnanji, povezanimi z določanjem cen.

151    Spomniti je treba, da so zaveze, ki se nanašajo na ravnanja, povezana z določanjem cen, navedene v točkah 18 in 19 končnih zavez. V točki 18 je v bistvu določeno, da je morala družba Gazprom v desetih tednih od začetka njihove veljavnosti predlagati spremembo zadevnih pogodb, da bi vključila novo klavzulo o spremembi cene ali spremenila obstoječe klavzule, da bi dosegla isti rezultat, in sicer, konkretno, nov postopek za spremembo formul, s katerimi se določajo pogodbene cene plina. Družba Gazprom bi morala to predlagati za vse pogodbe o dobavi plina s trajanjem najmanj treh let, ne glede na to, ali gre za veljavne ali nove pogodbe. V točki 19 končnih zavez je določenih pet elementov, ki jih je treba vključiti v ta novi postopek, da bi v primeru aktiviranja postopka prišli do novih formul za določanje cen.

152    Iz točk 18 in 19 končnih zavez torej izhaja, da se je Komisija dejansko odločila odobriti novi postopek za spremembo cen, ne pa zagotoviti takojšnjo spremembo formul za določanje cen.

153    V zvezi s tem drži, da se Komisija v OUK ni osredotočila na postopek za spremembo cen, ampak je preučila formule za določanje cen, ki obstajajo v zadevnih pogodbah, in zlasti indeksiranje s cenami naftnih derivatov, ki ga vključujejo te formule, pri čemer so jo zanimali inflacijski učinki tega indeksiranja na pogodbene cene plina, kot je med drugim razvidno iz oddelka 11.4 OUK, naslovljenega „[zaupno]“. Komisija je navedla, da so razlogi, ki so prvotno upravičevali indeksiranje formul za določanje cen s cenami naftnih derivatov, in sicer zlasti nezadostna zrelost trgov plina, v veliki meri izginili (točka 545 OUK), pri čemer je zadnjenavedena ugotovitev v bistvu razvidna tudi iz točke 76 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Vendar ostaja dejstvo, da so se pomisleki glede konkurence, ki jih je Komisija predhodno navedla v OUK, vendarle nanašali predvsem na obstoj potencialno previsokih pogodbenih cen in da Komisija ni [zaupno] (glej med drugim točki 949 in 981 OUK). To je v bistvu razvidno tudi iz povzetka predhodne ocene, ki je vsebovana v izpodbijanem sklepu (točki 62 in 63 obrazložitve tega sklepa).

154    Ne glede na to, kakšno je bilo v fazi predhodne ocene stališče Komisije o indeksiranju formul za določanje cen, je treba, prvič, poudariti, da so se v fazi upravnega postopka, med katerim so bile preučene zaveze, ki jih je predlagala družba Gazprom, pogodbene cene, vezane na znižanje cen naftnih derivatov, znižale, tako da so se uskladile s cenami, ki so se uporabljale na zahodnoevropskih vozliščih za trgovanje s plinom. Ta ugotovitev, ki sta jo Komisija in družba Gazprom navedli v okviru te tožbe, izhaja iz izpodbijanega sklepa (glej točko 76 obrazložitve in opombo 49 ter točki 162 in 164 obrazložitve izpodbijanega sklepa) in je tožeča stranka dejansko ne izpodbija, ampak namesto tega izpostavlja tveganje prihodnjega zvišanja cen nafte in s tem povezanega zvišanja pogodbenih cen na potencialno previsoko raven.

155    Zato glede na raven cen v času sprejetja končnih zavez ni šlo za potencialno previsoke cene, ki bi zahtevale spremembo formul za določanje cen s takojšnjim učinkom.

156    V zvezi s tem je treba dodati, da so zadevne stranke lahko hitro vložile zahtevo za spremembo cene in tako dosegle spremembo formul za določanje cen. V skladu s točko 19(ii), zadnji odstavek, končnih zavez lahko namreč te stranke kadar koli vložijo prvo zahtevo za spremembo cene, čim je novi postopek za spremembo cen vključen v dano pogodbo, pri čemer je morala družba Gazprom to vključitev predlagati v desetih tednih po vročitvi izpodbijanega sklepa.

157    Drugič, poudariti je treba, kot je navedeno v točki 176 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je Komisiji to, da se je odločila za nov postopek za spremembo cen, omogočilo, da ji ni treba sami, ob usklajevanju z družbo Gazprom, oblikovati novih formul za določanje cen za vsako od zadevnih pogodb, kar, glede na kompleksnost take naloge, ne bi bilo lahko. Namreč, [zaupno] (kot je razvidno iz točk 223 in 1065 OUK). Iz tega sledi, da ni bilo očitno nerazumno, da se Komisija, zlasti glede na potrebo po preučitvi gospodarskega ravnovesja in posebnih značilnosti vsake zadevne pogodbe, v okviru te priprave zavez ni odločila za tako konfiguriranje formul za določanje cen.

158    V preostalem je treba zavrniti trditev, da bi zaveze, ki se nanašajo na ravnanja, povezana z določanjem cen, omogočile ponavljanje prvotno spornih ravnanj, to je potencialno previsokih cen, in bi torej bile v nasprotju s členom 9 Uredbe št. 1/2003 v povezavi s členom 7 te uredbe. Glede na to, da mora izbira novega postopka za spremembo cen omogočiti preprečevanje učinkov morebitnega prihodnjega zvišanja cen nafte, tako da zagotovi, kot je navedeno v uvodni izjavi 179 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da cene v vseh petih zadevnih državah SVE, na katere se nanašajo ravnanja, povezana z določanjem cen, od konkurenčnih referenčnih cen v zahodni Evropi ne bodo nikoli odstopale „dlje kot zelo kratek čas“, je namreč cilj te izbire prav to, da se tako ponavljanje prepreči.

159    Glede na navedeno in brez poseganja v obravnavo naslednjih delov drugega tožbenega razloga, s katerimi tožeča stranka v bistvu izpodbija ustreznost novega postopka za spremembo cen kot takega, je treba ugotoviti, da je Komisija lahko sprejela zavezo, s katero se predvideva določitev tega novega postopka in ne takojšnja sprememba formul za določanje cen, ne da bi storila očitno napako pri presoji.

160    Prvi del drugega tožbenega razloga je treba zato zavrniti kot neutemeljen.

2.      Drugi del drugega tožbenega razloga: neučinkovitost novega postopka za spremembo cen

161    Tožeča stranka v okviru drugega dela izpodbija učinkovitost novega postopka za spremembo cen, predvidenega v zavezah, ki se nanašajo na ravnanja, povezana z določanjem cen. Ta del je v bistvu sestavljen iz štirih očitkov.

162    Komisija izpodbija napake, ki jih zatrjuje tožeča stranka.

a)      Neučinkovitost zavez glede na oviranje družbe Gazprom (prvi očitek)

163    Tožeča stranka trdi, da je Komisija storila napako, kar zadeva razloge, iz katerih je družbi Gazprom uspelo ohraniti previsoke pogodbene cene, zaradi česar je sprejela neučinkovit novi postopek za spremembo cen.

164    Komisija naj bi namreč napačno ugotovila, da so bile previsoke pogodbene cene v preteklosti posledica tega, da v zadevnih pogodbah ni bilo učinkovitih klavzul o spremembi cen, v katerih bi bilo napoteno na primerne referenčne cene, kot so cene na vozliščih za trgovanje s plinom. Taka ugotovitev naj bi bila v nasprotju z dokazi, ki jih je imela Komisija, in njenimi ugotovitvami v OUK. Natančneje, Komisija naj bi ob pravilni preučitvi klavzule o spremembi cen, ki jo vsebuje pogodba tožeče stranke z družbo Gazprom, lahko ugotovila, da je ta klavzula že omogočala sklicevanje na raven nekaterih referenčnih cen kot na okoliščino, ki upravičuje začetek spreminjanja cene, in kot na merilo za določitev nove cene.

165    Kljub temu, da naj bi obstoječe klavzule o spremembi cen že napotovale na konkurenčne referenčne cene in izvedbo nekaterih sprememb, pa naj bi se stranke družbe Gazprom vseeno soočale z nenehnim odstopanjem med spremenjenimi in konkurenčnimi cenami plina ter bile primorane plačevati nekonkurenčne cene.

166    Dejansko naj bi prava ovira za spremembe cen, kot naj bi Komisija med drugim ugotovila v UOK, izhajala iz oviranja družbe Gazprom, ki naj bi v preteklosti zavračala spremembo svojih cen in uporabo spremenjenih cen. Družba Gazprom naj bi zavlačevala postopke za spremembo cen, dokler ji je bila obstoječa formula za določanje cen naklonjena, saj naj bi bile njene stranke, ki so morale plačevati previsoke cene, na koncu pripravljene sprejeti tudi minimalna znižanja cen.

167    Natančneje, tožeča stranka najprej poudarja, da sprememba cen zahteva sodelovanje družbe Gazprom v različnih fazah, pri čemer se predpostavlja vsaj, da se je ta pripravljena v dobri veri pogajati o cenah in priznati spremenjene cene, ki izhajajo iz postopka spremembe, po potrebi z izvršitvijo morebitne arbitražne odločbe. Družba Gazprom pa naj bi izkoristila prav pomanjkljivosti postopka za spremembo cen, ki je predviden v obstoječih klavzulah, in naj bi svoje stranke vrsto let izsiljevala, med drugim z grožnjami z zmanjšanjem ali prekinitvijo dobave plina, če bi te vztrajale pri spremenjeni ceni. Poleg tega naj bi bila družba Gazprom tudi v položaju, v katerem je lahko ogrožala učinkovitost arbitraž z zavračanjem izvršitve arbitražnih odločb ali podaljševanjem njihovega trajanja. Ta ravnanja naj bi bila ponazorjena s položaji, v katerih sta bili družba Naftogaz, ki ima sedež v Ukrajini, in tožeča stranka. Dejansko naj bi v obdobju, ki ga je preučila Komisija, imele resnične koristi od spremenjenih cen samo zahodnoevropske stranke, medtem ko naj bi bile pri strankah iz petih zadevnih držav SVE, na katere se nanašajo ravnanja, povezana z določanjem cen, domnevne spremembe cen izvedene samo v nekaterih „scenarijih“, ki naj bi v bistvu ostali pod nadzorom družbe Gazprom.

168    V tem pogledu naj Komisija ne bi mogla trditi, da je to, da so stranke družbe Gazprom v značilnih okoliščinah teh scenarijev in zlasti v okviru „prisilnega kompromisa“ sprejele spremenjene cene, rezultat njihove svobodne izbire. Nasprotno, te izbire naj bi se izvedle pod pritiskom, ki ga je izvajalo to podjetje, in naj bi bile zgolj sestavni deli ali posledice zlorabe tega položaja s strani družbe Gazprom.

169    Komisija naj prav tako ne bi mogla trditi, da pretekla ravnanja družbe Gazprom v zvezi z zahtevami za spremembo cen, zlasti tista, s katerimi je bila seznanjena, niso upoštevna v okviru presoje ustreznosti novega postopka za spremembo cen samo zato, ker je ta novi postopek določen v zavezah, ki so zavezujoče. Tak pristop naj bi omogočal, da se prezrejo upoštevne dejanske okoliščine, in naj bi bil zato v nasprotju z naravo vloge Komisije, ki izhaja iz člena 102 PDEU, in z zahtevami glede izvajanja dokazov, kot jih je potrdilo Sodišče v sodbah z dne 15. februarja 2005, Komisija/Tetra Laval (C‑12/03 P, EU:C:2005:87), in z dne 10. julija 2008, Bertelsmann in Sony Corporation of America/Impala (C‑413/06 P, EU:C:2008:392). V resnici naj bi bilo treba dokaze o težavah, s katerimi so se v preteklosti srečevale stranke družbe Gazprom, in s tem o neučinkovitosti zavez, ki se nanašajo na ravnanja, povezana z določanjem cen, šteti za tako očitne, da jih ni mogoče izpodbiti, tako da predhodnih ugotovitev Komisije v zvezi s tem ni mogoče spremeniti.

170    V istem smislu naj Komisija ne bi konkretno pojasnila, kako se bo oviranje družbe Gazprom v prihodnje preprečevalo z zavezami, ki se nanašajo na ravnanja, povezana z določanjem cen, ali kako bi to ravnanje lahko pomenilo kršitev teh zavez. Kot naj bi bilo ugotovljeno v OUK, naj ne pogajanja o cenah ne arbitražni postopki ne bi zagotavljali odprave previsokih cen, saj naj bi se ravnanje družbe Gazprom nadaljevalo, dokler bodo obstajale strukturno nepoštene formule za določanje cen.

171    V tem pogledu naj bi bila učinkovitost Konvencije o priznavanju in izvrševanju tujih arbitražnih odločb, ki je bila 10. junija 1958 podpisana v New Yorku, omejena glede na ravnanje družbe Gazprom, saj naj bi zadnjenavedena zavračala izvršitev arbitražnih odločb, ovirala izvršilne postopke in prikrivala svoje premoženje, tako da ga prenese zunaj dosega sodišč, na katera bi se naslovniki teh odločb lahko obrnili.

172    Nazadnje, Republika Poljska in Republika Litva v skladu s trditvami tožeče stranke poudarjata, da je družba Gazprom še vedno nepogrešljiva dobaviteljica v regiji in da se njena pogajalska moč kljub izvedbi načrtovanih infrastrukturnih naložb in zlasti izgradnji povezovalnega plinovoda med Poljsko in Litvo ne bo zmanjšala. V teh okoliščinah naj bi morala Komisija od družbe Gazprom zahtevati ambicioznejše zaveze, s katerimi bi bilo mogoče zagotoviti učinkovite spremembe cen, saj naj ta družba ob trenutnem stanju zavez z navedenim oviranjem formalno ne bi kršila zavez, ki se nanašajo na ravnanje, povezano z določanjem cen.

173    Komisija ob podpori družbe Gazprom izpodbija trditve tožeče stranke glede neučinkovitosti novega postopka za spremembo cen in meni, da je treba ta očitek zavrniti.

174    V zvezi s tem Splošno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka s svojimi trditvami Komisiji očita, da je storila očitno napako pri presoji, ki je sestavljena iz dveh elementov, s katerima se pojasnjuje neučinkovitost novega postopka za spremembo cen. Na eni strani naj bi ta institucija kot vzrok za neučinkovite pretekle spremembe cen napačno opredelila nezmožnost sklicevanja na konkurenčne referenčne cene, na drugi strani pa naj ne bi ugotovila in odpravila pravega vzroka teh neučinkovitih sprememb, to je oviranja družbe Gazprom.

175    Kar zadeva prvi element trditev tožeče stranke, ki se nanaša na neobstoj konkurenčnih referenčnih cen v obstoječih klavzulah o spremembi cen, je v nasprotju s trditvami tožeče stranke iz primerov pogodb, navedenih v OUK (posebej v točkah od 226 do 232 tega obvestila, kot navaja Komisija), razvidno, da vsaj za določeno število zadevnih pogodb ni mogoče šteti, da njihove klavzule o določanju ali spremembi cen vsebujejo sklicevanja na konkurenčne in jasno opredeljene referenčne cene, kot jih razume Komisija v izpodbijanem sklepu. Ti primeri se nanašajo na klavzule, katerih besedilo se bistveno razlikuje od besedila smernic za določanje cen iz točke 19(iii) končnih zavez, zlasti v delu, v katerem se te smernice nanašajo na „ravni cen na konkurenčnih trgih plina v celinski zahodni Evropi“ in na tehtane povprečne uvozne cene v Nemčiji, Franciji in Italiji ter na raven cen na splošno priznanih vozliščih za trgovanje z utekočinjenim plinom v celinski Evropi.

176    Natančneje, kar zadeva klavzulo, ki je vsebovana v pogodbi, sklenjeni med družbo Gazprom in tožečo stranko, katere izvod je zadnjenavedena predložila z odgovori z dne 8. decembra 2020, Splošno sodišče ugotavlja, da [zaupno].

177    Zato se je Komisija pri presoji ustreznosti zavez, ki se nanašajo na ravnanja, povezana z določanjem cen, in zlasti smotrnosti izbire novega postopka za spremembo cen, lahko, ne da bi storila očitno napako pri presoji, oprla na predhodno ugotovitev, ki je med drugim navedena v točki 63 obrazložitve izpodbijanega sklepa (in, s podobnim besedilom, v točkah 78, 79 in 177 tega sklepa) in v skladu s katero je bil neobstoj jasno opredeljene, konkurenčne in javno dostopne referenčne cene (kot so cene na konkurenčnih vozliščih za trgovanje s plinom) v klavzulah o spremembi cene eden od glavnih dejavnikov, ki so lahko privedli do nepoštenih cen v vseh petih državah SVE, na katere se nanašajo ravnanja, povezana z določanjem cen.

178    Kar zadeva drugi element trditev tožeče stranke, ki se nanaša na oviranje s strani družbe Gazprom, je treba najprej poudariti, da so zaveze, ki se nanašajo na ravnanje, povezano z določanjem cen, namenjene določitvi novega postopka za spremembo cen, s katerim se krepi položaj strank družbe Gazprom v zadevnih državah SVE glede na njihov obstoječi položaj, kot je razviden iz OUK (predvsem iz točk od 226 do 232 tega obvestila). Kot je razvidno iz točke 151 zgoraj, točka 19 končnih zavez določa pet elementov, ki jih mora vsebovati navedeni postopek.

179    Natančneje, ta novi postopek, poleg tega da predpisuje smernice za določanje cen (glej točko 19(iii) končnih zavez, oddelek, naslovljen „Adjustment part of the price review clause“ (Del klavzule o spremembi cen, ki se nanaša na prilagoditev)), ki vključujejo napotitve na konkurenčne referenčne cene (glej točko 175 zgoraj), med drugim določa naslednje:

–        natančna merila, ki tem strankam omogočajo, da zahtevajo spremembo cen, vključno z merilom, ki temelji na odstopanju med višino pogodbenih cen in gibanjem cen na evropskih trgih plina, kot se to odraža v gibanju tehtanih povprečnih uvoznih cen v Nemčiji, Franciji in Italiji ali v gibanju cen na splošno priznanih vozliščih za trgovanje z utekočinjenim plinom v celinski Evropi (glej točko 19(i) končnih zavez, oddelek, naslovljen „The trigger part of the price review clause“ (Del klavzule o spremembi cen, ki se nanaša na aktiviranje));

–        možnost zahtevanja spremembe cen vsaki dve leti in, poleg te možnosti, pravico do zahtevanja spremembe enkrat v obdobju petih let (kar ustreza „jokerju“ iz točk 125 in 156 obrazložitve izpodbijanega sklepa) (glej točko 19(ii) končnih zavez, oddelek, naslovljen „The frequency and timing of the price review“ (Pogostnost in časovni načrt spremembe cen));

–        možnost, da stranke, če ne dosežejo soglasja v 120 dneh od vložitve zahteve za spremembo cen, spor glede cene predložijo v arbitražo (glej točko 19(iv) končnih zavez, oddelek, naslovljen „Arbitration part of the price review clause“ (Del klavzule o spremembi cen, ki se nanaša na arbitražo)).

180    Poleg teh elementov, ki sestavljajo novi postopek za spremembo cen, tožeča stranka predvsem ne more prezreti pomembne razlike glede na zahteve za spremembo cen, ki jih je v preteklosti vložila ena od zadevnih strank družbe Gazprom. Če bi stranka tako zahtevo vložila na podlagi navedenega postopka, bi ta zahteva spadala v okvir izvajanja zavez, ki so postale zavezujoče v skladu s postopkom iz člena 9 Uredbe št. 1/2003.

181    Ravnanje družbe Gazprom pri izvajanju končnih zavez bo tako nadziral predvsem skrbnik, zadolžen za nadzor teh zavez, v skladu z oddelkom 5.2 navedenih zavez. Tako bodo zadevne stranke družbe Gazprom, vključno s tožečo stranko, tega skrbnika in Komisijo lahko obvestile o ravnanju, ki po njihovem mnenju ni v skladu s končnimi zavezami. Če pa bi Komisija na podlagi informacij, ki so jih predložili navedeni skrbnik ali navedene stranke, ugotovila ravnanje, ki je v nasprotju z besedilom in ciljem teh zavez, bi lahko družbi Gazprom naložila globo v skladu s členom 23(2)(c) Uredbe št. 1/2003.

182    Tako ravnanje bi Komisiji tudi omogočilo, da ponovno začne upravni postopek na podlagi člena 9(2)(b) Uredbe št. 1/2003. V istem smislu je treba poudariti, da lahko Komisija na podlagi informacij, ki jih posreduje skrbnik, zadolžen za nadzor teh zavez, ali zadevne stranke, v skladu s členom 9(2)(a) in (c) navedene uredbe ponovno začne ta postopek, če ugotovi, da je prišlo do bistvene spremembe enega od dejstev, na katerih temelji sklep, ali da sklep temelji na nepopolnih, netočnih ali zavajajočih informacijah strank. Vendar glede na že opravljeno podrobno preiskavo in vročitev OUK takšen ponovni začetek postopka, njegov potek in kronološko zaporedje ne bi bili primerljivi z začetkom nove preiskave ab initio zoper to podjetje.

183    V teh okoliščinah, brez poseganja v morebitne ugotovitve in zaključke skrbnika, zadolženega za nadzor končnih zavez, ali Komisije, in tudi ob predpostavki, da je ravnanje družbe Gazprom v določenih okoliščinah lahko težko oceniti in opredeliti, bi bilo za to podjetje v tem primeru tvegano, če bi v okviru prihodnjih postopkov za spremembo cen ravnalo ovirajoče. Kot med drugim trdi Komisija, ima lahko zlasti ravnanje, s katerim bi družba Gazprom poskušala povezati izid pogajanj o cenah s pridobitvijo prednosti v svojo korist, ki očitno niso povezane s cenami, ali bistveno ovirala potek arbitraže, posledice, navedene v prejšnjih dveh točkah.

184    Dalje, ob upoštevanju navedenega predhodne ugotovitve iz točk od 976 do 979 OUK, ki se nanašajo na nezadostnost obstoječih klavzul o spremembi cen in položaj pred sprejetjem izpodbijanega sklepa, ne upravičujejo izpodbijanja ustreznosti zavez glede ravnanja, povezanega z določanjem cen. Enako zgolj okoliščina – do katere je prišlo po tem sprejetju in katere resničnost Komisija izpodbija – da od začetka veljavnosti teh zavez ni bila vložena nobena zahteva za spremembo cene, ne more biti dovolj za izpodbijanje njihove ustreznosti.

185    Poleg tega je treba zavrniti trditvi Republike Litve, da, na eni strani, Komisija ni upoštevala pripomb, ki jih je predložilo litovsko ministrstvo za energijo, in da, na drugi strani, skrbnika, ki je zadolžen za nadzor končnih zavez, plačuje družba Gazprom. Prva trditev namreč ni utemeljena. Kar zadeva drugo trditev, ob upoštevanju ukrepov iz točk od 23 do 44 končnih zavez to, da tega skrbnika plačuje družba Gazprom, ni dovolj za to, da se podvomi o njegovi neodvisnosti. Natančneje, izbira skrbnika poteka v skladu s strogim postopkom, po potrebi pa lahko skrbnika izbere tudi sama Komisija. Poleg tega je v teh točkah jasno določena naloga skrbnika in navedeno, da mu Komisija lahko da navodila.

186    Prvi očitek drugega dela drugega tožbenega razloga je treba zato zavrniti.

b)      Nezmožnost, da se z zavezami pravočasno odpravijo pomisleki glede konkurence (drugi očitek)

187    Tožeča stranka trdi, da se morajo s sklepom o zavezah hitro odpraviti pomisleki Komisije glede konkurence. Vendar naj bi ta zaradi pričakovanega trajanja postopkov, začetih v okviru novega postopka za spremembo cen, postal neučinkovit. Čeprav naj bi Komisija v OUK sama izpostavila ta problem, povezan s klavzulami o spremembi cene, pa naj nikakor ne bi razložila, kako bi se z novim postopkom za spremembo cen pravočasno popravile previsoke cene.

188    Natančneje, z možnostjo pogostejšega zahtevanja spremembe cen naj se ne bi odpravilo tveganje previsokih cen niti učinki, ki bi jih te imele tekom mnogo let izvajanja postopka za spremembo. Skrajšanje pogajalskega obdobja pred začetkom arbitraže za 60 dni, to je s 180 na 120 dni, naj ne bi vplivalo na dolžino samih arbitražnih postopkov, glede na to, da naj bi imela družba Gazprom manevrski prostor za upočasnitev spremembe v fazi arbitraže, v kateri lahko podaljša trajanje postopka. V zvezi s tem tožeča stranka navaja, da arbitraže med družbo Gazprom in njenimi strankami trajajo približno 25 mesecev. Temu obdobju naj bi se dodalo trajanje sodnih postopkov, ki so potrebni za izvršitev arbitražnih odločb, zlasti glede na to, da družba Gazprom zavrača njihovo izvršitev. V zavezah, ki se nanašajo na ravnanje, povezano z določanjem cen, naj se od družbe Gazprom ne bi z ničemer zahtevalo, naj si prizadeva za hitro rešitev spora glede cen, bodisi s pogajanji o cenah bodisi s takojšnjo izvršitvijo arbitražne odločbe.

189    Poleg tega tožeča stranka ugovarja temu, da bi se z retroaktivno uporabo spremenjenih cen, kot je predvidena v točki 19(v) končnih zavez, izravnala tveganja, povezana s trajanjem postopka za spremembo, medtem ko taka uporaba v resnici ne bi odpravila težav, s katerimi se srečujejo stranke družbe Gazprom, in sicer dolgotrajnega poslovanja z izgubo, izgube likvidnosti, nezmožnosti financiranja prihodnjih izboljšav ali celo stečaja.

190    Komisija, ki jo podpira družba Gazprom, meni, da je treba ta očitek zavrniti.

191    Opozoriti je treba, da Komisija pri izvajanju načela sorazmernosti v okviru člena 9 Uredbe št. 1/2003 zgolj preveri, ali zadevne zaveze odpravljajo pomisleke, o katerih je obvestila zadevna podjetja, in ali so ta podjetja ponudila manj omejevalne zaveze, ki prav tako ustrezno odpravljajo te pomisleke (sodba Alrosa, točka 41). Čeprav je za izpolnitev teh zahtev morda potrebno, da se s takimi zavezami „hitro“ odpravijo pomisleki glede konkurence, kot trdi tožeča stranka, je presoja te potrebe odvisna od posameznega primera.

192    V zvezi s tem je treba opozoriti, da so se v fazi upravnega postopka, v katerem so bile preučene zaveze, ki jih je predlagala družba Gazprom, po tem, ko so se znižale cene naftnih derivatov, pogodbene cene znižale in tako uskladile s cenami, ki so se uporabljale na zahodnoevropskih trgovalnih vozliščih. Zato v navedeni fazi ni bilo potencialno previsokih cen, ki bi zahtevale takojšnjo rešitev.

193    Opozoriti je treba tudi, da je morala družba Gazprom v skladu s točko 18 končnih zavez v razmeroma kratkem roku desetih tednov po začetku njihove veljavnosti predlagati spremembo zadevnih pogodb, da bi vključila novo klavzulo o spremembi cen ali spremembe obstoječih klavzul, ki bi omogočile nov postopek za spremembo cen. Poleg tega je v točki 19(i), zadnji odstavek, končnih zavez določeno, da je mogoče prvo zahtevo za spremembo cene predložiti kadar koli po določitvi tega novega postopka (glej točko 156 zgoraj).

194    Razen tega drži, da se bodo v okviru novega postopka za spremembo cen za zadevne stranke družbe Gazprom do sprejetja spremenjenih cen z arbitražnimi postopki, ki lahko trajajo več mesecev ali celo let, še naprej uporabljale obstoječe formule za določanje cen. Tožeča stranka in družba Gazprom navajata primera povprečnega trajanja takih postopkov, in sicer 25 mesecev oziroma 17,6 meseca.

195    Vendar, kot je bilo že navedeno v točkah od 178 do 182 zgoraj, je na eni strani cilj zavez glede ravnanj, povezanih z določanjem cen, določiti nov postopek za spremembo cen, s katerim se krepi položaj strank družbe Gazprom v zadevnih državah SVE glede na njihov obstoječi položaj. Na drugi strani pa bi se družba Gazprom z ravnanjem, ki je v nasprotju z besedilom in ciljem končnih zavez, izpostavila tveganju morebitne uporabe člena 9(2) in člena 23(2)(c) Uredbe št. 1/2003.

196    V teh okoliščinah tožeča stranka napačno trdi, da se družbi Gazprom z ničemer v zavezah glede ravnanja, povezanega z določanjem cen, ne nalaga, naj, zlasti v okviru arbitraž ali izvršitve arbitražnih odločb, spremeni svoje ravnanje glede na pretekle spremembe cen. V istem smislu je, brez poseganja v obravnavo očitkov in delov v nadaljevanju, treba šteti, da se mora položaj, ki izhaja iz novega postopka za spremembo cen, razlikovati od okoliščin, ki so kot primer navedene v točkah 977 in 978 OUK, na kateri se sklicuje tožeča stranka, v katerih so bili arbitražni postopki še posebej dolgi ali niso nujno privedli do konkurenčnih cen.

197    Poleg tega, kar zadeva domnevne finančne težave, v katerih naj bi se znašle zadevne stranke družbe Gazprom med čakanjem na spremenjene cene, kljub njihovi retroaktivni uporabi, je treba poudariti, da tožeča stranka ni navedla nobenega konkretnega preteklega primera, podprtega s podatki, ki bi ponazarjal te domnevne težave, tudi kar zadeva njo samo.

198    V ekonomski študiji, ki jo je tožeča stranka predložila v Prilogi U.6 k svojemu stališču o intervencijski vlogi družbe Gazprom, je kvečjemu navedeno, da se kupec plina, kot je tožeča stranka, srečuje z različnimi finančnimi neugodnostmi, med drugim izgubo, nastalo zaradi dodatnih stroškov, povezanih s ceno plina, in morebitno izgubo strank, ki odhajajo k cenejšim konkurentom (točke od 19 do 21 te študije). Vendar je treba poudariti, ne da bi se bilo treba izreči o dopustnosti tega dela navedene študije, da te neugodnosti prav tako niso podprte s številčnimi podatki ali konkretnimi preteklimi primeri in nikakor ne pomenijo dovolj resne finančne škode, kot je stečaj ali izstop z zadevnega trga, da bi lahko postavile pod vprašaj ustreznost novega postopka za spremembo cen, zlasti v delu, v katerem predpostavlja morebitno uporabo arbitraže.

199    Verjetnost tveganja take škode je dodatno zmanjšana glede na dejstvo, da iz točke 32 obrazložitve izpodbijanega sklepa v bistvu izhaja, da so številne zadevne stranke praviloma glavni trgovci na debelo v vsaki od zadevnih držav SVE in da v preteklosti niso bile izpostavljene dotoku velikih količin plina iz drugih zadevnih držav SVE.

200    Glede na navedeno in v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, je Komisija v točki 133 obrazložitve izpodbijanega sklepa lahko trdila, da je mogoče s končnimi zavezami takoj odpraviti pomisleke glede konkurence in zagotoviti okvir, usmerjen v prihodnost (forward-looking framework), s katerim se zagotavlja, da družba Gazprom v prihodnje ne bo ponovila iste zlorabe na trgu.

201    V preostalem, glede na to, da tožeča stranka v okviru tega očitka trdi, da bi morala Komisija posredovati tako, da bi zahtevala neposredno spremembo formul za določanje cen, ki so vključene v zadevne pogodbe, je dovolj opozoriti, da je bil tak očitek zavrnjen v okviru prvega dela tega tožbenega razloga.

202    V teh okoliščinah Splošno sodišče ugotavlja, da Komisija ni storila očitne napake pri presoji, ki jo zatrjuje tožeča stranka, ker se z zavezami, ki se nanašajo na ravnanje, povezano z določanjem cen, ne odpravljajo pravočasno očitki glede tega ravnanja.

203    Drugi očitek drugega dela drugega tožbenega razloga je treba zato zavrniti.

c)      Neupoštevanje stroškov arbitražnih postopkov (tretji očitek)

204    Tožeča stranka meni, da Komisija ni upoštevala velikih stroškov arbitražnih postopkov, čeprav je bila ta težava ugotovljena v OUK. Stranke družbe Gazprom naj bi sicer lahko zahtevale spremembe cen, vendar naj bi se med postopkom za spremembo soočile z dvojnim finančnim bremenom, saj naj bi morale nase prevzeti posledice previsokih cen kot takih in velike zneske, ki so potrebni za kritje stroškov arbitražnih postopkov.

205    Poleg tega, če bi stranke družbe Gazprom želele izpodbijati skladnost arbitražne odločbe s členom 102 PDEU, naj bi to zanje pomenilo dodatne stroške zaradi predložitve ekonomskih dokazov ali imenovanja izvedencev.

206    Komisija meni, da je treba ta očitek zavrniti.

207    V zvezi s tem drži, da je Komisija v OUK poudarila, da so arbitražni postopki, začeti v okviru sprememb cen, dragi, in pripomnila, da tudi glede na negotove rezultate teh postopkov in njihovo dolgotrajnost, [zaupno] (glej zlasti točki 236 in 977 OUK).

208    Vendar iz teh predhodnih ugotovitev ni razvidno, da je Komisija menila, da stranke družbe Gazprom niso mogle poravnati stroškov, povezanih z arbitražnim postopkom. Predvsem so zadevne stranke družbe Gazprom, kot je navedeno v točkah od 178 do 182 zgoraj, po sprejetju končnih zavez, ob upoštevanju elementov, določenih v točki 19 teh zavez in tveganj za družbo Gazprom, povezanih z morebitno uporabo člena 9(2) in člena 23(2)(c) Uredbe št. 1/2003, v močnejšem položaju kot pred tem sprejetjem.

209    V teh okoliščinah je Komisija lahko upravičeno menila, da bi te stranke lahko v okviru novega postopka za spremembo cen pri analizi smotrnosti začetka arbitraže prišle do drugačnih ugotovitev glede na predhodne ugotovitve, povzete v točki 207 zgoraj, in, natančneje, da bi bile veliko bolj naklonjene temu, da bi nosile stroške, povezane s tako arbitražo.

210    Glede na navedeno je treba ugotoviti, da Komisija ni storila očitne napake pri presoji, ki bi izhajala iz tega, da ni dovolj upoštevala stroškov arbitražnih postopkov, začetih v okviru novega postopka za spremembo cen.

211    Tretji očitek drugega dela drugega tožbenega razloga je treba zato zavrniti.

d)      Neustreznost omejitve trajanja pogodb (četrti očitek)

212    Republika Litva meni, da bi Komisija z omejitvijo vključitve nove klavzule o spremembi cen samo na pogodbe, ki trajajo vsaj tri leta, kar naj za pogodbe, sklenjene v Litvi, ne bi nikoli veljalo, družbi Gazprom omogočila, da se izogne zavezam glede ravnanja, povezanega z določanjem cen, saj bi ta družba s sklepanjem pogodb s krajšim trajanjem lahko še naprej vključevala formule za določanje cen, ki privedejo do nepoštenih cen.

213    Tveganje, ki je povezano s to možnostjo, dopuščeno družbi Gazprom, naj bi potrjevalo dejstvo, da je Komisija v Sklepu C(2016) 4764 final z dne 26. julija 2016 v zvezi s postopkom na podlagi člena 102 PDEU in člena 54 Sporazuma EGP (Zadeva AT.39317 – E.ON Gas) sama ugotovila, da so trgovci s plinom na debelo, ki so stranke družbe Gazprom, vse bolj naklonjeni kratkoročnim pogodbam.

214    Poleg tega naj bi Komisija v izpodbijanem sklepu ugotovila, da je dolgoročnost zadevnih pogodb prispevala k ohranitvi prevladujočega položaja družbe Gazprom na trgih petih držav SVE, na katere se nanašajo ravnanja, povezana z določanjem cen. Zato naj ne bilo razumljivo, da zdaj s tem, da novi postopek za spremembo cen omejuje na dolgoročne pogodbe, zadevne stranke spodbuja k sklepanju takih pogodb.

215    Komisija meni, da je treba ta očitek zavrniti.

216    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je tako iz OUK (glej zlasti točke 206, 217, 396, 458, 498 in, splošneje, oddelek 15.8.2) kot iz izpodbijanega sklepa (glej zlasti točke 70, 72, 75, 162 in 176 obrazložitve tega sklepa) jasno razvidno, da so se pomisleki glede konkurence, ki jih je Komisija izrazila glede ravnanj, povezanih z določanjem cen, nanašali samo na dolgoročne pogodbe, in sicer na pogodbe, ki trajajo najmanj tri leta.

217    Po mnenju Komisije je ta položaj med drugim mogoče pojasniti z dejstvom, da pogodbe s trajanjem, krajšim od treh let, pomenijo pogostejša pogajanja o cenah, s čimer naj bi se odpravilo tveganje, da bi te cene trajno odstopale od konkurenčnih referenčnih cen, kar je v nasprotju s tem, kar je bilo predhodno ugotovljeno v OUK za dolgoročne pogodbe, ki jih je družba Gazprom sklenila s svojimi strankami v petih državah SVE, na katere se nanašajo ravnanja, povezana z določanjem cen.

218    V teh okoliščinah in zlasti ob upoštevanju dejstva, da so se očitki v zvezi z ravnanji, povezanimi z določanjem cen, nanašali na dolgoročne pogodbe, Komisiji ni mogoče očitati, da je za odpravo teh očitkov sprejela zaveze glede ravnanj, povezanih z določanjem cen, ki se uporabljajo za pogodbe, ki trajajo najmanj tri leta.

219    Poleg tega, kar zadeva trditev, da naj bi omejitev navedenih zavez na dolgoročne pogodbe družbi Gazprom omogočila, da se tem zavezam izogne s sklepanjem pogodb za obdobje, krajše od treh let, je treba spomniti, da sta tako tožeča stranka kot Komisija na vprašanje o interesih strank družbe Gazprom na eni strani in te družbe na drugi strani za sklepanje kratkoročnih ali dolgoročnih pogodb v odgovorih z dne 8. decembra 2020 v bistvu navedli, da so preudarki, ki jih je treba upoštevati, različni in da imajo lahko tako navedene stranke kot družba Gazprom interes za sklenitev pogodb ene ali druge vrste, tako da bi bilo treba to izbiro preučiti za vsak primer posebej.

220    Še več, tožeča stranka je v odgovorih z dne 8. decembra 2020, kar zadeva baltske države, navedla tudi, da zato, ker ti trgi družbi Gazprom niso nudili jamstva velikih količin, bi bilo tej znatno manj pomembno, da s strankami, ki so dejavne na teh trgih, sklene dolgoročne pogodbe, tako da bi se lahko zlahka odločila, da dolgoročne pogodbe opusti v korist kratkoročnih (praviloma enoletnih). Vendar ta okoliščina dokazuje, da odločitev družbe Gazprom za sklenitev kratkoročne pogodbe ni nujno posledica želje po tem, da se izogne zavezam, ki se nanašajo na ravnanja, povezana z določanjem cen.

221    Glede na navedeno je treba zavrniti četrti očitek drugega dela drugega tožbenega razloga in posledično zavrniti ta del v celoti kot neutemeljen.

3.      Tretji del drugega tožbenega razloga: napake pri oblikovanju smernic za določanje cen

222    Tožeča stranka kot nadaljevanje drugega dela tega tožbenega razloga, katerega namen je izpodbijati učinkovitost novega postopka za spremembo cen, trdi, da je Komisija storila očitne napake pri presoji v zvezi z vsebino smernic za določanje cen, ki so navedene v točki 19(iii) končnih zavez, v oddelku, naslovljenem „Del klavzule o spremembi cen, ki se nanaša na prilagajanje“. Ta del je v bistvu sestavljen iz petih očitkov.

223    Komisija izpodbija te domnevne napake.

a)      Neobstoj prednostne razvrstitve meril, vsebovanih v smernicah za določanje cen, in nejasnost teh smernic (prvi očitek)

224    Tožeča stranka meni, da so v smernicah za določanje cen določena tri merila za spremembo formul za določanje cen, in sicer, prvič, tehtano povprečje uvoznih cen v Nemčiji, Franciji in Italiji, drugič, cene na splošno priznanih vozliščih za trgovanje z utekočinjenim plinom v celinski Evropi in, tretjič, značilnosti plina, dobavljenega na podlagi določene pogodbe. Vendar naj bi se ta tri merila razlikovala od primerjalnih vrednosti, ki jih je uporabila Komisija v OUK, da bi ocenila, ali so pogodbene cene morda previsoke.

225    Tožeča stranka trdi, da bi bilo treba predvideti prednostno razvrstitev teh treh meril, določenih v smernicah za določanje cen, in da bi moralo biti glavno merilo merilo cen na splošno priznanih trgovalnih vozliščih. Tega neobstoja prednostne razvrstitve naj ne bi bilo mogoče upravičiti z dejstvom, da zmanjšuje tveganja, povezana z znatnim spreminjanjem cen zaradi enega od meril, saj bi v tem primeru arbitražna sodišča prednostno razvrstitev opravila prosto in na način, ki bi bil lahko ugoden za družbo Gazprom.

226    Poleg tega tožeča stranka in Republika Poljska trdita, da so smernice za določanje cen presplošne, tako da se spremenjene cene lahko razlikujejo glede na arbitre, njihovo razlago pogodbenih klavzul, imenovane izvedence ali celo presojo posebnih okoliščin vsakega spora glede cen. Končno naj bi to družbi Gazprom omogočilo, da se v praksi zaščiti pred znižanjem cen, in ne bi prispevalo k ponovni vzpostavitvi svobodne in neizkrivljene konkurence na evropskih trgih plina.

227    Komisija ob podpori družbe Gazprom meni, da so smernice za določanje cen ustrezne in da je zato treba ta očitek zavrniti.

228    Spomniti je treba, da mora upoštevna klavzula zadevnih pogodb v skladu s točko 19(iii) končnih zavez vsebovati naslednje smernice za določanje cen:

„pogodbenice pri spreminjanju določb, ki se nanašajo na pogodbeno ceno, upoštevajo raven cen na konkurenčnih trgih plina v celinski zahodni Evropi, med drugim tehtane povprečne uvozne cene na meji v Nemčiji, Franciji in Italiji ter raven cen na splošno priznanih vozliščih za trgovanje z utekočinjenim plinom v celinski Evropi (vključno z, med drugim, TTF, NCG itd.), pri čemer ustrezno upoštevajo vse značilnosti zemeljskega plina, dobavljenega na podlagi pogodbe (kot so, med drugim, količina, kakovost, kontinuiteta in prilagodljivost)“.

229    Vendar je iz razlage smernic za določanje cen v povezavi z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa (posebej točkama 103 in 155 obrazložitve tega sklepa) razvidno, da sta v teh smernicah določeni dve merili, in ne tri merila, ki jih je opredelila tožeča stranka. Kot je med drugim na obravnavi poudarila Komisija, je pri določitvi novih formul za določanje cen tako treba, prvič, upoštevati raven cen na konkurenčnih trgih plina v celinski zahodni Evropi, pri čemer je treba, drugič, ustrezno upoštevati posebne značilnosti pogodbe, na katero se nanaša sprememba cene.

230    Kar zadeva prvonavedeno merilo, je iz smernic za določanje cen razvidno tudi, da je treba raven cen na konkurenčnih trgih plina v celinski zahodni Evropi razumeti zlasti glede na dve vrsti podatkov, in sicer, prvič, tehtane povprečne uvozne cene v Nemčiji, Franciji in Italiji (v nadaljevanju: povprečne uvozne cene) in, drugič, raven cen na splošno priznanih vozliščih za trgovanje z utekočinjenim plinom v celinski Evropi (v nadaljevanju: cene na vozliščih).

231    Trditve tožeče stranke je treba obravnavati ob upoštevanju teh ugotovitev.

232    Kar zadeva neobstoj prednostne razvrstitve, ki ga navaja tožeča stranka, je treba poudariti, da je ne glede na to, kateri podatki se uporabijo, glavno merilo, na katero se morajo sklicevati stranke zadevne pogodbe in arbitražna sodišča, katerim je morda predložena zadeva, merilo „ravni cen na konkurenčnih trgih plina v celinski zahodni Evropi“.

233    Ker pa se del plina, kupljenega v celinski zahodni Evropi, kupi na podlagi pogodb o dobavi plina, po možnosti dolgoročnih, sklenjenih v okviru transakcij, ki se razlikujejo od tistih, ki potekajo na vozliščih za trgovanje s plinom, cene plina, ki izhajajo iz teh pogodb, prispevajo k oblikovanju ravni cen na „konkurenčnih trgih plina v celinski zahodni Evropi“, čemur tožeča stranka ne oporeka. Med drugim je treba opozoriti, da je Komisija v OUK, v okviru svoje predhodne ocene potencialno previsokih cen, ki se uporabljajo za pogodbe s strankami družbe Gazprom v zadevnih državah SVE, uporabila cene, ki se uporabljajo za dolgoročne pogodbe, sklenjene med to družbo in nemškimi strankami (glej oddelek 10.2.1 OUK). Tožeča stranka tega pristopa Komisije v OUK ni grajala.

234    Podatki o povprečnih uvoznih cenah se tako v smernicah za določanje cen uporabljajo za zajem cen, ki se uporabljajo za pogodbe o dobavi plina, ki se razlikujejo od cen na trgovalnih vozliščih. Zato lahko ti podatki razumno odražajo raven cen na „konkurenčnih trgih plina v celinski zahodni Evropi“.

235    Poleg tega je treba poudariti, da zaveze glede ravnanj, povezanih z določanjem cen, niso namenjene temu, da se zadevnim strankam zagotovijo cene, ki so primerljive z najnižjimi razpoložljivimi cenami na konkurenčnih trgih v celinski zahodni Evropi, temveč cene, ki so primerljive s splošno ravnjo cen na teh trgih, ki izhaja tako iz cen na vozliščih kot iz povprečnih uvoznih cen. V teh okoliščinah tožeča stranka ne more uspeti s trditvijo, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, ker ni prednostno razvrstila teh dveh vrst podatkov, ki sta določeni v smernicah za določanje cen.

236    Kar zadeva trditev, da je besedilo smernic za določanje cen nejasno in presplošno, je najprej treba opomniti, da dejstvo, da uporaba smernic za določanje cen lahko privede do spremenjenih cen, ki se razlikujejo od ene zadevne pogodbe do druge, kar je med drugim odvisno od arbitrov, ne more upravičiti tega, da se šteje, da so te smernice neustrezne, saj glede na to, da se lahko značilnosti zadevnih pogodb razlikujejo, razlike v cenah, ki se uporabljajo od ene pogodbe do druge, kot take ne morejo upravičiti tega, da se te smernice štejejo za očitno neustrezne. Zaveze, ki se nanašajo na ravnanja, povezana z določanjem cen, namreč niso namenjene temu, da se v okviru vseh zadevnih pogodb pridobijo zelo podobne ali enake spremenjene cene.

237    Nato je treba spomniti, da prvo merilo v delu, v katerem se izrecno nanaša na „raven cen na konkurenčnih trgih plina v celinski zahodni Evropi“, napotuje na referenčne cene (benchmark), ki so očitno veliko bolj konkurenčne od referenčnih cen, opredeljenih v obstoječih klavzulah o določanju ali spreminjanju cen v zadevnih pogodbah, med drugim v klavzuli, ki je vsebovana v pogodbi tožeče stranke, ki napotuje na „[zaupno]“. S tega vidika smernice še zdaleč niso nejasne, temveč pomenijo izboljšanje glede na obstoječe klavzule.

238    Poleg tega Splošno sodišče poudarja, da je družba Gazprom s tem, da je Komisiji predlagala, naj konča upravni postopek na podlagi člena 9 Uredbe št. 1/2003, in sicer s sprejetjem sklepa, s katerim zaveze postanejo zavezujoče, in ker ni prekinila pogajanj s to institucijo, soglašala s tem, da končne zaveze postanejo zavezujoče na podlagi člena 1 izpodbijanega sklepa. Ta odločitev je družbi Gazprom omogočila, da se je izognila morebitni ugotovitvi kršitve konkurenčnega prava in morebitni globi, s katero Komisija kaznuje to kršitev (glej v tem smislu sodbo Alrosa, točki 35 in 48), kar potrjuje ugotovitev iz člena 2 navedenega sklepa, da ukrepanje Komisije ni več potrebno. Vendar to pomeni, da mora družba Gazprom izpolnjevati te zaveze, sicer tvega posledice ugotovitve neupoštevanja tega sklepa, navedene v točkah 181 in 182 zgoraj, vključno z naložitvijo globe. To podjetje je tudi pod stalnim nadzorom, katerega namen je preveriti, ali se te zaveze izpolnjujejo v času njihove veljavnosti, kot je razvidno iz oddelka 5 navedenih zavez, v katerem je med drugim predvideno imenovanje skrbnika, zadolženega za nadzor njihovega izvajanja.

239    V tem okviru družbe Gazprom ne zavezuje le vsebina teh končnih zavez, ampak tudi sam izpodbijani sklep, pri čemer je treba poleg tega opozoriti, da je treba izrek akta razlagati ob upoštevanju njegove obrazložitve (glej v tem smislu sklep z dne 10. julija 2001, Irish Sugar/Komisija, C‑497/99 P, EU:C:2001:393, točka 15, ter sodbi z dne 22. oktobra 2013, Komisija/Nemčija, C‑95/12, EU:C:2013:676, točka 40, in z dne 13. decembra 2013, Madžarska/Komisija, T‑240/10, EU:T:2013:645, točka 90). Zato mora družba Gazprom v okviru izvrševanja končnih zavez, ki vključuje izvajanje in razlago smernic za določanje cen, te zaveze uporabljati in jih razlagati v skladu z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa, vključno kar zadeva stališča, ki jih ima v okviru pogajanj o cenah in arbitražah, začetih na podlagi arbitražne klavzule iz člena 19(iv) navedenih zavez.

240    Vendar je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je po mnenju Komisije raven cen na trgovalnih vozliščih posebej pomembna pri opredelitvi spremenjenih cen (glej zlasti točke 103, 164 in 178 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Zato mora družba Gazprom v okviru danega arbitražnega postopka zavzeti stališče v skladu s to obrazložitvijo in načeloma ne more trditi, da bi morali arbitri prezreti raven cen na teh vozliščih.

241    Nazadnje, tožeča stranka in Republika Poljska nista predložili alternativnega besedila teh smernic, s katerim bi se po njunem mnenju zagotovila ustreznost zavez glede določanja cen. Prav tako v svojih vlogah nista navedli konkretnih trditev, s katerimi bi podprli svoj očitek glede nejasnih in presplošnih smernic za določanje cen. Edini konkretnejši elementi v podporo tem trditvam so vsebovani v ekonomski študiji, ki jo je tožeča stranka predložila v prilogi k svojemu stališču o intervencijski vlogi družbe Gazprom.

242    Vendar so ti elementi iz ekonomske študije tožeče stranke v veliki meri nedopustni.

243    Namreč, razen če je namen navedenih elementov odgovoriti na dokaze, ki jih je družba Gazprom podala v ekonomski študiji, ki jo je predložila v prilogi k intervencijski vlogi, so dokazi, ki so vsebovani v ekonomski študiji tožeče stranke, v skladu s členom 85(2) in (3) Poslovnika prepozni (glej v tem smislu sodbo z dne 13. decembra 2018, Monolith Frost/EUIPO – Dovgan (PLOMBIR), T‑830/16, EU:T:2018:941, točka 21 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu in po analogiji tudi sodbo z dne 17. decembra 1998, Baustahlgewebe/Komisija, C‑185/95 P, EU:C:1998:608, točka 72). Natančneje, elementi iz oddelkov 3.2 in 3.5 niso podani v odgovor na nasprotni dokaz, ki ga je predložila Komisija ali družba Gazprom, in nič ne kaže, da ta oddelka ekonomske študije tožeče stranke ne bi mogla biti naročena zadevnemu svetovalcu že prej, da bi bila predložena vsaj kot dokazni predlog v tožbi.

244    Enako so elementi, ki so bili podani v ekonomski študiji tožeče stranke, trditve, ki bi morale biti navedene v tožbi ali stališču tožeče stranke o intervencijski vlogi družbe Gazprom. Splošno sodišče namreč v prilogah ni dolžno iskati ter prepoznavati razlogov in trditev, ki bi jih lahko štelo za temelj tožbe, saj imajo priloge zgolj dokazno in pomožno funkcijo. Podobno se zahteva, če se v utemeljitev tožbenega razloga navaja očitek. Očitek, katerega bistveni elementi so povzeti samo v prilogah k tožbi, tako ne izpolnjuje navedenih zahtev (glej sodbo z dne 13. julija 2011, Polimeri Europa/Komisija, T‑59/07, EU:T:2011:361, točki 161 in 162 ter navedena sodna praksa).

245    Kljub temu je Splošno sodišče preučilo upoštevne elemente, navedene v točkah 25, 27, 32 in 33 ekonomske študije tožeče stranke.

246    Prvič, kar zadeva trditev, da se pri spremembi cen lahko upoštevajo samo povprečne uvozne cene, brez cen na vozliščih (točka 25 ekonomske študije), je treba šteti, da se s tem, da sta v smernice za določanje cen izrecno vključeni obe zgoraj navedeni kategoriji podatkov, pred katerima sta navedeni besedi „med drugim“, poudarja pomen teh dveh vrst podatkov, kar morajo arbitražna sodišča, zadolžena za uporabo teh smernic, upoštevati, tudi če izpodbijani sklep njih samih ne zavezuje.

247    Poleg tega družbo Gazprom zavezujejo tako končne zaveze kot izpodbijani sklep, s katerim so te postale zavezujoče. Iz obrazložitve tega sklepa pa je razvidno, da so podatki o cenah na vozliščih posebej pomembni za določitev spremenjenih cen (glej zlasti točke 103, 164 in 178 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Zato mora družba Gazprom v okviru danega arbitražnega postopka zavzeti stališče, ki je v skladu s to obrazložitvijo, in načeloma ne more trditi, da bi morali arbitri te cene na vozliščih prezreti.

248    Drugič, v skladu z ekonomsko študijo tožeče stranke (točka 27) naj bi merilo, povezano z značilnostmi dane zadevne pogodbe (kot so količina, kakovost, kontinuiteta in prilagodljivost), družbi Gazprom omogočilo, da ji nikakor ne bi bilo treba upoštevati ravni cen na vozliščih. Ker je taka razlaga v nasprotju z besedilom smernic za določanje cen in ni utemeljena, jo je treba zavrniti.

249    Tretjič, v skladu s študijo tožeče stranke so smernice za določanje cen neustrezne, saj v njih ni predvidena stalna indeksacija pogodbenih cen s cenami naftnih derivatov (točki 32 in 33 te študije). V zvezi s tem je dovolj poudariti, da se v teh smernicah ni bilo treba izrecno sklicevati na to indeksacijo, saj morajo te, s tem ko zagotavljajo, da so cene čim bliže zahodnoevropskim konkurenčnim cenam, omogočiti popravek morebitnih inflacijskih učinkov navedene indeksacije.

250    Poleg tega, glede na to, da tožeča stranka meni, da smernice za določanje cen niso učinkovite, ker se nejasno nanašajo na „raven cen“ na konkurenčnih trgih plina v celinski zahodni Evropi, namesto da bi določale indeksacijo s temi cenami, je dovolj opozoriti, da nikakor ne pojasnjuje, kako bi se taka indeksacija izvajala v praksi, in da ni izključeno, da bi se s spremembo na podlagi pogajanja ali arbitraže prišlo do take rešitve. Še več, kot je navedeno v točki 239 zgoraj, se morajo smernice za določanje cen uporabljati ob upoštevanju obrazložitve izpodbijanega sklepa, v kateri je zlasti določeno, da je cilj končnih zavez „zagotoviti, da cene plina, ki se uporabljajo v pogodbah, indeksiranih z nafto v [zadevnih državah SVE], ostanejo usklajene s konkurenčnimi referenčnimi cenami“ (točka 164 obrazložitve tega sklepa), in da je torej cilj teh zavez „zagotoviti, da bodo cene, ki se uporabljajo v petih [državah SVE, na katere se nanašajo ravnanja, povezana z določanjem cen], potem ko bodo spremenjene, določene v skladu s konkurenčnimi referenčnimi cenami v zahodni Evropi“ (točka 179 obrazložitve tega sklepa).

251    Glede na zgornje ugotovitve ni dokazano, da je Komisija storila očitne napake pri presoji, ki jih zatrjuje tožeča stranka. Poleg tega, ob predpostavki, da tožeča stranka trdi, da bi morale smernice za določanje cen zadevnim strankam omogočiti, da dosežejo najnižje možne cene, kot so cene na vozliščih, je dovolj opozoriti, da okoliščina, da bi bilo mogoče sprejeti tudi druge zaveze, celo če bi bile te ugodnejše za konkurenco, kot taka ne more privesti do razglasitve ničnosti izpodbijanega sklepa (glej v tem smislu sodbo Morningstar, točka 59).

252    Prvi očitek tretjega dela drugega tožbenega razloga je treba zato zavrniti, ne da bi to vplivalo na obravnavo drugih očitkov.

b)      Neustreznost merila, ki se nanaša na raven cen na vozliščih za trgovanje s plinom (drugi očitek)

253    Tožeča stranka poudarja, da britansko trgovalno vozlišče „National Balancing Point“ (NBP) ni bilo vključeno kot referenčno vozlišče, ki je izrecno opredeljeno v smernicah za določanje cen (drugače kot vozlišči „Title Transfer Facility“ (TTF) in „NetConnect Germany“ (NCG)), čeprav bi njegova uveljavljenost in dejstvo, da se Združeno kraljestvo oskrbuje s plinom iz celinske Evrope, upravičevala njegovo vključitev. V nasprotju s prvotnimi trditvami Komisije pa naj se na to vozlišče ne bi bilo mogoče sklicevati, ker se besedilo smernic za določanje cen nanaša na vozlišča „celinske“ Evrope. S to napako naj bi se potrdile ostale zatrjevane težave pri razlagi.

254    Komisija meni, da je treba ta očitek zavrniti.

255    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se z uporabo besede „celinski“ na dveh mestih v smernicah za določanje cen izključuje uporaba podatkov o cenah, ki izhajajo iz vozlišča NBP.

256    Vendar ta izključitev sama po sebi ne more zadostovati za ugotovitev očitne napake pri presoji, ki jo je storila Komisija v zvezi s pripravo smernic za določanje cen, saj te dovoljujejo uporabo drugih „splošno priznanih“ vozlišč in izrecno napotujejo na vozlišči TTF in NCG, katerih ustreznosti in likvidnosti tožeča stranka ne izpodbija. Poleg tega zadnjenavedena v svoji ekonomski študiji izrecno pojasnjuje, da je vozlišče TTF uveljavljeno in da je eno najbolj likvidnih trgovalnih vozlišč v Evropi.

257    Drugi očitek tretjega dela drugega tožbenega razloga je treba zato zavrniti.

c)      Neustreznost povprečnih uvoznih cen v Nemčiji, Franciji in Italiji (tretji očitek)

258    Tožeča stranka meni, da so podatki, ki se nanašajo na povprečne uvozne cene v Nemčiji, Franciji in Italiji, neustrezni in da poleg tega niso bili uporabljeni v OUK. Prvič, v smernicah za določanje cen naj ne bi bilo navedeno, kateri vir je treba uporabiti za določitev upoštevnih cen, javno dostopni podatki pa naj ne bi odražali dejanskih cen v danem obdobju, ker naj ne bi bilo retroaktivnega in natančnega popravka teh podatkov v primeru poznejše spremembe cen v okviru pogajanj ali arbitraže.

259    Drugič, povprečne uvozne cene naj ne bi bile ustrezne, ker naj bi bili trgi plina v Franciji in Italiji, ki naj ne bi bili niti najbolj likvidni niti najbolj liberalizirani, praviloma dražji od tistih v Nemčiji. Poleg tega naj bi stranke družbe Gazprom v petih državah SVE, na katere se nanašajo ravnanja, povezana z določanjem cen, cene, ki se uporabljajo v teh dveh državah, le redko uporabljale kot referenčne cene.

260    Tretjič, v osmih letih uporabe končnih zavez naj bi se trgi plina lahko spremenili, tako da bi lahko povprečne uvozne cene ene od teh treh držav izgubile „status“ referenčne cene, pri čemer naj smernice za določanje cen te možnosti ne bi predvidevale. Poleg tega naj Komisija ne bi upoštevala predloga, ki ga je med tržnim preizkusom podala tožeča stranka, naj se referenčne cene določijo na podlagi objektivne metode.

261    Četrtič, povprečne uvozne cene naj bi bile praviloma višje od cen na vozliščih, tako da naj bi povzročale pritisk za zvišanje cen, ki izhajajo iz smernic za določanje cen.

262    Komisija meni, da je uporaba povprečnih uvoznih cen ustrezna in da je zato treba ta očitek zavrniti.

263    V zvezi s tem je treba najprej v skladu s tem, kar je bilo že navedeno v točkah od 233 do 235 zgoraj, poudariti, da načeloma ni razloga, ki bi upravičeval izključitev podatkov v zvezi z uvoznimi cenami. Trditve, ki jih je navedla tožeča stranka, te ugotovitve ne omajajo.

264    Prvič, kar zadeva praktične in tehnične ovire, ki jih je ugotovila tožeča stranka, je treba opozoriti, da niso takšne, da se osebe, ki so vključene v reševanje sporov glede cen, vključno z osebjem zadevnih strank, arbitri in izvedenci, s katerimi sodelujejo arbitražna sodišča, nanje ne bi mogle odzvati ali jih upoštevati pri izdelavi formul za določanje cen. Te osebe bi tako lahko uporabile informacije o cenah, ki jih dajo na voljo javni organi (nacionalni organi ali Eurostat (statistični urad Evropske unije)), pa tudi tiste, ki jih predložijo zasebna podjetja, in oblikovale take formule, da bi se presegle morebitne pomanjkljivosti teh informacij, zlasti dejstvo, da ne odražajo sprememb cen, do katerih je prišlo po tem, ko so navedeni organi ali zasebna podjetja zbrali upoštevne podatke. Enako je mogoče razumno pričakovati, da lahko navedene osebe upoštevajo običajno opažene razlike med povprečnimi uvoznimi cenami in cenami na vozliščih, zlasti kar zadeva vključitev „vstopnih stroškov“ (entry costs).

265    Drugič, tudi ob predpostavki, da sta trga plina v Franciji in Italiji manj likvidna in manj liberalizirana od trga v Nemčiji, to ne more zadostovati za ugotovitev, da je Komisija naredila očitno napako pri presoji, ker je vključila prvonavedeni državi. Dejstvo je, da so plinski trgi teh treh držav konkurenčni kljub velikim tržnim deležem družbe Gazprom. Dalje, kar zadeva trditev, da so drugi trgi, kot je tisti v Belgiji ali na Nizozemskem, bolj likvidni, je dovolj ugotovitev, da se s smernicami za določanje cen strankam in arbitrom ne preprečuje, da bi upoštevali te druge trge.

266    Tretjič, kot ugotavlja Komisija, tožeča stranka ne navaja nobenega razloga, ki bi upravičeval bojazen, da bi se okoliščine spremenile tako, da trgi plina v Nemčiji, Franciji ali Italiji ne bi bili več konkurenčni in da se povprečne uvozne cene, ki se nanašajo na eno ali drugo od teh držav, ne bi mogle več uporabljati kot referenčne cene. Vsekakor lahko Komisija v primeru bistvene spremembe dejstev, na katerih temelji izpodbijani sklep, na podlagi člena 9(2) Uredbe št. 1/2003 ponovno začne postopek.

267    Četrtič, kot je razvidno iz ugotovitev iz točk od 233 do 235 in 263 zgoraj, tudi ob predpostavki, da so povprečne uvozne cene višje od cen na vozliščih in tako povzročajo „pritisk za zvišanje“ ravni cen, ki izhaja iz smernic za določanje cen, tožeča stranka ni dokazala, da so te povprečne cene načeloma neustrezne.

268    Tretji očitek tretjega dela drugega tožbenega razloga je treba zato zavrniti.

d)      Značilnosti plina, dobavljenega v okviru dane pogodbe (četrti očitek)

269    Tožeča stranka trdi, da Komisija s tem, da je dovolila drugo merilo smernic za določanje cen, s katerim se zahteva, da se „ustrezno upoštevajo vse značilnosti plina, dobavljenega v okviru [dane pogodbe]“, ni upoštevala, da je družba Gazprom take značilnosti v preteklosti zlorabljala. Zadnjenavedena naj bi namreč svoje dolgoročne pogodbe predstavljala kot „vrhunski“ proizvod v primerjavi s plinom, kupljenim na trgovalnih vozliščih, kar naj bi upravičevalo višje cene. Poleg tega naj bi vsaka značilnost, ki je izrecno navedena v smernicah za določanje cen (in sicer količina, kakovost, kontinuiteta in prilagodljivost), omogočala utemeljitev zvišanja cen, medtem ko naj ne bi bila vključena nobena značilnost, ki upravičuje znižanje cen.

270    Komisija meni, da je treba ta očitek zavrniti.

271    V zvezi s tem je, kot je bilo že navedeno v točki 229 zgoraj, v smernicah za določanje cen določeno, da se uporabljata dve merili, tako da je pri spreminjanju cen treba, prvič, upoštevati raven cen na konkurenčnih trgih plina v celinski zahodni Evropi, in to tako, da se, drugič, pri tem ustrezno upoštevajo posebne značilnosti zadevne pogodbe.

272    Tako je iz smernic za določanje cen razvidno, da se z njimi s prvim merilom zahteva, da se upoštevajo elementi, ki so zunanji za zadevno pogodbo, in sicer podatki, ki odražajo raven cen na konkurenčnih trgih plina v celinski zahodni Evropi. Taki podatki pa lahko izhajajo iz različnih pogodb, ki se lahko razlikujejo od te zadevne pogodbe, na primer če so povezane s transakcijami na trgovalnih vozliščih. V teh okoliščinah Komisiji ni mogoče očitati, da je sprejela, da smernice za določanje cen vključujejo tudi drugo merilo, ki omogoča upoštevanje notranjih značilnosti navedene pogodbe.

273    Poleg tega je treba upoštevati, da, v nasprotju z navedbami tožeče stranke, vključitev drugega merila in značilnosti, ki so izrecno navedene v smernicah za določanje cen, ne bo nujno privedla do pritiska za zvišanje spremenjenih cen. Če bi se namreč v danem primeru arbitražno sodišče, kateremu bi bila morebiti predložena zadeva, odločilo uporabiti prvo merilo, tako da bi uporabilo predvsem podatke, povezane z dobavo plina v celinski zahodni Evropi na podlagi dolgoročnih pogodb, to je pogodb, katerih značilnosti so potencialno podobne značilnostim zadevnih pogodb, temu sodišču ne bi nič preprečevalo, da bi to odločitev upoštevalo tako, da bi omejilo uporabo drugega merila.

274    Četrti očitek tretjega dela drugega tožbenega razloga je treba zato zavrniti.

e)      Elementi, ki niso navedeni v smernicah za določanje cen (peti očitek)

275    Tožeča stranka in Republika Litva v bistvu trdita, da bi morale smernice za določanje cen vključevati dodatne elemente. Prvič, te smernice naj bi morale vključevati element, povezan s stroški dobave, ki naj bi se občutno razlikovali glede na mesto dobave in naj bi bili, na primer, za družbo Gazprom, kar zadeva dobavo plina v Litvo, zaradi zemljepisne bližine Rusiji, znatno nižji v primerjavi z dobavo v zahodno Evropo.

276    Drugič, tožeča stranka poudarja, da, kot je razvidno iz njene ekonomske študije, smernice za določanje cen ne pripisujejo nobenega pomena brezpogojnim obveznostim nakupa (mehanizem „take or pay“, „polno za prazno“), ki so vključene v nekatere zadevne pogodbe, čeprav imajo te obveznosti veliko vrednost za družbo Gazprom. V te smernice naj bi bili vključeni samo dejavniki, ki omogočajo zvišanje cen.

277    Komisija meni, da je treba ta očitek zavrniti.

278    V zvezi s tem je iz besedila smernic za določanje cen, ki so določene v točki 19(iii) končnih zavez, jasno razvidno, da, kar zadeva upoštevanje značilnosti dane zadevne pogodbe, primeri značilnosti, ki so izrecno navedeni v teh smernicah, niso izčrpni.

279    Zato Komisija ni storila očitne napake pri presoji, ker je sprejela smernice za določanje cen, v katerih niso izrecno navedene značilnosti, ki se nanašajo na stroške dobave in brezpogojne obveznosti nakupa (mehanizem „take or pay“, „polno za prazno“).

280    Poleg tega je v delu, v katerem tožeča stranka splošneje trdi, da Komisija pri presoji ustreznosti končnih zavez ni dovolj upoštevala dejstva, da je družba Gazprom v zadevne pogodbe vključila klavzule o brezpogojnih obveznostih nakupa, dovolj poudariti, da čeprav je Komisija v OUK preučila obstoj teh klavzul v navedenih pogodbah, ni izrazila pomislekov glede konkurence, ki se nanašajo posebej na navedene klavzule, in poleg tega ni predvidela korektivnega ukrepa v zvezi s tem. Iz tega sledi, da Komisiji ni bilo treba zagotoviti, da se s končnimi zavezami odpravljajo ti pomisleki.

281    Glede na navedeno je treba peti očitek tretjega dela drugega tožbenega razloga zavrniti in zato ta del v celoti zavrniti kot neutemeljen.

4.      Četrti del drugega tožbenega razloga: napačna uporaba prava in očitne napake pri presoji v zvezi z razmerjem med pravom Unije in arbitražami

282    Tožeča stranka trdi, da je iz razlogov, navedenih v točki 178 obrazložitve izpodbijanega sklepa, razvidno, da je Komisija napačno uporabila pravo in v bistvu naredila očitne napake pri presoji, ki se nanašajo, prvič, na uporabo materialnega prava Unije v arbitražah, predvidenih v točki 19(iv) končnih zavez, in, drugič, na možnost, da ta institucija v takih postopkih posreduje kot amicus curiae.

283    Komisija meni, da v zvezi s tem ni storila napake.

a)      Uporaba materialnega prava Unije pri arbitražah (prvi očitek)

284    Tožeča stranka meni, prvič, da je Komisija s tem, da se je oprla na napačno razlago sodbe z dne 1. junija 1999, Eco Swiss (C‑126/97, v nadaljevanju: sodba Eco Swiss, EU:C:1999:269, točka 36), napačno menila, da morajo arbitražna sodišča, ker imajo sedež v Uniji, spore glede cen med družbo Gazprom in njenimi zadevnimi strankami nujno reševati ob upoštevanju materialnega prava Unije.

285    Sodišče naj bi se namreč s sodbo Eco Swiss obrnilo izključno na Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče Nizozemske) in, posredno, na druga sodišča držav članic, ne pa na arbitražna sodišča, ki naj ne bi bila sodišča v smislu člena 267 PDEU. S to sodbo naj bi se prvonavedenim sodiščem nalagalo, da pravo Unije uporabljajo samo v omejenem okviru naknadnega nadzora nad tem, ali arbitražna sodišča spoštujejo „javni red“, pri čemer naj se od zadnjenavedenih ne bi zahtevalo, da uporabljajo materialno pravo Unije.

286    Zadevna arbitražna sodišča naj bi bila dejansko dolžna uporabljati samo točko 19 končnih zavez, ne pa člena 102 PDEU niti izpodbijanega sklepa kot takega. Tako naj ne bi nič kazalo na to, da se lahko stranka družbe Gazprom v okviru arbitraže zlahka sklicuje na vsebino tega sklepa, glede na to, da bi bila ta možnost lahko potrjena samo v okviru – s časovnega vidika neučinkovitega – vprašanja, ki ga v predhodno odločanje predloži nacionalno sodišče, ki nadzoruje izvršitev arbitražne odločbe.

287    Drugič, učinkovitost arbitraž naj bi bila znatno zmanjšana, ker v končnih zavezah ni sklicevanja na izpodbijani sklep ali člen 102 PDEU. Arbitražna sodišča naj ne bi nujno preučevala skladnosti spremenjenih cen s cilji tega sklepa ali te določbe PDEU in bi lahko, če bi izvedla tako preučitev, celo prekoračila svoja pooblastila ali tvegala razglasitev ničnosti svojih odločb.

288    Komisija meni, da je treba ta očitek zavrniti.

289    Spomniti je treba, da je v točki 178 obrazložitve izpodbijanega sklepa ob sklicevanju na sodbo Eco Swiss (točki 35 in 36) navedeno, da se s končnimi zavezami „zahteva, da arbitražni postopki potekajo v Uniji“ in da „[s]e s tem od arbitražnih sodišč zahteva, da spoštujejo in uporabljajo konkurenčno pravo Unije kot področje javnega reda, ne glede na zasebne interese strank v arbitražnem postopku“.

290    V zvezi s tem je iz člena 3(3) PEU in Protokola št. 27 o notranjem trgu in konkurenci, priloženega Lizbonski pogodbi (UL 2010, C 83, str. 309), razvidno, da sta člena 101 in 102 PDEU temeljni določbi, ki sta nujni za izpolnjevanje nalog Unije in zlasti za delovanje notranjega trga, ker je njun cilj preprečiti izkrivljanje konkurence v škodo splošnega interesa, posameznih podjetij in potrošnikov (glej v tem smislu sodbo Eco Swiss, točka 36, in sodbo z dne 17. februarja 2011, TeliaSonera Sverige, C‑52/09, EU:C:2011:83, točke od 20 do 22). Člena 101 in 102 PDEU zato pomenita določbi javnega reda, tudi v smislu Konvencije o priznavanju in izvrševanju tujih arbitražnih odločb, podpisane 10. junija 1958 v New Yorku, ki ju morajo nacionalna sodišča uporabiti po uradni dolžnosti, pri čemer morajo nacionalna sodišča predlogu za razveljavitev arbitražne odločbe ugoditi, če ugotovijo, da je ta odločba v nasprotju z navedenima členoma (glej v tem smislu sodbo Eco Swiss, točke od 36 do 41, in sodbo z dne 13. julija 2006, Manfredi in drugi, od C‑295/04 do C‑298/04, EU:C:2006:461, točka 31 in navedena sodna praksa).

291    Iz tega izhaja, da zadevna arbitražna sodišča, čeprav imajo sedež na ozemlju Unije, niso nujno vezana niti na konkurenčno pravo Unije kot celoto niti na preostalo materialno pravo Unije. Prav tako drži, kot trdi tožeča stranka, da je nadzor arbitražnih odločb, ki ga izvajajo sodišča držav članic, omejen (glej sodbo z dne 6. marca 2018, Achmea, C‑284/16, EU:C:2018:158, točka 54 in navedena sodna praksa). Če pa bi eno od teh arbitražnih sodišč sprejelo arbitražno odločbo, ki je v nasprotju s členom 102 PDEU, bi morala nacionalna sodišča držav članic to odločbo, če bi bil vložen tak predlog, razveljaviti. To lahko navedena arbitražna sodišča spodbudi, da zagotovijo, da je sprejeta arbitražna odločba v skladu s to določbo PDEU.

292    Poleg tega je treba šteti – čeprav se obravnavana zadeva ne nanaša neposredno na člen 102 PDEU, temveč na spoštovanje sklepa o zavezah, sprejetega na podlagi člena 9 Uredbe št. 1/2003 – da lahko nacionalna sodišča glede na ugotovitve iz točke 290 zgoraj in ker je bila ta uredba sprejeta v skladu s členom 103 PDEU in se nanaša na izvajanje členov 101 in 102 PDEU, ugodijo zahtevi po razglasitvi ničnosti arbitražne odločbe, če menijo, da je ta v nasprotju s takim sklepom.

293    Te razlage posledic, navedenih v točki 178 obrazložitve izpodbijanega sklepa, zahteve, da imajo arbitražna sodišča sedež v Uniji, ni mogoče izpodbiti s trditvijo tožeče stranke, ki se nanaša na domnevne praktične težave, ki bi jih lahko imela nacionalna sodišča pri preverjanju skladnosti arbitražnih odločb s členom 102 PDEU ali s sklepom, sprejetim v skladu s členom 9 Uredbe št. 1/2003, saj obravnava takih sporov spada na področje materialne pristojnosti nacionalnih sodišč.

294    Poleg tega mora družba Gazprom, kot je bilo že poudarjeno zgoraj, končne zaveze uporabljati v skladu z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa, sicer tvega, da se ugotovi, da tega sklepa ni upoštevala. Zato je družba Gazprom kot stranka v arbitražnih postopkih pri določanju pooblastil arbitrov in pripravi svojih vlog dolžna zagotoviti, da bodo ti arbitri formule za določanje cen spremenili na način, ki je v skladu z navedenim sklepom.

295    Glede na navedeno Splošno sodišče meni, da Komisija kljub nekoliko nerodnemu besedilu točke 178 obrazložitve izpodbijanega sklepa ni napačno uporabila prava s tem, da je vključila to besedilo, niti ni storila očitne napake pri presoji, ker je menila, da lahko obveznost, da se arbitraže organizirajo na ozemlju Unije, poveča učinkovitost zavez, ki se nanašajo na ravnanja, povezana z določanjem cen. Prvi očitek četrtega dela drugega tožbenega razloga je treba zato zavrniti.

b)      Možnost Komisije, da posreduje kot amicus curiae (drugi očitek)

296    Tožeča stranka meni, da je Komisija s tem, da je v točki 178 obrazložitve izpodbijanega sklepa trdila, da bi lahko posredovala v arbitražah kot amicus curiae, napačno uporabila pravo. V sedanjem stanju prava Unije naj namreč ne bi obstajala nobena pravna podlaga, ki bi določala tako sodelovanje med Komisijo in arbitražnimi sodišči. Tako posredovanje naj bi tako morale odobriti stranke v arbitražnem postopku, kar naj v obravnavani zadevi nikakor ne bi bilo zagotovljeno, glede na to, da naj se družba Gazprom sploh ne bi zavezala v tem smislu in da številne stranke morda ne bi želele vključiti Komisije glede na to, da se izmenjavajo občutljive ali zaupne informacije in da stališče, ki ga je ta institucija sprejela v zadevi AT.39816, šteje za „ugodno“ za družbo Gazprom.

297    Tožeča stranka dodatno navaja, da je Komisija priznala, da njeno sodelovanje kot amicus curiae ni vedno zagotovljeno, in namesto tega vztraja pri možnosti posredovanja v sodnih postopkih za nadzor arbitražnih odločb v skladu s členom 15(3) Uredbe št. 1/2003.

298    Komisija meni, da je treba ta očitek zavrniti.

299    V zvezi s tem je treba ugotoviti, kot trdi tožeča stranka, da v končnih zavezah nikakor ni določena pravica Komisije, da kot amicus curiae posreduje v arbitražnem postopku, začetem na podlagi arbitražne klavzule iz točke 19(iv) teh zavez, in da taka pravica tudi ni drugače zagotovljena s pravom Unije.

300    Vendar prav zato, ker arbitražna klavzula iz točke 19(iv) končnih zavez ne zajema vprašanja posredovanja Komisije kot amicus curiae, dejstvo, da se je ta institucija v izpodbijanem sklepu sklicevala na tako možnost, pri čemer ta ni bila zagotovljena s temi zavezami, ne more postaviti pod vprašaj zakonitosti navedenega sklepa. Zato je očitek tožeče stranke, ki se nanaša na napačno uporabo prava, brezpredmeten.

301    Glede na vse navedeno je treba drugi očitek četrtega dela in torej drugi tožbeni razlog v celoti zavrniti kot neutemeljen.

D.      Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 9 Uredbe št. 1/2003 v povezavi s členom 102 PDEU in načela sorazmernosti, ker je Komisija sprejela končne zaveze, čeprav naj te ne bi ustrezno odpravljale očitkov glede ozemeljskih omejitev

302    Tožeča stranka ob podpori Republike Poljske, Republike Litve in družbe Overgas trdi, da je Komisija storila več očitnih napak pri presoji, s čimer je kršila člen 9 Uredbe št. 1/2003 v povezavi s členom 102 PDEU in načelo sorazmernosti, ker je ugotovila, da so zaveze, ki se nanašajo na ozemeljske omejitve (točke od 5 do 17 končnih zavez), ustrezne. Ta tožbeni razlog je v bistvu sestavljen iz treh delov.

303    Komisija ob podpori družbe Gazprom meni, da je treba tretji tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen. Glede intervencijske vloge družbe Overgas trdi, da je večina tam navedenih trditev nedopustna, ker niso povezane s predmetom spora, kot sta ga opredelili glavni stranki.

1.      Prvi del tretjega tožbenega razloga: neustreznost zavez v zvezi z ozemeljskimi omejitvami kot celote

304    Tožeča stranka meni, da zaveze, ki se nanašajo na ozemeljske omejitve, kot celota niso ustrezne. Čeprav bi morala biti prospektivna analiza, ki jo opravi Komisija, še posebej prepričljiva, naj ta institucija ne bi upoštevala več elementov, ki bi morali imeti odločilen vpliv na vsebino teh zavez.

305    Komisija naj bi namreč kljub temu, da je v OUK izrecno menila, da je družba Gazprom sprejela „strategijo“ segmentacije trgov, sprejela selektivne zaveze, ki ne zagotavljajo celovitega odgovora na to strategijo. Natančneje, z zavezami, ki se nanašajo na ozemeljske omejitve, naj bi se v bistvu ukinili nekateri pogodbeni mehanizmi, medtem ko naj bi družba Gazprom uporabljala tudi različne nepogodbene metode za preprečevanje ponovnega izvoza plina. To osredotočenje na pogodbene mehanizme naj bi bilo še toliko bolj neučinkovito, ker naj bi bila večina teh mehanizmov že davno ukinjena. Družba Gazprom naj bi v veliki meri uporabljala nepogodbene metode, kar naj bi Komisija vedela.

306    To ugotovitev naj bi ponazarjalo dejstvo, da je Komisija v letih 2003 in 2005 končala preiskave na področju konkurence z neformalnimi poravnavami, ki so predvidevale odpravo izrecnih ozemeljskih klavzul v pogodbah, ki jih je družba Gazprom sklenila z družbama E.ON Ruhrgas AG in ENI SpA, kar naj družbi Gazprom ne bi preprečilo, da je še naprej z drugimi metodami ovirala ponovni izvoz plina. Enako naj bi bila Komisija, poleg primera krize v letih 2009/2010, v okviru katere je bila tožeča stranka izpostavljena hudemu pomanjkanja plina zaradi motenj dobave plina prek Ukrajine, seznanjena tudi z ravnanji, s katerimi je družba Gazprom v zimski sezoni 2014/2015 zmanjšala dobavo plina, da bi ustavila ponovni izvoz plina v Ukrajino, kar naj bi imelo posledice v nekaterih zadevnih državah SVE. Teh primerov naj ne bi bilo mogoče šteti zgolj za pogodbene kršitve, Komisija pa naj bi s pretirano teoretičnim pristopom prezrla dejstvo, da so te motnje in zmanjšanja eden od vidikov strategije družbe Gazprom.

307    Tožeča stranka poleg teh nepogodbenih metod poudarja dejstvo, da je bilo trgovanje s plinom med zadevnimi državami SVE oteženo zaradi pomanjkljivosti v infrastrukturi za prenos plina, ki naj bi bile v veliki meri posledica ozemeljskih omejitev, ki jih je uvedla družba Gazprom, ki so zlasti zadušile čezmejno povpraševanje po plinu. Odtlej izvedene infrastrukturne izboljšave naj ne bi mogle upravičiti neustreznosti navedenih zavez, ki bi morale vključevati dejavne ukrepe s strani družbe Gazprom.

308    Komisija izpodbija trditve tožeče stranke in Republike Poljske, ki naj bi temeljile na napačnih predpostavkah, in meni, da je treba ta del tožbenega razloga zavrniti.

309    V zvezi s tem drži, da je iz predhodne ocene Komisije (glej zlasti naslov oddelka 8 in točko 246 OUK) razvidno, da je družba Gazprom izvajala splošno „strategijo“ segmentacije trgov plina. Vendar je iz te ocene razvidno tudi, da so to strategijo sestavljala različna posebna protikonkurenčna ravnanja (glej zlasti točko 248 OUK in točke od 54 do 60 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Komisija je torej lahko poskušala odpraviti to strategijo s postopnim izvajanjem ukrepov, s katerimi se posebej odpravlja vsako od teh ravnanj, kar naj bi onemogočilo navedeno strategijo.

310    V tem okviru je treba za preučitev, ali zaveze v zvezi z ozemeljskimi omejitvami v celoti odpravljajo različna ravnanja, na katera se nanašajo očitki glede teh omejitev, poudariti, da je tako iz OUK kot iz izpodbijanega sklepa razvidno, da se ti očitki nanašajo na dve vrsti ravnanj:

–        na eni strani na izrecne ozemeljske omejitve, določene v pogodbenih klavzulah, kot so klavzule o namembnem kraju in klavzule o prepovedi nadaljnje prodaje ali izvoza (glej zlasti točki 247 in 897 ter oddelka 8.2 in 15.7.2.2 OUK ter točko 42 obrazložitve izpodbijanega sklepa);

–        na drugi strani na pogodbene in nepogodbene metode, ki imajo enak učinek kot izrecne ozemeljske omejitve (glej zlasti točke 248, 322 in 898 ter oddelka 8.3 in 15.7.2.3 OUK ter točko 43 obrazložitve izpodbijanega sklepa), ki so bile v glavnem štirih oblik, in sicer, prvič, kombinacija tako imenovane „razširitvene“ klavzule in obveznosti obveščanja družbe Gazprom, drugič, zavračanje spremembe mesta dobave plina, ki je določeno v pogodbi, tretjič, zavračanje spremembe merilne postaje (metering station), ki je določena v pogodbi, in, četrtič, kar zadeva Bolgarijo, posebne pogodbene določbe, med drugim v zvezi z merilnimi postajami, s katerimi je bil družbi Gazprom dejansko dodeljen nadzor nad izvozom plina iz te države.

311    Zaveze v zvezi z ozemeljskimi omejitvami (točke od 5 do 17 končnih zavez), katerih cilj je odprava teh očitkov, pa zajemajo naslednje:

–        ukrepe, s katerimi se prepovedujejo pogodbene klavzule, s katerimi družba Gazprom svojim zadevnim strankam neposredno ali posredno preprečuje nadaljnjo prodajo ali ponovni izvoz plina ali jih pri tem omejuje (v nadaljevanju: zaveze, ki se nanašajo na omejitev nadaljnje prodaje in ponovnega izvoza); kot je razvidno iz točk od 54 do 57 obrazložitve izpodbijanega sklepa ter iz oddelkov 5.1.1, 7.1.1 in 8.2.1.1 tega sklepa na eni strani ter iz točk 5 in 6 končnih zavez na drugi strani, je cilj teh ukrepov odpraviti izrecne ozemeljske omejitve iz prve alinee prejšnje točke in prvo obliko metod iz druge alinee te točke, to je kombinacijo tako imenovane „razširitvene“ klavzule in obveznosti obveščanja družbe Gazprom;

–        ukrepe, ki omogočajo spremembo mest dobave plina (v nadaljevanju: zaveze, ki se nanašajo na mesta dobave); kot je razvidno zlasti iz točk od 373 do 375 OUK, točk 59 in 60 obrazložitve izpodbijanega sklepa in oddelkov 5.1.3, 7.1.3 in 8.2.1.3 tega sklepa ter točk od 5 do 17 končnih zavez (v oddelku 1.2, naslovljenem „Changes of Delivery Points“ (Sprememba mest dobave)), je cilj teh ukrepov odpraviti drugo in tretjo obliko metod iz druge alinee prejšnje točke, to je zavrnitev s strani družbe Gazprom, da spremeni mesta dobave ali merilne postaje;

–        ukrepe, povezane z upravljanjem bolgarskega plinskega sistema (v nadaljevanju: zaveze, ki se nanašajo na bolgarski plinski sistem); kot je razvidno iz točke 58 obrazložitve izpodbijanega sklepa in oddelkov 5.1.2, 7.1.2 in 8.2.1.2 tega sklepa na eni strani ter točk 7 in 8 končnih zavez (oddelek 1.1, naslovljen „1.1 Changes to the Bulgarian Gas System“ (Spremembe bolgarskega plinskega sistema)) na drugi strani, je cilj teh ukrepov odpraviti četrto obliko metod iz druge alinee prejšnje točke, to je metode, s katerimi se družbi Gazprom dejansko dodeljuje nadzor nad izvozom plina iz Bolgarije.

312    Iz ugotovitev iz točke 311 zgoraj tako izhaja, da so v točkah od 5 do 17 končnih zavez zajeta vsa ravnanja iz obeh vrst ravnanj, na kateri se nanašajo očitki glede ozemeljskih omejitev, ki sta povzeti v točki 310 zgoraj. Zato Splošno sodišče s primerjavo teh očitkov in zavez ne ugotavlja nobene vrzeli v obsegu navedenih zavez.

313    Druge trditve tožeče stranke ne omajajo ugotovitve iz prejšnje točke.

314    Najprej, v zvezi s tem, da tožeča stranka odločno poudarja, da nepogodbene metode, ki jih je družba Gazprom uporabila za segmentacijo trgov zadevnih državah SVE, niso bile dovolj upoštevane, je namreč iz zgoraj navedenih ugotovitev razvidno, da je Komisija, kar zadeva vse štiri oblike pogodbenih in nepogodbenih metod, ki so dejansko opredeljene v očitkih glede ozemeljskih omejitev, pridobila zaveze, katerih cilj je odpraviti te očitke.

315    Kar konkretno zadeva pogodbene in nepogodbene metode, ponazorjene s prakso družbe Gazprom, da uporablja kombinacijo tako imenovane „razširitvene“ klavzule in obveznosti obveščanja družbe Gazprom (navedeno v prvi vrsti metod iz druge alinee točke 310 zgoraj in predstavljeno v točki 57 obrazložitve izpodbijanega sklepa), je treba ugotoviti, da je bil cilj Komisije preprečiti, da bi to podjetje uporabljalo različne pogodbene določbe, s katerimi je bilo mogoče – brez nalaganja izrecnih ozemeljskih omejitev – zmanjšati ekonomske spodbude njegovih strank za nadaljnjo prodajo ali ponovni izvoz plina, ki jim ga je dobavilo, in s tem preprečiti čezmejno prodajo.

316    Vendar je treba ugotoviti, da je namen točk 5 in 6 končnih zavez nevtralizirati klavzule, imenovane „Clauses Restricting Resale“ (klavzule, s katerimi se omejuje nadaljnja prodaja) in „Territorial Restriction Clause“ (klavzule, s katerimi se nalagajo ozemeljske omejitve), in da te vrste klavzul, glede na opredelitve teh pojmov, ki so povzete v točki 4 teh zavez, pokrivajo zelo široko področje pogodbenih določb. To potrjuje vsebina „okvirnega seznama“ iz Priloge 1 k navedenim zavezam, v skladu s katerim so med drugim prepovedane razširitvene klavzule, mehanizmi nadzora in obveznosti obveščanja, ki so predvideni v zadevnih pogodbah.

317    Dalje, prvič, tožeča stranka trdi, da bi bilo treba zaveze, ki se nanašajo na bolgarski plinski sistem, razširiti na vse zadevne države SVE, vendar ne pojasnjuje, zakaj naj bi bile te zaveze upoštevne za razmere v drugih zadevnih državah SVE. Drugič, trditev, ki se nanaša na neformalne poravnave, sklenjene v letih 2003 in 2005, je treba zavrniti, ker so se te poravnave nanašale na ravnanja, ki niso povezana z zadevnimi državami SVE, in zlasti ker zaveze v zvezi z ozemeljskimi omejitvami zajemajo prav ravnanja, ki presegajo izrecne ozemeljske omejitve. Tretjič, ravnanja, ki so očitana družbi Gazprom in so povezana s krizo v letih 2009/2010, to je zavračanje spremembe mesta dobave ali merilne postaje, so zajeta z zavezami, ki se nanašajo na mesta dobave (ki so preučene v okviru drugega dela v nadaljevanju). Četrtič, ravnanja, povezana z zimsko sezono 2014/2015, niso zajeta z očitki, ki se nanašajo na ozemeljske omejitve, tako da jih Komisiji ni bilo treba obravnavati. Poleg tega tožeča stranka sama priznava, da so ta ravnanja v glavnem zadevala Ukrajino, pri čemer ne pojasni, zakaj bi se njihove domnevne posledice za zadevne države SVE lahko ponovile kljub sprejetju končnih zavez. Petič, v zvezi s tem, da se tožeča stranka poskuša sklicevati na dejstva iz pododdelka 8.2.2.2 OUK, zadostuje ugotoviti, kot je jasno razvidno iz elementov iz tega pododdelka in, splošneje, iz oddelka 8.2, da se navedeni pododdelek nanaša na nadzor, ki ga družba Gazprom izvaja nad spoštovanjem nekdanjih klavzul o izrecnih zemeljskih omejitvah, in ne na nepogodbene metode, ki naj ne bi bile zajete z zavezami.

318    Nazadnje je treba zavrniti trditve tožeče stranke, ki se nanašajo na pomanjkljivosti infrastrukture za prenos plina, saj težave, ki jih zatrjuje, niso navedene v pomislekih Komisije glede konkurence, vključno kar zadeva prihodnji učinek dokončanja plinovoda Nord Stream 2. Poleg tega iz očitkov, navedenih v OUK, ni razvidno, da bi morale končne zaveze vključevati pozitivne infrastrukturne obveznosti, da bi se z njimi ustrezno odpravljali ti očitki, kar drži še toliko bolj, ker tožeča stranka ne opredeli konkretno, katera protikonkurenčna ravnanja bi upravičila take obveznosti.

319    Glede na zgornje ugotovitve je treba ugotoviti, da Komisija ni storila očitne napake pri presoji, kar zadeva ustreznost zavez v zvezi z ozemeljskimi omejitvami kot celoto. Prvi del tretjega tožbenega razloga je treba zato zavrniti kot neutemeljen.

2.      Drugi del tretjega tožbenega razloga: neustreznost zavez v zvezi z mesti dobave

320    Tožeča stranka, Republika Poljska, Republika Litva in družba Overgas v bistvu navajajo šest očitkov, ki se nanašajo na neustreznost zavez v zvezi z mesti dobave (točke od 9 do 17 končnih zavez).

321    Komisija ob podpori družbe Gazprom izpodbija te očitke in predlaga, naj se intervencijska vloga družbe Overgas razglasi za delno nedopustno.

a)      Nezadostnost zadevnih mest dobave (prvi očitek)

322    Tožeča stranka in Republika Litva menita, da bi morale zaveze, ki se nanašajo na mesta dobave, vključevati več mest, kot jih je predvidenih v točki 15 končnih zavez, glede na to, da naj se z infrastrukturnimi izboljšavami, na katere se sklicuje Komisija, da bi utemeljila, da navedena mesta zadostujejo, ne bi zagotavljal prost pretok plina v zadevnih državah SVE.

323    Kar zadeva posebej pretok plina med Poljsko in njenimi sosedami, tožeča stranka najprej poudarja, da lahko družba Gazprom glede na to, da nadzira nemški in poljski odsek plinovoda Yamal, vpliva na povratne tokove iz Nemčije v Poljsko. Dalje, glede na trenutno stanje čezmejne infrastrukture v Republiki Češki ter na Madžarskem, Poljskem in Slovaškem naj ne bi prišlo do resničnega izboljšanja trgovine med Poljsko in Madžarsko. Poleg tega naj bi se z izgradnjo plinovoda Nord Stream 2 okrepila sposobnost družbe Gazprom za protikonkurenčno ravnanje na poljskem trgu. Te ugotovitve pa naj bi, kar zadeva Poljsko, kazale na nezadostno število mest dobave, ki naj bi bila omejena na baltske države, kar naj ne bi bilo v skladu s posebno pozornostjo, ki naj bi je bila Poljska deležna v OUK.

324    Poleg tega Republika Litva meni, da zaradi nezadostnega števila zadevnih mest dobave zaveze, ki se nanašajo na mesta dobave, ne omogočajo preprečevanja segmentacije litovskega, latvijskega in estonskega trga plina.

325    Komisija izpodbija trditve tožeče stranke in Republike Litve ter meni, da je treba ta očitek zavrniti.

326    Splošno sodišče ugotavlja, da imajo zaveze, ki se nanašajo na mesta dobave, drugačen cilj od tistih, ki se nanašajo na omejitve nadaljnje prodaje in ponovnega izvoza, in da je njihov pomen odvisen od obstoja ali zadostnosti čezmejne infrastrukture za prenos plina, to je plinovoda, ki povezuje dve zadevni državi SVE, ali, odvisno od primera, opreme, ki omogoča obdelavo utekočinjenega zemeljskega plina.

327    Na eni strani, če taka infrastruktura med zadevnimi državami SVE obstaja, je neposreden prenos plina med dvema od teh držav sicer tehnično mogoč, vendar bi nadaljnjo prodajo ali ponovni izvoz ruskega plina iz ene od teh držav v drugo, ki bi ga izvajala ena od zadevnih strank družbe Gazprom, lahko drugače onemogočali pogodbeni ali nepogodbeni ukrepi, ki preprečujejo ali omejujejo to nadaljnjo prodajo ali ta ponovni izvoz. V skladu s predhodno oceno Komisije je družba Gazprom v preteklosti izvajala take ukrepe, cilj zavez, ki se nanašajo na omejitve nadaljnje prodaje in ponovnega izvoza, pa je, da se to odpravi.

328    Na drugi strani, če med zadevnimi državami SVE ni take infrastrukture ali ta ni zadostna, so zaveze, ki se nanašajo na omejitve nadaljnje prodaje in ponovnega izvoza neučinkovite, kot je v bistvu razvidno iz točke 171 in fine obrazložitve izpodbijanega sklepa, saj neposreden prenos plina med dvema od teh držav tehnično ni mogoč ali je nezadosten. V tem položaju, ki je predmet tega drugega dela, se torej nadaljnja prodaja ali ponovni izvoz ruskega plina lahko izvede s spremembo mesta dobave ali merilne postaje, da se plin, ki ga je kupila zadevna stranka družbe Gazprom, s prvotnega mesta dobave preusmeri na novo mesto dobave, na katerem želi ta stranka ponovno prodati plin.

329    Vendar bi taka sprememba zahtevala soglasje ali sodelovanje družbe Gazprom, in sicer njeno dejavno posredovanje (kot je razvidno zlasti iz točk 362, 363 in od 373 do 375 OUK ter iz točk 59, 60 in 171 obrazložitve izpodbijanega sklepa). V skladu s predhodno oceno Komisije je družba Gazprom v preteklosti tako posredovanje zavrnila, tako da je zavrnila spremembo mesta dobave ali merilne postaje za plin.

330    Cilj zavez v zvezi z mesti dobave pa je prav zagotavljanje dejavnega posredovanja družbe Gazprom v nekaterih okoliščinah, pri čemer bi se od tega podjetja zahtevalo, da pristane na spremembo mesta dobave, ki jo zahteva stranka, ki želi ponovno prodati plin, ki je namenjen njeni državi, drugi zadevni državi SVE, pri čemer ta sprememba mesta dobave po potrebi vključuje tudi spremembo merilne postaje. V teh zavezah so konkretno predvidene štiri kombinacije sprememb mest dobave, ki morajo omogočati dvosmerno nadaljnjo prodajo plina, in sicer, prvič, med Poljsko in baltskimi državami, drugič, med Slovaško in baltskimi državami, tretjič, med Madžarsko in Bolgarijo in, četrtič, med Slovaško in Bolgarijo (glej točke od 170 do 172 obrazložitve izpodbijanega sklepa in točko 15 od (i) do (iv) končnih zavez).

331    V zvezi s tem tožeča stranka meni, da možnost nadaljnje prodaje ali nabave ponovno prodanega plina izključno iz baltskih držav, ne pa iz drugih držav, ni dovolj. Glede tega je treba poudariti, da se je zavračanje spremembe mesta dobave ali merilne postaje, ki ga je Komisija navedla v OUK, dejansko nanašalo posebej na Poljsko, saj so bile zadevne zahteve za spremembo namenjene pokrivanju nujnih potreb te države po plinu zaradi krize, ki jo je prizadela v letih 2009/2010 (kot je razvidno zlasti iz točk od 342 do 386, 648 in od 878 do 893 OUK, pa tudi točk 59 in 60 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

332    Vendar je treba ugotoviti, da je Poljska imela koristi od izboljšanja čezmejne infrastrukture za prenos plina, ugotovljenega v točki 170 obrazložitve izpodbijanega sklepa, glede na to, da lahko uvozi precejšnje količine plina iz Nemčije, ki so veliko večje od 2,5 milijarde kubičnih metrov primanjkljaja plina, s katerim se je morala Poljska soočiti med krizo v letih 2009/2010.

333    Kot je razvidno iz točk 734 in 1033 OUK, so bila namreč opravljena potrebna dela, da se od leta 2014 omogočijo fizični povratni tokovi plina iz Nemčije prek plinovoda Yamal. Enako je iz sporočila za javnost z dne 8. januarja 2015, ki ga je objavila družba Gaz-System, razvidno, da je bilo glede na različne tehnične izboljšave od začetka leta 2015 iz Nemčije mogoče uvoziti skoraj 5,5 milijarde kubičnih metrov plina letno, v obliki zagotovljenih zmogljivosti, z virtualnimi povratnimi tokovi po tem plinovodu (glej opombo 76 OUK). V istem sporočilu je navedeno tudi, da je bilo tedaj, v tistem času, mogoče s prenosom z zahoda in juga Poljske pokriti več kot 90 % potreb po uvozu plina te države, pri čemer se upoštevajo tudi druga tehnična sredstva, med drugim možnost uvoza, prek navedenega plinovoda, 2,7 milijard kubičnih metrov plina letno v obliki prekinljivih zmogljivosti.

334    Poleg tega Splošno sodišče poudarja, da je cilj zavez, ki se nanašajo na mesta dobave, odpraviti infrastrukturne pomanjkljivosti, za katere kot take ni odgovorna družba Gazprom kljub morebitni posebni odgovornosti te družbe kot podjetja s prevladujočim položajem. Dalje, spremembe mesta dobave niso nujno mogoče ali enostavne, saj so za družbo Gazprom povezane s tehničnimi omejitvami, ki so navedene v točkah 59 in 173 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

335    Poleg tega nikakor ni izključeno, da je Komisija, odvisno od primera, v okviru sklepa, sprejetega v skladu s členom 7 Uredbe št. 1/2003, lahko ugotovila, da je bilo zavračanje spremembe mesta dobave ali merilne postaje s strani družbe Gazprom, ki je navedeno v OUK, kršitev člena 102 PDEU. Vendar ta morebitna ugotovitev ne pomeni, da bi morala družba Gazprom nujno zagotoviti več sprememb mesta dobave, in sicer tudi ob predpostavki, da bi bil tak ukrep lahko ugodnejši za konkurenco (glej v tem smislu sodbo Morningstar, točka 59).

336    Iz tega izhaja, da ne glede na to, da zaveze, ki se nanašajo na mesta dobave, temeljijo na ravnanjih družbe Gazprom, v okviru katerih ta zavrača spremembe mesta dobave ali merilne postaje, in bi morda lahko omogočile, da bi se Poljska izognila položaju, v katerem se je znašla med krizo v letih 2009/2010, to ne pomeni, da bi moralo biti z navedenimi zavezami zadevnim strankam iz te države omogočeno, da preprodajajo plin v številne države ali kupijo preprodani plin iz številnih držav. Glede na izoliranost baltskih držav in Bolgarije, ki je navedena v točki 171 obrazložitve izpodbijanega sklepa, bi se Komisija lahko osredotočila na možnosti za te zadevne države SVE.

337    Komisija bi v teh okoliščinah lahko, ne da bi storila očitno napako pri presoji, pristala na to, da se, kar zadeva to državo, zaveze, ki se nanašajo na mesta dobave, omejijo na kombinacijo sprememb iz točke 15(i) končnih zavez, to je na možnost, da se nadaljnja prodaja plina in nakup preprodanega plina izvajata izključno z baltskimi državami.

338    Te ugotovitve ne omajejo trditve tožeče stranke v zvezi z vprašanjem nadzora družbe Gazprom nad poljskim odsekom plinovoda Yamal. Glede na to, da se te trditve ujemajo s trditvami, navedenimi v okviru prvega dela prvega tožbenega razloga, je namreč dovolj spomniti, da je bil ta del zavrnjen kot neutemeljen. Še več, Komisija je v mnenju z dne 9. septembra 2014 ugotovila, da družba Gaz-System nadzira pretok plina na tem odseku, kar je potrdila tudi tožeča stranka v odgovorih z dne 8. decembra 2020.

339    Nazadnje, kar zadeva trditev Republike Litve, da zaradi nezadostnega števila zadevnih mest dobave ni mogoče preprečiti segmentacije baltskih trgov plina, je dovolj poudariti, da ta država svoje trditve ni utemeljila, zlasti pa ni navedla, s katerimi dodatnimi mesti dobave bi bilo mogoče preprečiti domnevno segmentacijo.

340    Prvi očitek drugega dela tretjega tožbenega razloga je treba zato zavrniti.

b)      Neprimernost pristojbin za storitve (drugi očitek)

341    Tožeča stranka ob podpori Republike Poljske, Republike Litve in družbe Overgas meni, da je Komisija storila očitno napako pri presoji s tem, da je sprejela pristojbine iz točke 15 končnih zavez (v nadaljevanju: pristojbine za storitve), ker so previsoke in zato, v običajnih tržnih pogojih, onemogočajo vsakršno donosno spremembo mesta dobave.

342    Prvič, pristojbine za storitve naj bi bile previsoke, ker so določene fiksno, ločeno od stroškov, ki jih dejansko nosi družba Gazprom. Vendar naj bi na te pristojbine vplivali različni dejavniki, ki naj bi se razlikovali zlasti glede na to, ali so prenosne zmogljivosti že rezervirane oziroma ali se plin prenaša po plinskih sistemih družbe Gazprom. Komisija naj bi namesto tega morala predvideti pregledno metodo izračuna navedenih pristojbin, kot naj bi zainteresirane stranke poudarile med tržnim preizkusom. Pravzaprav naj ne bi nič kazalo na to, da je Komisija opravila ekonomsko analizo ali zbrala potrebne podatke. V zvezi s tem Republika Litva in družba Overgas poudarjata, da so stroški prenosa, ki jih nosi družba Gazprom, minimalni in vsekakor nižji od navedenih pristojbin.

343    Drugič, v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, tožeča stranka meni, da je dovolj utemeljila pretiranost pristojbin za storitve, saj je v okviru tržnega preizkusa predložila ekonomske dokaze v zvezi s tem. Poleg tega pretiranost teh pristojbin in potrebo po preglednosti po navedbah družbe Overgas potrjuje tudi spreminjanje zneska navedenih pristojbin, ki naj bi se v obdobju med začetnimi in končnimi zavezami znatno znižale, in sicer za okoli 30 %.

344    Tretjič, družba Overgas trdi, da plačilo kakršnih koli pristojbin zmanjšuje učinkovitost zavez, tako da te zaveze v bistvu pomenijo nadomestitev ene ovire, to je kategoričnega zavračanja spremembe mesta dobave s strani družbe Gazprom, z drugo oviro, to je plačevanjem teh pristojbin. To, da je sprememba mesta dobave običajno plačljiva, naj namreč v obravnavani zadevi ne bi moglo upravičiti plačila pristojbin za storitve, družba Gazprom pa bi morala spremembe ponuditi brezplačno glede na posebno odgovornost, ki jo ima kot podjetje s prevladujočim položajem.

345    Četrtič, nasprotujoči si cilji zavez v zvezi z mesti dobave naj bi potrjevali, da so pristojbine za storitve previsoke. Na eni strani je v točki 172 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedeno, da je cilj teh zavez „dodatno vključiti trge osrednje in vzhodne Evrope ter odpraviti infrastrukturno izoliranost trgov plina v baltskih državah in Bolgariji“. Iz tega cilja naj bi bilo razvidno, da je treba navedene pristojbine določiti na raven, ki omogoča redno trgovanje med trgovci na debelo, da bi se trajno diverzificirala veleprodajna oskrba bolgarskega in baltskih trgov s plinom. Na drugi strani naj bi bilo iz točke 174 obrazložitve tega sklepa razvidno, da so spremembe dobavnih mest zanimive samo, če se cene med zadevnimi državami SVE „znatno razlikujejo“.

346    Komisija in družba Gazprom pa menita, da so pristojbine za storitve primerne in da je treba ta očitek zavrniti. Družba Gazprom se v podporo svojim trditvam sklicuje na različne elemente iz svoje ekonomske študije, ki jih je tožeča stranka izpodbijala v svoji ekonomski študiji.

347    V zvezi s tem je iz spisa razvidno, da sta Komisija in družba Gazprom za določitev pristojbin za storitve najprej predvideli pristop, ki je temeljil na oceni stroškov prenosa plina med pari mest dobave, kot je ponazorjeno v [zaupno], ki se je izkazal za zapletenega in je privedel do zelo visokih pristojbin za storitve.

348    Zaradi teh zelo visokih pristojbin za storitve sta se nato Komisija in družba Gazprom namesto tega odločili za drug pristop, in sicer, da se te pristojbine določijo tako, da se z njimi omogoči cenovna arbitraža (price arbitrage) in da predstavljajo samo manjši del cene plina, dobavljenega na novo mesto. Rezultat tega so pristojbine za storitve iz točke 15 končnih zavez, ki so določene na 0,76 oziroma 1,52 EUR/MWh (megavatna ura), odvisno od zadevne kombinacije mest dobave, in so znižane v primerjavi s tistimi iz začetnih zavez (glej točko 151 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

349    Vendar je treba zlasti v zvezi s pristojbino za storitve v višini 0,76 EUR/MWh za spremembo mesta dobave med Poljsko in eno od baltskih držav, to je edino pristojbino za storitve, ki lahko zadeva tožečo stranko, spomniti, da ta pristojbina po navedbah Komisije, pri čemer ji tožeča stranka ne ugovarja, ustreza približno [zaupno] cene plina, ki jo je zadnjenavedena plačala v letih 2017 in 2018, to je obdobju, v katerem se je ta cena uskladila s cenami, ki so se uporabljale v zahodni Evropi. Ta ugotovitev je razvidna tudi iz gibanja cen, prikazanega na grafičnem prikazu 1 v odgovoru na tožbo (prikazan v nadaljevanju), saj ta prikaz odraža [zaupno].

350    Pri pristojbini za storitve na tej ravni, ob predpostavki, da so cene med Poljsko in baltskimi državami usklajene in ustrezajo ceni plina, ki jo je tožeča stranka plačala v letih 2017 in 2018, bi bila sprememba mesta dobave donosna takoj, ko bi se cene na Poljskem in v baltskih državah od navedenih cen iz let 2017 in 2018 razlikovale za več kot [zaupno], brez poseganja v morebitne dodatne stroške in maržo za zadevno stranko preprodajalko.

[zaupno]

351    Poleg tega je iz tega grafičnega prikaza št. 1 razvidno tudi, da so se med letoma 2009 in 2017 cene plina v zadevnih državah SVE [zaupno]. Podobna ugotovitev izhaja iz „ocene na podlagi nasprotnih dejstev“ iz ekonomske študije, ki jo je izvedla družba Gazprom.

352    Zato bi bile spremembe mesta dobave v nekaterih okoliščinah, podobnih tistim iz navedenega grafičnega prikaza, lahko donosne, brez poseganja v morebitne dodatne stroške in maržo za zadevno stranko preprodajalko. Tožeča stranka je v zvezi s tem navedla samo morebitne vstopne stroške, vendar ne teh ne drugih morebitnih stroškov ni natančno ovrednotila.

353    Poleg tega je treba poudariti, kot je bilo storjeno že v točki 334 zgoraj, da je namen zavez, ki se nanašajo na mesta dostave, odpraviti infrastrukturne pomanjkljivosti, za katere kot take ni odgovorna družba Gazprom. Ta ugotovitev pomeni, da čeprav je Komisija, glede na pomisleke, ki jih je navedla, kar zadeva preteklo zavračanje spremembe mesta dobave s strani družbe Gazprom, lahko zahtevala mehanizem, kakršen je ta iz zavez glede mest dobave, ji ni bilo treba zagotoviti, da bodo te zaveze omogočale postopke cenovne arbitraže, ki bodo primerljivi s tistimi, do katerih lahko pride, če obstaja čezmejna infrastruktura.

354    Glede na navedeno Splošno sodišče meni, da je Komisija lahko, ne da bi storila očitno napako pri presoji, sprejela pristojbine za storitve iz točke 15 končnih zavez glede na cilj zavez, povezanih z mesti dobave, ki so navedene v točki 174 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v skladu s katerim mora biti s temi zavezami mogoče odpraviti položaje, v katerih se cene med trgi plina zadevnih držav SVE „znatno razlikujejo“.

355    Te ugotovitve ni mogoče ovreči z drugimi trditvami tožeče stranke ter Republike Litve, Republike Poljske in družbe Overgas, ki so intervenirale v njeno podporo.

356    Prvič, v delu, v katerem tožeča stranka trdi, da primerjava z obdobjem pred sprejetjem izpodbijanega sklepa in zlasti obdobjem med letoma 2009 in 2014 ni primerna, ker so bile cene plina previsoke, je na eni strani treba spomniti, da je treba primernost pristojbine za storitve presojati glede na razliko v cenah med zadevnimi državami SVE, in ne glede na višino teh cen. Na drugi strani je iz zgoraj navedenega grafičnega prikaza 1 razvidno, da, vključno z obdobjem skladnosti z zahodnoevropskimi cenami (kot so ponazorjene s krivuljo „TTF – month ahead“), in sicer zlasti [zaupno], kar omogoča cenovno arbitražo. Vsekakor ni mogoče pričakovati, da bodo zaveze, ki se nanašajo na mesta dobave, omogočale cenovno arbitražo v okoliščinah, v katerih so cene v državah SVE konkurenčne in se ne razlikujejo.

357    Ker je družba Overgas na obravnavi trdila, da bi pristojbine za storitve v primeru padca cen plina, kot je 40‑odstotni padec, do katerega naj bi prišlo v Bolgariji med sodnim postopkom, postale neprimerne, je treba poudariti, da zaveze, ki se nanašajo na mesta dobave, omogočajo, da se položaj, kot je padec cene v eni od zadevnih držav SVE, ki se ne ponovi v drugi zadevni državi SVE, izkoristi, saj lahko prav ta razlika omogoči cenovno arbitražo.

358    Drugič, kar zadeva trditev, da je bilo dogovorjeno, da je treba dati prednost pristojbinam za storitve, temelječim na dejanskih stroških, ki jih je družba Gazprom zares imela pri spreminjanju mest dobave, Splošno sodišča ugotavlja, da ni videti, da bi Komisija predvidela tako, na videz razumno, metodo, niti poskušala vsaj približno določiti višino teh dejanskih stroškov ob upoštevanju dejavnikov, kot so stroški prenosa ali izravnave.

359    Vendar je Komisija glede na njeno široko polje proste presoje v okviru postopka v zvezi z zavezami lahko sprejela fiksne pristojbine za storitve, glede na prednosti z vidika preglednosti in predvidljivosti, ki omogočajo cenovno arbitražo. Poleg tega ta okoliščina tudi ob predpostavki, da so dejanski stroški, povezani s spremembo mesta dobave, nižji od navedenih pristojbin, ne more postaviti pod vprašaj njihove primernosti, saj so spremembe mesta dobave možne in donosne v primeru, da se cene med zadevnimi državami SVE znatno razlikujejo.

360    Tretjič, glede na to, da tožeča stranka in družba Overgas poudarjata tveganja, povezana s primerom, v katerem bi bili dejanski stroški višji od teh pristojbin, tako da bi družba Gazprom zaračunala te stroške namesto fiksnih pristojbin za storitve, je treba poudariti, da je družba Gazprom dolžna predložiti listinske dokaze za navedene stroške in da se je v primeru morebitnega nesoglasja med družbo Gazprom in zadevno stranko mogoče obrniti na skrbnika, ki je zadolžen za spremljanje končnih zavez (glej točke 15, 16 in 32(iv) končnih zavez).

361    Četrtič, kar zadeva trditev, da bi morala družba Gazprom spremembo mesta dobave ponuditi brezplačno, je dovolj poudariti, da Komisija nikoli, niti v fazi oblikovanja pomislekov v OUK, ni dvomila o pravici družbe Gazprom, da svojim strankam zaračuna strošek take spremembe (glej zlasti točko 883 OUK).

362    Petič, kar zadeva zatrjevano protislovje v obrazložitvi med točkama 172 in 173 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ni izključeno, da je trditev iz točke 172 obrazložitve tega sklepa, v skladu s katero so zaveze, ki se nanašajo na mesta dobave, „učinkovito sredstvo za dodatno vključitev trgov plina osrednje in vzhodne Evrope“, pretirana. Vendar ta trditev ne more omajati zakonitosti izpodbijanega sklepa, ker ne pomeni bistvene podpore izreku tega sklepa (glej v tem smislu sklep z dne 28. januarja 2004, Nizozemska/Komisija, C‑164/02, EU:C:2004:54, točka 21).

363    Drugi očitek drugega dela tretjega tožbenega razloga je treba zato zavrniti.

c)      Neprimerna omejitev glede trajanja pogodb (tretji očitek)

364    Tožeča stranka in Republika Litva menita, da je Komisija storila očitno napako pri presoji s tem, da je sprejela, da se zaveze, ki se nanašajo na mesta dobave, uporabljajo samo za pogodbe, ki trajajo vsaj 18 mesecev, saj naj bi bile te zaveze zaradi tega neučinkovite za litovske stranke družbe Gazprom, ki običajno ne sklepajo pogodb s trajanjem, daljšim od enega leta. Poleg tega naj omejitve, povezane s temi zavezami, družbe Gazprom ne bi spodbujale k podaljšanju navedenega trajanja.

365    Komisija meni, da je treba ta očitek zavrniti.

366    Splošno sodišče ugotavlja, da je z zavezami, ki se nanašajo na mesta dobave, določeno najmanj dvanajstmesečno obdobje dobave na novo mesto in predviden najmanj štirimesečni rok (lead-time) za izvršitev zahteve za spremembo mesta dobave (glej točko 10, drugi odstavek, in točko 11 končnih zavez). Iz točke 173 obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je Komisija menila, da so te zahteve glede na tehnične omejitve, povezane s spremembo mesta dobave, sorazmerne.

367    Tožeča stranka in Republika Litva pa nista izpodbijali dejstva, da sta ti obdobji dvanajstih in štirih mesecev, to je skupaj šestnajstih mesecev, sorazmerni glede na navedene tehnične omejitve. Glede na to šestnajstmesečno obdobje je Komisija lahko, ne da bi storila očitno napako pri presoji, omejila spremembe mest dobave na pogodbe, ki trajajo najmanj 18 mesecev.

368    Poleg tega je treba poudariti, da če bi trgovci na debelo, ki so bili 23. aprila 2015 stranke družbe Gazprom, v prihodnje sklepali pogodbe s trajanjem najmanj 18 mesecev, bi se lahko sklicevali na zaveze v zvezi z mesti dobave kljub temu, da njihove trenutne pogodbe običajno trajajo samo eno leto (glej točko 4 z naslovom „Eligible Customer“ (Upravičena stranka) in točko 9 končnih zavez). Kar zadeva trditev Republike Litve, da s temi zavezami družba Gazprom ni spodbujena k sklepanju pogodb, ki trajajo najmanj 18 mesecev, je treba ugotoviti, da glede na to, da ni bilo pomislekov glede konkurence, ki bi se nanašali na kratkoročne pogodbe, Komisija družbi Gazprom ni bila dolžna naložiti obveznosti, da ponudi pogodbe s trajanjem najmanj 18 mesecev.

369    Poleg tega je treba zavrniti trditev tožeče stranke, da štirimesečni rok za izvršitev družbi Gazprom omogoča, da trgovcu na debelo, ki kupuje plin od druge zadevne države SVE, ponudi boljše pogoje, saj je tak položaj posledica cenovne arbitraže in konkurence, ki ju omogoča prav možnost spremembe mesta dobave.

370    Tretji očitek drugega dela tretjega tožbenega razloga je treba zato zavrniti.

d)      Neustrezen pogoj glede najmanjše količine plina (četrti očitek)

371    Tožeča stranka in Republika Litva trdita, da je minimalna količina plina, ki je potrebna za vložitev vloge za spremembo mesta dobave in je določena na 50 milijonov kubičnih metrov, previsoka glede na količine, ki so lahko predmet spremembe mesta dobave. Taka sprememba naj bi bila namreč dostopna samo velikim trgovcem na debelo, pri čemer naj bi ti morali pričakovati, da bodo lahko na trgu, ki ga oskrbuje novo mesto dobave, pridobili znatne tržne deleže, zaradi česar naj bi te zaveze postale povsem navidezne. Ta najmanjša količina naj bi tako pomenila najmanj 10 % letnih potreb največjih baltskih trgovcev na debelo in v skladu z ekonomsko študijo tožeče stranke z vidika porabe plina ustrezala 17 % estonskega trga, 12 % latvijskega trga in 3 % litovskega trga.

372    Poleg tega naj zadevne stranke, ki bi želele ponovno prodati plin, v praksi ne bi razpolagale z velikimi presežnimi količinami, tako da bi morale za spremembo mesta dobave dejansko naročiti dodatne količine pri družbi Gazprom, da bi dosegle prag 50 milijonov kubičnih metrov plina, pri čemer naj bi bila nadaljnja prodaja, povezana s to spremembo, negotova, saj naj bi na primer družba Gazprom navedeno spremembo v primeru pomanjkanja prenosne zmogljivosti lahko zavrnila.

373    Komisija meni, da je treba ta očitek zavrniti.

374    V zvezi s tem je treba spomniti, kot je razvidno iz točke 173 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je Komisija menila, da so te zahteve glede na tehnične omejitve, povezane s spremembo mesta dobave, in ob upoštevanju velikosti zadevnih trgov plina sorazmerne. Čeprav tožeča stranka in Republika Litva v bistvu izpodbijata sorazmernost minimalne količine 50 milijonov kubičnih metrov, ki je določena v točki 20 končnih zavez, glede na velikost trgov plina baltskih držav, pa nista izpodbijali ugotovitev, povezanih z navedenimi omejitvami.

375    Dalje, poudariti je treba, da imajo vse tri baltske države velike zmogljivosti za medsebojno povezovanje, kot je trdila Komisija, ne da bi ji glede tega kdo ugovarjal, in da je zato, kot je razvidno iz točke 138 OUK, treba upoštevati njihovo skupno porabo plina. Minimalna količina 50 milijonov kubičnih metrov pa je leta 2018 pomenila samo 1,25 % te skupne porabe, tako da je Komisija lahko menila, kot je to storila v točki 173 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je ta količina sorazmerna glede na velikost teh trgov kot celote.

376    Poleg tega s trditvijo tožeče stranke, da presežne količine niso zadostne, da bi lahko nastala korist od spremembe mesta dobave, ni mogoče upravičiti ugotovitve neustreznosti minimalne količine, saj so te stranke odgovorne za odločitve glede uporabe količin, ki so jih prvotno kupile od družbe Gazprom, ali glede nakupa dodatnih količin. Vsekakor je treba spomniti, da bi stranke, ki imajo sedež v baltskih državah, potencialno lahko pridobivale plin od drugih trgovcev na debelo v teh državah glede na medsebojne povezave med navedenimi državami, navedene v prejšnji točki, in obstoj terminala za utekočinjen zemeljski plin v Litvi (kot je navedeno v točki 135 OUK).

377    Glede na navedeno in tudi ob upoštevanju ugotovitev iz točk 334 in 335 zgoraj je treba ugotoviti, da zaveze, ki se nanašajo na mesta dobave, ne vsebujejo očitne napake pri presoji, kar zadeva zahtevo v povezavi z minimalno količino plina, ki je potrebna za predložitev vloge za spremembo mesta dobave. Četrti očitek drugega dela tretjega tožbenega razloga je treba zato zavrniti.

e)      Nezadostno upoštevanje tržnih razmer v Bolgariji (peti očitek)

378    Družba Overgas meni, da so zaveze, ki se nanašajo na mesta dobave, neustrezne glede na pomisleke glede konkurence, ki se nanašajo na izoliranost bolgarskega trga, in cilj Komisije, da trajno spremeni strukturo tega trga. S temi zavezami naj se ne bi izboljšali ne zanesljivost ne diverzifikacija dobave plina v Bolgariji, saj naj bi se z njimi dejansko omogočilo samo, da se dobava ruskega plina prek bolgarskih uvoznikov nadomesti z dobavo ruskega plina prek slovaških ali madžarskih uvoznikov.

379    Po mnenju družbe Overgas bi se morala družba Gazprom zavezati, prvič, da poleg sprememb mest dobave ruskega plina omogoči tudi izmenjavo med ruskim plinom in utekočinjenim zemeljskim plinom, drugič, da vzpostavi vozlišča za trgovanje s plinom na mejah med Rusijo, Ukrajino in Belorusijo, in, tretjič, da ne bo ovirala izvajanja ukrepov diverzifikacije dobave plina. Komisija naj bi napačno zavrnila določitev takih ukrepov, ker je menila, da so zunaj področja njene preiskave v zadevi AT.39816.

380    Z zavezami, ki se nanašajo na mesta dobave, naj nikakor ne bi bilo mogoče odpraviti pomislekov, ki so zajeti z obsegom preiskave, kot ga je opredelila Komisija, saj naj zadevne stranke, ki želijo dobavljati plin v Bolgariji, ne bi bile sposobne izvesti prenosa prodanega plina zunaj mest dobave v kraju Negru Vodă (Romunija) niti naj ne bi bile spodbujene k temu. S pogodbo o prenosu, sklenjeno med družbama Bulgartransgaz in Gazprom, naj bi bilo namreč 99,5 % zmogljivosti za prenos v Bolgariji rezerviranih v korist zadnjenavedene, kar naj bi trgovcem na debelo iz drugih zadevnih držav SVE preprečevalo prenos njihovega plina med danim mestom v kraju Negru Vodă in morebitnimi strankami v Bolgariji. Poleg tega naj bi bila v pogodbi o dobavi plina, sklenjeni med družbama Gazprom in Bulgargaz, določena brezpogojna obveznost nakupa (obveznost „take or pay“, „polno za prazno“) za precejšnje količine plina, ki naj bi pomenile velik del potreb v Bolgariji in zato resno oviro za vstop teh trgovcev na debelo na trg. Nazadnje, bolgarske stranke naj bi bile z dolgoročnimi pogodbami o dobavi plina praviloma vezane na svojega trenutnega dobavitelja, v tem primeru družbo Bulgargaz, tako da naj za navedene trgovce na debelo ne bi bile razpoložljivi odjemalci.

381    Komisija primarno meni, da ta očitek ni dopusten, kot je navedeno že v točkah 303 in 321 zgoraj, in, podredno, da ni utemeljen.

382    Družba Overgas v odgovorih z dne 26. novembra 2020 izpodbija to nedopustnost in v bistvu trdi, da lahko intervenientke v skladu s sodno prakso navedejo širok nabor trditev in da so vse njene trditve neposredno povezane s predmetom spora. Z razlago tega predmeta, ki jo je podala Komisija, naj bi bil intervencijskim vlogam odvzet ves pomen, saj naj bi intervenientke morale zgolj ponoviti trditve glavnih strank.

383    V zvezi s tem je treba poudariti, da družba Overgas, ne glede na to, da se je tožeča stranka osredotočila na učinek zavez glede mest dobave na Poljsko, s tem očitkom izpodbija ustreznost teh zavez, tako da ta ne presega predmeta spora in ga je treba šteti za dopustnega.

384    Kar zadeva utemeljenost tega očitka, Splošno sodišče glede tega, da je družba Overgas zahtevala zaveze, s katerimi se zagotavlja diverzifikacija virov dobave plina, da bi se odpravila odvisnost Bolgarije od ruskega plina, ugotavlja, da take zaveze, kot je navedla Komisija, presegajo obseg zavez, ki se nanašajo na mesta dobave, kot je bil opredeljen v pomislekih glede konkurence, navedenih v OUK. Ti pomisleki se niso nanašali na diverzifikacijo virov plina, temveč zlasti na strategijo družbe Gazprom, katere namen je preprečiti, da bi ruski plin, ki ga dobavlja ena od njenih strank, konkuriral ruskemu plinu, ki ga dobavljajo druge njene stranke (glej zlasti točko 250 OUK in točko 160 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v kateri je navedena „Russian-on-Russian gas competition“ (konkurenca med ruskimi plini)).

385    Dalje, kar zadeva to, da je družba Gazprom rezervirala 99,5 % zmogljivosti sistema družbe Bulgartransgaz, je treba poudariti, da je Komisija navedla, ne da bi ji družba Overgas v tem pogledu nasprotovala, da se je ta rezervacija nanašala na vstopne točke v kraju Negru Vodă in da je zajeta z obveznostjo družbe Gazprom, določeno v predzadnjem odstavku točke 15 končnih zavez, da mora uporabljati svoje obstoječe rezervacije zmogljivosti.

386    Poleg tega, kar zadeva brezpogojne obveznosti nakupa, ki naj bi bile naložene družbi Bulgargaz, je dovolj spomniti, da čeprav je Komisija v OUK preučila obstoj takih obveznosti, ni imela pomislekov glede konkurence v zvezi s tem, kot je razvidno iz točke 134 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Še več, s temi brezpogojnimi obveznostmi nakupa se zadevnim strankam družbe Gazprom, ki se nahajajo na Slovaškem ali Madžarskem, ne preprečuje, da bi plin preprodajale drugim trgovcem na debelo, ki niso družba Bulgargaz.

387    Nazadnje je treba zavrniti trditev, ki se nanaša na dolgoročne pogodbe, ki zavezujejo bolgarske stranke na končnem trgu, saj te pogodbe niso zajete s pomisleki glede konkurence, navedenimi v OUK. Poleg tega družba Overgas ne pojasni, kako je mogoče morebitne pomanjkljivosti na teh trgih pripisati družbi Gazprom niti katere zaveze bi to podjetje lahko sprejelo, da bi odpravilo učinke pogodb, v katerih ni pogodbena stranka.

388    Glede na navedeno je treba ugotoviti, da Komisija ni storila očitne napake pri presoji, ki jo zatrjuje družba Overgas in ki se nanaša na to, da naj ne bi dovolj upoštevala tržnih razmer v Bolgariji. Peti očitek drugega dela tretjega tožbenega razloga je treba zato zavrniti.

f)      Neupoštevanje verjetnega in predvidljivega razvoja tranzitne politike družbe Gazprom (šesti očitek)

389    Družba Overgas meni, da se z zavezami, ki se nanašajo na mesta dobave, ne upošteva ustrezno verjetni in predvidljivi razvoj tranzitne politike družbe Gazprom, predvsem glede na izgradnjo plinovodov Nord Stream 2 in TurkStream, čeprav ima ta razvoj neposredne posledice za učinkovitost teh zavez. Poleg tega naj te pomanjkljivosti ne bi bilo mogoče upravičiti z negotovostjo z vidika začetka obratovanja teh plinovodov glede na splošno znane namene družbe Gazprom in nestabilnost, ki je značilna za plinski sektor.

390    Kar konkretneje zadeva Bolgarijo, naj bi morala Komisija pri pripravi zavez predvideti možnost, da bi se družba Gazprom nazadnje odločila, da ne bo podaljšala tranzitne pogodbe z ukrajinskim podjetjem Naftogaz in da bo namesto tega svoj plin transportirala do novega mesta dobave na turško-bolgarski meji. Republika Turčija pa ni članica energetske skupnosti, tako da za mesta dobave, ki so na ozemlju te države, ne velja pravo Unije.

391    Komisija primarno meni, da je ta očitek nedopusten, in, podredno, neutemeljen.

392    V tem pogledu je za ta očitek družbe Overgas iz razlogov, navedenih v točki 383 zgoraj, in ker se nanaša na zaveze glede mest dobave, treba šteti, da je dopusten.

393    Kar zadeva utemeljenost tega očitka, je v delu, v katerem tožeča stranka trdi, da bi zaradi domnevne spremembe „tranzitne politike“ družbe Gazprom lahko prenehale veljati kombinacije iz točke 15 končnih zavez, treba poudariti, kot pravilno trdi Komisija, da je v zavezah, ki se nanašajo na mesta dobave, predvidena možnost, da se eno od zadevnih mest dobave nadomesti z drugim, če družba Gazprom preneha uporabljati prvotno mesto dobave (točka 10, četrti odstavek, končnih zavez).

394    Dalje, okoliščina, da je novo mesto dobave zunaj ozemlja Unije ali ozemlja članic energetske skupnosti, ne postavlja pod vprašaj učinkovitosti zavez, saj ta ni odvisna od tega, ali upravljavec sistema zadevne tretje države spoštuje pravo Unije, temveč izhaja iz tega, da so zavezujoče za družbo Gazprom.

395    Poleg tega, ob predpostavki, da družba Overgas s tem očitkom poskuša dokazati, da bi morala Komisija predvideti zaveze, ki se nanašajo posebej na gradnjo in začetek obratovanja plinovodov Nord Stream 2 in TurkStream, je dovolj spomniti, da OUK ne vsebuje pomislekov glede konkurence, ki se nanašajo na ta plinovoda.

396    Nazadnje, glede na to, da bi začetek obratovanja navedenih plinovodov pomenil bistveno spremembo ravnanja družbe Gazprom na trgih plina zadevnih držav SVE, je treba spomniti, da lahko ta okoliščina pomeni veliko spremembo enega od dejstev, na katerih temelji izpodbijani sklep, in torej omogoči, da Komisija v skladu s členom 9(2)(a) Uredbe št. 1/2003 ponovno začne upravni postopek. Vendar navedena okoliščina ni element, na podlagi katerega je mogoče šteti, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, kar zadeva zaveze, ki se nanašajo na mesta dobave.

397    Šesti očitek drugega dela tretjega tožbenega razloga je treba zato zavrniti.

398    Glede na to, da je družba Overgas na obravnavi poudarila, da so zaveze, ki se nanašajo na mesta dobave, neustrezne glede na splošno presojo napak in opustitev, navedenih v šestih očitkih, ki so preučeni zgoraj, je treba ugotoviti, da so bili vsi ti očitki zavrnjeni in da na njihovi podlagi, tudi če se obravnavajo skupaj, ni mogoče zaključiti, da sprejetje teh zavez pomeni očitno napako pri presoji, čeprav lahko zadevne stranke družbe Gazprom dobavno mesto spremenijo samo v nekaterih posebnih okoliščinah.

399    Glede na navedeno je treba drugi del tretjega tožbenega razloga v celoti zavrniti kot neutemeljen.

3.      Tretji del tretjega tožbenega razloga: neustreznost zavez v zvezi z bolgarskim plinskim sistemom

400    Po mnenju družbe Overgas zaveze v zvezi z bolgarskim plinskim sistemom, kot so določene v točkah 7 in 8 končnih zavez, pomenijo neustrezen odgovor na pomisleke glede konkurence v zvezi s tem. Prvič, Komisija naj bi te pomisleke razdelila v dve skupini omejitev, ki se očitajo družbi Gazprom, in sicer omejitve, s katerimi se onemogoča izvoz plina iz Bolgarije, in omejitve, s katerimi se onemogoča uvoz plina v to državo. Kot naj bi bilo razvidno iz točk od 167 do 169 obrazložitve izpodbijanega sklepa, pa naj bi se z zavezami v zvezi z bolgarskim plinskim sistemom odpravljale samo omejitve, s katerimi se onemogoča uvoz plina v Bolgarijo.

401    Drugič, zaveze v zvezi z bolgarskim plinskim sistemom naj bi bile neustrezne, ker se z njimi kršijo temeljna načela zakonodaje Unije, ki se nanaša na plinski sektor. Pogodba o dobavi plina, sklenjena med družbama Gazprom in Bulgurgaz, naj bi namreč vsebovala klavzule, ki so v nasprotju z načelom ločitve dejavnosti upravljavca prenosnega sistema od dejavnosti pridobivanja ali dobave plina, ki naj bi bilo določeno v Direktivi o plinu. Z navedenimi zavezami pa naj se ne bi nalagala odprava teh klavzul.

402    Tretjič, družba Overgas meni, da se z zavezami v zvezi z bolgarskim plinskim sistemom ne spoštujejo zahteve iz točke 128 dobrih praks niti zahteve iz sodne prakse, v skladu s katerimi se morajo zaveze uporabljati neposredno, kadar pa jih ni mogoče izvajati brez soglasja tretje osebe, mora zadevno podjetje predložiti dokaz o soglasju te tretje osebe. Zlasti naj bi bila v teh zavezah v nasprotju s temi zahtevami izrecno določena pridobitev soglasja tretje osebe, v tem primeru družb Bulgargaz in Bulgartransgaz (glej točko 7(a) in (b) končnih zavez), odvisne pa naj bi bile tudi od tega, ali družba Bulgartransgaz spoštuje različne pogoje (glej točko 7, od (i) do (iii), končnih zavez). Poleg tega naj Komisija od družbe Gazprom ne bi zahtevala, naj predloži dokaze o pripravljenosti teh dveh podjetij za sodelovanje pri izvajanju teh zavez.

403    Četrtič, zaveze v zvezi z bolgarskim plinskim sistemom naj bi bile neustrezne tudi zato, ker naj bi bile dvoumne. V besedilu upoštevnih točk teh zavez naj namreč ne bi bile jasno določene obveznosti družbe Gazprom in naj bi bilo puščeno preveč prostora za razlago, zaradi česar naj bi bilo oteženo tudi spremljanje izvajanja končnih zavez, ki ga izvaja skrbnik, imenovan v ta namen.

404    Komisija primarno meni, da je ta del nedopusten, kot je bilo navedeno že v točkah 303 in 321 zgoraj. Podredno izpodbija utemeljenost trditev družbe Overgas.

405    V skladu s sodno prakso, navedeno že v točki 114 zgoraj, je treba člen 40, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se uporablja za Splošno sodišče na podlagi člena 53, prvi odstavek, navedenega statuta, in člen 142(1) Poslovnika Splošnega sodišča razlagati tako, da stranka, ki ji je bila dovoljena intervencija v sporu pred sodiščem Unije, ne more spremeniti predmeta spora, kot je opredeljen s predlogi in tožbenimi razlogi glavnih strank. Iz tega sledi, da čeprav lahko taka stranka navede trditve, ki so različne od trditev glavne stranke, ki jo podpira, so dopustne samo trditve, ki spadajo v okvir, opredeljen s temi predlogi in tožbenimi razlogi.

406    V obravnavani zadevi je treba, prvič, ugotoviti, da se tožba, ki jo je vložila tožeča stranka, osredotoča na konkurenčne razmere na Poljskem in na učinek zavez, ki imajo medsektorski učinek, na trge plina v tej državi. Namen trditev, ki jih je tožeča stranka navedla v svojih pisanjih in zlasti v okviru tretjega tožbenega razloga, je namreč izpodbijati ustreznost zavez glede ozemeljskih omejitev v zvezi s Poljsko. Poleg tega tožeča stranka ni navedla nobenih trditev, ki se nanašajo posebej na neustreznost zavez v zvezi z bolgarskim plinskim sistemom.

407    Drugič, v nasprotju z drugimi zavezami v zvezi z ozemeljskimi omejitvami, ki jih tožeča stranka izpodbija, in sicer zavezami v zvezi z omejitvami nadaljnje prodaje in ponovnega izvoza (točki 5 in 6 končnih zavez) ter zavezami v zvezi z mesti dobave (oddelek 1.2 in točke od 9 do 17 končnih zavez), se zaveze v zvezi z bolgarskim plinskim sistemom nanašajo predvsem na bolgarske trge plina in se ne morejo uporabljati v več zadevnih državah SVE. V tem pogledu so zaveze v zvezi z bolgarskim plinskim sistemom, ki so navedene pod naslovom „Changes to the Bulgarian Gas System“ (Spremembe bolgarskega plinskega sistema), predstavljene ločeno in kot neodvisne od preostalih zavez v zvezi z ozemeljskimi omejitvami. Podobno so v izpodbijanem sklepu navedene zaveze v zvezi z bolgarskim plinskim sistemom, ki so preučene v oddelku 7.1.2 tega sklepa, naslovljenem „The Commitment dealing with the Bulgarian gas system“ (Zaveza v zvezi z bolgarskim plinskim sistemom), obravnavane ločeno od drugih dveh skupin zavez v zvezi z ozemeljskimi omejitvami, ki so preučene v oddelkih 7.1.1 in 7.1.3 navedenega sklepa, ki sta naslovljena „The Commitment to remove territorial restrictions and measures of an effect equivalent to such restrictions“ (Zaveza k odpravi ozemeljskih omejitev in ukrepov, ki imajo enak učinek kot te omejitve) in „The Commitment dealing with the changes of gas delivery points“ (Zaveza v zvezi s spremembami mest dobave plina).

408    V zvezi s tem družba Overgas ni pojasnila, zakaj naj bi bile, odvisno od primera, zaveze v zvezi z bolgarskim plinskim sistemom povezane z drugimi končnimi zavezami, katerih geografski obseg zajema več zadevnih držav SVE. Iz trditev družbe Overgas, zlasti iz odgovorov z dne 26. novembra 2020, ni razvidno, da bi morebitna neustreznost zavez v zvezi z bolgarskim plinskim sistemom nujno vplivala na ustreznost drugih končnih zavez, zlasti tistih v zvezi z ozemeljskimi omejitvami.

409    Te ugotovitve ni mogoče omajati s trditvijo tožeče stranke, da se trditve družbe Overgas nanašajo na napake Komisije, ki zadevajo tudi trge plina v drugih državah SVE razen Bolgarije. Tožeča stranka namreč v bistvu zgolj ponavlja nekatere trditve družbe Overgas, pri čemer poudarja, da so podobne tistim, ki jih je sama navedla v zvezi z zavezami, ki se nanašajo na ravnanja, povezana z določanjem cen, pri čemer pa ne pojasni, kako je mogoče z navedenimi trditvami dokazati neustreznost končnih zavez razen zavez v zvezi z bolgarskim plinskim sistemom.

410    Tako je v nasprotju s tem, kar trdi družba Overgas, treba šteti, da predmet spora v tej zadevi, glede na vsebino trditev tožeče stranke in geografski obseg zavez v zvezi z bolgarskim plinskim sistemom, ni določen z obsegom celotnega izpodbijanega sklepa in vsemi pomisleki glede konkurence, ki naj bi jih odpravljale končne zaveze.

411    Iz navedenega izhaja, da trditve družbe Overgas, s katerimi ta izpodbija ustreznost zavez v zvezi z bolgarskim plinskim sistemom, presegajo predmet spora in da je zato treba tretji del tretjega tožbenega razloga zavrniti kot nedopusten,

412    Glede na vse navedeno je treba tretji tožbeni razlog v celoti zavrniti kot delno neutemeljen in kot delno nedopusten.

E.      Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 194(1) PDEU v povezavi s členom 7 PDEU, ker naj bi bil izpodbijani sklep ob upoštevanju njegovega negativnega vpliva na evropski trg dobave plina v nasprotju s cilji energetske politike Unije

413    Tožeča stranka, ki jo podpirajo Republika Poljska, Republika Litva in družba Overgas, poudarja, da cilji energetske politike Unije, ki so navedeni v členu 194(1) PDEU in različnih dokumentih, ki so jih objavile institucije Unije, vključujejo zlasti, kar zadeva plinski sektor, diverzifikacijo virov dobave in transportnih poti plina, pa tudi jamstvo prostega pretoka plina med državami članicami po pošteni in konkurenčni ceni. Poleg tega naj bi člen 194(1) PDEU določal načelo energetske solidarnosti.

414    Tako naj bi bila Komisija pri sprejetju izpodbijanega sklepa dolžna upoštevati cilje energetske politike Unije, saj naj bi sprejela ukrepe, s katerimi se določajo struktura in pogoji na trgih plina Unije za obdobje najmanj osmih let, ti ukrepi pa naj bi morali biti v skladu s členom 7 PDEU predmet „celovite ocene“, da se preveri njihova skladnost s temi cilji. Izpodbijani sklep naj bi moral biti tudi predmet sodnega nadzora, ki naj bi moral poleg zahtev, ki jih je sodišče Unije že navedlo glede sklepov, sprejetih na podlagi člena 9 Uredbe št. 1/2003, vključevati tudi preizkus njegove skladnosti s členom 194 PDEU.

415    Poleg tega naj bi ugotovitve Splošnega sodišča iz sodbe z dne 10. septembra 2019, Poljska/Komisija (T‑883/16, EU:T:2019:567, točke od 70 do 73), potrjevale stališče tožeče stranke. Zlasti naj bi iz njih izhajalo, da naj bi načelo solidarnosti, namesto da bi bilo omejeno na izredne položaje, zajemalo tudi splošno obveznost Unije in njenih držav članic, da pri izvajanju svojih pristojnosti upoštevajo interese drugih akterjev. Poleg tega naj bi se to načelo razlikovalo od morebitnih posebnih zahtev, ki jih mora upoštevati Komisija pri sprejetju sklepov, ki temeljijo na določbah sekundarnega prava. Komisija naj bi tako za sprejetje izpodbijanega sklepa morala ne samo preveriti ustreznost zavez, temveč tudi pretehtati interes Unije glede na interese držav članic, na katere vpliva ravnanje družbe Gazprom.

416    Vendar naj bi bil izpodbijani sklep v nasprotju s cilji energetske politike in načelom energetske solidarnosti ter naj ne bi vseboval obrazložitve v zvezi s tem, kar naj bi bilo še toliko bolj presenetljivo glede na to, da naj bi Komisija odobrila uporabo končnih zavez za obdobje osmih let, pri čemer naj ne bi predvidela niti najmanjšega mehanizma, ki bi omogočal njihovo hitro prilagoditev glede na spreminjanje trgov plina. Poleg tega naj bi se s pristopom, ki ga zagovarja Komisija, omogočilo, da se njene kvaziregulativne dejavnosti v obravnavani zadevi ne bi ocenjevale glede na druge cilje, čeprav so opredeljeni v PDEU, poleg tega pa bi se ji omogočilo, da prepreči uresničevanje ciljev iz člena 194 PDEU. Tožeča stranka zlasti poudarja naslednje:

–        prvič, Komisija naj ne bi dovolj upoštevala odvisnosti zadevnih držav SVE od uvoza plina in problematičnega vpliva družbe Gazprom na plinsko infrastrukturo, prek katere se oskrbuje ta regija in ki to regijo obide, čeprav naj ta položaj ne bi bil združljiv s „tretjim energetskim svežnjem“, s katerim naj bi se zahtevalo ločevanje med dejavnostmi upravljanja sistema ter dejavnostmi pridobivanja in dobave plina;

–        drugič, Komisija naj bi prezrla različna ravnanja družbe Gazprom, s katerimi naj bi bila seznanjena, in naj zato ne bi hotela upoštevati interesov nekaterih držav članic, tako da naj ne bi bilo storjeno nič glede zmanjšanja dobave plina, ki naj bi preprečilo ponovni izvoz v Ukrajino v zimi 2014/2015, kot tudi ne glede ukrepov, katerih namen naj bi bil blokirati vzpostavitev povratnih tokov na mejah med Poljsko in Ukrajino ter med Slovaško in Ukrajino;

–        tretjič, Komisija naj bi sprejela pristojbine za storitve, ki naj ne bi bile nikakor povezane z dejanskimi stroški, ki naj bi jih imela družba Gazprom zaradi spremembe mesta dobave;

–        četrtič, izpodbijani sklep naj ne bi bil v skladu s cilji energetske politike Unije, ker naj bi se s končnimi zavezami povečevala razlika v obravnavanju med trgi zadevnih držav SVE in zahodnoevropskimi trgi.

417    Komisija meni, da je treba četrti tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

418    V skladu s členom 7 PDEU Unija skrbi za usklajenost različnih politik in dejavnosti ob upoštevanju vseh svojih ciljev in v skladu z načelom prenosa pristojnosti. Ti cilji vključujejo cilje iz člena 194(1) PDEU, in sicer zlasti cilja zagotavljanja zanesljivosti oskrbe z energijo v Uniji in spodbujanja medsebojnega povezovanja energetskih omrežij.

419    Na področju konkurence je sodišče Unije že razsodilo, da je cilje, ki se uresničujejo z drugimi določbami Pogodbe, mogoče upoštevati pri ugotavljanju obstoja omejevanja konkurence v smislu člena 101(1) PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 4. oktobra 2011, Football Association Premier League in drugi, C‑403/08 in C‑429/08, EU:C:2011:631, točka 139 in navedena sodna praksa) ali pri presoji pogojev za izvzetje iz člena 101(3) PDEU (glej v tem smislu sodbe z dne 25. oktobra 1977, Metro SB-Großmärkte/Komisija, 26/76, EU:C:1977:167, točka 43; z dne 15. julija 1994, Matra Hachette/Komisija, T‑17/93, EU:T:1994:89, točka 139, in z dne 11. julija 1996, Métropole télévision in drugi/Komisija, T‑528/93, T‑542/93, T‑543/93 in T‑546/93, EU:T:1996:99, točka 118).

420    Iz tega sledi, da bi Komisija v zvezi s postopkom na podlagi člena 9 Uredbe št. 1/2003 v okviru svoje predhodne ocene lahko upoštevala cilje, ki se uresničujejo z drugimi določbami Pogodbe, zlasti za začasno ugotovitev, da niso bila kršena pravila konkurence (glej v tem smislu sodbo z dne 9. decembra 2020, Groupe Canal +/Komisija, C‑132/19 P, EU:C:2020:1007, točke od 46 do 54). Vendar Komisija v zvezi s preučitvijo zavez zgolj preveri, po eni strani, ali se s temi zavezami odpravljajo pomisleki, o katerih je obvestila zadevno podjetje, in po drugi strani, ali to podjetje ni ponudilo manj omejevalnih zavez, s katerimi se prav tako ustrezno odpravljajo ti pomisleki (glej v tem smislu sodbo Alrosa, točki 40 in 41, in sodbo Morningstar, točka 45), čeprav postopek ne sme privesti do izida, ki bi bil v nasprotju s posebnimi določbami Pogodb (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 19. septembra 2000, Nemčija/Komisija, C‑156/98, EU:C:2000:467, točka 78 in navedena sodna praksa, in z dne 15. aprila 2008, Nuova Agricast, C‑390/06, EU:C:2008:224, točka 50 in navedena sodna praksa).

421    V obravnavani zadevi je iz elementov, navedenih v točki 416 zgoraj, razvidno, da tožeča stranka Komisiji dejansko očita predvsem, da je zavrnila preiskavo nekaterih zaskrbljujočih ravnanj družbe Gazprom v plinskem sektorju in da je sprejela zaveze, ki so nezadostne ali neustrezne glede na ravnanja tega podjetja, navedena v OUK.

422    V delu, v katerem tožeča stranka izpodbija končne zaveze, ker naj se z njimi ne bi zadostno odpravljala navedena ravnanja, pa je bil ta očitek v bistvu zavrnjen že v okviru obravnave prvega, drugega in tretjega tožbenega razloga te tožbe. V preostalem Komisiji v okviru preiskave, ki jo je začela po uradni dolžnosti v zadevi AT.39816, zaradi upoštevanja ciljev energetske politike Unije ni bilo treba dodatno raziskati ravnanj družbe Gazprom niti od te družbe zahtevati, naj sprejme bolj zavezujoče zaveze. Z morebitnim upoštevanjem teh ciljev pri uporabi pravil Unije o konkurenci ni mogoče upravičiti naložitve takih pozitivnih obveznosti Komisiji.

423    Poleg tega tožeča stranka v delu, v katerem trdi, da so končne zaveze kot take v nasprotju s cilji energetske politike ali načelom energetske solidarnosti, tega ne dokazuje. V nasprotju z njenimi trditvami se namreč z izpodbijanim sklepom in temi zavezami razmere na zadevnih trgih ne zamrznejo niti se z njimi institucijam Unije ali državam članicam nikakor ne preprečuje, da težave, ki jih je ugotovila tožeča stranka, obravnavajo na druge načine. Natančneje, institucije Unije ali nacionalni regulativni organi v plinskem sektorju lahko posredujejo, da bi spremenili zakonodajo v tem sektorju ali, odvisno od primera, zagotovili spoštovanje te zakonodaje, morda na način, ki ustreza tožeči stranki.

424    V zvezi s tem je mogoče navesti, da sta Evropski parlament in Svet Evropske unije 17. aprila 2019 sprejela Direktivo (EU) 2019/692 o spremembi Direktive 2009/73 (UL 2019, L 117, str. 1), katere namen je med drugim, v skladu z uvodno izjavo 3 te direktive, odpraviti ovire za dokončno oblikovanje notranjega trga z zemeljskim plinom, ki so posledica neuporabe tržnih pravil Unije za prenosne plinovode v tretje države in iz njih pred njenim sprejetjem.

425    Poleg tega lahko nacionalni organi, pristojni za konkurenco, preiskujejo domnevno protikonkurenčna ravnanja družbe Gazprom, vključno z, kot je navedeno v točki 133 zgoraj, ravnanji, na katera se nanašajo pomisleki Komisije glede konkurence v obravnavani zadevi.

426    Nazadnje, v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, bi Komisija po potrebi lahko uporabila možnost iz člena 9(2)(a) Uredbe št. 1/2003, da ponovno začne postopek, če bi prišlo do bistvene spremembe katerega koli od dejstev, na katerih temelji sklep, med drugim v primeru sprememb na trgih plina.

427    Poleg tega je treba v delu, v katerem tožeča stranka trdi, da bi morala Komisija obrazložiti izpodbijani sklep, kar zadeva njegovo skladnost s členom 194(1) PDEU, ta očitek zavrniti. Glede na sodno prakso v zvezi z obrazložitvijo pravnih aktov, ki je navedena v odstavku 121 zgoraj, namreč ni mogoče pričakovati, da bo Komisija sistematično navedla razloge, iz katerih je izpodbijani sklep skladen z vsemi posebnimi določbami Pogodb, ki so potencialno povezane z dejanskim in pravnim okvirom tega akta, pri čemer niso njegova pravna podlaga, še zlasti če, kot v obravnavani zadevi, tožeča stranka med upravnim postopkom, v katerem je bil sprejet izpodbijani sklep, ni navedla pripomb v zvezi z neskladnostjo začetnih zavez s to določbo.

428    Glede na navedeno je treba četrti tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

F.      Peti tožbeni razlog: kršitev člena 18(1) PDEU in načela enakega obravnavanja, ker naj bi Komisija diskriminirala med strankami družbe Gazprom, dejavnimi v državah članicah zahodne Evrope, in strankami, ki delujejo v zadevnih državah SVE

429    Tožeča stranka ob podpori Republike Poljske trdi, da je z izpodbijanim sklepom kršeno načelo enakega obravnavanja. Ta sklep, ki naj bi posredno vplival na stopnjo uresničevanja svobode opravljanja storitev ter prostega pretoka blaga in kapitala, naj bi povzročal diskriminacijo med strankami, ki so sklenile dolgoročno pogodbo o dobavi plina z družbo Gazprom, na podlagi njihove narodnosti, ker naj bi bile stranke s sedežem v zadevnih državah SVE obravnavane drugače kot stranke, ki imajo sedež v zahodni Evropi.

430    Stranke družbe Gazprom v zadevnih državah SVE naj bi bile namreč v položaju, ki je primerljiv s položajem strank te družbe v zahodni Evropi, saj imajo poleg tega, da se obe skupini strank oskrbujeta pri družbi Gazprom, tudi vse sedež v državah članicah, v zakonodaji Unije pa ni določeno nobeno razlikovanje med tema regijama. Poleg tega naj bi bila ta ugotovitev potrjena tudi z besedilom smernic za določanje cen, ki se nanaša na raven cen v celinski zahodni Evropi. Nazadnje, Komisija naj bi v OUK sama potrdila, da so vse te stranke v podobnih položajih.

431    Čeprav naj ne bi bilo nobenega objektivnega razloga za različno obravnavanje vseh teh strank, pa naj bi se s končnimi zavezami, s katerimi naj bi se na trgih zadevnih držav SVE ohranjali manj konkurenčni tržni pogoji v primerjavi s tržnimi pogoji v zahodni Evropi, razlikovanje med njimi krepilo. Zlasti naj stranke družbe Gazprom v zadevnih državah SVE ne bi bile zaščitene pred vrnitvijo previsokih cen v nasprotju s strankami v zahodni Evropi, ki naj, čeprav naj bi se zanje prav tako uporabljale formule za določanje cen, indeksirane s cenami naftnih derivatov, ne bi bile izpostavljene temu tveganju zaradi konkurence med dobavitelji plina na teh zahodnoevropskih trgih.

432    Komisija meni, da je treba peti tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

433    Spomniti je treba, da v skladu z ustaljeno sodno prakso načelo enakega obravnavanja ali prepovedi diskriminacije zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena (sodbi z dne 26. julija 2017, AGC Glass Europe in drugi/Komisija, C‑517/15 P, neobjavljena, EU:C:2017:598, točka 84 in navedena sodna praksa, ter z dne 12. julija 2018, Prysmian in Prysmian Cavi e Sistemi/Komisija, T‑475/14, EU:T:2018:448, točka 144 in navedena sodna praksa).

434    V obravnavani zadevi je treba ne glede na ugotovitve tožeče stranke in Republike Poljske in celo ob predpostavki, da je mogoče stranke družbe Gazprom, ki imajo sedež v različnih državah članicah, razvrstiti v dve skupini, ugotoviti, da položaji, v katerih so bile stranke s sedežem v zadevnih državah SVE in stranke s sedežem v zahodni Evropi, niso bili primerljivi.

435    Iz preiskave, ki jo je izvedla Komisija v okviru zadeve AT.39816, in, natančneje, iz predhodnih ugotovitev, ki so navedene v OUK ter jih tožeča stranka in Republika Poljska ne izpodbijata, je namreč razvidno, da so se razmere na evropskih trgih plina bistveno razlikovale med zahodno Evropo in zadevnimi državami SVE. Natančneje, medtem ko so se podjetja s sedežem v zahodnoevropskih državah lahko oskrbovala s plinom tudi pri drugih podjetjih, in ne le družbi Gazprom, ter so bili plinski sistemi teh držav medsebojno povezani, so bile zadevne države SVE v veliki meri odvisne od plina, ki ga je dobavljala družba Gazprom, plinovodi za oskrbo pa so bili zasnovani tako, da so potekali od vzhoda proti zahodu (glej zlasti točke 121, 136 in od 489 do 491 OUK).

436    Te ugotovitve ni mogoče ovreči z ugotovitvijo iz točke 488 OUK, v skladu s katero je „trge plina v Uniji (razen na Cipru in Malti) in državah SVE mogoče šteti za dovolj primerljive“ zaradi geografske bližine in podobnosti zakonodajnega okolja. Drži, da je Komisija ugotovila določeno stopnjo primerljivosti med državami SVE in preostalo Unijo, vendar je, na eni strani, do te ugotovitve prišla v okviru primerjave cen plina v Evropi s cenami, ki se uporabljajo v Združenih državah, na drugi strani pa je Komisija tudi ugotovila, da se konkurenčne razmere na nacionalnih trgih v Uniji močno razlikujejo.

437    Poleg tega, kar zadeva smernice za določanje cen iz točke 19(iii) končnih zavez (ki so preučene zlasti v okviru tretjega dela tretjega tožbenega razloga zgoraj), se s tem, da se v njih napotuje na konkurenčne cene, ki se uporabljajo v zahodni Evropi, prej izpodbija kot pa potrjuje ugotovitev, da so bile stranke družbe Gazprom v tej regiji v položaju, ki je primerljiv s položajem strank v zadevnih državah SVE. Če bi namreč bile vse te stranke, ki delujejo v Uniji, v primerljivem položaju, ne bi bilo treba predvideti take zaveze, katere namen je posebej ohraniti ali zagotoviti usklajevanje cen, ki se zaračunavajo strankam v zadevnih državah SVE, in cen, ki se zaračunavajo strankam, ki delujejo v zahodni Evropi.

438    Poleg tega je treba v delu, v katerem tožeča stranka trdi, da se s končnimi zavezami krepi razlikovanje med strankami, ki delujejo v zadevnih državah SVE, in strankami, ki delujejo v zahodni Evropi, spomniti, da Komisiji pri sprejetju končnih zavez ni bilo treba slediti cilju, da prvonavedenim zagotovi tržne pogoje, ki so enaki tistim, v katerih poslujejo drugonavedeni, temveč da zagotovi, da se s temi zavezami odpravljajo ugotovljeni pomisleki glede konkurence.

439    Iz tega izhaja, da glede na to, da so bile stranke družbe Gazprom, ki so poslovale v zahodni Evropi, in stranke, ki so poslovale v zadevnih državah SVE, v obdobju, zajetem s postopkom v zadevi AT.39816, v različnih položajih, Komisija v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, ni nezakonito različno obravnavala teh dveh skupin strank, ker je sprejela izpodbijani sklep.

440    Glede na navedeno je treba peti tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

G.      Šesti tožbeni razlog: zloraba pooblastil in bistvena kršitev postopka, ker naj Komisija z izpodbijanim sklepom ne bi upoštevala cilja člena 9 Uredbe št. 1/2003 in omejitev svojih pooblastil pri vodenju upravnega postopka

441    Tožeča stranka ob podpori Republike Poljske trdi, da izpodbijani sklep izhaja iz zlorabe pooblastil ter da so bile s tem sklepom kršene različne procesne pravice in celo storjene bistvene kršitve postopka v okviru obravnavanja pritožbe. Zloraba pooblastil naj bi bila dokazana z vrsto dejstev, ki so zaznamovala potek postopka v zadevi AT.39816, nepravilnostmi pri obravnavi očitkov Yamal in navedenimi kršitvami.

442    Komisija meni, da je treba šesti tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

443    Pred presojo obstoja morebitne zlorabe pooblastil je treba zaporedoma preučiti navedena dejstva, domnevne nepravilnosti in domnevne kršitve procesnih pravic.

1.      Dejstva, ki so zaznamovala potek postopka v zadevi AT.39816

444    Tožeča stranka ob podpori Republike Poljske trdi, da tri dejstva kažejo na obstoj zlorabe pooblastil. Prvič, šlo naj bi za spremembe stališča Komisije med letoma 2013 in 2017 glede možnosti uporabe zavez, ki naj bi v okviru obravnavane zadeve vzbujale dvome glede ocene „resne namere“ družbe Gazprom, da predloži zaveze, v smislu točke 121 dobrih praks.

445    Drugič, tožeča stranka izpostavlja nenavaden okvir izpodbijanega sklepa, ki naj bi ga tvorila sporočila za javnost in javne izjave, v katerih naj bi se poveličevali pozitivni učinki tega sklepa in katerih namen naj bi bil torej odvrniti pozornost od domnevno storjenih nepravilnosti.

446    Tretjič, dokončanje nekaterih faz postopka kot „golih formalnosti“ naj bi prav tako potrjevalo domnevno zlorabo pooblastil. Na eni strani naj bi bile pripombe, ki so bile prejete po končanem tržnem preizkusu, zavrnjene, ker naj bi presegale obseg začetnih zavez družbe Gazprom, v končne zaveze pa naj bi bile vnesene le manjše spremembe. Na drugi strani naj bi bila (prepozno) pošiljanje dopisa o nameravani zavrnitvi in sprejetje zavez družbe Gazprom, do katerih naj bi prišlo samo devet delovnih dni po prejemu pripomb tožeče stranke v odgovor na ta dopis, dokaz za to, da je Komisija vnaprej sprejela svoje stališče in ni več uresničevala ciljev konkurenčne politike.

447    Komisija izpodbija resničnost teh trditev.

448    V zvezi s tem Splošno sodišče ugotavlja, da prvi dve dejstvi, ki ju navaja tožeča stranka, sami po sebi nista neobičajni ali posebni. Prvič, Komisija ima namreč pravico, da med postopkom spremeni stališče glede možnosti uporabe zavez, kar priznava tožeča stranka sama, tako da ta okoliščina kot taka ne more vzbuditi dvomov glede veljavnosti ocene resne namere družbe Gazprom, da predloži zaveze.

449    Drugič, objava sporočil za javnost v okviru postopkov o konkurenci je izrecno določena, kot izhaja iz točk 20, 76, 91, 129 in 147 dobrih praks, izjav člana Komisije, pristojnega za konkurenco, po končanem postopku o konkurenci pa ni mogoče šteti za neprimerne, zlasti ne v zadevi s pomembnimi posledicami, saj je zadevala osem držav članic in pomemben energetski sektor. Poleg tega se ne zatrjuje, da vsebina obvestil in izjav, ki se nanašajo na izpodbijani sklep, ni v skladu s tem sklepom.

450    Dalje, kar zadeva domnevno dokončanje nekaterih faz postopka v zadevi AT.39816 kot „gole formalnosti“, je na eni strani treba poudariti, da je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da so bile pripombe, ki so bile prejete v okviru tržnega preizkusa, upoštevane. Dejstvo, da Komisija v tem sklepu izrecno pojasnjuje, da je nekatere pripombe zavrnila, ker so presegale obseg začetnih zavez, tega ne omaja, temveč, nasprotno, potrjuje.

451    Na drugi strani, kar zadeva trditev, da so bile končne zaveze sprejete brez upoštevanja odgovora tožeče stranke na dopis o nameravani zavrnitvi, glede na to, da je med dnem, ko je Komisija prejela ta odgovor, in njenim sprejetjem teh zavez preteklo le devet delovnih dni, je treba ugotoviti, da ta trditev temelji na napačnem enačenju prejema končnih zavez, ki se je zgodil 15. marca 2018, in njihovega poznejšega sprejetja. Iz tega ni mogoče sklepati, da je Komisija te zaveze takoj sprejela, vsekakor pa v tej pozni fazi postopka ni mogoče izključiti, da je slednja navedeni odgovor lahko preučila ter sprejela stališče o njem in o navedenih zavezah v takem obdobju.

2.      Nepravilnosti pri obravnavi očitkov Yamal

452    Zloraba pooblastil, ki jo zatrjujeta tožeča stranka in Republika Poljska, naj bi bila razvidna tudi iz različnih nepravilnosti, ki naj bi bile značilne za obravnavo očitkov Yamal in zlasti za presojo ustreznosti zavez družbe Gazprom. Poleg tega naj bi Komisija te nepravilnosti poskušala naknadno upravičiti v več pogledih.

453    Prvič, šlo naj bi za sprejetje končnih zavez, čeprav v njih v nasprotju s členom 9 Uredbe št. 1/2003 niso bili zajeti vsi pomisleki, ki so bili navedeni v OUK, tako da naj bi Komisija družbi Gazprom v bistvu dovolila, da ne predloži zavez v zvezi z očitki Yamal. Pri tem naj bi Komisija očitno napačno presodila ustreznost zavez, saj naj bi izpustila upoštevne okoliščine, kot naj bi bilo razvidno iz presoje odločbe o certificiranju, ki naj bi bila v nasprotju z vsebino te odločbe in s stališčem, ki ga je med tržnim preizkusom izrazil predsednik poljskega urada.

454    Drugič, tožeča stranka zatrjuje, da so bile z dejansko samovoljno spremembo pomislekov glede konkurence, brez prilagoditve OUK, v povezavi s predolgim trajanjem postopka kršene pravice tretjih oseb, medtem ko so bile možnosti za ukrepanje pred organi, pristojnimi za konkurenco, in nacionalnimi sodišči ohromljene, ker je Komisija, navidezno, preučila očitke Yamal.

455    Tretjič, ker naj bi zavrnitev pritožbe temeljila na konceptu izjeme zaradi državnega delovanja, ki naj bi zato, ker se z njim dopušča uporaba te izjeme v primeru pritiska, ki ga izvaja tretja država, vplival na učinkovitost prava Unije, naj bi morala Komisija tako sklep, ki se izpodbija v obravnavani zadevi, kot sklep o zavrnitvi pritožbe v zadevi AT.40497 sprejeti na podlagi člena 10 Uredbe št. 1/2003.

456    Četrtič, Republika Poljska poudarja nezadostnost in celo zavajajočo naravo razlogov, s katerimi je utemeljena opustitev pomislekov glede konkurence v zvezi s plinovodom Yamal, ker naj bi bila ta opustitev utemeljena z uporabo izjeme zaradi državnega delovanja, čeprav naj bi bila ta izjema v izpodbijanem sklepu samo na kratko in nezadostno omenjena. Navedena opustitev naj bi bila v izpodbijanem sklepu dejansko obrazložena predvsem z nekaterimi ugotovitvami iz odločbe o certificiranju.

457    Petič, Republika Poljska trdi, da je Komisija zavedla države članice, ker vprašanja izjeme zaradi državnega delovanja ni predložila svetovalnemu odboru, s čimer je kršila načelo lojalnega sodelovanja, po navedbah tožeče stranke pa tudi člen 14 Uredbe št. 1/2003. V tem smislu tožeča stranka zatrjuje kršitev člena 27(4) te uredbe, ker naj bi bile tudi zainteresirane stranke zavedene glede pravih razlogov, iz katerih je Komisija opustila očitke Yamal.

458    Komisija te nepravilnosti izpodbija. Trditve, na katerih temelji peta nepravilnost, naj bi bile nedopustne, ker naj, glede na to, da jih navaja Republika Poljska, ne bi bile povezane s šestim tožbenim razlogom in naj bi se z njimi spreminjal predmet spora, glede na to, da jih tožeča stranka povzema in razvija, pa naj bi bile nov tožbeni razlog.

459    V zvezi s tem Splošno sodišče meni, da tožeča stranka s prvo navedeno nepravilnostjo v bistvu ponavlja očitke, ki so bili obravnavani v okviru prvega dela prvega tožbenega razloga. Ker je bil ta del zavrnjen (glej točke od 86 do 110 zgoraj), je treba šteti, da ta nepravilnost ni dokazana.

460    Kar zadeva drugo navedeno nepravilnost, ki se nanaša na kršitev pravic tretjih oseb z dejansko spremembo pomislekov glede konkurence v povezavi s predolgim trajanjem postopka, ta nepravilnost v bistvu ustreza očitku, ki se nanaša na kršitev načela lojalnega sodelovanja, ki je bil zavrnjen v okviru drugega dela prvega tožbenega razloga, zaradi česar je treba navedeno nepravilnost zavrniti kot neutemeljeno. Dalje, v delu, v katerem se druga nepravilnost nanaša na domnevno predolgo trajanje postopka v zadevi AT.39816, je dovolj ugotoviti, da tožeča stranka na eni strani ni dokazala, da je bil s tem postopkom prekoračen razumni rok, na drugi strani pa ni navedla indicev, v skladu s katerimi je domnevno predolgo trajanje vplivalo na rešitev, sprejeto z izpodbijanim sklepom (glej v tem smislu sodbo z dne 8. maja 2014, Bolloré/Komisija, C‑414/12 P, neobjavljena, EU:C:2014:301, točka 84 in navedena sodna praksa).

461    Glede tretje navedene nepravilnosti je treba opozoriti, da lahko Komisija v skladu s členom 10 Uredbe št. 1/2003, kadar javni interes Unije glede uporabe členov 101 in 102 PDEU to zahteva, po uradni dolžnosti s sklepom ugotovi, da se člen 101 PDEU ne uporablja za sporazum, sklep podjetniškega združenja ali usklajeno ravnanje, bodisi ker niso izpolnjeni pogoji iz člena 101(1) PDEU bodisi ker so izpolnjeni pogoji iz člena 101(3) PDEU. Komisija lahko pride do take ugotovitve tudi v zvezi s členom 102 PDEU. Poleg tega je iz uvodne izjave 14 te uredbe razvidno, da se člen 10 Uredbe št. 1/2003 v izjemnih primerih uporablja zaradi pojasnjevanja prava in zagotavljanja njegove dosledne uporabe v Uniji.

462    Iz tega sledi, da Komisija nikakor ni bila dolžna sprejeti sklepa na podlagi člena 10 Uredbe št. 1/2003, niti ob predpostavki, da je bil njen način uporabe izjeme zaradi državnega delovanja, in sicer v položaju, ki je vključeval tretjo državo, nov ali poseben ali je privedel do neuporabe člena 102 PDEU. Zato ji ni mogoče očitati, da izpodbijanega sklepa ni sprejela tudi na podlagi tega člena.

463    Kar zadeva četrto navedeno nepravilnost, ki se nanaša na nezadostno obrazložitev izpodbijanega sklepa, je treba spomniti, da je Splošno sodišče v okviru obravnave drugega dela prvega tožbenega razloga menilo, da je bila obrazložitev iz točke 138 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na razlog, povezan z odločbo o certificiranju, zadostna in da so, glede na neodvisnost vsakega od obeh razlogov iz te točke, trditve, ki se nanašajo na nezadostno obrazložitev drugega razloga, ki je povezan s sporazumi Poljska-Rusija in se nanaša na izjemo zaradi državnega delovanja, brezpredmetne (glej točki 123 in 124 zgoraj). Iz te neodvisnosti obeh razlogov izhaja tudi, da je treba zavrniti tudi trditev tožeče stranke, da je, v nasprotju s tem, kar je razvidno iz navedene točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, glavni razlog za opustitev očitkov Yamal razlog, ki je povezan z navedenimi sporazumi in navedeno izjemo, ne pa razlog, ki je povezan z odločbo o certificiranju.

464    Nazadnje, peta nepravilnost v bistvu vsebuje dve ločeni trditvi, ki se nanašata na to, da je Komisija, ker ni izrecno navedla, da se sklicuje na uporabo izjeme zaradi državnega delovanja, zavedla, prvič, države članice, s čimer je kršila načelo lojalnega sodelovanja in člen 14 Uredbe št. 1/2003, in, drugič, zainteresirane stranke, s čimer je kršila člen 27(4) te uredbe.

465    Vsekakor je treba ugotoviti, da ju je treba zavrniti kot neutemeljeni, pri čemer ni treba obravnavati njune dopustnosti. V zvezi s trditvijo, da je Komisija zavedla države članice, je namreč treba skupaj preučiti zatrjevani kršitvi načela lojalnega sodelovanja in člena 14 Uredbe št. 1/2003, glede na to, da so, kar zadeva razmerja, ki se vzpostavijo v okviru postopkov, ki jih vodi Komisija na podlagi členov 101 in 102 PDEU, načini izvrševanja obveznosti lojalnega sodelovanja  podrobno določeni zlasti v členih od 11 do 16 te uredbe, v poglavju IV, naslovljenem „Sodelovanje“ (glej v tem smislu sodbo z dne 29. marca 2012, Španija/Komisija, T‑398/07, EU:T:2012:173, točka 47).

466    V zvezi s tem, čeprav je posvetovanje s svetovalnim odborom iz člena 14 Uredbe št. 1/2003 bistvena postopkovna zahteva, v obravnavani zadevi ni mogoče govoriti o ravnanju, ki bi temu odboru preprečilo, da poda svoje mnenje ob poznavanju vseh dejstev, in torej niti o kršitvi, ki bi vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa. Čeprav drži, da pojem izjeme zaradi državnega delovanja v njem ni izrecno naveden, je bilo namreč na podlagi besedila zadnjega stavka točke 138 predhodnega osnutka sklepa – ki je enak izpodbijanemu sklepu – ki je bil poslan svetovalnemu odboru, vseeno mogoče razumeti bistvo razloga, povezanega s sporazumi Poljska-Rusija, in sicer da je Komisija dvomila, da je očitke Yamal mogoče pripisati družbi Gazprom. Poleg tega bi predstavniki držav članic po potrebi lahko med posvetovanjem z navedenim odborom navedli zadržke glede razlogov za opustitev teh očitkov in Komisiji postavili vprašanja zlasti o tem, kako je treba razumeti razlog, naveden v tem zadnjem stavku, ali o njegovi pomanjkljivi vsebini. Zato svetovalni odbor zaradi netočnosti ali izpustitev ni napačno presodil bistvenega vprašanja (glej v tem smislu sodbe z dne 10. julija 1991, RTE/Komisija, T‑69/89, EU:T:1991:39, točke od 21 do 23; z dne 15. marca 2000, Cimenteries CBR in drugi/Komisija, T‑25/95, T‑26/95, od T‑30/95 do T‑32/95, od T‑34/95 do T‑46/95, od T‑42/95 do T‑39/95, T‑48/95, od T‑50/95 do T‑65/95, od T‑68/95 do T‑71/95, T‑87/95, T‑88/95, T‑103/95 in T‑104/95, EU:T:2000:77, točka 742, in z dne 12. decembra 2018, Servier in drugi/Komisija, T‑691/14, EU:T:2018:922, točki 148 in 149 ter navedena sodna praksa).

467    Glede na to, da, kot je razvidno iz preizkusa prvega tožbenega razloga, opustitev očitkov Yamal temelji tudi na razlogu, povezanem z odločbo o certificiranju, s katerim je s samim po sebi mogoče upravičiti to opustitev in je dovolj obrazložen, navedene kršitve nikakor ni mogoče sprejeti, saj zatrjevana nezadostna obrazložitev razloga, povezanega s sporazumi Poljska-Rusija, ni vplivala na izid posvetovanja.

468    Kar zadeva trditev, da je Komisija v okviru tržnega preizkusa zavedla zainteresirane stranke, ta domnevna nepravilnost v obravnavani zadevi ne pomeni bistvene kršitve postopka, zlasti ker to posvetovanje ni izrecno določeno v Pogodbah in zadeva tretje zainteresirane stranke, in ne podjetje, na katero se nanaša postopek o konkurenci.

469    V preostalem je treba opozoriti, da mora Komisija v skladu s členom 27(4) Uredbe št. 1/2003 le objaviti kratek povzetek zadeve in glavno vsebino zavez ali predlaganega poteka dejanj. V obravnavani zadevi je Komisija s tem, da je v Uradnem listu objavila sporočilo, navedeno v točki 10 zgoraj, s čimer je sprožila tržni preizkus, spoštovala to obveznost. Poleg tega je iz dokumentacije, ki je bila objavljena na spletni strani Komisije v zvezi s tem posvetovanjem, in zlasti informativnega članka, na katerega se je sklicevala tožeča stranka in se nanaša na Poljsko, razvidno, da je Komisija sporočila, da bo opustila očitke Yamal, kar je bilo mogoče sklepati že iz molka v zvezi s tem v sporočilu, objavljenem v Uradnem listu. Komisija je v tem sporočilu navedla tudi, da je razlog za to opustitev dejstvo, da s postopkom o konkurenci ni mogoče spremeniti razmer zaradi učinka sporazumov Poljska-Rusija.

470    Iz navedenega izhaja, da nobena od nepravilnosti, ki jih navajata tožeča stranka in Republika Poljska, ni utemeljena.

3.      Kršitev različnih procesnih pravic oziroma celo bistvena kršitev postopka v okviru obravnavanja pritožbe

471    Tožeča stranka ob podpori Republike Poljske trdi, da je Komisija v okviru obravnavanja pritožbe kršila nekatere procesne pravice, ki jih je imela kot pritožnica. Spoštovanje nekaterih od teh pravic pa naj bi bilo bistvena postopkovna zahteva, ki jo je bila Komisija dolžna izpolniti. V zvezi s tem tožeča stranka in Republika Poljska v bistvu navajata štiri kršitve.

472    Komisija zanika, da bi storila te kršitve. Poleg tega trdi, da lahko tožeča stranka uveljavlja vsak očitek v zvezi s spoštovanjem svojih procesnih pravic v okviru tožbe zoper sklep o zavrnitvi pritožbe v zadevi T‑399/19.

a)      Domnevno nezakonita uvedba ločenega postopka za obravnavanje pritožbe (prva kršitev)

473    Tožeča stranka graja nezakonito uvedbo ločenega postopka (zadeva AT.40497) za obravnavanje pritožbe, katere namen naj bi bil, da se ji s „prenosom“ njenih pravic v vzporedni postopek prepreči, da bi sodelovala v zadevi AT.39816 kot pritožnica. Takšno postopanje naj bi bilo v nasprotju z vsebino pritožbe, ker se v njej napotuje na zadevo AT.39816, z vsebino zadevnega ravnanja, zlasti glede na precejšnje prekrivanje večine trditev iz pritožbe in pomislekov Komisije, ter z upravno prakso zadnjenavedene.

474    Vendar naj bi Komisija z dopisoma z dne 29. in 31. marca 2017 sprva vzbudila nastanek legitimnega pričakovanja glede sodelovanja tožeče stranke v zadevi AT.39816 zaradi navedbe, da bo Komisija pritožbo upoštevala in jo preučila, in zaradi poziva k sodelovanju pri tržnem preizkusu, kot je določeno v točki 129 dobrih praks v zvezi s pritožnikom. Poleg tega naj Komisija kljub navedbi iz točke 183 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je „Komisija skrbno analizirala tudi vse trditve […], navedene v […] pritožbi […] ter v pripombah […], predloženih v odgovor na dopis [o nameravani zavrnitvi]“, ne bi zares nameravala preučiti pritožbe in je upoštevati v zadevi AT.39816.

475    Komisija meni, da zatrjevana kršitev ni utemeljena.

476    V zvezi s tem Splošno sodišče opozarja, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Komisija, ki ji člen 105(1) PDEU nalaga, da zagotovi uporabo členov 101 in 102 PDEU, določa in izvaja politiko Unije na področju konkurence in ima v zvezi s tem pri obravnavanju pritožb diskrecijsko pravico. Da bi učinkovito opravila to nalogo, je upravičena pritožbam, ki jih obravnava, dodeliti različne stopnje prednosti (glej sodbo z dne 16. maja 2017, Agria Polska in drugi/Komisija, T‑480/15, EU:T:2017:339, točka 34 in navedena sodna praksa). V tem smislu je treba Komisiji priznati diskrecijsko pravico glede načina, kako namerava organizirati obravnavanje pritožbe, pod pogojem, da upošteva upoštevne določbe iz Uredbe št. 773/2004 in zlasti pravice, ki so priznane pritožnikom kot takim.

477    V obravnavani zadevi se stranke strinjajo, da pritožba vsebuje trditve, ki v veliki meri ustrezajo pomislekom glede konkurence, ki so bili predmet tekoče preiskave Komisije v zadevi AT.39816 in so bili navedeni v OUK. V teh okoliščinah ni izključeno, da je bilo navedene trditve smotrno obravnavati v okviru istega postopka, brez poseganja v možnost izločitve ostalih trditev, ki ne ustrezajo navedenim pomislekom.

478    Vendar ta okoliščina ni dovolj, da bi postavila pod vprašaj legitimne razloge, ki jih je navedla Komisija ter se nanašajo na ekonomičnost postopka in željo te institucije, da se preiskava v zadevi, ki je bila v napredni fazi, ne zavlačuje s širitvijo njenega predmeta, tako da je treba šteti, da v obravnavani zadevi uvedba ločenega postopka za obravnavanje pritožbe sama po sebi ni bila nezakonita.

479    Trditev v zvezi s to domnevno nezakonito uvedbo postopka je zato treba zavrniti.

b)      Kršitev člena 5(1) in člena 6(1) Uredbe št. 773/2004 (druga in tretja kršitev)

480    Na prvem mestu, tožeča stranka očita Komisiji, da se ni nikoli izrekla o njenem pravnem interesu za sodelovanje v zadevi AT.39816. Konkretno, ta institucija naj v izpodbijanem sklepu, v nasprotju s členom 7(1) Uredbe št. 1/2003 v povezavi s členom 5(1) Uredbe št. 773/2004, ne bi zavzela stališča o obstoju pravnega interesa tožeče stranke, da kot pritožnica posreduje v navedenem postopku, čeprav naj bi bilo v dopisu o nameravani zavrnitvi, ki je bil poslan nekaj mesecev prej, navedeno, da Komisija o tem vprašanju še ni odločala. Vendar naj o tem interesu ne bi bilo nobenega dvoma, zlasti ker naj bi bila tožeča stranka žrtev ravnanja družbe Gazprom in naj bi njene prostore pregledale službe Komisije.

481    Na drugem mestu, tožeča stranka zatrjuje kršitev člena 6(1) Uredbe št. 773/2004, s katerim naj bi ji bila, kot pritožnici, podeljena pravica, da prejme OUK in se o njem opredeli, kar naj bi med upravnim postopkom večkrat zahtevala. Komisija naj bi namreč uveljavljanje te pravice zavrnila zaradi prepozne vložitve pritožbe, medtem ko naj bi pritožnik v skladu s sodno prakso imel navedeno pravico do posvetovanja s svetovalnim odborom. Vendar naj bi to vprašanje kršitve njenih pravic iz člena 6(1) Uredbe št. 773/2004 zadevalo prav izpodbijani sklep, sprejet v zadevi AT.39816, saj naj bi bila tako prikrajšana za možnost, da predloži pripombe glede predlogov zavez družbe Gazprom, glede na to, da se je predhodno seznanila z elementi, zbranimi v okviru preiskave, kar naj bi neupravičeno omejilo njeno možnost izpodbijanja ustreznosti teh zavez.

482    Zato naj bi Komisija napačno trdila, da je spoštovala člen 6(1)) Uredbe št. 773/2004, pri čemer naj bi se sklicevala na predložitev OUK v prilogi k dopisu o nameravani zavrnitvi, saj naj ta predložitev iz različnih razlogov ne bi pomenila pravilnega izvajanja te določbe. Namreč, prvič, nezaupna različica, ki je bila poslana ob tej priložnosti, naj ne bi bila dovolj celotna, drugič, predložitev OUK in preučitev pripomb, predloženih v odgovor na to obvestilo, bi se morali zgoditi pred pošiljanjem dopisa o nameravani zavrnitvi, tretjič, ta predložitev, do katere je prišlo po enajstih mesecih in v okviru zadeve AT.40497, ob pošiljanju dopisa o nameravani zavrnitvi, naj bi pomenila zavrnitev preučitve pritožbe v okviru zadeve AT.39816 in tožeči stranki preprečila, da predloži dodatne pripombe v okviru tržnega preizkusa, četrtič, namen pripomb, predloženih v odgovor na dopis o nameravani zavrnitvi, naj bi bil komentirati razloge za predvideno zavrnitev pritožbe, in ne OUK, ter, petič, Komisija naj bi v svojih pisanjih, predloženih v okviru tožbe v zadevi T‑399/19, navedla, da OUK ni bilo podlaga za začasno oceno iz dopisa o nameravani zavrnitvi, kar naj bi pomenilo, da je Komisija pripombe, ki jih je tožeča stranka predložila v odgovor na ta dopis, v delu, v katerem so se nanašale na OUK, štela za nepomembne, in sicer tudi v okviru zadeve AT.40497.

483    Komisija meni, da zatrjevane kršitve niso utemeljene.

484    V skladu s členom 5(1) Uredbe št. 773/2004 morajo fizične ali pravne osebe izkazati legitimen interes, da bi bile lahko upravičene do vložitve pritožbe v smislu člena 7 Uredbe št. 1/2003. Člen 6(1) iste uredbe določa, da kadar Komisija izda obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki se nanašajo na zadevo, v zvezi s katero je prejela pritožbo, pritožniku pošlje kopijo nezaupne različice obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah in določi rok, v katerem lahko pritožnik pisno sporoči svoje mnenje.

485    V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je tožeča stranka izpolnjevala pogoje za upravičenost do pravic iz člena 6(1) Uredbe št. 773/2004. Na eni strani namreč Komisija priznava, da je imela tožeča stranka, ki jo zadevajo zatrjevana ravnanja družbe Gazprom, zakoniti interes, da vloži pritožbo, in meni, da se je o tem interesu implicitno izrekla, ker je bila s sklepom v zadevi AT.40497 pritožba zavrnjena iz vsebinskih razlogov. Na drugi strani je treba šteti, da se postopek v zadevi AT.39816 nanaša na „zadevo, v zvezi s katero“ je Komisija prejela pritožbo, pri čemer se razume, kot je navedeno v točki 477 zgoraj, da se stranke strinjajo, da nekatere trditve iz te pritožbe v veliki meri ustrezajo očitkom, navedenim v OUK.

486    Poleg tega, čeprav drži, da je tožeča stranka vložila pritožbo v poznejši fazi postopka v zadevi AT.39816, četudi je, glede na to, da je bila v ta postopek večkrat vključena (glej točko 4 zgoraj), v tej fazi že več let vedela za njegov obstoj, pa ta okoliščina ne postavlja pod vprašaj dejstva, da je ta stranka upravičena do pravic iz člena 6(1) Uredbe št. 773/2004. Pravico do prejema nezaupne različice obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah je namreč mogoče izvrševati ves čas postopka, in sicer tako dolgo, dokler svetovalni odbor za omejevalna ravnanja in prevladujoče položaje ne izda mnenja o predhodnem osnutku sklepa, ki ga je poslala Komisija, saj navedena določba ne določa posebnega roka za to, da pritožnik, ki izkaže legitimni interes, uveljavlja pravice, določene v tej določbi (glej v tem smislu sodbo z dne 7. junija 2006, Österreichische Postsparkasse und Bank für Arbeit und Wirtschaft/Komisija, T‑213/01 in T‑214/01, EU:T:2006:151, točki 148 in 149 ter navedena sodna praksa).

487    Čeprav je torej Komisija lahko, ne da bi storila napako, uvedla ločen postopek za obravnavanje pritožbe, kot je navedeno v točkah 477 in 478 zgoraj, pa zaradi takega postopanja tožeča stranka v okviru zadeve AT.39816 ne more biti prikrajšana za uveljavljanje pravic iz člena 6(1) Uredbe št. 773/2004.

488    Vendar je treba ugotoviti, da je Komisija v okviru vzporednega poteka postopkov AT.39816 in AT.40497 ohranila dvoumnost glede sodelovanja tožeče stranke ter glede njene pravice do prejema izvoda OUK in predložitve pripomb v zvezi s tem dokumentom v zadevi AT.39816.

489    Komisija je namreč po vložitvi pritožbe 9. marca 2017 tožečo stranko obvestila, da je to pritožbo prejela, in jo z dopisom z dne 29. marca 2017 povabila k sodelovanju v tržnem preizkusu, ki se je začel 16. marca istega leta v okviru zadeve AT.39816, 31. marca 2017 pa jo je obvestila, da je bil pritožba evidentirana v ločenem postopku, in sicer v zadevi AT.40497. Komisija se je po tem, ko jo je tožeča stranka večkrat pozvala, naj ji posreduje nezaupno različico OUK, odzvala z dopisoma z dne 28. aprila in 24. avgusta 2017, v katerih je navedla, da presoje v zvezi s tem še ni izvedla in da bo tožečo stranko obvestila, ko bo to storila, oziroma je samo vzela na znanje ponovitev te zahteve, pri čemer je še naprej poudarjala, da je bila pritožba vložena v „pozni fazi“ zadeve AT.39816.

490    Nato je Komisija z dopisom o nameravani zavrnitvi z dne 23. januarja 2018, ki je bil poslan v okviru zadeve AT.40497, predložila nezaupno različico OUK, pri čemer je poudarila, da „pušča odprto vprašanje, ali je prepozna predložitev pritožbe […] vplivala na opredelitev pravnih interesov tožeče stranke ali na njene pravice do sodelovanja v postopku v zadevi AT.39816“. Nazadnje je Komisija šele po sprejetju izpodbijanega sklepa 24. maja 2018 z dopisom z dne 25. septembra 2018 odgovorila na ugovore v zvezi z ne dovolj popolno nezaupno različico OUK, ki jih je tožeča stranka navedla v odgovoru na dopis o nameravani zavrnitvi.

491    V teh okoliščinah je tožeča stranka lahko dvomila o tem, da bodo njene pripombe, navedene v odgovoru na dopis o nameravani zavrnitvi, upoštevane v skladu s členom 6(1) Uredbe št. 773/2004 v okviru zadeve AT.39816. Zlasti je treba poudariti, da se Komisija v bistvu ni želela izreči o statusu tožeče stranke kot pritožnice v zadevi AT.39816, da je bilo OUK poslano izrecno v okviru dopisa, katerega predmet je bila zadeva AT.40497, in ne zadeva AT.39816, in da je bilo OUK poslano kot eden od dokumentov, s katerimi je Komisija utemeljila svojo začasno oceno, da je treba pritožbo zavrniti na podlagi člena 7(1) in člena 8(1) Uredbe št. 773/2004, in ne zaradi pridobivanja pisnega stališča tožeče stranke v zvezi z OUK na podlagi člena 6(1) te uredbe.

492    Vendar te okoliščine niso vplivale na dejansko izvrševanje pravic tožeče stranke na podlagi člena 6(1) Uredbe št. 773/2004.

493    Opozoriti je namreč treba, da čeprav je bilo OUK uradno poslano na podlagi člena 7(1) in člena 8(1) Uredbe št. 773/2004, je tožeča stranka dejansko lahko razpolagala z nezaupno različico tega OUK in je v okviru odgovora na dopis o nameravani zavrnitvi lahko predložila pisno stališče, med drugim o vsebini te različice OUK, in to pred sprejetjem izpodbijanega sklepa v obravnavani zadevi. Poleg tega je treba spomniti, da čeprav je tožeča stranka izpodbijala to, da je mogoče pripombe, navedene v tem odgovoru, šteti za pisno stališče v smislu člena 6(1) Uredbe št. 773/2004, je v točki 3 navedenega odgovora vendarle navedla, da vključujejo poglobljeno ponovno oceno pripomb, predhodno predloženih v okviru tržnega preizkusa in pritožbe, da bi se Komisiji omogočilo, da preiskavo na področju konkurence, ki se nanaša na družbo Gazprom, zaključi s sprejetjem sklepa, s katerim se bodo izboljšale konkurenčne razmere na trgih zadevnih držav SVE.

494    Poleg tega se je Komisija s temi pripombami lahko seznanila v okviru postopka v zadevi AT.39816 in jih je v okviru te zadeve upoštevala, kot je razvidno iz uvodnih izjav ter točk 17 in 183 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

495    Te zadnjenavedene ugotovitve ni mogoče ovreči s trditvami tožeče stranke, da Komisija ni zares upoštevala pripomb iz odgovora na dopis o nameravani zavrnitvi glede na to, da je zaveze družbe Gazprom sprejela samo devet delovnih dni po prejemu tega odgovora in da v končnem poročilu pooblaščenca za zaslišanje v zadevi AT.39816 pritožba sploh ni bila omenjena. Prvič, kot je bilo ugotovljeno v točki 451 zgoraj, trditev, ki se nanaša na obdobje devetih delovnih dni, temelji na napačnem enačenju datuma prejema končnih zavez s kasnejšim datumom, ko je Komisija te zaveze sprejela. Drugič, to, da pritožba ni omenjena v navedenem poročilu, ni dovolj za utemeljitev domneve, da Komisija navedenega odgovora ni skrbno preučila, še zlasti, ker se je to poročilo upravičeno osredotočalo na spoštovanje procesnih pravic družbe Gazprom.

496    Prav tako je treba zavrniti očitek tožeče stranke, da bi morala nezaupno različico OUK prejeti pred iztekom roka za predložitev pripomb, ki se razlikujejo od njenega odgovora na dopis o nameravani zavrnitvi, to je v okviru tržnega preizkusa. Ne iz člena 27(4) Uredbe št. 1/2003 ne iz člena 6(1) Uredbe št. 773/2004 namreč ni razvidno, da je imela tožeča stranka pravico, da pravočasno prejme izvod nezaupne različice OUK, da bi ga lahko upoštevala v pripombah, ki bi jih lahko predložila v okviru tega preizkusa. Poleg tega je treba upoštevati dejstvo, da je tožeča stranka vložila pritožbo samo nekaj dni pred začetkom navedenega preizkusa in preden je začel teči rok, ki je potreben za pripravo nezaupne različice OUK.

497    Nazadnje, ker je tožeča stranka izpodbijala zadostno celotnost nezaupne različice OUK, je treba spomniti, kot je bilo ugotovljeno v točki 50 zgoraj, da je Splošno sodišče zastopnike tožeče stranke seznanilo z zaupno različico tega obvestila po tem, ko so ti podpisali izjave o zaupnosti. Nato so ti zastopniki predložili svoje pripombe k zaupni različici OUK, v katerih so opredelili nekatere pomembne točke te različice in pojasnili, kako bi se po njihovem mnenju te točke lahko uporabile za podkrepitev, razvoj ali potrditev trditev, ki jih je tožeča stranka navedla v upravnem postopku in v tem sodnem postopku pred Splošnim sodiščem.

498    Vendar je iz pripomb k zaupni različici OUK razvidno, da je tožeča stranka, čeprav bi lahko bila bolje obveščena o konkretnih ravnanjih, ki se očitajo družbi Gazprom, razpolagala z bistvenimi upoštevnimi informacijami in je bila zlasti že seznanjena z vsebino zadevnih protikonkurenčnih ravnanj. Zato je tudi v zvezi s tem treba šteti, da učinkovitost uveljavljanja pravic tožeče stranke iz člena 6(1) Uredbe št. 773/2004 ni bila okrnjena.

499    Glede na navedeno je treba trditev v zvezi s kršitvijo člena 6(1) Uredbe št. 773/2004 zavrniti.

c)      Kršitev drugih procesnih pravic, povezanih s statusom pritožnika (četrta kršitev)

500    Tožeča stranka zatrjuje kršitev člena 7(1) in člena 8(1) Uredbe št. 773/2004, ker naj v okviru dopisa o nameravani zavrnitvi ne bi bilo sporočenih dovolj informacij o uporabi izjeme zaradi državnega delovanja v obravnavani zadevi in o dokumentih, s katerimi je Komisija utemeljila zavrnitev pritožbe. Poleg tega naj tožeča stranka ne bi nikoli prejela kopije odgovora družbe Gazprom na OUK, čeprav naj bi ta odgovor, v nasprotju s trditvami Komisije med postopkom, vplival na odločitev o zavrnitvi pritožbe. Nespoštovanje navedenih določb, ki naj bi se nanašalo na oba postopka (AT.39816 in AT.40497), pa naj bi pomenilo bistveno kršitev postopka, ki naj bi nujno morala voditi do razglasitve ničnosti sklepov, sprejetih v vsakem od teh postopkov, saj naj odprava nepravilnosti v eni zadevi ne bi vplivala na nepravilnost, storjeno v drugi zadevi.

501    Komisija meni, da zatrjevana kršitev ni utemeljena.

502    V tem pogledu se člena 7 in 8 Uredbe št. 773/2004 nanašata na pravila, s katerimi se ureja zavrnitev pritožbe. Vendar je bila pritožba zavrnjena s sklepom, sprejetim ob zaključku postopka v zadevi AT.40497, in ne sklepom, sprejetim v zadevi AT.39816. Zato je vprašanje spoštovanja pravic, določenih v navedenih določbah, neločljivo povezano z zadevo AT.40497, z morebitno kršitvijo teh pravic pa ni mogoče postaviti pod vprašaj zakonitosti izpodbijanega sklepa.

503    Trditve v zvezi s kršitvijo členov 7 in 8 Uredbe št. 773/2004 so zato v okviru te tožbe brezpredmetne in jih je treba zavrniti.

4.      Obstoj zlorabe pooblastil

504    Tožeča stranka meni, da dejstva, ki jih je navedla, nepravilnosti, ki so bile storjene pri obravnavi očitkov Yamal, in kršitev procesnih pravic, ki jih je imela kot pritožnica, dokazujejo obstoj zlorabe pooblastil, saj naj bi Komisija izpodbijani sklep sprejela na podlagi člena 9 Uredbe št. 1/2003 s ciljem, ki se razlikuje od tega, ki je določen s tem členom.

505    Komisija trdi, da elementi, ki sta jih predložili tožeča stranka in Republika Poljska, ne dokazujejo zlorabe pooblastil in dejansko v veliki meri niso povezani s predmetom tožbenega razloga, ki se nanaša na tako zlorabo.

506    V zvezi s tem je treba spomniti, da gre v skladu s sodno prakso za akt, pri katerem so bila zlorabljena pooblastila, le kadar je na podlagi objektivnih, upoštevnih in skladnih indicev mogoče sklepati, da je bil njegov izključni ali vsaj odločilni namen doseči drugačne cilje od tistih, ki jih navaja, ali izogniti se postopku, ki je za obravnavanje okoliščin predmetne zadeve posebej določen s Pogodbo (sodbi z dne 25. januarja 2007, Dalmine/Komisija, C‑407/04 P, EU:C:2007:53, točka 99, in z dne 9. decembra 2020, Groupe Canal +/Komisija, C‑132/19 P, EU:C:2020:1007, točka 31).

507    V obravnavani zadevi je treba na prvem mestu ugotoviti, da tožeča stranka ni jasno navedla predmeta zlorabe, ki jo zatrjuje. Enako sta tožeča stranka in Republika Poljska s tem, da sta navedli dejstva, nepravilnosti in kršitve procesnih pravic, ki so obravnavani v predhodnih preudarkih, in trdili, da je iz teh okoliščin razviden „neobstoj volje za uresničevanje interesov Unije“, združili nepovezane elemente, pri čemer nista opredelili, kateri je bil resnični – in domnevno skriti – cilj, ki ga je skušala doseči Komisija, ali kateremu postopku se je ta institucija izognila.

508    V delu, v katerem tožeča stranka meni, da Komisija zadeve AT.39816 ne bi smela zaključiti tako, da je končne zaveze razglasila za zavezujoče, temveč bi morala nadaljevati preiskavo in sprejeti sklep v skladu s členom 7 Uredbe št. 1/2003, je treba spomniti, da razen tega ni navedla nobene trditve v tem smislu in da ima Komisija široko diskrecijsko pravico, da predlog zaveze razglasi za zavezujoč ali da ga zavrne (glej v tem smislu sodbo Alrosa, točka 94), pri čemer je v uvodni izjavi 13 navedene uredbe pojasnjeno, da odločbe o zavezah niso ustrezne v primerih, v katerih ima Komisija namen odrediti globo.

509    Na drugem mestu in vsekakor je iz predhodnih preudarkov, ki se nanašajo na šesti tožbeni razlog, razvidno, prvič, da nobeno od dejstev, navedenih v zvezi s potekom postopka v zadevi AT.39816, ni neobičajno ali posebno, da bi privedlo do tega, da bi ga šteli za morebitni indic zlorabe pooblastil (glej točke od 444 do 451 zgoraj), drugič, da zatrjevane nepravilnosti pri obravnavi očitkov Yamal niso dokazane (glej točke 444 in od 452 do 470 zgoraj), in, tretjič, da uvedba postopka v zadevi AT.40497 sama po sebi ni nezakonita, medtem ko so se zatrjevane kršitve procesnih pravic, ki naj bi bile storjene v okviru tega postopka, bodisi izkazale za neutemeljene bodisi se ne nanašajo na izpodbijani sklep (glej točke od 473 do 503 zgoraj).

510    Iz ugotovitev, navedenih v prejšnji točki, tako izhaja, da ob predpostavki, da je mogoče določiti predmet domnevne zlorabe pooblastil, elementi, ki sta jih predložili tožeča stranka in Republika Poljska, tudi če se obravnavajo skupaj, ne morejo zadostovati za ugotovitev obstoja take zlorabe pooblastil. Poleg tega, kot je bilo v bistvu že ugotovljeno v točkah od 58 do 64 zgoraj, ti elementi prav tako ne zadostujejo, da bi se upravičila preučitev domnevnega upoštevnega „konteksta“, ki ga sestavljajo celotni spisi v zadevah AT.39816 in AT.40497, zato Splošno sodišče meni tudi, da ni treba sprejeti ukrepov procesnega vodstva, ki jih je predlagala tožeča stranka.

511    Glede na vse navedeno je treba šesti tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen. Tožbo je treba zato zavrniti kot neutemeljeno, ne da bi bilo treba odločiti o njeni dopustnosti, zlasti kar zadeva ugovor nedopustnosti, ki ga je Komisija podala na obravnavi, kot je navedeno v točki 53 zgoraj (glej v tem smislu sodbo z dne 26. februarja 2002, Svet/Boehringer, C‑23/00 P, EU:C:2002:118, točki 51 in 52).

 Stroški

512    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije in družbe Gazprom naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške, ki sta jih priglasili Komisija in družba Gazprom.

513    Poleg tega v skladu s členom 138(1) in (3) Poslovnika države članice, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške, kar velja tudi za vse intervenientke, ki niso države članice ali institucije Unije, če tako odloči Splošno sodišče. V obravnavani zadevi Republika Litva, Republika Poljska in družba Overgas nosijo svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Družba Polskie Górnictwo Naftowe i Gazownictwo S.A. nosi svoje stroške in stroške, ki so jih priglasile Evropska komisija ter družbi Gazprom PJSC in Gazprom export LLC.

3.      Republika Litva, Republika Poljska in družba Overgas Inc. nosijo svoje stroške.

Van der Woude Svenningsen Barents

Mac Eochaidh       Pynnä

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 2. februarja 2022.

Podpisi

Kazalo

I. Dejansko stanje in razvoj dogodkov po vložitvi tožbe

A. Upravni postopek, v katerem je bil sprejet izpodbijani sklep

B. Izpodbijani sklep

1. Predhodna ocena zadevnih ravnanj

2. Vsebina končnih zavez

3. Ocena končnih zavez in njihovo izvajanje

C. Pritožba

II. Postopek in predlogi strank

III. Pravo

A. Predlogi za sprejetje ukrepov procesnega vodstva

B. Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 9 Uredbe št. 1/2003 v povezavi s členom 102 PDEU in načela sorazmernosti, ker naj bi Komisija storila očitno napako pri presoji s tem, da je menila, da so se očitki Yamal izkazali za neutemeljene, in s tem, da je sprejela zaveze, s katerimi se ti očitki nikakor ne odpravljajo

1. Prvi del prvega tožbenega razloga: napake Komisije v zvezi z opustitvijo očitkov Yamal in neobstoj zaveze, s katero se odpravljajo ti očitki

a) Očitek, ki se nanaša na obveznost Komisije, da utemelji neobstoj zaveze, s katero se odpravljajo očitki Yamal

b) Očitki, s katerimi se izpodbija utemeljenost obeh razlogov iz točke 138 obrazložitve izpodbijanega sklepa

2. Drugi del prvega tožbenega razloga: kršitev načel dobrega upravljanja, preglednosti in lojalnega sodelovanja

a) Kršitev načel dobrega upravljanja in preglednosti

b) Kršitev načela lojalnega sodelovanja

C. Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 9 Uredbe št. 1/2003 v povezavi s členom 102 PDEU in načela sorazmernosti, ker je Komisija sprejela končne zaveze, čeprav naj te ne bi ustrezno odpravljale očitkov glede ravnanj, povezanih z določanjem cen

1. Prvi del drugega tožbenega razloga: napaka v predmetu zavez, ki se nanašajo na ravnanja, povezana z določanjem cen, ker ne odpravljajo bistva očitkov, ki se nanašajo na ta ravnanja

2. Drugi del drugega tožbenega razloga: neučinkovitost novega postopka za spremembo cen

a) Neučinkovitost zavez glede na oviranje družbe Gazprom (prvi očitek)

b) Nezmožnost, da se z zavezami pravočasno odpravijo pomisleki glede konkurence (drugi očitek)

c) Neupoštevanje stroškov arbitražnih postopkov (tretji očitek)

d) Neustreznost omejitve trajanja pogodb (četrti očitek)

3. Tretji del drugega tožbenega razloga: napake pri oblikovanju smernic za določanje cen

a) Neobstoj prednostne razvrstitve meril, vsebovanih v smernicah za določanje cen, in nejasnost teh smernic (prvi očitek)

b) Neustreznost merila, ki se nanaša na raven cen na vozliščih za trgovanje s plinom (drugi očitek)

c) Neustreznost povprečnih uvoznih cen v Nemčiji, Franciji in Italiji (tretji očitek)

d) Značilnosti plina, dobavljenega v okviru dane pogodbe (četrti očitek)

e) Elementi, ki niso navedeni v smernicah za določanje cen (peti očitek)

4. Četrti del drugega tožbenega razloga: napačna uporaba prava in očitne napake pri presoji v zvezi z razmerjem med pravom Unije in arbitražami

a) Uporaba materialnega prava Unije pri arbitražah (prvi očitek)

b) Možnost Komisije, da posreduje kot amicus curiae (drugi očitek)

D. Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 9 Uredbe št. 1/2003 v povezavi s členom 102 PDEU in načela sorazmernosti, ker je Komisija sprejela končne zaveze, čeprav naj te ne bi ustrezno odpravljale očitkov glede ozemeljskih omejitev

1. Prvi del tretjega tožbenega razloga: neustreznost zavez v zvezi z ozemeljskimi omejitvami kot celote

2. Drugi del tretjega tožbenega razloga: neustreznost zavez v zvezi z mesti dobave

a) Nezadostnost zadevnih mest dobave (prvi očitek)

b) Neprimernost pristojbin za storitve (drugi očitek)

c) Neprimerna omejitev glede trajanja pogodb (tretji očitek)

d) Neustrezen pogoj glede najmanjše količine plina (četrti očitek)

e) Nezadostno upoštevanje tržnih razmer v Bolgariji (peti očitek)

f) Neupoštevanje verjetnega in predvidljivega razvoja tranzitne politike družbe Gazprom (šesti očitek)

3. Tretji del tretjega tožbenega razloga: neustreznost zavez v zvezi z bolgarskim plinskim sistemom

E. Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 194(1) PDEU v povezavi s členom 7 PDEU, ker naj bi bil izpodbijani sklep ob upoštevanju njegovega negativnega vpliva na evropski trg dobave plina v nasprotju s cilji energetske politike Unije

F. Peti tožbeni razlog: kršitev člena 18(1) PDEU in načela enakega obravnavanja, ker naj bi Komisija diskriminirala med strankami družbe Gazprom, dejavnimi v državah članicah zahodne Evrope, in strankami, ki delujejo v zadevnih državah SVE

G. Šesti tožbeni razlog: zloraba pooblastil in bistvena kršitev postopka, ker naj Komisija z izpodbijanim sklepom ne bi upoštevala cilja člena 9 Uredbe št. 1/2003 in omejitev svojih pooblastil pri vodenju upravnega postopka

1. Dejstva, ki so zaznamovala potek postopka v zadevi AT.39816

2. Nepravilnosti pri obravnavi očitkov Yamal

3. Kršitev različnih procesnih pravic oziroma celo bistvena kršitev postopka v okviru obravnavanja pritožbe

a) Domnevno nezakonita uvedba ločenega postopka za obravnavanje pritožbe (prva kršitev)

b) Kršitev člena 5(1) in člena 6(1) Uredbe št. 773/2004 (druga in tretja kršitev)

c) Kršitev drugih procesnih pravic, povezanih s statusom pritožnika (četrta kršitev)

4. Obstoj zlorabe pooblastil

Stroški

*      Jezik postopka: poljščina.

1      Prikriti zaupni podatki.