SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (drugi senat)
z dne 29. septembra 2009(*)
„Javni uslužbenci – Pogodbeni uslužbenci – Člen 88 PZDU – Stalnost zaposlitve – Člen 100 PZDU – Zdravstveni pridržek – Člen 39 ES – Prosto gibanje delavcev“
V združenih zadevah F-69/07 in F-60/08,
zaradi tožb, vloženih na podlagi členov 236 ES in 152 AE,
O, pogodbeni uslužbenec Komisije Evropskih skupnosti, stanujoč v Bruslju (Belgija), ki ga zastopajo S. Orlandi, A. Coolen, J.-N. Louis in É. Marchal, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopata D. Martin in L. Lozano Palacios, zastopnika,
tožena stranka,
ob intervenciji
Sveta Evropske unije, ki sta ga sprva v zadevi F-69/07 zastopali I. Šulce in M. Simm, zastopnici, ter v zadevi F-60/08 I. Šulce in K. Zieleśkiewicz, zastopnici, nato pa v obeh zgoraj navedenih zadevah K. Zieleśkiewicz in M. Bauer, zastopnika,
intervenient,
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (drugi senat),
v sestavi H. Kanninen, predsednik, I. Boruta, sodnica, in S. Van Raepenbusch (poročevalec), sodnik,
sodni tajnik: R. Schiano, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 10. februarja 2009
izreka naslednjo
Sodbo
1 Tožeča stranka je vložila tožbi, ki sta v sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prispeli 12. julija 2007 oziroma 25. junija 2008 po telefaksu (izvirnika sta bila vložena 13. julija 2007 oziroma 1. julija 2008). Tožbi sta bili vloženi za razglasitev ničnosti:
– v zadevi F-69/07 odločb Komisije Evropskih skupnosti o določitvi pogojev za zaposlitev tožeče stranke kot pogodbenega uslužbenca za pomožne naloge, ker vsebujeta določbo o zdravstvenem pridržku iz člena 100, prvi odstavek, Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: PZDU) in določbo o omejitvi trajanja pogodbe do 15. septembra 2009;
– v zadevi F-60/08 odločbe Komisije z dne 7. septembra 2007 o tem, da se za tožečo stranko uporabi zdravstveni pridržek iz zgoraj navedenega člena 100 PZDU.
Pravni okvir
1. Trajanje pogodbe
2 Člen 3a(1) PZDU določa:
„,[P]ogodbeni uslužbenec‘ [pomeni] uslužbenca, ki ni razporejen na delovno mesto iz seznama delovnih mest, priloženega delu proračuna za zadevno institucijo, in poln ali krajši delovni čas opravlja dela v:
(a) instituciji, in sicer fizične ali upravno-administrativne naloge podpornih storitev,
[…]“
3 Člen 3b PZDU določa:
„,[P]ogodbeni uslužbenec za pomožne naloge‘ [pomeni] uslužbenca, ki ga institucija zaposli […]:
(a) za opravljanje dela s polnim ali krajšim delovnim časom, razen tistega iz člena 3a(1)(a), in ga ne razporedi na delovno mesto iz seznama delovnih mest, priloženega delu proračuna za zadevno institucijo,
(b) po tem, ko se preučijo možnosti za začasno razporeditev uradnikov v instituciji, za nadomeščanje nekaterih oseb, ki trenutno ne morejo opravljati dela, zlasti:
(i) uradnikov ali začasnih uslužbencev iz funkcionalne skupine AST;
(ii) izjemoma uradnikov ali začasnih uslužbencev iz funkcionalne skupine AD na visoko specializiranih delovnih mestih, razen vodij enot, direktorjev, generalnih direktorjev in enakovrednih položajev.
Pogodbenih uslužbencev za pomožne naloge se ne sme zaposlovati, če se uporablja člen 3a.“
4 Člen 88 PZDU določa:
„V primeru pogodbenih uslužbencev iz člena 3b:
(a) se pogodbe sklepajo za določen čas; lahko s[e] obnovijo;
(b) dejansko trajanje zaposlitve v instituciji, vključno z vsemi obnovitvami pogodbe, ne sme preseči treh let.
Obdobja, zajeta v pogodbi pogodbenega uslužbenca iz člena 3a, se pri sklepanju ali obnovitvi pogodb po tem členu ne upoštevajo.“
5 Z Direktivo Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP (UL L 175, str. 43) je bil uveljavljen okvirni sporazum o pogodbah za določen čas, sklenjen 18. marca 1999 med splošnimi medpanožnimi organizacijami (v nadaljevanju: okvirni sporazum). Določba 5 okvirnega sporazuma določa:
„1. Za preprečevanje zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerjih za določen čas, države članice po posvetovanju s socialnimi partnerji skladno z nacionalno zakonodajo, kolektivnimi pogodbami ali običaji in/ali socialni partnerji, kadar ni ustreznih pravnih ukrepov, ki bi preprečevali zlorabo, uvedejo enega ali več naslednjih ukrepov tako, da upoštevajo potrebe posameznih sektorjev in/ali kategorij delavcev:
(a) objektivne razloge, ki upravičujejo obnovitev takšnih pogodb ali razmerij;
(b) najdaljše skupno trajanje zaporednih pogodb ali razmerij za določen čas;
(c) število obnovitev takšnih pogodb ali razmerij.
2. Države članice po posvetovanju s socialnimi partnerji in/ali socialni partnerji po potrebi določijo, pod kakšnimi pogoji se pogodbe o zaposlitvi ali delovna razmerja [za določen čas]:
(a) štejejo za ,zaporedna‘;
(b) štejejo za pogodbe ali razmerja za nedoločen čas.“
2. Zdravstveni pridržek
6 Člen 100 PZDU določa:
„Kadar se z zdravniškim pregledom, opravljenim pred nastopom dela[,] ugotovi, da je pogodbeni uslužbenec bolan ali invalid, lahko organ[, pooblaščen za sklepanje pogodb,] glede tveganj, ki izhajajo iz te bolezni ali invalidnosti, odloči, da začne uslužbenec uživati zagotovljene pravice glede invalidnosti ali smrti šele po petih letih od datuma nastopa dela v instituciji.
Pogodbeni uslužbenec se na to odločitev lahko pritoži invalidski komisiji, predvideni v odstavku 1(b) člena 9 Kadrovskih predpisov [za uradnike Evropskih skupnosti].“
Dejansko stanje
7 Tožeča stranka je bila od 1. maja 2001 do 15. septembra 2003 pri Komisiji zaposlena kot lokalni uslužbenec. 16. septembra 2003 je bila imenovana na delovno mesto pomožnega uslužbenca na podlagi pogodbe za določen čas, ki je bila do 15. septembra 2006 desetkrat obnovljena.
8 Ker je bila tožeči stranki ponujena možnost za novo zaposlitev na delovnem mestu pogodbenega uslužbenca, je opravila zdravniški pregled. Zdravniška služba je na podlagi tega pregleda 12. septembra 2006 izdala pridržek.
9 Tožeča stranka je 14. septembra 2006 sklenila pogodbo o zaposlitvi za pogodbenega uslužbenca za pomožne naloge v smislu člena 3b PZDU za obdobje, ki se je izteklo 15. septembra 2009.
10 Komisija je v dopisu z dne 14. septembra 2006 tožečo stranko opozorila, da „se za to ponudbo uporablja zdravniški pridržek iz člena 100 [PZDU]“.
11 Tožeča stranka je z dopisom z dne 11. decembra 2006 vložila pritožbo pri organu, pristojnem za sklepanje pogodb (v nadaljevanju: OPSP). V tem dopisu je najprej izpodbijala to, da je bila njena pogodba z dne 14. septembra 2006 sklenjena za določen čas. Nato je grajala to, da je bil zanjo uporabljen člen 100, prvi odstavek, PZDU. Zato je od OPSP zahtevala, naj „ugotovi, da je bila pogodba sklenjena za nedoločen čas in da ne bi smel biti uporabljen pridržek iz [zgoraj navedenega] člena“. V istem dopisu se je „[z]a vsak primer na podlagi člena 100, [drugi odstavek], PZDU zoper odločitev[, da se zanjo uporabi zdravstveni pridržek,] pritožila tudi invalidski komisiji, predvideni s členom 9(1)(b) Kadrovskih predpisov [za uradnike Evropskih skupnosti]“. Tožeča stranka je 14. decembra 2006 pritožbo dopolnila z dopolnilno pritožbo (v nadaljevanju: pritožba z dne 11. in 14. decembra 2006).
12 OPSP je 30. marca 2007 menil, da ne more sprejeti trditev, ki jih je tožeča stranka uveljavljala pri izpodbijanju trajanja svoje pogodbe in odločbe o uporabi zdravstvenega pridržka. Zato je odločil, da pritožbi ne ugodi. Ker je bil OPSP seznanjen z dejstvom, da se je tožeča stranka ob vložitvi pritožbe zoper navedeno odločbo pritožila tudi invalidski komisiji, je poleg tega to pritožbo posredoval zdravniški službi.
13 Tožeča stranka je 12. julija 2007 zoper odločbi o zaposlitvi samo za določen čas in uporabi zdravstvenega pridržka pri Sodišču za uslužbence vložila tožbo s številko zadeve F-69/07.
14 OPSP je 7. septembra 2007 na podlagi sklepov invalidske komisije odločil, da začne tožeča stranka „glede tveganj, ki izhajajo iz bolezni ali invalidnosti, na kateri se nanaša zdravstveni pridržek z zdravniškega pregleda zmožnosti, uživati zagotovljene pravice glede invalidnosti ali smrti šele po petih letih od datuma nastopa dela pri Komisiji“.
15 Tožeča stranka se je 23. novembra 2007 zoper to odločbo pritožila. OPSP je 14. marca 2008 pritožbo zavrnil.
16 Tožeča stranka je 25. junija 2008 zoper odločbo z dne 7. septembra 2007 pri Sodišču za uslužbence vložila tožbo s številko zadeve F-60/08 (izvirnik je bil vložen 1. julija 2008).
Predlogi strank in postopek
17 Tožeča stranka v zadevi F-69/07 Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– razglasi ničnost odločb Komisije o določitvi pogojev njene zaposlitve kot pogodbenega uslužbenca za pomožne naloge v delu, v katerem sta z njima določena, prvič, uporaba zdravstvenega pridržka iz člena 100 PZDU in, drugič, trajanje njene pogodbe od 16. septembra 2006 do 15. septembra 2009;
– Komisiji naloži plačilo stroškov postopka.
18 Komisija v isti zadevi Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– tožbo zavrže kot delno nedopustno in jo vsekakor zavrne kot neutemeljeno;
– o stroških odloči v skladu s predpisi.
19 Svet Evropske unije je z dopisom, ki ga je sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prejelo 21. septembra 2007 po telefaksu (izvirnik je bil vložen 24. septembra 2007), predlagal, naj se mu dovoli intervencija v zadevi F-69/07 v podporo predlogom Komisije.
20 S sklepom predsednika drugega senata Sodišča za uslužbence z dne 22. oktobra 2007 je bila intervencija Sveta v zadevi F-69/07 v podporo predlogom Komisije dovoljena.
21 Svet je z intervencijsko vlogo, ki jo je sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prejelo 29. novembra 2007 po telefaksu (izvirnik je bil vložen 3. decembra 2007), Sodišču za uslužbence predlagal, naj ugovor nezakonitosti tožeče stranke v tožbi zoper člena 88 in 100 PZDU zavrže kot očitno nedopustnega, vsekakor pa naj ga zavrne kot neutemeljenega.
22 Sodno tajništvo Sodišča za uslužbence je stališča tožeče stranke glede intervencijske vloge prejelo 15. januarja 2008 (izvirnik je bil vložen 22. januarja 2008). Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj ugodi predlogom iz njene tožbe in Svetu naloži plačilo njegovih stroškov. Komisija ni predložila stališč glede intervencijske vloge.
23 Tožeča stranka v zadevi F-60/08 Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– razglasi ničnost odločbe Komisije z dne 7. septembra 2007 o določitvi pogojev za zaposlitev tožeče stranke kot pogodbenega uslužbenca za pomožne naloge v delu, v katerem določa uporabo zdravstvenega pridržka iz člena 100 PZDU;
– Komisiji naloži plačilo stroškov postopka.
24 Komisija v zadevi F-60/08 Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– tožbo zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
25 Svet je z dopisom, ki ga je sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prejelo 29. julija 2008 po telefaksu (izvirnik je bil vložen 31. julija 2008), predlagal, naj se mu dovoli intervencija v zadevi F-60/08 v podporo predlogom Komisije.
26 S sklepom predsednika drugega senata Sodišča za uslužbence z dne 4. septembra 2008 je bila intervencija Sveta v zadevi F-60/08 v podporo predlogom Komisije dovoljena.
27 Tožeča stranka je z dopisom, ki ga je sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prejelo 25. junija 2008 po telefaksu (izvirnik je bil vložen 1. julija 2008), predlagala združitev zadev F-69/07 in F-60/08 za pisni in ustni postopek ter za izdajo odločbe, s katero bo postopek končan. Sodišče za uslužbence je z dopisom z dne 14. julija 2008 Komisijo pozvalo, naj zavzame stališče o tej združitvi. Komisija temu ni ugovarjala. S sklepom predsednika drugega senata Sodišča za uslužbence z dne 4. septembra 2008 sta bili zadevi F-69/07 in F-60/08 združeni za pisni in ustni postopek ter izdajo odločbe, s katero bo postopek končan.
28 Svet je z intervencijsko vlogo, ki jo je sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prejelo 14. novembra 2008 po telefaksu (izvirnik je bil vložen 19. novembra 2008), Sodišču za uslužbence predlagal, naj ugovor nezakonitosti tožeče stranke v tožbi zoper člen 100 PZDU zavrže kot očitno nedopustnega, vsekakor pa naj ga zavrne kot neutemeljenega.
29 Tožeča stranka in Komisija sta bili na obravnavi med drugim pozvani, naj odgovorita na to vlogo in naj ob tem podata stališča o posledicah morebitne dopustnosti tožbe v zadevi F-69/07 na dopustnost tožbe v zadevi F-60/08.
30 Sodišče za uslužbence je 10. februarja 2009 stranki pozvalo, naj preučita možnost mirne rešitve spora v zvezi z uporabo zdravstvenega pridržka. Zato je zadržalo končanje ustnega postopka in začetek posvetovanja o zadevah. Komisija je v dopisu, ki je bil vložen v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence 25. februarja 2009, navedla, da tej zahtevi ne more ugoditi. Predsednik drugega senata Sodišča za uslužbence je 11. marca 2009 končal ustni postopek in začel posvetovanje o zadevah.
Pravo
1. Dopustnost tožbe v zadevi F-69/07
Trditve strank
31 Prvič, Komisija meni, da je tožeča stranka prekludirana, ker izpodbija zakonitost trajanja preteklih pogodb, na podlagi katerih je delala kot lokalni ali pomožni uslužbenec.
32 Drugič, Komisija ugotavlja, da je OPSP v odločbi z dne 30. marca 2007 napovedal, da bo pritožbo tožeče stranke zoper zdravstveni pridržek, podan ob sklenitvi pogodbe pogodbenega uslužbenca za pomožne naloge, posredoval zdravniški službi, da bo ta sestavila invalidsko komisijo, ki se bo izrekla o tem. Komisija na podlagi tega sklepa, da je izpolnila obveznosti do tožeče stranke in da je tožba v zvezi s tem pridržkom nedopustna, če je treba dopis tožeče stranke z dne 11. decembra 2006 razlagati kot zahtevo na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov za uslužbence Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), naj se njen primer predloži invalidski komisiji.
33 Tretjič, Komisija trdi, da bi bila tožba, če bi bilo treba dopis tožeče stranke z dne 11. decembra 2006 razlagati kot pritožbo zoper odločbo, da se zanjo uporabi zdravstveni pridržek, preuranjena. Komisija namreč meni, da bi bila v tem primeru zadevna pritožba vložena pred iztekom pritožbenega postopka pred invalidsko komisijo, predvideno s PZDU. Svet se s tem strinja.
34 Tožeča stranka v stališčih glede intervencijske vloge odgovarja, da je odločitev OPSP z dne 14. septembra 2006, da se zanjo ob sklenitvi pogodbe pogodbenega uslužbenca za pomožne naloge uporabi zdravstveni pridržek, dokončna. Predložitev zadeve invalidski komisiji s strani OPSP naj ne bi bila namenjena temu, da se s pravnega vidika preuči, ali je mogoče za tožečo stranko utemeljeno uporabiti člen 100 PZDU. Invalidski komisiji naj bi bilo namreč mogoče predložiti le zdravstvena vprašanja. Poleg tega naj bi OPSP z odločbo z dne 7. septembra 2007, s katero je na podlagi sklepov zadevne komisije ohranil zdravstveni pridržek, le potrdil predhodno odločbo.
Presoja Sodišča za uslužbence
35 Iz predmeta in predlogov tožbe v zadevi F-69/07 je razvidno, da tožeča stranka ne graja trajanja nekdanjih pogodb, na podlagi katerih je delala kot lokalni ali pomožni uslužbenec. Tožeča stranka ne predlaga niti razglasitve ničnosti domnevne zavrnitve predložitve zadeve invalidski komisiji. Iz tega sledi, da je treba prva dva ugovora nedopustnosti Komisije zavrniti.
36 Torej je treba preučiti le, ali je bil tožbeni zahtevek v zadevi F-69/07 zoper zdravstveni pridržek preuranjen, ker je bila pritožba glede tega vložena pred iztekom pritožbenega postopka pred invalidsko komisijo.
37 Treba je opozoriti, da je invalidska komisija, predvidena s členom 9(1)(b) Kadrovskih predpisov – kot vsaka zdravniška komisija (glej sodbo Sodišča z dne 21. januarja 1987 v zadevi Rienzi proti Komisiji, 76/84, Recueil, str. 315, točke od 9 do 12, in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 9. julija 1997 v zadevi S proti Sodišču, T-4/96, Recueil, str. II-1125, točki 41 in 59) – pristojna le za izdajo mnenja o vseh upoštevnih zdravstvenih vidikih, ne more pa dati nobene pravne ocene. Poleg tega so sklepi te komisije z zdravstvenega vidika za OPSP zavezujoči (sklep Sodišča z dne 11. decembra 1986 v zadevi Suss proti Komisiji, 25/86, Recueil, str. 3929, točka 6, in sodba Sodišča z dne 19. junija 1992 v zadevi V. proti Parlamentu, C-18/91 P, Recueil, str. I-3997, točka 26).
38 S pritožbo pred invalidsko komisijo na podlagi člena 100, drugi odstavek, PZDU, je torej mogoče izpodbijati le zdravstvene vidike, zato od uslužbenca ni mogoče zahtevati, da mora najprej uporabiti ta postopek, če se njegov očitek ne nanaša na zdravstveni vidik.
39 Vendar je iz dopisa tožeče stranke z dne 11. decembra 2006, navedenega v točki 11 zgoraj, razvidno, da je ta pritožbo zoper pogodbo za določen čas in zoper z njo povezan zdravstveni pridržek, ki jo je podprla s pravnimi stališči, po eni strani predložila OPSP, po drugi strani pa se je „pritožila tudi“ invalidski komisiji, čeprav je to storila le „za vsak primer“.
40 OPSP je z odločbo z dne 30. marca 2007 zavrnil pritožbeni predlog v zvezi s trajanjem pogodbe tožeče stranke. Ugotovil je tudi, da je bila vložena pritožba pred invalidsko komisijo, in je zato navedel, da je storil vse potrebno za predložitev zadeve tej komisiji. Vendar je OPSP v tej odločbi odločil tudi o pritožbenem predlogu, s katerim se je izpodbijala pravna veljavnost zdravstvenega pridržka. Na podlagi dokončne pravne utemeljitve je sklenil, da „trditev [tožeče stranke] ni mogoče sprejeti“.
41 Poleg tega odločba OPSP z dne 7. septembra 2007, s katero so bili upoštevani sklepi invalidske komisije, temelji na členu 100 PZDU, in ne na členu 90 Kadrovskih predpisov, na katerega bi se morala Komisija v običajnih okoliščinah sklicevati, če bi menila, da je bil s to odločbo nadaljevan postopek, v katerem je bila vložena pritožba z dne 11. in 14. decembra 2006.
42 Iz zgoraj navedenega je razvidno, da je tožeča stranka uporabila dve ločeni pravni sredstvi z različnima predmetoma in da ju je Komisija kot taki tudi obravnavala.
43 Zato ni mogoče šteti, da sta bili pritožba z dne 11. in 14. decembra 2006 ter nato tožba pred Sodiščem za uslužbence preuranjeni, ker naj bi bila navedena pritožba vložena pred iztekom postopka, določenega s členom 100 PZDU.
44 Kljub temu je treba po uradni dolžnosti preučiti posledice dopustnosti tožbe v zadevi F-69/07 na dopustnost tožbe v zadevi F-60/08.
2. Dopustnost tožbe v zadevi F-60/08
45 Treba je opozoriti, da je mogoče akt OPSP, ki posega v položaj, izpodbijati z eno samo pritožbo, ki jo zoper ta akt vloži zadevni uslužbenec. Če imata dve pritožbi isti predmet, je mogoče le eno od njiju, to je tisto, ki je bila vložena prva, šteti za pritožbo v smislu člena 90 Kadrovskih predpisov, medtem ko je treba drugo, ki je bila vložena naknadno, šteti le za opomin k pritožbi in se zaradi nje postopek ne more podaljšati (glej v tem smislu sklepa Sodišča prve stopnje z dne 7. junija 1991 v zadevi Weyrich proti Komisiji, T-14/91, Recueil, str. II-235, točka 41, in z dne 25. februarja 1992 v zadevi Torre proti Komisiji, T-67/91, Recueil, str. II-261, točka 32, ter sodbo Sodišča prve stopnje z dne 11. decembra 2007 v zadevi Sack proti Komisiji, T-66/05, še neobjavljena v ZOdl., točki 37 in 41).
46 Vendar je tožeča stranka v domnevni pritožbi z dne 22. novembra 2007 zoper odločbo OPSP z dne 7. septembra 2007, s katero je ta organ za tožečo stranko na podlagi sklepov invalidske komisije znova odredil sporni zdravstveni pridržek, le ponovila pravne trditve, ki jih je navedla že v pritožbi z dne 11. in 14. decembra 2006.
47 Iz tega je razvidno, da je imela domnevna pritožba z dne 22. novembra 2007 enak predmet kot pritožba z dne 11. in 14. decembra 2006 in je bila vložena zoper odločbo, s katero so bili upoštevani zdravstveni sklepi invalidske komisije – ne da bi se ponovno obravnavala pravna vprašanja, o katerih je bilo odločeno že 30. marca 2007 – pri čemer OPSP meni, da je mogoče le z navedenimi sklepi utemeljiti uporabo zdravstvenega pridržka za tožečo stranko.
48 Zato je treba po eni strani šteti, da je domnevna pritožba z dne 22. novembra 2007 le opomin, in ne pritožba v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov, po drugi strani pa je treba odločbo o zavrnitvi navedene domnevne pritožbe obravnavati le kot potrditev predhodne odločbe in je zato ni mogoče izpodbijati s tožbo.
49 Tega sklepa ne more omajati okoliščina, da je OPSP domnevno drugo pritožbo z dne 14. marca 2008 zavrnil na podlagi bolj izdelanih trditev, kot so trditve v zvezi z zdravstvenim pridržkom iz njegove odločbe z dne 30. marca 2007 o zavrnitvi pritožbe z dne 11. in 14. decembra 2006. Čeprav je bila odločba OPSP z dne 14. marca 2008 sprejeta po izdaji sklepov invalidske komisije, ki je znova preučila zdravstveno stanje tožeče stranke, spremembe, ki jih vsebuje v zvezi z uporabo zdravstvenega pridržka za zainteresirano stranko, ne izražajo resnične vnovične preučitve veljavnosti tega pridržka. S temi spremembami so le dopolnjeni razlogi iz odločbe z dne 30. marca 2007 o zavrnitvi prve pritožbe. OPSP v odločbi z dne 14. marca 2008 namreč navaja, da v njej povzema utemeljitve iz svojega odgovora na tožbo v zadevi F-69/07, ki je bila vložena po zavrnitvi prve pritožbe. Odločba, ki vsebuje samo dodatna pojasnila, je omejena le na navajanje razlogov za potrditev predhodne odločitve in zato ni akt, ki posega v položaj (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 7. junija 2005 v zadevi Cavallaro proti Komisiji, T-375/02, ZOdl. JU, str. I-A-151 in II-673, točka 65).
50 Zgoraj navedenega sklepa ni mogoče omajati niti s sodno prakso, v skladu s katero je ničnostna tožba zoper potrditveno odločbo nedopustna le, če je potrjena odločba za zadevno osebo postala pravnomočna, ker zoper njo ni bila pravočasno vložena tožba, medtem ko ima tožeča stranka v nasprotnem primeru pravico izpodbijati bodisi potrjeno bodisi potrditveno odločbo ali pa kar obe. Take rešitve namreč ni mogoče uporabiti, če se kot v obravnavanem primeru potrjena in potrditvena odločba izpodbijata z dvema ločenima tožbama ter je tožeča stranka lahko zagovarjala svoje stališče in predstavila svoje trditve že v okviru prve tožbe (sklep Sodišča prve stopnje z dne 25. oktobra 2001 v zadevi Métropole télévision‑M6 proti Komisiji, T-354/00, Recueil, str. II-3177, točka 35).
51 Zato je treba tožbo v zadevi F-60/08 zavreči kot nedopustno.
3. Vsebinska presoja tožbe v zadevi F-69/07
52 Tožeča stranka, prvič, izpodbija omejitev trajanja svoje pogodbe na obdobje med 16. septembrom 2006 in 15. septembrom 2009 in, drugič, nasprotuje uporabi zdravstvenega pridržka iz člena 100 PZDU.
Del tožbe, v katerem se izpodbija trajanje pogodbe
Trditve strank
53 Tožeča stranka se v delu tožbe, v katerem izpodbija trajanje pogodbe, v bistvu sklicuje na dva tožbena razloga. S prvim tožbenim razlogom, na katerega se sklicuje primarno, trdi, da je bila z odločbo o omejitvi trajanja njene pogodbe kršena njena pravica do stalnosti zaposlitve in da zavrnitev njene pritožbe ni dovolj obrazložena. Z drugim pritožbenim razlogom se za vsak primer sklicuje na ugovor nezakonitosti zoper člen 88 PZDU.
54 Prvič, tožeča stranka ob upoštevanju sodbe Sodišča za uslužbence z dne 26. oktobra 2006 v zadevi Landgren proti ETF (F-1/05, ZOdl. JU, str. I-A-1-123 in II-A-1-459, zoper katero je bila vložena pritožba pri Sodišču prve stopnje, zadeva T-404/06 P) trdi, da so pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas zaradi razvoja varstva delavcev prevladujoča oblika delovnih razmerij. Nasprotno naj bi pogodbe za določen čas ustrezale potrebam delodajalcev in delavcev le v nekaterih okoliščinah.
55 Tožeča stranka na podlagi dejstva, da je pri Komisiji zaposlena od 1. maja 2001 na podlagi petnajstih zaporednih pogodb za določen čas, sklepa, da je Komisija zlorabila to obliko pogodbe in s tem kršila njeno pravico do stalnosti zaposlitve.
56 Tožeča stranka dodaja, da se je v pritožbi z dne 11. in 14. decembra 2006 opirala na pravico do stalnosti zaposlitve ter določbe Evropske socialne listine, podpisane v Torinu 18. oktobra 1961, in Listine Unije o temeljnih pravicah, ki je bila razglašena 7. decembra 2000 v Nici (UL C 364, str. 1, v nadaljevanju: Listina o temeljnih pravicah). Trdi, da Komisija v zavrnitvi pritožbe ni odgovorila na njene trditve. Komisija naj ne bi z ničimer pojasnila okoliščin, s katerimi bi bilo mogoče utemeljiti veriženje petnajstih pogodb za določen čas, in naj ne bi navedla, kako naj bi tako veriženje ustrezalo potrebam strank.
57 Drugič, tožeča stranka trdi, da odločitev, da se njena zaposlitev izteče 15. septembra 2009, temelji na členu 88 PZDU in da je ta člen že sam nezakonit, saj naj bi „krši[l] pravna načela v zvezi z varstvom delavcev“.
58 Tožeča stranka v stališčih glede intervencijske vloge Sveta dodatno pojasnjuje, da splošno načelo stalnosti delovnih razmerij izhaja iz Direktive 1999/70. Ta direktiva in okvirni sporazum, ki ji je priložen, naj bi se uporabljala za pogodbe o delu, sklenjene s subjektom mednarodnega javnega prava. Poleg tega naj državljan Skupnosti ne bi prenehal biti delavec, ker se je zaposlil pri taki organizaciji.
59 Tožeča stranka trdi, da je treba PZDU in Direktivo 1999/70 šteti za enakovredni pravni normi in naj zato nobena od njiju ne bi prevladala nad drugo. Vendar dodaja, da je treba – če bi lahko take norme povzročile nasprotujoče si učinke – uporabiti tisto, ki izpolnjuje zahtevo po obrazložitvi, naloženo s členom 253 ES.
60 V PZDU naj ne bi bilo pojasnjeno, zakaj je zaposlitev uslužbencev iz člena 3b PZDU omejena na tri leta. Prav tako naj v PZDU ne bi bilo utemeljeno različno obravnavanje teh uslužbencev in uslužbencev, zaposlenih na podlagi člena 3a, katerih pogodbo je mogoče obnoviti za nedoločen čas. Dalje, PZDU naj ne bi vsebovali niti nobene utemeljitve v zvezi z različnim obravnavanjem pogodbenih uslužbencev, ki jih – podobno kot tožečo stranko – institucija zaposli na podlagi člena 3b, potem ko jih je prej zaposlovala na podlagi zaporednih pogodb za določen čas za opravljanje domnevno stalnih delovnih nalog. Poleg tega naj ne bi bilo niti s PZDU niti z odločbo, s katero je bilo omejeno trajanje pogodbe tožeče stranke, utemeljeno različno obravnavanje zgoraj navedenih uslužbencev in delavcev, ki opravljajo take naloge v državi članici. V nadaljevanju zgornjih trditev tožeča stranka navaja, da s PZDU nista obrazloženi niti možnost odstopanja od določbe 5 okvirnega sporazuma niti možnost zaposlovanja za določen čas pogodbenih uslužbencev za pomožne naloge za opravljanje stalnih delovnih nalog, povezanih z običajnim delovanjem institucije.
61 Svet izpodbija dopustnost ugovora nezakonitosti zoper člen 88 PZDU, saj naj v tožbi ta vidik sploh ne bi bil pojasnjen. Zlasti naj bi ugovor nezakonitosti temeljil na splošnih pravnih načelih v zvezi z varstvom delavcev, ne da bi bilo glede tega dodano kakršno koli dodatno pojasnilo.
62 Komisija in Svet vsekakor menita, da za uslužbence, za katere veljajo PZDU, ne velja nobeno splošno načelo stalnosti zaposlitve. To načelo velja le za uradnike. Nasprotno, iz sodne prakse naj bi izhajalo, da lahko v nekaterih okoliščinah pogodbe za določen čas ustrezajo potrebam delodajalcev in delavcev. Tako naj bi se zaposlovanje uradnikov na podlagi Kadrovskih predpisov ali uslužbencev na podlagi različnih kategorij pogodb ujemalo z upravičenimi potrebami uprave Skupnosti in naravo stalnih ali začasnih nalog, ki jih mora opravljati.
63 Svet glede tega poudarja, da je v členu 3b PZDU natančno opredeljeno, da je mogoče pomožne uslužbence zaposliti le za opravljanje fizičnih ali upravno‑administrativnih nalog podpornih storitev, ki niso vključene v člen 3a, ali za začasno nadomeščanje nekaterih oseb, ki trenutno ne morejo opravljati dela.
64 Nazadnje Svet še dodaja, da je s členom 88 PZDU, s katerim je trajanje zaposlitve pogodbenih uslužbencev za pomožne naloge omejeno na tri leta, preprečena zloraba veriženja pogodb za določen čas.
65 Komisija in Svet navajata, da je treba ugovor nezakonitosti zoper člen 88 PZDU zavrniti, ker se v obravnavanem primeru načelo stalnosti zaposlitve, na katero se zoper ta člen sklicuje tožeča stranka, ne uporablja.
66 Komisija dodaja še ugotovitev, da je omejitev trajanja pogodbe tožeče stranke na tri leta v skladu s členom 88 PZDU.
Presoja Sodišča za uslužbence
67 Čeprav se tožeča stranka na ugovor nezakonitosti zoper člen 88 PZDU sklicuje le podredno, ga je treba preučiti najprej.
– Ugovor nezakonitosti zoper člen 88 PZDU
68 Tožeča stranka v tožbi trdi, da se s členom 88 PZDU kršijo pravna načela v zvezi z varstvom delavcev. V stališčih glede intervencijske vloge Sveta še trdi, da navedeni člen ni obrazložen v skladu s členom 253 ES.
69 Prvič, po eni strani je treba zavrniti trditev Sveta, da je ugovor nezakonitosti zoper člen 88 PZDU, ki se uveljavlja zaradi kršenja „pravnih načel v zvezi z varstvom delavcev“, nedopusten, ker v tožbi ni dodatno pojasnjen.
70 Tožeča stranka se namreč z zatrjevanjem, da je člen 88 PZDU nezakonit iz zgoraj navedenega razloga, sklicuje na domnevno pravico do stalnosti zaposlitve in iz kršitve te pravice neposredno izpeljuje nezakonitost odločitve o omejitvi trajanja njene pogodbe. Torej enako utemeljuje tudi ugovor nezakonitosti. Poleg tega sta ga Komisija in Svet tako tudi razlagala in sta nanj tudi odgovorila.
71 Po drugi strani je treba opozoriti, da je ugovor nezakonitosti zoper člen 88 PZDU, ker naj ta člen ne bi bil obrazložen, dopusten, čeprav se je tožeča stranka nanj sklicevala med postopkom, saj temelji na očitku javnega reda, na katerega se je mogoče sklicevati na vseh stopnjah postopka in ga mora sodišče Skupnosti vsekakor preučiti po uradni dolžnosti.
72 Drugič, ob upoštevanju navedenega je treba preučiti, ali je člen 88 PZDU v nasprotju z načelom stalnosti zaposlitve.
73 Tožeča stranka v obravnavanem primeru ne trdi, da je člen 88 PZDU v nasprotju z Direktivo 1999/70 in okvirnim sporazumom. Zatrjuje, da so s tem, da je Svet sprejel to direktivo, določbe okvirnega sporazuma postale zavezujoče v vseh državah članicah in da so te določbe splošna pravna načela, ki bi jih morale institucije upoštevati in med katerimi naj bi bila povsem v ospredju pravica do stalnosti zaposlitve.
74 Čeprav iz besedila točke 10 splošnih ugotovitev okvirnega sporazuma sicer res izhaja, da ta vključuje „splošn[a] načel[a] ter […] minimaln[e]zahtev[e] in določb[e]“, je iz uvodne izjave 14 Direktive 1999/70, tretjega odstavka preambule okvirnega sporazuma, točke 9 njegovih splošnih ugotovitev ter določb 1 in 4 tega sporazuma razvidno, da sta ti načeli načelo nediskriminacije, ki vključuje načelo enakosti moških in žensk, ter načelo prepovedi zlorabe pravic. Določba 5, točka 1, okvirnega sporazuma, na katero se sklicuje tožeča stranka, pa vsebuje nekaj minimalnih varstvenih določb, katerih namen je omejiti zaporedno uporabo pogodb ali delovnih razmerij za določen čas in tako preprečiti zlorabo takih pogodb in poslabšanje položaja oseb, s katerimi so take pogodbe sklenjene (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 4. julija 2006 v zadevi Adeneler in drugi, C‑212/04, ZOdl., str. I-6057, točka 63, in z dne 23. aprila 2009 v združenih zadevah Angelidaki in drugi, od C‑378/07 do C‑380/07, še neobjavljena v ZOdl., točka 73, ter sklep Sodišča z dne 24. aprila 2009 v zadevi Koukou, C‑519/08, še neobjavljen v ZOdl., točka 53). Drži sicer, da so take minimalne varstvene določbe pravila socialnega prava Skupnosti posebnega pomena (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 13. septembra 2007 v zadevi Del Cerro Alonso, C-307/05, ZOdl., str. I‑7109, točka 27), vendar to še ne pomeni, da je stalnost zaposlitve splošno pravno načelo, z vidika katerega bi lahko presojali zakonitost akta institucije.
75 Namreč, čeprav je stalnost zaposlitve res zasnovana kot pomemben dejavnik varstva delavcev (glej sodbi Sodišča z dne 22. novembra 2005 v zadevi Mangold, C-144/04, ZOdl., str. I-9981, točka 64, in z dne 15. aprila 2008 v zadevi Impact, C-268/06, ZOdl., str. I-2483, točka 87, ter zgoraj navedeno sodbo Angelidaki in drugi, točka 105), iz okvirnega sporazuma nikakor ne izhaja, da je postala zavezujoče pravno pravilo. Poleg tega je v uvodnih izjavah 6 in 7 Direktive 1999/70 ter prvem odstavku preambule in točki 5 splošnih ugotovitev okvirnega sporazuma poudarjeno, da je treba doseči najboljše možno ravnotežje med „prožnostjo delovnega časa in varnostjo delavcev“. Treba je še dodati, da – kot je Sodišče že odločilo – okvirni sporazum ne določa splošne obveznosti, da se po nekaj obnovitvah pogodb o zaposlitvi za določen čas ali po preteku določenega obdobja dela predvidi sprememba teh pogodb v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi Adeneler in drugi, točka 91, ter Angelidaki in drugi, točka 183; sodbo Sodišča z dne 7. septembra 2006 v zadevi Marrosu in Sardino, C-53/04, ZOdl., str. I-7213, točka 47, in zgoraj navedeni sklep Koukou, točka 85).
76 Čeprav stalnosti zaposlitve torej ni mogoče šteti za splošno načelo, pa je, nasprotno, to cilj, za izpolnitev katerega si prizadevajo podpisnice okvirnega sporazuma, v katerem je z določbo 1(b) določeno, da je njegov namen „vzpostaviti okvir za preprečevanje zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas“ (sodba Sodišča za uslužbence z dne 30. aprila 2009 v zadevi Aayhan in drugi proti Parlamentu, F-65/07, še neobjavljena v ZOdl., točki 114 in 115).
77 Iz sodbe Sodišča za uslužbence z dne 4. junija 2009 v združenih zadevah Adjemian in drugi proti Komisiji (F-134/07 in F-8/08, še neobjavljena v ZOdl., točke od 119 do 136) je vsekakor razvidno, da navedeni člen 88 PZDU ob upoštevanju bistvenih značilnosti dejavnosti iz člena 3b PZDU ne posega niti v cilje okvirnega sporazuma niti v minimalne zahteve iz določbe 5 tega sporazuma. Z določbo 5, točka 1, okvirnega sporazuma je državam članicam namreč le naloženo, da v svoj pravni red uvedejo enega ali več ukrepov, naštetih v točkah od (a) do (c), med katerimi so v točki (a) navedeni „objektivn[i] razlog[i], ki upravičujejo obnovitev takšnih pogodb ali razmerij“. Na podlagi zgoraj navedenega člena 3b mora vsaka zaposlitev pogodbenega uslužbenca za pomožne naloge ustrezati konkretnim prehodnim ali v presledkih ponavljajočim se potrebam. Poleg tega je v administraciji s tako velikim številom zaposlenih, kot jih ima Komisija, neizbežno, da se take potrebe ponavljajo zlasti zaradi nerazpoložljivosti uradnikov, povečanja obsega dela ob nepredvidljivih okoliščinah ali potreb posameznih generalnih direktoratov po občasni zaposlitvi oseb s posebnimi kvalifikacijami ali znanjem; vse te okoliščine so objektivni razlogi, s katerimi je mogoče utemeljiti, da se s pomožnimi uslužbenci sklenejo pogodbe za določen čas in da se take pogodbe obnovijo ob nastanku zadevnih potreb.
78 Iz navedenega izhaja, da ni mogoče z nobenim splošnim načelom stalnosti zaposlitve utemeljiti ugovora nezakonitosti zoper člen 88 PZDU, za katerega poleg tega ni mogoče trditi, da posega v cilje in minimalne zahteve okvirnega sporazuma, priloženega Direktivi 1999/70.
79 Tretjič, treba je preučiti še trditev, da člen 88 PZDU ni obrazložen v skladu s členom 253 ES.
80 Glede tega je treba opozoriti, da mora biti na podlagi ustaljene sodne prakse obrazložitev, predpisana s členom 253 ES, prilagojena naravi zadevnega akta. Kadar gre – kot v obravnavanem primeru – za splošen akt, se lahko obrazložitev omeji na navedbo, prvič, celote okoliščin, ki so pripeljale do njegovega sprejetja, in, drugič, splošnih ciljev, ki jih želi doseči. Sicer je Sodišče že večkrat razsodilo, da bi bilo, kadar iz splošnega akta izhaja bistvo cilja, ki mu sledi institucija, nesorazmerno zahtevati posebno obrazložitev glede posameznih tehničnih odločitev (sodba Sodišča za uslužbence z dne 23. januarja 2007 v zadevi Chassagne proti Komisiji, F-43/05, še neobjavljena v ZOdl., točki 105 in 106 ter navedena sodna praksa).
81 Sodišče za uslužbence je že razsodilo, da je cilj, postavljen z oblikovanjem novih kategorij pogodbenih uslužbencev iz členov 3a in 3b PZDU, dovolj utemeljen z uvodno izjavo 36 Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 723/2004 z dne 22. marca 2004 o spremembi Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti (UL L 124, str. 1). Sodišče za uslužbence je že tudi odločilo, da Svetu ni mogoče očitati, da ni utemeljil svoje odločitve z vidika določbe 5 okvirnega sporazuma, saj je iz člena 249, tretji odstavek, ES razvidno, da so direktive naslovljene le na države članice (zgoraj v točki 77 navedena sodba Adjemian in drugi proti Komisiji, točke od 139 do 142). Nazadnje, posebna obrazložitev je bila še toliko manj obvezna, ker je iz točke 77 zgoraj razvidno, da člen 88 PZDU ne posega v cilje in minimalne zahteve okvirnega sporazuma.
82 V takih okoliščinah Svetu ni mogoče očitati, da ni utemeljil domnevne odločitve za odstopanje od določbe 5 okvirnega sporazuma. Bilo bi mu tudi pretirano očitati, da ni posebej obrazložil svojih tehničnih odločitev glede posameznih kategorij uslužbencev in nacionalnih delavcev, ki jih opredeljuje tožeča stranka in so naštete v točki 60 zgoraj.
83 Iz vsega navedenega je razvidno, da je treba ugovor nezakonitosti, na katerega se sklicuje tožeča stranka v zvezi s členom 88 PZDU, zavrniti.
– Očitki, usmerjeni neposredno zoper odločbo, s katero je omejeno trajanje pogodbe tožeče stranke
84 Prvič, tožeča stranka trdi, da jo Komisija od 1. maja 2001 zaposluje na podlagi petnajstih zaporednih pogodb za določen čas za opravljanje stalnih delovnih nalog, povezanih z običajnim delovanjem institucije. Zato Komisiji očita, da je s pogodbo pogodbenega uslužbenca za pomožne naloge z dne 14. septembra 2006 ni zaposlila za nedoločen čas.
85 Vendar je treba ugotoviti, da tožeča stranka v vlogah ni navedla nobenega konkretnega in upoštevnega elementa v podporo trditvi, da je dejansko opravljala stalne delovne naloge, povezane z običajnim delovanjem Komisije, ki ne spadajo na področje uporabe člena 3b(b) PZDU. Sodišče za uslužbence glede tega opozarja, da ni dolžno raziskovati, ali priloge k tožbi vsebujejo elemente, ki bi lahko zapolnili tako pomanjkljivost, saj imajo priloge le dokazno in pomožno funkcijo (glej sodbi Sodišča prve stopnje z dne 18. oktobra 2001 v zadevi X proti ECB, T-333/99, Recueil, str. II-3021, točka 190, in z dne 15. oktobra 2008 v zadevi Mote proti Parlamentu, T-345/05, ZOdl., str. II-2849, točka 75).
86 Treba je še opozoriti, da je iz točk od 73 do 76 zgoraj razvidno, da določba 5 okvirnega sporazuma ne vsebuje splošnih pravnih načel in da niti stalnost zaposlitve ni tako načelo. Poleg tega tožeča stranka ni dokazala, da veriženje njenih pogodb ni ustrezalo posebnim potrebam Komisije z vidika navedb iz točke 77 zgoraj in da je bil namen takega ravnanja pokriti stalne in trajne potrebe institucije.
87 Iz tega sledi, da je treba prvi očitek tožeče stranke v zvezi s pogodbo pogodbenega uslužbenca za pomožne naloge z dne 14. septembra 2006 v delu, v katerem se nanaša na trajanje zadevne pogodbe, zavrniti.
88 Drugič, tožeča stranka OPSP očita, da v odločbi z dne 30. marca 2007 ni odgovoril na njene trditve iz pritožbe z dne 11. in 14. decembra 2006, ki se nanašajo na Listino o temeljnih pravicah, Evropsko socialno listino in pravico do stalnosti zaposlitve. Po mnenju tožeče stranke OPSP ni pojasnil niti, kako naj bi veriženje petnajstih pogodb za določen čas ustrezalo potrebam pogodbenih strank in kako je mogoče utemeljiti različno obravnavanje, ki naj bi ga bila deležna v primerjavi z delavci, zaposlenimi pri delodajalcih v javnem ali zasebnem sektorju države članice.
89 Vendar je treba najprej ugotoviti, da je tožeča stranka v pritožbi z dne 11. decembra 2006 člena 34 in 35 Listine o temeljnih pravicah ter člena 12 in 13 Evropske socialne listine navedla le pri opisu pravnega okvira, ne da bi iz tega izpeljala kakršno koli trditev in ne da bi to povzela pri naštevanju besedil in načel, na katera se je sklicevala „v podporo tožbi“.
90 Čeprav ni treba, da je obrazložitev izčrpna, mora sodišču Skupnosti omogočiti izvajanje nadzora nad zakonitostjo izpodbijane odločbe in zainteresirani osebi dati na voljo dovolj podatkov za ugotovitev, ali je odločitev utemeljena in ali vsebuje napake, na podlagi katerih bi lahko izpodbijala njeno zakonitost (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 23. aprila 2002 v zadevi Campolargo proti Komisiji, T‑372/00, RecFP, str. I-A-49 in II-223, točka 49, ter z dne 17. oktobra 2006 v zadevi Bonnet proti Sodišču, T-406/04, ZOdl. JU, str. I-A-2-213 in II-A-2-1097, točka 67). Zato od institucij ni mogoče zahtevati pojasnjevanja vseh dejanskih in pravnih vidikov, ki bi bili navedeni – zlasti postransko – med upravnim postopkom. Torej OPSP s tem, da svoje odločitve ni utemeljil z vidika zgoraj navedenih členov Listine o temeljnih pravicah in Evropske socialne listine, ni kršil obveznosti obrazložitve zavrnitve pritožbenega predloga, usmerjenega zoper to, da je bila tožeči stranki ponujena pogodba pogodbenega uslužbenca za določen čas. Poleg tega je lahko OPSP upravičeno domneval, da so bili ti členi navedeni le v podporo drugemu pritožbenemu predlogu, vloženemu zoper zdravstveni pridržek, ki je bil uporabljen za tožečo stranko.
91 Dalje, tožeča stranka se ni niti v pritožbi z dne 11. in 14. decembra 2006 izrecno sklicevala na morebitno različno obravnavanje, ki naj bi ga bila deležna v primerjavi z delavci iz javnega ali zasebnega sektorja v državi članici.
92 Tudi iz pojasnil iz dopolnilne pritožbe z dne 14. decembra 2006 je razvidno, da ta dopolnjuje začetne trditve tožeče stranke v zvezi z zdravstvenim pridržkom, in ne pritožbenega predloga, usmerjenega zoper trajanje pogodbe.
93 Nazadnje je OPSP v odgovor na trditve tožeče stranke, ki so temeljile na pravici do stalnosti zaposlitve, odgovoril, da čeprav drži, da pogodbe za nedoločen čas zagotavljajo večjo varnost, to še ne pomeni, da so pogodbe za določen čas nezakonite. Hkrati je opozoril, da ima na tem področju diskrecijsko pravico, in poudaril, da so pogodbe pomožnih uslužbencev za določen čas dejansko sklenjene za zadovoljitev prehodnih, nujnih ali jasno opredeljenih potreb, s čimer je odgovoril na očitek, ki ga je tožeča stranka izpeljala iz veriženja svojih zaposlitev.
94 Iz tega sledi, da drugi očitek tožeče stranke v zvezi s pogodbo pogodbenega uslužbenca za pomožne naloge z dne 14. septembra 2006 v delu, v katerem se nanaša na trajanje zadevne pogodbe, ni utemeljen.
95 Ob upoštevanju navedenega je treba tožbo v delu, v katerem se z njo izpodbija trajanje pogodbe, zavrniti.
Del tožbe, v katerem se izpodbija zdravstveni pridržek
Trditve strank
– Trditve tožeče stranke
96 Tožeča stranka se v delu tožbe, v katerem izpodbija zdravstveni pridržek, sklicuje na dva tožbena razloga. Tožbeni razlog, na katerega se sklicuje primarno, se nanaša na kršitev člena 100 PZDU, drugi tožbeni razlog, na katerega se sklicuje podredno, pa se nanaša na ugovor nezakonitosti zoper isti člen.
97 V zvezi s prvim tožbenim razlogom tožeča stranka najprej opozarja, da lahko OPSP na podlagi člena 100 PZDU odloči, da začne uslužbenec uživati zagotovljene pravice glede invalidnosti ali smrti v zvezi s tveganji, ki izhajajo iz bolezni, ugotovljene med zdravniškim pregledom, opravljenim pred nastopom dela, šele po petih letih od datuma nastopa dela v instituciji.
98 Tožeča stranka trdi, da nastop dela iz člena 100 PZDU ni odvisen od narave pogodbenih ali kadrovskih odnosov med institucijo in uslužbencem. Poleg tega naj bi bilo veriženje pogodb za določen čas dejansko eno samo delovno razmerje. Zato naj bi bilo mogoče v obravnavanem primeru zdravstveni pridržek za tožečo stranko uporabiti le za obdobje med 1. majem 2001, ko je prvič nastopila delo, in 30. aprilom 2006.
99 Dalje, tožeča stranka trdi, da je bila zaradi zdravstvenega pridržka prikrajšana za ustrezno raven zdravstvenega varstva, s čimer naj bi bila kršena splošna načela, na katerih na eni strani temeljita člena 12 in 13 Evropske socialne listine v zvezi s pravico do socialne varnosti ter pravico do socialne in zdravstvene pomoči, na drugi strani pa člena 34 in 35 Listine o temeljnih pravicah v zvezi z dostopom do dajatev socialne varnosti, zlasti v primeru bolezni, in varovanjem zdravja.
100 Nazadnje tožeča stranka ponavlja, da pojem nastopa dela iz člena 100 PZDU ni odvisen od vključitve v sistem socialne varnosti na ravni posamezne države ali Skupnosti, in trdi, da se je z odločitvijo, da se zanjo uporabi zdravstveni pridržek, zmanjšala raven varstva pred tveganji smrti in invalidnosti, ki jo je uživala na podlagi madžarske zakonodaje s področja socialne varnosti in nato na podlagi belgijske zakonodaje, ko je delala za Komisijo kot lokalni in nato začasni uslužbenec. Glede tega opozarja, da je za Komisijo neprekinjeno delala od 1. maja 2001, in meni, da institucije Skupnosti – kot vsak drug delodajalec – za svoje osebje ne bi smele uporabljati negotovih sistemov socialne varnosti z nenehnim vnovičnim preverjanjem zdravstvenega stanja zadevnih uslužbencev.
101 V zvezi z drugim tožbenim razlogom tožeča stranka navaja, da je treba člen 100 PZDU – če je treba odločitev, da se zanjo uporabi zdravstveni pridržek, šteti za skladno s to določbo – obravnavati kot kršitev „splošnih pravnih načel v zvezi z varstvom delavcev“.
102 Tožeča stranka v stališčih glede intervencijske vloge Sveta še pojasnjuje, da bi uporaba člena 100 PZDU v okoliščinah iz obravnavanega primera temeljila na pravni domnevi, po kateri se zaporedne pogodbe za določen čas štejejo za prav toliko med seboj neodvisnih delovnih razmerij. Na podlagi načela varstva delavcev pa naj bi bilo nujno zagotoviti, da se prednostno upošteva dejansko stanje, to je neprekinjeno delovno razmerje, s čimer bi institucijam Skupnosti preprečili, da bi za uslužbence uporabljale negotov sistem socialne varnosti z nenehnim vnovičnim preverjanjem njihovega zdravstvenega stanja.
– Trditve Komisije in Sveta
103 Komisija glede prvega tožbenega razloga odgovarja, da je mogoče člen 100 PZDU, ki je vključen v naslov IV („Pogodbeni uslužbenci“), poglavje 8 („Prejemki socialne varnosti“), oddelek B („Zavarovanje za primer invalidnosti in smrti“), uporabiti le za pogodbene uslužbence od datuma, ko nastopijo delo kot pogodbeni uslužbenci. Poleg tega naj bi se člen 100 PZDU nanašal na zdravniški pregled, ki se opravi pred zaposlitvijo te vrste, zato naj bi bilo edino možno, da začne petletno obdobje izključitve iz uživanja zagotovljenih pravic glede invalidnosti in smrti teči po taki zaposlitvi. Poleg tega naj ne bi bilo smiselno, da bi to obdobje retroaktivno prenašali na čas, ko zadevne pravice še niso obstajale. Komisija glede tega ugotavlja, da je tožeča stranka najprej delala kot lokalni uslužbenec in je bila vključena v sistem socialne varnosti svoje države, nato pa kot pomožni uslužbenec in je zato spadala v belgijski sistem socialne varnosti. V sistem socialne varnosti Skupnosti naj bi bila vključena šele, ko je postala pogodbeni uslužbenec.
104 Komisija poleg tega ugotavlja, da je člen 100 PZDU podoben členu 1 Priloge VII h Kadrovskim predpisom oziroma členu 32 PZDU, ki se uporabljata za uradnike oziroma začasne uslužbence. Vendar hkrati poudarja, da določbe v zvezi z lokalnimi in pomožnimi uslužbenci ne vsebujejo nobenega primerljivega člena. To razliko naj bi bilo mogoče pojasniti z okoliščino, da lahko Skupnost uporabi zdravstveni pridržek le za uslužbence, ki spadajo na področje uporabe socialne varnosti Skupnosti.
105 Glede drugega tožbenega razloga Komisija in Svet menita, da je ugovor nezakonitosti zoper člen 100 PZDU nedopusten, ker tožba ne vsebuje nobenega dodatnega pojasnila glede tega. Čeprav bi bilo treba ugovor nezakonitosti razumeti, kot da temelji tudi na domnevni kršitvi pravice do dostopa do dajatev socialne varnosti Skupnosti, členov 12 in 13 Evropske socialne listine ter členov 34 in 35 Listine o temeljnih pravicah, bi bilo treba zadevni ugovor vseeno zavreči kot nedopusten, ker so navedene trditve popolnoma abstraktne, saj nejasne in nenatančne navedbe nasprotnim strankam onemogočajo, da bi nanje odgovorile, Sodišču za uslužbence pa, da bi izvajalo nadzor, s čimer se krši člen 44 Poslovnika Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti.
106 Komisija dodaja, da Listina o temeljnih pravicah ni pravno zavezujoča, Evropska socialna listina pa se ne uporablja za Skupnost, saj ta ni med njenimi podpisnicami ali pristopnicami.
107 Komisija vsekakor trdi, da je pravica do visoke ravni varovanja zdravja iz navedenih besedil upoštevana. Tožeča stranka naj bi bila zavarovana za primer bolezni kakor vsak drug uradnik ali uslužbenec in naj bi bila upravičena tudi do zavarovanja za primer invalidnosti ali smrti zaradi tveganj, ki izhajajo iz vseh drugih bolezni razen bolezni, zaradi katere je bil izrečen zdravstveni pridržek.
108 Svet navaja, da je na podlagi člena 34(1) Listine o temeljnih pravicah dostop do dajatev socialne varnosti vsekakor odvisen od pravil, ki jih določajo pravo Skupnosti in nacionalne zakonodaje, na podlagi člena 12(4) Evropske socialne listine pa od ukrepov, ki jih sprejmejo pogodbenice. Tako naj bi bilo mogoče s Kadrovskimi predpisi in PZDU opredeliti sistem socialne varnosti, ki se uporablja za evropske javne uslužbence. Poleg tega naj se člen 34 Listine o temeljnih pravicah ne bi nanašal na varstvo v primeru invalidnosti ali smrti. Enako naj bi veljalo za člen 35 zadevne listine, ki določa le, da ima vsakdo pravico do preventivnega zdravstvenega varstva in do zdravniške oskrbe v skladu s pogoji, ki jih določajo nacionalne zakonodaje. S členom 100 PZDU naj tožeča stranka ne bi bila prikrajšana za te zagotovljene pravice. Poleg tega naj bi se člen 12 Evropske socialne listine nanašal na uvedbo sistema socialne varnosti, ki ga oblikujejo pogodbenice, ohranjanje tega sistema na zadovoljivi ravni in sprejetje ukrepov za zagotovitev ugodnosti med gibanjem oseb med ozemlji pogodbenic. S členom 13 te listine naj bi bila zagotovljena pravica do socialne in zdravstvene pomoči. Člen 100 PZDU naj torej ne bi spadal na področje uporabe teh dveh členov.
Presoja Sodišča za uslužbence
109 Treba je opozoriti, da so na podlagi členov 70 in 121 PZDU lokalni in pomožni uslužbenci vključeni v obvezni nacionalni sistem socialne varnosti, in sicer pomožni uslužbenci najbolje v sistem države, kjer so bili nazadnje zavarovani, ali matične države, lokalni uslužbenci pa države, na ozemlju katere opravljajo delo. V obravnavanem primeru je bila tožeča stranka tako od 1. maja 2001 do 15. septembra 2006 vključena v sistem socialne varnosti najprej na podlagi madžarske in nato belgijske zakonodaje s tega področja, in sicer najprej kot lokalni in nato kot pomožni uslužbenec.
110 Po drugi strani je pogodbeni uslužbenec zavarovan za različne socialne primere na podlagi določb poglavja 8 („Prejemki socialne varnosti“) iz naslova IV („Pogodbeni uslužbenci“) PZDU, in zlasti na podlagi členov od 99 do 108 PZDU,za primera invalidnosti in smrti. To pomeni, da je za tožečo stranko 16. septembra 2006, ko je bila zaposlena kot pogodbeni uslužbenec, prenehala veljati belgijska zakonodaja s področja socialne varnosti in je bila vključena v sistem socialne varnosti, kot je urejen s PZDU.
111 V zvezi z invalidnostjo in smrtjo člen 100 PZDU določa, da „[k]adar se z zdravniškim pregledom, opravljenim pred nastopom dela, ugotovi, da je pogodbeni uslužbenec bolan ali invalid, lahko [OPSP] glede tveganj, ki izhajajo iz te bolezni ali invalidnosti, odloči, da začne uslužbenec uživati zagotovljene pravice glede invalidnosti ali smrti šele po petih letih od datuma nastopa dela v instituciji“. Podobno določbo vsebujeta člen 1(1) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, ki se uporablja za uradnike, in člen 32 PZDU, ki se uporablja za začasne uslužbence.
112 Iz besedila člena 100 PZDU je jasno razvidno, da je s tem členom OPSP dana le možnost, da ob vključitvi uslužbenca v sistem socialne varnosti Skupnosti uporabi zdravstveni pridržek, če je bila med zdravniškim pregledom pred zaposlitvijo pri zadevnem uslužbencu ugotovljena bolezen ali invalidnost. Poleg tega izključitev iz zavarovanja za primer invalidnosti ali smrti v zvezi z zadevno boleznijo ali invalidnostjo traja pet let „od datuma[, ko zadevni uslužbenec] nastop[i] del[o] v instituciji“.
113 Treba je natančno opredeliti, kaj pomeni „nastop dela v instituciji“, saj se stranki ne strinjata glede pomena tega izraza. Tožeča stranka meni, da je treba upoštevati začetek obdobja opravljanja dejavnosti zainteresirane stranke v instituciji ne glede na vrsto pogodbe, sklenjene z zadevno institucijo, kar bi se v obravnavanem primeru ujemalo z datumom zaposlitve tožeče stranke kot lokalnega uslužbenca, to je 1. maja 2001. Komisija nasprotno meni, da je treba upoštevati datum, ko je bil pogodbeni uslužbenec vključen v sistem socialne varnosti Skupnosti, v obravnavanem primeru torej 16. september 2006.
114 Glede tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba pri razlagi določbe prava Skupnosti upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo in cilje, ki jih uresničuje ureditev, katere del je ta določba, pa tudi določbe prava Skupnosti kot celote (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 6. oktobra 1982 v zadevi Cilfit in drugi, 283/81, Recueil, str. 3415, točka 20, in z dne 17. novembra 1983 v zadevi Merck, 292/82, Recueil, str. 3781, točka 12, ter sodbo Sodišča prve stopnje z dne 6. oktobra 2005 v združenih zadevah Sumitomo Chemical in Sumika Fine Chemicals proti Komisiji, T-22/02 in T-23/02, ZOdl., str. II-4065, točka 47).
115 Najprej, na podlagi običajnega pomena besedila člena 100 PZDU bi bilo treba sklepati, da nastop dela pri instituciji sovpada z datumom, ko je zadevni uslužbenec nastopil delo v zadevni instituciji, in sicer ne glede na vrsto sklenjene pogodbe, kar bi v obravnavanem primeru pomenilo, da je obdobje izključitve iz zagotovljenih pravic glede invalidnosti in smrti začelo teči 1. maja 2001. Vendar, kot je poudarila Komisija, bi bilo tako obdobje izključitve nesmiselno, če bi se začelo pred vključitvijo zadevnega uslužbenca v sistem socialne varnosti Skupnosti.
116 Če lahko torej obdobje izključitve iz kritja za socialni primer po naravi začne teči šele v okviru sistema, ki krije to tveganje, obdobje izključitve iz zagotovljenih pravic, določenih za primer invalidnosti in smrti, ne more retroaktivno teči od datuma, ko je tožeča stranka začela delati pri Komisiji, to je 1. maja 2001.
117 Vendar je treba za razlago člena 100 PZDU ob upoštevanju okoliščin iz obravnavanega primera upoštevati tudi sobesedilo tega člena, cilj, ki ga uresničuje ureditev, katere del je, pa tudi druge določbe prava Skupnosti.
118 Prvič, kar zadeva sobesedilo člena 100 PZDU in namen ureditve, katere del je, je treba ugotoviti, da je zadevni člen del sklopa določb PZDU, katerih namen je pogodbenim uslužbencem zagotoviti visoko raven varstva za tradicionalna tveganja socialne varnosti, med katerimi je tudi tveganje invalidnosti. Komisija je v svojih vlogah poudarila to značilnost ureditve Skupnosti in poleg tega menila, da je s tem izpolnjen namen Listine o temeljnih pravicah in Evropske socialne listine na področju varovanja zdravja in socialne varnosti. Na obravnavi je tudi priznala, da se člen 100 PZDU ne uporablja samodejno, saj je z njim OPSP dana le možnost, da uporabi zdravstveni pridržek.
119 Treba je še poudariti, da – kar zadeva pogodbene uslužbence, pa tudi uradnike in začasne uslužbence – za socialno varnost, zlasti za zavarovanje za primer invalidnosti, skrbi sama institucija v skladu s PZDU. Vendar je zakonodajalec Skupnosti s sprejetjem Uredbe št. 723/2004 v člen 52 PZDU vnesel določbo, s katero je predvidel, da bodo pogodbe pomožnih uslužbencev 31. decembra 2007 prenehale obstajati in bodo – kot izhaja iz uvodne izjave 36 navedene uredbe – nadomeščene s pogodbami pogodbenih uslužbencev. Ni sporno, da te reforme niso spremljali ukrepi za uskladitev nacionalnih sistemov invalidskega zavarovanja, v katere so vključeni pomožni uslužbenci, s sistemom invalidskega zavarovanja Skupnosti, v katerega spadajo pogodbeni uslužbenci, kot je to urejeno v splošnem okviru prostega gibanja delavcev v Skupnosti na podlagi člena 42 ES ali je v bolj specifičnem primeru določeno s členom 11 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, kar zadeva starostno zavarovanje.
120 V takih okoliščinah uprava, ki za nekdanje pomožne uslužbence, ki jim Komisija ponudi sklenitev nove pogodbe pogodbenega uslužbenca, uporabi člen 100 PZDU, ob določitvi trajanja obdobja izključitve, določenega s členom 100 PZDU, ne sme spregledati okoliščine, da so zadevni uslužbenci že pred tem delali pri instituciji in so se morali vključiti v drugi sistem socialne varnosti, ker se je z reformo Kadrovskih predpisov spremenila vrsta njihove pogodbe.
121 Zaradi vsega navedenega je v skladu s posebnim sobesedilom člena 100 PZDU in splošnim okvirom reforme Kadrovskih predpisov, pa tudi z namenom ureditve, katere del je člen 100, da se ta člen razlaga ozko, saj je treba spomniti, da je zainteresirana oseba zaradi izrečenega zdravstvenega pridržka prikrajšana za kakršno koli invalidsko pokojnino in načeloma tudi pokojnino, do katere je bila prej upravičena na podlagi nacionalne zakonodaje, če je vzrok za njeno nezmožnost za delo, nastalo v času izključitve, bolezen, odkrita med zdravniškim pregledom pred zaposlitvijo, kar je priznala tudi Komisija na obravnavi v tej zadevi.
122 Drugič, pri razlagi člena 100 PZDU je treba upoštevati obveznosti, ki na področju socialne varnosti izhajajo zlasti iz načela prostega gibanja delavcev, zagotovljenega s členom 39 ES, ki spada med temelje Skupnosti (glej na primer sodbi Sodišča z dne 29. aprila 2004 v združenih zadevah Orfanopoulos in Oliveri, C-482/01 in C-493/01, Recueil, str. I-5257, točka 64, in z dne 17. februarja 2005 v zadevi Oulane, C-215/03, ZOdl., str. I-1215, točka 16) in ga mora Komisija upoštevati pri razlagi pravil Kadrovskih predpisov ali PZDU.
123 Glede tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da državljan Skupnosti, ki dela v državi članici, ki ni država njegovega izvora, ne izgubi lastnosti delavca v smislu člena 39(1) ES zaradi zaposlitve pri Skupnostih (sodbi Sodišča z dne 3. oktobra 2000 v zadevi Ferlini, C-411/98, Recueil, str. I-8081, točka 42, in z dne 16. decembra 2004 v zadevi My, C-293/03, ZOdl., str. I-12013, točka 37). Iz tega izhaja, da se mu ne smejo odreči socialne pravice in prednosti, ki mu jih podeljuje ta člen (zgoraj navedeni sodbi Ferlini, točka 43, in My, točka 38; glej v tem smislu tudi sodbo Sodišča za uslužbence z dne 19. junija 2007 v zadevi Davis in drugi proti Svetu, F-54/06, še neobjavljena v ZOdl., točka 96).
124 Vendar je Komisija na obravnavi zlasti na podlagi zgoraj navedene sodbe My (točki 38 in 40) trdila, da se člen 39 ES v okoliščinah iz obravnavanega primera ne uporablja, ker gre v tej zadevi za dostop do delovnega mesta v trenutku, ko je bilo tožeči stranki že dovoljeno bivanje na belgijskem ozemlju in je tam že delala. Po mnenju Komisije bi bilo treba položaj tožeče stranke izenačiti s položajem znotraj države članice.
125 Takega stališča ni mogoče sprejeti. Najprej je treba namreč opozoriti, da na podlagi člena 39 ES državljani držav članic načeloma razpolagajo zlasti s pravico, da zapustijo državo izvora ter gredo na ozemlje druge države članice in na njem prebivajo zaradi izvajanja gospodarske dejavnosti (sodbe Sodišča z dne 15. decembra 1995 v zadevi Bosman, C-415/93, Recueil, str. I-4921, točka 95; z dne 27. januarja 2000 v zadevi Graf, C-190/98, Recueil, str. I-493, točka 22, in z dne 1. aprila 2008 v zadevi Gouvernement de la Communauté française in Gouvernement wallon, C-212/06, ZOdl., str. I-1683, točka 44).
126 V obravnavanem primeru je tožeča stranka, ki je madžarski državljan, septembra 2003, torej pred pristopom Republike Madžarske k Evropski uniji, zapustila državo izvora in se zaposlila kot pomožni uslužbenec pri Komisiji. Drži sicer, da njene selitve v Belgijo v tistem obdobju ni bilo mogoče izenačiti z izvrševanjem pravice do prostega gibanja delavcev v smislu člena 39 ES.
127 Vendar se od 1. maja 2004, ko je Republika Madžarska pristopila k Evropski uniji, člen 39 ES na podlagi člena 24 Akta o pogojih pristopa, priloženega pogodbi med petnajstimi starimi in desetimi novimi državami članicami v zvezi s pristopom teh držav k Evropski uniji, ki je bil podpisan 16. aprila 2003 (UL L 236, str. 33), in točke 1.1 Priloge X k temu aktu, načeloma v celoti velja za madžarske državljane, pri čemer je treba upoštevati le pridržek iz prehodnih določb iz točk od 1.2 do 1.14 zadevne priloge. Iz tega sledi, da se lahko od pristopa Republike Madžarske k Evropski uniji madžarski državljan, ki od datuma pred pristopom svoje države izvora opravlja dejavnost kot zaposlena oseba v državi, ki ni njegova država izvora, sklicuje na te določbe (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 27. septembra 1989 v zadevi Lopes da Veiga, 9/88, Recueil, str. 2989, točki 9 in 10, ter z dne 26. maja 1993 v zadevi Tsiotras, C-171/91, Recueil, str. I-2925, točka 12).
128 Torej zgoraj navedene prehodne določbe iz Priloge X k Aktu o pogojih pristopa Republike Madžarske ne nasprotujejo temu, da bi delavec, ki je madžarski državljan in je na datum pristopa zakonito delal v državi članici, ki ni njegova država izvora, zlasti pri instituciji Skupnosti, ob dostopu do delovnega mesta pri istem delodajalcu na ozemlju države članice gostiteljice zahteval pravice in ugodnosti, ki so mu zagotovljene s členom 39 ES, zlasti na področju socialne varnosti.
129 Uporabe člena 39 ES v obravnavanem primeru ni mogoče ovreči s sodbo My (navedena v točki 123 zgoraj). Kot je bilo že navedeno, je tožeča stranka, ki je madžarski državljan, del poklicne kariere delala v svoji državi izvora, nato pa se je preselila v Belgijo, kjer je delala kot pomožni uslužbenec Komisije in nato sprejela zaposlitev kot pogodbeni uslužbenec pri isti instituciji. Zaradi teh okoliščin se obravnavani primer razlikuje od okoliščin iz zgoraj navedene zadeve My, v kateri je tožeča stranka v zadevi v glavni stvari, ki je bila italijanski državljan, prišla v Belgijo, ko je bila stara devet let, in je vso poklicno kariero delala v Belgiji. V obravnavanem primeru je tožeča stranka, ko je septembra 2006 sprejela novo zaposlitev pri Komisiji, uporabila prav eno od pravic, ki so ji zagotovljene s členom 39 ES, in sicer pravico sprejeti ponujeno delovno mesto na ozemlju države gostiteljice, ki ni njena država izvora, kar velja ne glede na predpostavke iz prehodnih določb Akta o pogojih pristopa Republike Madžarske, s katerimi je bila omejena polna uporaba tega člena.
130 Po ugotovitvi, da se člen 39 ES v obravnavanem primeru uporablja, je treba spomniti, da lahko načini izvajanja dejavnosti vplivajo na dostop do te dejavnosti in da lahko ureditev, ki zadeva pogoje izvajanja gospodarske dejavnosti, ovira prosto gibanje delavcev (sodba Sodišča z dne 15. septembra 2005 v zadevi Komisija proti Danski, C-464/02, ZOdl., str. I-7929, točka 37). Natančneje, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da namen členov od 39 ES do 42 ES ne bi bil dosežen, če bi delavci zaradi izvrševanja pravice do prostega gibanja izgubili ugodnosti socialne varnosti, ki jim jih zagotavlja zakonodaja ene države članice; taka posledica bi lahko namreč odvrnila delavca Skupnosti od izvrševanja pravice do prostega gibanja in bi zato pomenila oviranje te svoboščine (sodbi Sodišča z dne 20. septembra 1994 v zadevi Drake, C-12/93, Recueil, str. I-4337, točka 22, in z dne 22. novembra 1995 v zadevi Vougioukas, C-443/93, Recueil, str. I-4033, točka 39).
131 V okoliščinah iz obravnavanega primera ima člen 100 PZDU neugodne posledice za tožečo stranko in ima zato odvračalni učinek, saj ta, če se odloči, da bo ostala zaposlena pri toženi stranki na podlagi nove pogodbe, torej kot pogodbeni uslužbenec, zaradi uporabe zdravstvenega pridržka pet let ni upravičena do invalidskih dajatev, ki so ji bile zagotovljene z belgijsko zakonodajo, ki se je zanjo uporabljala pred tem, ne da bi zato pridobila pravico do dajatev Skupnosti za primer invalidnosti in smrti zaradi morebitnih posledic bolezni, ugotovljene med zdravniškim pregledom pred zaposlitvijo.
132 Zakonodajalec Skupnosti je prav zato, da bi zagotovil, da delavci zaradi uresničevanja pravice do prostega gibanja, zagotovljene s Pogodbo, ne bi bili prikrajšani za ugodnosti socialne varnosti, do katerih bi bili upravičeni, če bi celotno poklicno kariero delali v eni sami državi članici, uveljavil člen 42 ES, v katerem je določil zlasti pravilo, po katerem se za zagotovitev socialne varnosti seštevajo vsa obdobja zavarovanja, bivanja ali zaposlitve, tako da je sprejel Uredbo Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti (UL L 149, str. 2), ki je bila že večkrat spremenjena. Sodišče je tako v zvezi z nacionalno zakonodajo, ki je za dodelitev invalidskih dajatev postavljala pogoj, da ob vključitvi v zadevni sistem na podlagi zdravstvenega stanja zavarovanca ni bilo mogoče predvideti kratkoročne nezmožnosti za delo, ki bi ji sledila invalidnost, razsodilo, da člen 38(1) Uredbe št. 1408/71, ki vsebuje pravilo seštevanja, kar zadeva invalidnost, nasprotuje temu, da bi nacionalna institucija štela vključitev v zavarovanje na podlagi veljavne zakonodaje za začetek teka zavarovalnih obdobij, ki jih je treba upoštevati za dodelitev invalidskih dajatev (sodba Sodišča z dne 26. oktobra 1995 v zadevi Moscato, C-481/93, Recueil, str. I-3525, točka 30; v tem smislu glej tudi sodbo Sodišča z dne 26. oktobra 1995 v zadevi Klaus, C-482/93, Recueil, str. I‑3560, točka 23).
133 Drži sicer, da se Uredba št. 1408/71, ki se uporablja za pomožne uslužbence, ne uporablja niti za pogodbene uslužbence niti za uradnike in začasne uslužbence Evropskih skupnosti (glej zgoraj navedeni sodbi Ferlini, točka 41, in My, točka 35). Vendar zato nič manj ne drži, da so ti kljub temu delavci v smislu člena 39 ES in da je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Moscato (točka 28) poudarilo, da s tem, da nacionalni organ pri izvajanju nacionalne določbe, primerljive s členom 100 PZDU, za začetek vključitve v sistem socialne varnosti upošteva le začetek vključitve na podlagi zakonodaje, ki jo uporablja ta država, pri čemer ne upošteva obdobij vključitve zainteresirane osebe na podlagi zakonodaje druge države članice, ovira prosto gibanje.
134 Treba je dodati, da je –„[d]a [se] zagotov[i] učinkovito uresničevanje pravice do socialne varnosti“ – s členom 12(4)(b) Evropske socialne listine določeno „ohranjanje […] pravic do socialne varnosti z ukrepi, kot so seštevanje obdobij zavarovanja ali zaposlitve, izpolnjenih v skladu z zakonodajo katere koli pogodbenice“. Čeprav Skupnost ni pristopila k tej listini, je ta omenjena v četrti uvodni izjavi preambule Pogodbe o Evropski uniji in členu 136 ES in spada med mednarodne listine, ki jih morajo institucije upoštevati pri uporabi in razlagi določb Kadrovskih predpisov in PZDU, še posebno tistih, na podlagi katerih je delavec prikrajšan za temeljno socialno varnost na podlagi preproste možnosti, ki je odvisna od presoje uprave.
135 Drži sicer, da se sodna praksa, navedena v točki 132 zgoraj, nanaša na primere, ko je zadevna oseba izgubila ugodnosti socialne varnosti ob samem izvrševanju pravice do prostega gibanja, potem ko je zamenjala državo, v kateri je bila vključena v sistem socialne varnosti, medtem ko je v obravnavanem primeru uprava uporabila člen 100 PZDU ob spremembi vrste pogodbe o zaposlitvi in upoštevnega sistema zdravstvene varnosti, pri čemer se je ta sprememba zgodila tri leta po tem, ko je tožeča stranka prišla na belgijsko ozemlje zaradi izvajanja gospodarske dejavnosti.
136 Vendar zaradi te okoliščine ni mogoče ovreči ugotovitve, da se je tožeča stranka, ki je leta 2003 zapustila državo izvora, da bi se zaposlila pri Komisiji, pozneje zaradi spremembe pogodbe pomožnega uslužbenca v pogodbo pogodbenega uslužbenca, ki je postala z reformo Kadrovskih predpisov obvezna, in posledične spremembe upoštevnega sistema socialne varnosti, znašla v položaju, ko:
– bi morala ali pristati na izgubo ugodnosti invalidskih dajatev, ki so ji bile zagotovljene z belgijsko zakonodajo, ki se je zanjo uporabljala pred tem, ne da bi ob tem pridobila pravico do dajatev Skupnosti za primer invalidnosti in smrti, kar zadeva morebitne posledice bolezni, ugotovljene med zdravniškim pregledom pred zaposlitvijo, čeprav bi ji bile te dajatve zagotovljene, če bi se upoštevala zavarovalna obdobja, ki jih je dopolnila pred tem pri istem delodajalcu, ko je zanjo veljala belgijska zakonodaja,
– ali pa bi se morala ob izteku pogodbe pomožnega uslužbenca odpovedati nadaljnjemu opravljanju poklicne dejavnosti pri Komisiji v Belgiji, zaradi česar je dejansko zapustila državo izvora.
137 V zvezi z zadnjo navedbo je treba še opozoriti, da je mogoče na podlagi člena 100 PZDU zdravstveni pridržek uporabiti za vsakega pogodbenega uslužbenca za pomožne naloge „od datuma nastopa dela v instituciji“ po „zdravnišk[e]m pregled[u], opravljen[e]m pred nastopom dela“. Natančneje, pogodba tožeče stranke kot pomožnega uslužbenca se je po zakonu iztekla 15. septembra 2006, do kadar je bila sklenjena, Komisija pa je zadevno osebo obravnavala kot novega uslužbenca in je zanjo uporabila sporni zdravstveni pridržek pod pogoji, navedenimi v členu 100 PZDU zgoraj. Tako je v obravnavanem primeru člen 100 PZDU vplival na dostop delavca do trga dela.
138 Iz tega sledi, da ima v okoliščinah iz obravnavanega primera člen 100 PZDU neugodne posledice za tožečo stranko in lahko zato ovira uresničevanje pravic, podeljenih s členom 39 ES, ki je ena od temeljnih določb Skupnosti.
139 Komisija ni dokazala – niti ni poskusila dokazati – da je tako oviranje uresničevanja pravic, podeljenih s členom 39 ES, nujno za uresničitev cilja v splošnem interesu, da je primerno za zagotovitev uresničitve takega cilja in da ne presega tega, kar je nujno potrebno za uresničitev zastavljenega cilja (glej v tem smislu zgoraj v točki 125 navedeno sodbo Gouvernement de la Communauté française in Gouvernement wallon, točke 48, 52 in 55). Glede tega je treba opozoriti, da samo gospodarski razlogi ne morejo upravičiti omejevanja temeljne svoboščine, zagotovljene s Pogodbo (sodbi Sodišča z dne 5. junija 1997 v zadevi SETTG, C‑398/95, Recueil, str. I-3091, točka 23, in z dne 28. aprila 1998 v zadevi Kohll, C‑158/96, Recueil, str. I-1931, točka 41).
140 Poleg tega dejstvo, da bi lahko bili zaradi uporabe člena 100 PZDU iz zavarovanja za primer invalidnosti izključeni tudi belgijski državljani, ki so s Komisijo sklenili pogodbo pogodbenega uslužbenca, potem ko so v Belgiji delali kot pomožni uslužbenci, ne da bi kdaj izvrševali pravico do prostega gibanja v Skupnosti, ne more preprečiti državljanu druge države članice, ki je izkoristil pravico do prostega gibanja, da v primerljivem položaju uživa socialne pravice in ugodnosti, ki so mu zagotovljene s členom 39 ES (glej v tem smislu zgoraj v točki 125 navedeno sodbo Gouvernement de la Communauté française in Gouvernement wallon, točke od 36 do 42).
141 Glede na navedeno OPSP v posebnih okoliščinah obravnavanega primera ne bi smel uporabiti možnosti iz člena 100 PZDU, da tako tožeče stranke ne bi prikrajšal za ugodnosti socialne varnosti, ki bi jih ta lahko zahtevala, če bi ostala zavarovana na podlagi madžarske ali belgijske zakonodaje.
142 Nazadnje je treba odgovoriti na trditev Komisije, da bi Sodišče za uslužbence z opiranjem zlasti na člen 39 ES, na katerega se tožeča stranka v svojih vlogah ni sklicevala, glede uporabe zdravstvenega pridržka po uradni dolžnost izvajalo nadzor nad zakonitostjo upravnega akta OPSP z vidika tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev določb Pogodbe.
143 Najprej in na splošno je treba poudariti, da omejitev pristojnosti sodišča, da po uradni dolžnosti preizkusi razlog, temelji na obveznosti, da se zadevno sodišče drži predmeta spora in svojo odločbo opre na dejstva, ki so mu bila predložena. Ta omejitev je utemeljena z načelom, v skladu s katerim imajo pobudo za začetek postopka stranke in lahko zato sodišče deluje po uradni dolžnosti le v izjemnih primerih, ko je to v javnem interesu (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 7. junija 2007 v združenih zadevah van der Weerd in drugi, od C‑222/05 do C‑225/05, ZOdl., str. I-4233, točke od 34 do 36).
144 Na tem mestu ni treba naštevati primerov, v katerih bi lahko Sodišče za uslužbence po uradni dolžnosti preizkusilo razlog, temveč zadostuje ugotovitev, da se sodišče Skupnosti, ko opredeli pravni okvir, v katerem je treba razlagati določbo sekundarnega prava, ne izreka o zakonitosti te določbe z vidika nadrejenih pravnih pravil, vključno tistih iz Pogodbe, ampak si le prizadeva za razlago sporne določbe, po kateri bi bila njena uporaba kolikor je mogoče v skladu s primarno zakonodajo in pravnim okvirom, v katerega spada. V obravnavanem primeru Sodišče za uslužbence z razlago člena 100 PZDU – zlasti ob upoštevanju zahtev, ki izhajajo iz prostega gibanja delavcev, določenega s členom 39 ES – ni prekoračilo meja spora, kot ga je opredelila tožeča stranka, in se je oprlo samo na dejstva in okoliščine, na katere se je ta oprla v tožbi. Argumentacija, ki jo je pred Sodiščem za uslužbence zagovarjala tožeča stranka – čeprav sicer res ni izrecno omenila člena 39 ES – in argumentacija iz te sodbe v zvezi z razlago člena 100 PZDU z vidika člena 39 ES se namreč močno prekrivata.
145 Poleg tega je bila spoštovana pravica do obrambe, saj so bile vse stranke v pripravljalnem poročilu za obravnavo pozvane, naj se na obravnavi izrečejo o morebitnih posledicah, ki bi lahko v obravnavanem primeru izhajale iz sodb Moscato (navedena v točki 132 zgoraj), Vougioukas (navedena v točki 130 zgoraj) in My (navedena v točki 123 zgoraj), kar zadeva varstvo za primer invalidnosti in pravilo seštevanja zavarovalnih dob, kot je določeno v členu 42(a) ES.
146 Torej je treba zavrniti trditev Komisije, da bi se Sodišče za uslužbence s preučevanjem obravnavanega spora zlasti z vidika člena 39 ES odmaknilo od predpisane pasivnosti.
147 Iz vsega navedenega izhaja – ne da bi bilo pri tem treba preučiti posledice prostega gibanja delavcev v Skupnosti za razlago člena 100 PZDU v drugih okoliščinah, ki niso okoliščine iz obravnavanega primera – da OPSP za tožečo stranko ne bi smel uporabiti možnosti, določene v navedenem členu 100 PZDU.
148 Zato Komisija za tožečo stranko ne bi smela uporabiti zdravstvenega pridržka na podlagi člena 100 PZDU.
149 Iz tega sledi, da je treba prvi tožbeni razlog zoper zdravstveni pridržek sprejeti kot utemeljen in na podlagi tega razglasiti ničnost odločbe, s katero se za tožečo stranko uporablja zdravstveni pridržek, ne da bi bilo treba preučiti še drugi tožbeni razlog v zvezi s tem, saj taka preučitev ne bi mogla povzročiti obsežnejše razglasitve ničnosti.
Stroški
150 Na podlagi člena 122 Poslovnika se določbe poglavja 8 naslova 2 navedenega poslovnika o stroških uporabljajo samo za zadeve, vložene pri Sodišču za uslužbence po datumu začetka veljavnosti tega poslovnika, to je po 1. novembru 2007. Upoštevne določbe Poslovnika Sodišča prve stopnje na tem področju se še naprej smiselno uporabljajo za zadeve, ki so bile pred Sodiščem za uslužbence v teku pred zgoraj navedenim datumom.
151 Zato se za tožbo v zadevi F-69/07 uporabljajo določbe o stroških iz Poslovnika Sodišča prve stopnje.
152 V skladu s členom 87(2) in (3), prvi pododstavek, Poslovnika Sodišča prve stopnje se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Vendar lahko Sodišče za uslužbence odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške, kadar vsaka stranka uspe samo deloma. Poleg tega na podlagi člena 88 istega poslovnika institucije v sporih med Skupnostmi in njihovimi uslužbenci nosijo svoje stroške.
153 Poleg tega na podlagi člena 87(4) Poslovnika Sodišča prve stopnje institucije, ki so se kot intervenientke udeležile postopka, nosijo svoje stroške.
154 V skladu s členom 87(1) Poslovnika, ki se uporablja za tožbo v zadevi F-60/08, in ob upoštevanju drugih določb iz poglavja 8 naslova 2 navedenega poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.
155 Nazadnje v skladu s členom 89(4) Poslovnika intervenient nosi svoje stroške.
156 Iz zgoraj navedenih razlogov izhaja, da je tožeča stranka uspela z enim od dveh predmetov tožbe v zadevi F-69/07. Zato Sodišče za uslužbence meni, da je treba, kar zadeva stroške v tej zadevi, Komisiji naložiti plačilo njenih stroškov in polovice stroškov tožeče stranke, tožeči stranki pa plačilo druge polovice njenih stroškov.
157 Ker tožeča stranka s tožbo v zadevi F-60/08 ni uspela, nosi svoje stroške in stroške Komisije v tej zadevi.
158 Svet kot intervenient nosi svoje stroške v tožbah v zadevah F-69/07 in F-60/08.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (drugi senat)
razsodilo:
1. Odločba Komisije Evropskih skupnosti z dne 14. septembra 2006 se razglasi za nično v delu, v katerem je z njo določena uporaba zdravstvenega pridržka za tožečo stranko.
2. Tožba v zadevi F-69/07, O proti Komisiji, se v preostalem zavrne kot neutemeljena.
3. Tožba v zadevi F-60/08, O proti Komisiji, se zavrže kot nedopustna.
4. V zadevi F-69/07 se Komisiji Evropskih skupnosti naloži plačilo lastnih stroškov in polovice stroškov tožeče stranke.
5. Tožeči stranki se naloži plačilo polovice lastnih stroškov v zadevi F‑69/07 ter plačilo lastnih stroškov in stroškov Komisije Evropskih skupnosti v zadevi F-60/08.
6. Svet Evropske unije nosi svoje stroške v obeh zadevah.
Kanninen | Boruta | Van Raepenbusch |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 29. septembra 2009.
Les textes de la présente décision ainsi que des décisions des juridictions de l'Union européenne citées dans celle-ci sont disponibles sur le site internet www.curia.europa.eu