Zadeva T‑388/19
Carles Puigdemont i Casamajó
in
Antoni Comín i Oliveres
proti
Evropskemu parlamentu
Sodba Splošnega sodišča (šesti razširjeni senat) z dne 6. julija 2022
„Pravo institucij – Član Parlamenta – Zavrnitev predsednika Parlamenta, da izvoljenima kandidatoma prizna status evropskega poslanca in s tem povezane pravice – Ničnostna tožba – Akt, zoper katerega ni pravnega sredstva – Nedopustnost“
Ničnostna tožba – Izpodbojni akti – Pojem – Akti, ki ustvarjajo zavezujoče pravne učinke – Presoja glede na vsebino akta, okoliščine njegovega sprejetja in pristojnosti njegovega avtorja – Preverjanje veljavnosti mandatov članov Parlamenta – Zahteve pred nastopom mandata evropskega poslanca, ki jih določa nacionalno pravo – Spori na podlagi določb nacionalnega prava – Nepristojnost Parlamenta – Zavrnitev predsednika Parlamenta, da izvoljenima kandidatoma prizna status evropskega poslanca in s tem povezane pravice – Izključitev – Nedopustnost
(člen 263 PDEU; Akt o volitvah predstavnikov Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami, člen 12)
(Glej točke od 74 do 77, od 82 do 84, od 96 do 106, 114, 118, 121, 129, 146, 147, od 179 do 181 in od 185 do 188.)
Povzetek
Tožba, ki sta jo C. Puigdemont i Casamajó in A. Comín i Oliveres vložila zoper zavrnitev nekdanjega predsednika Parlamenta, da jima prizna status evropskega poslanca in s tem povezane pravice, ni dopustna.
Tožeči stranki, C. Puigdemont i Casamajó in A. Comín i Oliveres, sta kandidirali na volitvah v Evropski parlament, ki so potekale v Španiji 26. maja 2019. Na teh volitvah je lista, ki sta jo vodili tožeči stranki, zbrala 1.018.435 glasov in dobila dva sedeža v Parlamentu.
Takratni predsednik Parlamenta je 29. maja 2019 dal interno navodilo generalnemu sekretarju institucije, naj se na eni strani vsem kandidatom, izvoljenim v Španiji, zavrneta dostop do welcome village in pomoč, ki jo institucija zagotavlja novoizvoljenim poslancem Parlamenta, ter po drugi strani odloži njihova akreditacija, dokler Parlament uradno ne prejme potrditve njihove izvolitve v skladu s členom 12 Akta o volitvah.(1)
Junta Electoral Central (osrednja volilna komisija, Španija) je 13. junija 2019 sprejela sklep o razglasitvi seznama poslancev, ki so bili na volitvah 26. maja 2019 izvoljeni v Parlament.(2) V tem sklepu je bilo navedeno, da je osrednja volilna komisija v skladu s členom 224(1) španskega zakona o volitvah(3) razglasila poimensko navedene izvoljene kandidate, med katerimi sta bili tožeči stranki. V njem je bilo tudi pojasnjeno, da bo zasedanje, na katerem bodo izvoljeni kandidati prisegli, da bodo spoštovali špansko ustavo, kot se zahteva s členom 224(2) španskega zakona o volitvah, potekalo 17. junija 2019.
Preiskovalni sodnik Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija) je 15. junija 2019 zavrnil predlog tožečih strank za umik nacionalnih nalogov za prijetje, ki so jih zoper njiju izdala španska kazenska sodišča, da bi se jima lahko sodilo v okviru kazenskega postopka zoper njiju,(4) ki so ga sprožili špansko državno tožilstvo, državni odvetnik in politična stranka VOX.
Osrednja volilna komisija je 17. junija 2019 Parlament uradno obvestila o seznamu kandidatov, izvoljenih v Španiji, na katerem ni bilo imen tožečih strank. Tožečima strankama je 20. junija v bistvu zavrnila možnost, da podata zahtevano prisego o spoštovanju španske ustave s pisno izjavo pred notarjem ali prek pooblaščencev, imenovanih z notarsko listino, z obrazložitvijo, da je takšna prisega ali zaobljuba dejanje, ki ga je treba opraviti osebno pred osrednjo volilno komisijo. Istega dne je osrednja volilna komisija Parlamentu poslala sklep, v katerem je ugotovila, da tožeči stranki nista podali navedene prisege, ter razglasila sprostitev sedežev, ki sta jima bila dodeljena v Parlamentu, in zadržanje vseh posebnih pravic, ki bi jima lahko pripadale na podlagi njune funkcije, dokler ne podata navedene prisege.
Nekdanji predsednik Parlamenta je 27. junija 2019 tožečima strankama poslal dopis, v katerem ju je v bistvu obvestil, da ju ne more obravnavati kot bodoča člana Parlamenta, ker njunih imen ni na seznamu izvoljenih kandidatov, o katerem so ga uradno obvestili španski organi.
Tožeči stranki sta zaradi tega dopisa pri Splošnem sodišču vložili ničnostno tožbo, ki je bila v bistvu usmerjena zoper, prvič, navodilo nekdanjega predsednika Parlamenta z dne 29. maja 2019, s katerim sta jima bili zavrnjeni pravica do storitev službe za sprejem in pomoč, ki je na voljo novim evropskim poslancem, ter dodelitev začasne akreditacije in, drugič, zavrnitev nekdanjega predsednika Parlamenta, vsebovano v dopisu z dne 27. junija 2019, da jima prizna status evropskega poslanca.
Parlament, ki ga je podprla Kraljevina Španija, se je primarno skliceval na nedopustnost tožbe zaradi nejasnosti tožbe glede nekaterih aktov, katerih razglasitev ničnosti se predlaga, in neobstoja izpodbojnih aktov.
Splošno sodišče, ki je odločalo v razširjenem senatu, je tožbo zavrglo kot nedopustno, ker ni bila vložena zoper izpodbojne akte na podlagi člena 263 PDEU.
Presoja Splošnega sodišča
Splošno sodišče je najprej opozorilo na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero so izpodbojni akti v smislu člena 263 PDEU vsi akti, ki jih sprejmejo institucije, ne glede na njihovo vrsto ali obliko, in katerih namen je ustvariti zavezujoče pravne učinke, ki lahko posežejo v interese tožeče stranke, tako da bistveno spremenijo njen pravni položaj.(5) Iz sodnega nadzora, določenega v členu 263 PDEU, pa so izvzeti vsi akti, ki ne ustvarjajo zavezujočih pravnih učinkov, kot so pripravljalni akti, potrditveni akti in povsem izvršilni akti, zgolj priporočila in mnenja ter načeloma notranja navodila.(6) Nazadnje, v zvezi s sposobnostjo akta, da ustvarja pravne učinke in da je lahko zato predmet ničnostne tožbe na podlagi člena 263 PDEU, se zahteva, da se preuči njegovo bistvo in da se navedeni učinki presodijo glede na objektivna merila, kot je vsebina tega akta, po potrebi ob upoštevanju okoliščin, v katerih je bil sprejet, in pristojnosti institucije Unije, ki je akt sprejela.(7)
Na prvem mestu, Splošno sodišče je ob preučitvi, ali je zavrnitev nekdanjega predsednika Parlamenta, vsebovana v dopisu z dne 27. junija 2019, da tožečima strankama prizna status evropskega poslanca, izpodbojni akt, ugotovilo, da ta zavrnitev ni akt, ki bi ustvarjal zavezujoče pravne učinke, ki bi lahko posegli v interese tožečih strank, v smislu ustaljene sodne prakse Sodišča.(8) Zato tožba za razglasitev ničnosti navedene zavrnitve ni dopustna.
Prvič, Splošno sodišče je navedlo, da iz besedila dopisa z dne 27. junija 2019 izhaja, da se je nekdanji predsednik Parlamenta zgolj seznanil s pravnim položajem tožečih strank, o katerem so ga španski organi uradno obvestili z obvestiloma z dne 17. in 20. junija 2019. Poleg tega je bilo v tem dopisu izrecno navedeno, da bi se lahko stališče nekdanjega predsednika Parlamenta spremenilo glede na nove informacije, prejete od španskih organov. Zato je po mnenju Splošnega sodišča ta dopis izrecno izključeval kakršno koli odločevalno in dokončno naravo stališča nekdanjega predsednika Parlamenta, ki je bilo v njem izraženo.
Drugič, Splošno sodišče je preučilo, ali je zavrnitev nekdanjega predsednika Parlamenta, da tožečima strankama prizna status evropskega poslanca, povzročila pravne učinke, ki jih zatrjujeta tožeči stranki, med katerimi je nezmožnost nastopa funkcij, izvrševanja mandata in udeleževanja zasedanj Parlamenta. Splošno sodišče je zato preučilo, ali je nekdanji predsednik Parlamenta lahko podvomil o obvestilu z dne 17. junija 2019, s katerim so ga španski organi uradno obvestili o seznamu kandidatov, izvoljenih na volitvah 26. maja 2019, na katerem ni bilo imen tožečih strank, medtem ko sta bili njuni imeni navedeni v uradnem razglasu z dne 13. junija 2019.
Splošno sodišče je v zvezi s tem opozorilo, da je glede volitev evropskih poslancev v Aktu o volitvah določena razdelitev pristojnosti med Parlamentom in državami članicami. Po eni strani ob upoštevanju določb tega akta volilni postopek v vsaki državi članici urejajo nacionalni predpisi.(9) Po drugi strani je Splošno sodišče po tem, ko je opozorilo na besedilo člena 12 Akta o volitvah,(10) navedlo, da je s tem členom izrecno izključena pristojnost Parlamenta za odločanje v sporih, ki izhajajo iz nacionalnega prava, tudi če se Akt o volitvah sklicuje na to pravo, kot je zahteva iz člena 224(2) španskega zakona o volitvah. Iz tega sledi, da se mora Parlament pri preverjanju veljavnosti mandatov svojih članov opreti na seznam izvoljenih kandidatov, o katerem ga uradno obvestijo nacionalni organi in za katerega se predpostavlja, da je sestavljen na podlagi uradno razglašenih izidov in po tem, ko ti organi razrešijo morebitne spore na podlagi uporabe nacionalnega prava. Zato nekdanji predsednik Parlamenta ni bil pristojen za preverjanje utemeljenosti izključitve nekaterih izvoljenih kandidatov z navedenega seznama, o katerem so ga španski organi uradno obvestili 17. junija 2019 in ki odraža uradne izide volitev z dne 26. maja 2019, kot so bili po potrebi ugotovljeni po rešitvi morebitnih sporov na podlagi nacionalnega prava.
Ob upoštevanju vsega navedenega je Splošno sodišče ugotovilo, da nemožnost tožečih strank, da nastopita funkcijo, izvršujeta svoj mandat in se udeležujeta zasedanj Parlamenta, ne izhaja iz zavrnitve nekdanjega predsednika Parlamenta, da jima prizna status evropskega poslanca, ki je bila vsebovana v dopisu z dne 27. junija 2019, temveč iz uporabe španskega prava, kot je razvidna iz obvestil osrednje volilne komisije z dne 17. in 20. junija 2019, glede katerih nekdanji predsednik Parlamenta in na splošno Parlament nista imela nikakršnega polja proste presoje.
Na drugem mestu, Splošno sodišče je ob preučitvi, ali je navodilo z dne 29. maja 2019 izpodbojni akt, ugotovilo, da to navodilo glede na svojo vsebino, začasno naravo in okoliščine, v katerih je bilo sprejeto, ni ustvarjalo zavezujočih pravnih učinkov, ki bi lahko posegli v interese tožečih strank, v smislu ustaljene sodne prakse Sodišča.(11) Zato tožba za razglasitev ničnosti navedenega navodila ni dopustna.
Po presoji Splošnega sodišča namreč to navodilo tožečima strankama ni preprečilo, da bi izvedli upravna dejanja, potrebna za nastop funkcije in za izvrševanje mandata, zato tudi ni bilo razlog, da tožeči stranki nista mogli uveljavljati pravic, povezanih z njunim statusom evropskega poslanca, od začetka prvega zasedanja po volitvah, to je od 2. julija 2019.