Zadeva T‑170/11

Rivella International AG

proti

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu
(znamke in modeli) (UUNT)

„Znamka Skupnosti – Postopek z ugovorom – Prijava figurativne znamke Skupnosti BASKAYA – Prejšnja mednarodna figurativna znamka Passaia – Dokaz o resni in dejanski uporabi prejšnje znamke – Upoštevno ozemlje – Člen 42(2) in (3) Uredbe (ES) št. 207/2009“

Sodba Splošnega sodišča (šesti senat) z dne 12. julija 2012      II ‑ 0000

Povzetek sodbe

1.      Znamka Skupnosti – Pripombe tretjih oseb in ugovor – Preizkus ugovora – Dokaz o uporabi prejšnje znamke – Določitev upoštevnega ozemlja – Vprašanje, ki ga ureja Uredba št. 207/2009, in ne nacionalno pravo

(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 42(2) in (3); Uredba Komisije št. 2868/95, člen 1, pravilo 22(3))

2.      Približevanje zakonodaj – Znamke – Direktiva 2008/95 – Neobstoj resne uporabe znamke – Obdobje petih let – Pojem „datum zaključka postopka registracije“ – Neusklajenost na ravni Skupnosti – Določitev s strani vsake države članice glede na njena postopkovna pravila o registraciji

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2008/95, člen 10(1))

3.      Znamka Skupnosti – Pripombe tretjih oseb in ugovor – Preizkus ugovora – Dokaz o uporabi prejšnje znamke – Upravičen razlog za neuporabo – Pojem – Priznavanje registracije obrambnih znamk na nacionalni ravni – Izključitev

(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 42(2) in (3))

4.      Znamka Skupnosti – Pripombe tretjih oseb in ugovor – Preizkus ugovora – Dokaz o uporabi prejšnje znamke – Blagovne znamke, registrirane po mednarodnih sporazumih, ki veljajo v državi članici – Znamke, ki se štejejo za nacionalne znamke

(Uredba Sveta št. 207/2009, člena 8(2)(a) in 42(3))

1.      Iz člena 42(2) in (3) Uredbe št. 207/2009 o blagovni znamki Skupnosti in iz pravila 22(3) Uredbe št. 2868/95 za izvedbo Uredbe št. 40/94 je razvidno, da so vprašanja v zvezi z dokazom, predloženim v oporo razlogom za ugovor zoper zahtevo za registracijo znamke Skupnosti in vprašanja v zvezi z ozemeljskim vidikom uporabe znamk urejena z upoštevnimi določbami Uredbe št. 207/2009, ne da bi bila potrebna napotitev na katero koli določbo nacionalnega prava držav članic.

To, da se je mogoče v oporo ugovoru zoper registracijo znamk Skupnosti sklicevati na prejšnje nacionalne in mednarodne znamke, ne pomeni, da je nacionalno pravo, ki se uporablja za prejšnjo znamko, navajano v postopku z ugovorom, upoštevno pravo za skupnostni postopek z ugovorom.

Seveda je ob neobstoju upoštevnih določb v Uredbi št. 207/2009 ali, če gre za tak primer, v Direktivi 2008/95 o blagovnih znamkah nacionalno pravo referenčna točka.

To velja za datum registracije prejšnje znamke, navajane v skupnostnem postopku z ugovorom.

Vendar to ne velja za opredelitev ozemlja, na katerem je treba dokazati uporabo prejšnje znamke. Uredba št. 207/2009 to vprašanje izčrpno ureja, ne da bi se bilo treba sklicevati na nacionalno pravo.

V skladu z zgoraj navedenimi določbami je treba za prejšnjo znamko, pa naj bo skupnostna, nacionalna ali mednarodna, dokazati resno in dejansko uporabo bodisi v Evropski uniji bodisi v zadevni državi članici.

(Glej točke od 26 do 31.)

2.      Glej besedilo sodbe.

(Glej točko 29.)

3.      Glej besedilo sodbe.

(Glej točko 34.)

4.      Sklicevanje člena 42(3) Uredbe št. 207/2009 o blagovni znamki Skupnosti na člen 8(2)(a) te uredbe je treba razumeti tako, da je treba „znamke, registrirane po mednarodnih sporazumih, ki veljajo v državi članici“, šteti za „nacionalne znamke“. Zato se člen 42(3) uporablja za mednarodne znamke.

(Glej točki 39 in 40.)