Zadeva C‑24/19
A in drugi
proti
Gewestelijke stedenbouwkundige ambtenaar van het departement Ruimte Vlaanderen, afdeling Oost-Vlaanderen
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Raad voor Vergunningsbetwistingen)
Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 25. junija 2020
„Predhodno odločanje – Direktiva 2001/42/ES – Presoja vplivov na okolje – Gradbeno dovoljenje za gradnjo in obratovanje vetrnih elektrarn – Člen 2(a) – Pojem ,načrti in programi‘ – Pogoji za podelitev soglasij, določeni z odredbo in okrožnico – Člen 3(2)(a) – Nacionalni akti, ki opredeljujejo okvir za prihodnje soglasje za izvedbo projektov – Neobstoj okoljske presoje – Ohranitev učinkov nacionalnih aktov in soglasij, ki so bila na podlagi teh aktov podeljena po tem, ko je bila ugotovljena neskladnost teh aktov s pravom Unije – Pogoji“
1. Okolje – Presoja vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje – Direktiva 2001/42 – Načrt in program – Pojem – Pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo in obratovanje vetrnih elektrarn, določeni z odredbo in okrožnico – Vključitev
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2001/42, člen 2(a), druga alinea)
(Glej točke 35, od 40 do 43, 48, 50 in od 52 do 63 ter točko 1 izreka.)
2. Okolje – Presoja vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje – Direktiva 2001/42 – Področje uporabe – Načrti in programi, ki bodo verjetno znatno vplivali na okolje – Sektorji iz prilog I in II Direktive 2011/92 – Pogoji v zvezi s senčnim migotanjem, varnostjo in standardi hrupa, določeni z odredbo in okrožnico, ki se nanašata na gradnjo in obratovanje vetrnih elektrarn – Vključitev
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2001/42, člen 3(2)(a))
(Glej točke od 65 do 79 in točko 2 izreka.)
3. Okolje – Presoja vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje – Direktiva 2001/42 – Načrt in program – Neobstoj predhodne okoljske presoje – Gradbeno dovoljenje, izdano na podlagi nacionalnih aktov, sprejetih v nasprotju s pravom Unije – Pravne posledice kršitve prava Unije – Možnost ohranitve učinkov zadevnih aktov in dovoljenja – Pogoji
(člen 4(3) PEU; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2001/42, členi 1, 2(a) in 3(2)(a))
(Glej točke od 81 do 95 in točko 3 izreka.)
Povzetek
Odredba in okrožnica, ki določata splošne pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo in obratovanje vetrnih elektrarn, morata biti predmet predhodne okoljske presoje
Sodišče se je s sodbo A in drugi (Vetrne elektrarne v občinah Aalter in Nevele) (C‑24/19), ki jo je 25. junija 2020 izdal veliki senat, izreklo o razlagi Direktive 2001/42 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje(1), pri čemer je navedlo pomembna pojasnila o ukrepih, ki so predmet presoje, določene s to direktivo, in o posledicah, ki izhajajo iz neizvedbe te presoje.
Ta predlog za razlago je bil Sodišču predložen v okviru spora med prebivalci območja v bližini avtoceste E40 na ozemlju občin Aalter in Nevele, ki je bilo predvideno za postavitev polja vetrnih elektrarn, in Gewestelijke stedenbouwkundige ambtenaar van het departement Ruimte Vlaanderen, afdeling Oost-Vlaanderen (regionalni uradnik, pristojen za urbanizem na oddelku za prostor Flandrije, pododdelek Vzhodna Flandrija, Belgija) glede tega, da ta organ izda gradbeno dovoljenje za gradnjo in obratovanje petih vetrnih elektrarn (v nadaljevanju: sporno dovoljenje). Za izdajo spornega dovoljenja z dne 30. novembra 2016 so morali biti med drugim izpolnjeni nekateri pogoji, določeni v odredbi flandrijske vlade ter okrožnici o gradnji in obratovanju vetrnih elektrarn.
Tožeče stranke so se v utemeljitev tožbe za odpravo spornega dovoljenja, vložene pri Raad voor Vergunningsbetwistingen (svet za spore v zvezi z izdajo soglasij, Belgija) (v nadaljevanju: nacionalno sodišče), sklicevale zlasti na kršitev Direktive 2001/42, ker odredba in okrožnica, na podlagi katerih je bilo dovoljenje izdano, nista bili predmet okoljske presoje. Avtor spornega dovoljenja je, nasprotno, menil, da za zadevni odredbo in okrožnico take presoje ni bilo treba izvesti.
Sodišče je v današnji sodbi opozorilo, da Direktiva 2001/42 zajema načrte in programe ter njihove spremembe, ki jih pripravi ali sprejme organ države članice, če „so [bili] zahtevani z zakonskimi in drugimi predpisi“.(2) Poleg tega ta direktiva obveznost izvedbe okoljske presoje posameznega načrta ali programa pogojuje s tem, da bo načrt ali program verjetno znatno vplival na okolje.(3)
Na prvem mestu, Sodišče je glede pojma „načrti in programi, ki so zahtevani z zakonskimi in drugimi predpisi“ razsodilo, da odredba in okrožnica, ki ju je sprejela vlada zvezne enote države članice ter ki vsebujeta različni določbi o postavitvi in obratovanju vetrnih elektrarn, spadata pod ta pojem.
Iz ustaljene sodne prakse Sodišča namreč izhaja, da je treba za načrte in programe, katerih sprejetje je urejeno z nacionalnimi zakonskimi ali drugimi predpisi, ki določajo organe, ki so pristojni za sprejetje teh načrtov in programov, in postopek njihove priprave, šteti, da „se zahtevajo“ v smislu te direktive in za njeno uporabo.(4) Tako je treba za ukrep šteti, da „se zahteva“, če je pravna podlaga za pooblastilo za sprejetje tega ukrepa v tovrstni določbi, čeprav – strogo gledano – ne obstaja nobena obveznost sprejetja navedenega ukrepa.(5)
Sodišče, ki sta ga predložitveno sodišče in vlada Združenega kraljestva prosila, naj ponovno razmisli o tej sodni praksi, je najprej poudarilo, da bi z omejitvijo pogoja iz člena 2(a), druga alinea, Direktive 2001/42 samo na „načrte in programe“, katerih sprejetje je obvezno, obstajalo tveganje, da bi bil ta pojem postranskega pomena, in da navedena omejitev ne bi omogočila ohranitve polnega učinka te določbe. Sodišče ob upoštevanju raznolikosti položajev in raznovrstnosti praks nacionalnih organov meni, da sprejetje načrtov ali programov in njihovih sprememb namreč pogosto ni niti določeno na splošno niti v celoti prepuščeno diskreciji pristojnih organov. Poleg tega visoka raven varstva okolja, zagotavljanje katere je cilj Direktive 2001/42, saj ta direktiva za načrte in programe, ki bodo verjetno znatno vplivali na okolje, določa izvedbo okoljske presoje, ustreza zahtevam Pogodb in Listine Evropske unije o temeljnih pravicah na področju varstva in izboljšanja kakovosti okolja.(6) Taki cilji pa bi bili lahko ogroženi z ozko razlago, ki bi lahko državi članici omogočila, da bi obšla to obveznost okoljske presoje z izognitvijo temu, da sprejetje načrtov ali programov določi za obvezno. Nazadnje, Sodišče je poudarilo, da je široka razlaga pojma „načrti in programi“ v skladu z mednarodnimi zavezami Unije.(7)
Sodišče je nato preučilo vprašanje, ali zadevni odredba in okrožnica izpolnjujeta pogoj iz člena 2(a), druga alinea, Direktive 2001/42. Glede tega je navedlo, da je odredbo sprejela flandrijska vlada kot izvršilna oblast belgijske zvezne enote na podlagi zakonskega pooblastila. Poleg tega okrožnica, katere namen je omejiti diskrecijsko pravico pristojnih organov, prav tako izhaja od flandrijske vlade in spreminja določbe te odredbe, s tem da jih razvija ali od njih odstopa, s pridržkom preverjanj, ki jih mora predložitveno sodišče opraviti glede natančne pravne narave in podrobne vsebine te odredbe. Sodišče je torej ugotovilo, da odredba in – s pridržkom teh preverjanj – okrožnica spadata pod pojem „načrti in programi“, ker je treba šteti, da se „zahtevata“ v smislu Direktive 2001/42.
Na drugem mestu, glede vprašanja, ali je treba za odredbo in okrožnico izvesti okoljsko presojo na podlagi Direktive 2001/42, ker bi lahko znatno vplivali na okolje, je Sodišče razsodilo, da ta akta, ki vsebujeta različni določbi o postavitvi in obratovanju vetrnih elektrarn, vključno z ukrepi v zvezi s senčnim migotanjem, varnostjo in standardi hrupa, spadata med akte, ki morajo biti predmet take presoje.
Glede tega je Sodišče menilo, da so zahteve, ki so z zadevnima odredbo in okrožnico določene za postavitev in obratovanje vetrnih elektrarn, dovolj pomembne in obsežne za določitev pogojev, ki veljajo za izdajo dovoljenja za gradnjo in obratovanje polj vetrnih elektrarn, katerih okoljskih vplivov ni mogoče zanikati. Pojasnilo je, da take razlage ne more omajati posebna pravna narava okrožnice.
Na tretjem in zadnjem mestu, glede možnosti ohranitve učinkov teh aktov in dovoljenja, sprejetih v nasprotju z Direktivo 2001/42, je Sodišče opozorilo, da morajo države članice odpraviti nezakonite posledice take kršitve prava Unije. Poudarilo je, da lahko ob upoštevanju zahteve po enotni uporabi prava Unije le Sodišče izjemoma in iz nujnih razlogov v splošnem interesu prizna začasno odložitev učinka izrinjenja, ki je povezan s kršeno določbo prava Unije, če nacionalna ureditev nacionalno sodišče pooblašča, da ohrani nekatere učinke takih aktov v okviru spora, ki mu je bil predložen. Zato je Sodišče razsodilo, da lahko v položaju, kot je ta v obravnavani zadevi, nacionalno sodišče ohrani učinke odredbe in okrožnice ter dovoljenja, izdanega na njuni podlagi, le, če mu nacionalno pravo v okviru spora, ki mu je bil predložen, to dopušča in če bi odprava tega dovoljenja pomembno vplivala na oskrbo z električno energijo, v obravnavanem primeru v Belgiji, vendar samo med obdobjem, ki je nujno potrebno za odpravo te nezakonitosti, kar pa mora – glede na okoliščine – presoditi predložitveno sodišče.