SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(prvi senat)

z dne 13. septembra 2011

Zadeva F‑68/10

Thorsten Behnke

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Ocenjevalno in napredovalno obdobje 2009 – Obrazložitev mnenja paritetnega odbora za ocenjevanje in napredovanje – Očitna napaka pri presoji“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero T. Behnke predlaga razglasitev ničnosti odločb Komisije, s katerima je bil glede uspešnosti razvrščen v skupino II za ocenjevalno obdobje od 1. januarja do 31. decembra 2008 in mu je bilo dodeljenih 5 točk za napredovanje za napredovalno obdobje 2009.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Komisiji se poleg plačila lastnih stroškov naloži plačilo četrtine stroškov tožeče stranke. Tožeča stranka nosi tri četrtine svojih stroškov.

Povzetek

1.      Uradniki – Pravno sredstvo – Predhodna upravna pritožba – Skladnost med pritožbo in tožbo

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

2.      Uradniki – Ocena – Paritetni odbor za ocenjevanje – Mnenje

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

3.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Diskrecijska pravica uprave – Elementi, ki se lahko upoštevajo

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 43 in 45)

4.      Uradniki – Ocena – Ocenjevalno poročilo – Potrebna usklajenost med opisnimi pripombami in številčnim ocenjevanjem

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

5.      Uradniki – Ocena – Ocenjevalno poročilo – Formalna določitev ciljev

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

1.      Ob upoštevanju ugovorov nezakonitosti in seveda razlogov, ki zadevajo javni red, bi navadno šlo za spremembo vzroka spora in bi bila posledica tega nedopustnost zaradi neupoštevanja pravila o skladnosti le, če tožeča stranka, ki v pritožbi kritizira le formalno veljavnost akta, ki posega v njen položaj, skupaj z njegovimi postopkovnimi vidiki, v tožbi navede vsebinske razloge ali, v nasprotnem primeru, če tožeča stranka, potem ko je v pritožbi izpodbijala le materialno zakonitost akta, ki posega v njen položaj, vloži tožbo, v kateri so navedeni razlogi, ki se nanašajo na formalno veljavnost tega akta, skupaj z njegovimi postopkovnimi vidiki.

Uradnik, ki v pritožbi ni uveljavljal razloga, ki se nanaša na formalno zakonitost, ni upravičen, da šele v tožbi prvič uveljavlja razlog, ki se nanaša na formalno nezakonitost njegovega ocenjevalnega poročila.

(Glej točki 32 in 33.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 1. julij 2010, Mandt proti Parlamentu, F‑45/07, točka 120.

2.      Obveznost paritetnega odbora za ocenjevanje, da odloči o vsebini ocenjevalnih poročil, je bistvena procesna zahteva. Vendar Splošne določbe za izvajanje člena 43 Kadrovskih predpisov, ki jih je sprejela Komisija, ne določajo formalnega postopka glasovanja v navedenem odboru. Poleg tega ni mogoče ugotoviti nobene razlike, razen popolnoma pomenske, med mnenjem, izdanim s soglasjem, in mnenjem, izdanim soglasno. Vendar dejstvo, da navedeni odbor s soglasjem sprejme mnenje, tega ne oprošča obveznosti obrazložitve, ki mu je naložena. Člen 8(4) navedenih splošnih določb za izvajanje določa, da morajo tudi soglasno sprejeta mnenja vsebovati obrazložitev operativnega sklepa.

Kadar ima mnenje stereotipno besedilo in se ne sklicuje na elemente, povezane s posebnim položajem uradnika, to mnenje ni obrazloženo.

Vendar so kršitve postopkovnih pravil, zlasti pravil o pripravi ocenjevalnih poročil, bistvene nepravilnosti, ki lahko vplivajo na veljavnost poročila le, če zadevna oseba dokaže, da bi bila vsebina navedenega poročila lahko drugačna, če teh kršitev ne bi bilo.

(Glej točke od 38 do 42.)

Napotitev na:

Sodišče: 22. december 2008, Gordon proti Komisiji, C‑198/07 P, točke od 71 do 75;

Sodišče prve stopnje: 9. marec 1999, Hubert proti Komisiji, T‑212/97, točka 53 in navedena sodna praksa.

3.      Pri Komisiji obstaja tesna povezava med ocenjevalnim poročilom, ki določa raven uspešnosti, in poznejšo odločbo o dodelitvi točk za napredovanje, tudi če organ, pristojen za imenovanja, ohrani široko diskrecijsko pravico v okviru napredovalnega obdobja za določitev točnega števila točk za napredovanje. V tem smislu sta postopka za ocenjevanje in napredovanje pri Komisiji neločljivo povezana. V zvezi s tem se dopušča, da lahko navedena uprava pri oceni uspešnosti uradnika upošteva njegovo nedavno napredovanje.

Poleg tega mora uprava za oceno uspešnosti uradnika upoštevati težke razmere, v katerih je opravljal svoje naloge, in zlasti dejstvo, da je imel njegov oddelek manj osebja, kot je bilo predvideno, ko so bili določeni cilji, dodeljeni temu uradniku.

(Glej točke 52, 56 in 62.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 31. januar 2007, Aldershoff proti Komisiji, T‑236/05, točka 85 in naslednje;

Sodišče za uslužbence: 21. februar 2008, Semeraro proti Komisiji, F‑19/06, točka 56; 23. februar 2010, Faria proti UUNT, F‑7/09, točka 53.

4.      Namen opisnih pripomb v ocenjevalnem poročilu je utemeljitev analitičnih ocen v njem. Navedene pripombe so podlaga za pripravo ocene in uradniku omogočajo, da razume dobljene ocene. Pripombe se morajo zato glede na odločilno vlogo pri pripravi ocenjevalnega poročila ujemati z dodeljenimi ocenami, tako da je treba oceno šteti za številčni ali analitični prepis pripomb. Vendar je mogoče – glede na zelo široko diskrecijsko pravico ocenjevalcev pri ocenjevanju dela oseb, ki jih morajo oceniti – upravičiti razglasitev ničnosti ocenjevalnega poročila z morebitnim neujemanjem v navedenem poročilu le, če je očitno.

(Glej točko 78.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 13. december 2007, Sequeira Wandschneider proti Komisiji, F‑28/06, točki 109 in 110.

5.      V skladu z določbami člena 5 Splošnih določb za izvajanje člena 43 Kadrovskih predpisov, ki jih je sprejela Komisija, je namen ocene učinkovitosti uradnika oceniti, v kolikšnem obsegu so bili doseženi cilji, ki so bili določeni. Iz teh določb izhaja, da je treba cilje opredeliti tako, da se kot predpostavka upoštevajo normalni delovni pogoji. Kadar se uprava odloči, da bo ocena njenih uradnikov temeljila na pravilno določenih ciljih, je dokument, ki podrobno določa cilje uradnika, bistveni element pri oceni njegovega dela.

(Glej točko 79.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 10. november 2009, N proti Parlamentu, F‑93/08, točka 64.