SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti razširjeni senat)

z dne 7. decembra 2022(*)

„Ekonomska in monetarna politika – Bonitetni nadzor kreditnih institucij – Člen 6(5)(b) Uredbe (EU) št. 1024/2013 – Nujnost neposrednega nadzora manj pomembnih kreditnih institucij s strani ECB – Zahteva pristojnega nacionalnega organa – Člen 68(5) Uredbe (EU) št. 468/2014 – Sklep ECB o razvrstitvi banke PNB Banka kot pomembnega subjekta, ki je pod njenim neposrednim bonitetnim nadzorom – Obveznost obrazložitve – Sorazmernost – Pravica do obrambe – Dostop do upravnega spisa – Poročilo iz člena 68(3) Uredbe št. 468/2014 – Člen 106 Poslovnika – Neobrazložen predlog, naj se opravi obravnava“

V zadevi T‑301/19,

PNB Banka AS s sedežem v Rigi (Latvija), ki jo zastopa O. Behrends, odvetnik,

tožeča stranka,

proti

Evropski centralni banki (ECB), ki jo zastopajo C. Hernández Saseta, F. Bonnard in D. Segoin, agenti,

tožena stranka,

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti razširjeni senat),

ob posvetovanju v sestavi S. Gervasoni (poročevalec), predsednik, L. Madise, P. Nihoul, sodnika, R. Frendo, sodnica, in J. Martín y Pérez de Nanclares, sodnik,

sodni tajnik: E. Coulon,

na podlagi pisnega dela postopka

izreka naslednjo

Sodbo

1        Tožeča stranka, družba PNB Banka AS, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razglasitev ničnosti sklepa Evropske centralne banke (ECB), vročenega z dopisom z dne 1. marca 2019, s katerim je bila razvrščena kot pomemben subjekt, ki je pod njenim neposrednim bonitetnim nadzorom (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).

I.      Pravni okvir

2        Člen 6(5)(b) Uredbe Sveta (EU) št. 1024/2013 z dne 15. oktobra 2013 o prenosu posebnih nalog, ki se nanašajo na politike bonitetnega nadzora kreditnih institucij, na ECB (UL 2013, L 287, str. 63) določa: „ECB v zvezi [z manj pomembnimi] kreditnimi institucijami […] in v okviru, določenem z odstavkom 7 [navedenega člena,] lahko, če je to potrebno za zagotovitev skladne uporabe visokih nadzornih standardov, kadar koli na lastno pobudo po posvetovanju s pristojnimi nacionalnimi organi ali na zahtevo pristojnega nacionalnega organa odloči, da bo sama neposredno izvajala vsa zadevna pooblastila v zvezi z eno ali več [manj pomembnimi] kreditnimi institucijami […], tudi v primeru, kadar je bila finančna pomoč zahtevana ali prejeta posredno iz [Evropskega instrumenta za finančno stabilnost (EFSF)] ali [Evropskega mehanizma za stabilnost (EMS).]“

3        V odstavku 2 člena 67 Uredbe (EU) št. 468/2014 ECB z dne 16. aprila 2014 o vzpostavitvi okvira za sodelovanje znotraj enotnega mehanizma nadzora med ECB in pristojnimi nacionalnimi organi ter z imenovanimi nacionalnimi organi (UL 2014, L 141, str. 1), naslovljenega „Merila za odločitev ECB po členu 6(5)(b) [Uredbe št. 1024/2013]“, so našteti različni dejavniki, ki jih mora ECB med drugim upoštevati pred sprejetjem odločitve, da bo neposredno nadzirala manj pomemben nadzorovani subjekt.

4        Člen 68 Uredbe št. 468/2014, naslovljen „Postopek za pripravo odločitve ECB po členu 6(5)(b) [Uredbe št. 1024/2013] na zahtevo pristojnega nacionalnega organa“, določa:

„[…]

3.      Zahtevi pristojnega nacionalnega organa se priloži poročilo o preteklem nadzoru in profilu tveganosti zadevnega manj pomembnega nadzorovanega subjekta ali manj pomembne nadzorovane skupine.

[…]

5.      Če ECB odloči, da je neposredni nadzor ECB nad manj pomembnim nadzorovanim subjektom ali manj pomembno nadzorovano skupino potreben zaradi zagotovitve skladne uporabe visokih nadzornih standardov, sprejme odločitev ECB v skladu z naslovom 2 [dela IV navedene uredbe].“

II.    Dejansko stanje

5        Tožeča stranka je bila na datum izpodbijanega sklepa manj pomembna kreditna institucija v smislu člena 6(4) Uredbe št. 1024/2013 (v nadaljevanju: manj pomembna kreditna institucija), katere sedež je bil v Latviji. Zato je neposredni bonitetni nadzor nad njo izvajala Finanšu un kapitāla tirgus komisija (komisija za finančne in kapitalske trge, Latvija, v nadaljevanju: KFKT).

6        Oseba CR je bila na datum vložitve tožbe glavni delničar tožeče stranke.

7        Tožeča stranka ter oseba CR in drugi družinski člani te osebe, ki so delničarji tožeče stranke, so 25. avgusta 2017 po navedbah tožeče stranke Republiko Latvijo „obvestili“ o sporu v zvezi z zaščito njihovih naložb. Sklicevali so se na neutemeljenost in nerazumnost bonitetnih zahtev, ki jih je KFKT naložila tožeči stranki.

8        Oseba CR je avgusta 2017 po navedbah tožeče stranke vložila pritožbo pri organih Združenega kraljestva v zvezi z dejanji korupcije, ki naj bi jih zagrešila oseba A, guverner Latvijas Banka (centralna banka Latvije). Prijavljena so bila dejanja korupcije v obliki poskusov zadnjenavedene osebe, da z vplivom, ki naj bi ga imela nad KFKT, od osebe CR dobi podkupnino.

9        Tožeča stranka je bila septembra 2017 razvrščena kot „manj pomembna institucija v krizi“ v smislu okvira za sodelovanje pri kriznem upravljanju manj pomembnih subjektov, zaradi česar je poseben nadzor nad tožečo stranko izvajala skupina za krizno upravljanje, ki sta jo sestavljali KFKT in ECB.

10      KFKT je 16. novembra 2017 od ECB zahtevala, naj prevzame neposredni bonitetni nadzor nad tožečo stranko. Ta zahteva je temeljila zlasti na treh elementih: prvič, rezultatih inšpekcijskega pregleda na kraju samem, ki ga je opravila KFKT, in njihovem učinku na koeficient kapitalske ustreznosti tožeče stranke, drugič, vztrajnem kršenju omejitve velike izpostavljenosti, katere odprava bi lahko imela dodaten negativen učinek na koeficient kapitalske ustreznosti, in, tretjič, priglasitvi spora o zaščiti naložb s strani tožeče stranke in njenega glavnega delničarja.

11      Potem ko je ECB zahtevo iz točke 10 zgoraj preučila na sestanku Nadzornega odbora 28. novembra 2017, jo je zavrnila.

12      Tožeča stranka ter oseba CR in drugi člani njene družine, ki so delničarji tožeče stranke, so 12. decembra 2017 začeli arbitražni postopek proti Republiki Latviji pred Mednarodnim centrom za reševanje investicijskih sporov (ICSID) na podlagi Pogodbe z dne 24. januarja 1994 o spodbujanju in zaščiti naložb med Združenim kraljestvom Velika Britanija in Severna Irska in Republiko Latvijo (v nadaljevanju: arbitražni postopek). Trdili so, da je tožeča stranka od konca leta 2015 predmet pretiranega in samovoljnega bonitetnega nadzora s strani KFKT, ki se kaže v povečanjih regulativnega kapitala in omejitvah dejavnosti. Navedli so, da je ta pretiran in samovoljen bonitetni nadzor posledica vpliva, ki ga oseba A izvaja nad KFKT, da bi od tožeče stranke in osebe CR dobila podkupnino.

13      Decembra 2017 je po navedbah tožeče stranke oseba CR pri latvijskih organih prijavila dejanja korupcije iz točke 8 zgoraj.

14      Osebi A je bila 17. februarja 2018, potem ko Korupcijas novēršanas un apkarošanas birojs (urad za preprečevanje korupcije in boj proti njej, Latvija; v nadaljevanju: KNAB) 15. februarja 2018 proti njej začela predhodno kazensko preiskavo, odvzeta prostost. Predmet te preiskave so bile obtožbe o korupciji v zvezi s postopkom bonitetnega nadzora nad latvijsko banko, ki ni tožeča stranka. KNAB je z odločbo, sprejeto 19. februarja 2018, osebi A, ko je bila izpuščena na prostost, naložil več varnostnih ukrepov, med katerimi je bila prepoved opravljanja funkcije guvernerja centralne banke Latvije.

15      Državna tožilka, pristojna za preiskavo iz točke 14 zgoraj, je 28. junija 2018 vložila obtožni akt zoper osebo A. Obtožni akt, dopolnjen 24. maja 2019, je vseboval tri obtožbe. Prva obtožba se je nanašala na to, da naj bi oseba A leta 2010 sprejela ponudbo podkupnine s strani predsednika nadzornega sveta latvijske banke, ki ni tožeča stranka, in samo podkupnino, v zameno za katero naj bi oseba A svetovala, da bi tej banki omogočila, da se izogne nadzoru KFKT, in naj se ne bi udeležila sestankov KFKT, na katerih so se obravnavala vprašanja v zvezi z nadzorom nad to banko. Druga obtožba se je nanašala, prvič, na to, da naj bi oseba A po 23. avgustu 2012 sprejela ponudbo podkupnine s strani podpredsednika upravnega odbora iste banke v zameno za nasvete osebe A, da bi se dosegla odprava omejitev dejavnosti, ki jih je odredila KFKT, in preprečile druge omejitve, ter, drugič, na to, da naj bi oseba A sprejela izplačilo polovice te podkupnine. Tretja obtožba se je nanašala na pranje denarja, ki naj bi prikrilo izvor, prenose in lastništvo sredstev, plačanih osebi A v okviru podkupnine, ki je predmet druge obtožbe.

16      Tožeča stranka in oseba CR sta v dopisih z dne 5. julija in 12. septembra 2018 predsednico Nadzornega odbora ECB obvestili, da poteka preiskava o dejanjih korupcije iz točke 8 zgoraj. Navedli sta, da je oseba A po odvzemu prostosti februarja 2018 podala sovražne in napačne javne izjave o njima, saj je trdila, da ima pridobitev tožeče stranke s strani osebe CR naravo goljufije. Menili sta, da so bonitetne zahteve, ki jih je KFKT imela do tožeče stranke, pretirane in diskriminatorne. ECB sta zaprosili, naj posreduje, tako da opravi preiskavo in sprejme ustrezne ukrepe, kot so primerne zamenjave osebja, ki je zadolženo za bonitetni nadzor tožeče stranke. Ob tej priložnosti sta zapisali: „Ena od temeljnih idej [enotnega mehanizma nadzora (EMN)] je bila, da lahko ECB zagotovi bolj objektiven in nepristranski nadzor kot lokalni nadzorniki. [Tožeča stranka] in [oseba CR] se veselita, da bosta v ta namen sodelovali z ECB“ (dopis z dne 5. julija 2018, stran 13).

17      ICSID je 30. septembra 2018 sprejel začasne ukrepe, s katerimi je Republiki Latviji priporočil, naj se vzdrži sprejetja ukrepov za odvzem dovoljenja tožeči stranki, pri čemer se je skliceval na zatrjevano neskladnost z eno od regulativnih zahtev, za katere je veljal končni rok, določen v sklepu KFKT z dne 27. februarja 2018 (v nadaljevanju: priporočilo ICSID).

18      Predsednica Nadzornega odbora ECB je 8. oktobra 2018 tožečo stranko in osebo CR v odgovor na njuna dopisa z dne 5. julija in 12. septembra 2018 obvestila, da se ECB v okviru svoje naloge nadzora delovanja EMN strinja z mnenjem KFKT, da kapitalski položaj tožeče stranke zahteva poseben nadzor. Navedla je, da je bilo tožeči stranki odobrenih več podaljšanj rokov za sprejetje ukrepov na področju kapitala in da kljub nadaljnjemu obstoju takih težav KFKT v zvezi s tožečo stranko ni sprejela drugih strogih nadzorniških ukrepov, razen zahtev po povečanju kapitala, ukrepih izterjave in dodatnih rezervacijah. Menila je, da tožeča stranka več let ni upoštevala omejitve velike izpostavljenosti v zvezi s tretjo osebo in da ji je bil rok za rešitev te težave večkrat podaljšan. Menila je, da nič ne kaže, da so nadzorniški ukrepi, naloženi tožeči stranki, pretirani ali nesorazmerni. Nazadnje je napovedala, da namerava opravljati svojo nalogo nadzora, pri čemer bo posebno pozornost namenila ukrepom, ki jih je tožeča stranka sprejela za odpravo kršitev bonitetnih zahtev.

19      KFKT je 21. decembra 2018 od ECB znova zahtevala, naj prevzame neposredni bonitetni nadzor nad tožečo stranko. Spomnila je na svojo prejšnjo zahtevo z dne 16. novembra 2017 in omenila priporočilo ICSID. Navedla je, da bi lahko minilo več mesecev, preden bo ICSID odločil o začasnih ukrepih, kar pomeni, da KFKT za nedoločen čas ne more opravljati svojih nadzorniških nalog. Po mnenju KFKT prevzem neposrednega bonitetnega nadzora s strani ECB tožeči stranki preprečuje, da bi zatrjevano navzkrižje interesov uporabila kot argument proti nadzorniškim dejavnostim, in omogoča izhod iz situacije, v kateri banka stalno krši svoje obveznosti in je regulatorju onemogočeno sprejemanje primernih ukrepov, s katerimi bi bilo mogoče ustaviti ta ravnanja. KFKT je menila, da bodo informacije, ki jih ECB že ima, olajšale prenos nadzorniških nalog. Pojasnila je, da njen sklep z dne 27. februarja 2018 ni bil izvršen, to pomeni, da je položaj tožeče stranke še vedno v nasprotju s kapitalskimi zahtevami in omejitvami velike izpostavljenosti, ter da v bližnji prihodnosti ni mogoče predvideti nobene vzdržne in verodostojne rešitve. Omenila je, da od začetka arbitražnega postopka odziv tožeče stranke na skoraj vse nadzorniške dejavnosti ne kaže želje po vzpostavitvi uspešnega sodelovanja. Navedla je, da je po mnenju tožeče stranke vsaka zahteva KFKT predmet arbitražnega spora in dodaten dokaz samovoljnega pristopa. Dodala je, da oseba CR trdi, da ne bo izpolnila njenih zahtev, in sicer okrepila kapitala tožeče stranke, razen če bi te zahteve preverila neodvisna tretja oseba. Iz tega je sklepala, da ji je odvzeta možnost, da bi v zvezi s tožečo stranko izvajala visoko stopnjo nadzora.

20      ECB je 11. februarja 2019 tožeči stranki za predložitev pripomb poslala osnutek odločitve o tem, da bo prevzela neposredni bonitetni nadzor nad njo.

21      Tožeča stranka je 22. februarja 2019 odgovorila, da zavrača trditev, v skladu s katero ni pokazala želje po vzpostavitvi uspešnega sodelovanja. Navedla je, da prav nasprotno, do zdaj niti KFKT niti ECB nista primerno odgovorili na njene številne poskuse in poskuse njenih delničarjev, da bi vzpostavili konstruktivno sodelovanje, zlasti v zvezi z dejanji korupcije, za katera je ECB vedela. Iz tega je zaključila, da nasprotuje navedenemu osnutku odločitve.

22      Sodišče je s sodbo z dne 26. februarja 2019, Rimšēvičs in ECB/Latvija (C‑202/18 in C‑238/18, EU:C:2019:139), razglasilo ničnost odločbe KNAB z dne 19. februarja 2018 v delu, v katerem je bilo osebi A prepovedano opravljanje funkcije guvernerja centralne banke Latvije. Presodilo je, da Republika Latvija ni dokazala, da razrešitev osebe A s funkcije guvernerja centralne banke Latvije temelji na obstoju zadostnih indicev, da je ta zagrešila hujšo kršitev v smislu člena 14.2, drugi odstavek, Statuta Evropskega sistema centralnih bank in ECB.

23      Sekretar Sveta ECB je 1. marca 2019 tožeči stranki poslal izpodbijani sklep, sprejet na podlagi predloga Nadzornega odbora, temelječega na členu 26(8) Uredbe št. 1024/2013, v skladu z določbami člena 6(5)(b) te uredbe v povezavi s členom 39(5) Uredbe št. 468/2014.

24      Sekretar Sveta ECB je navedel, da bo ECB kot pristojni organ zadolžena za neposredni nadzor tožeče stranke. Pojasnil je, da je bil izpodbijani sklep sprejet v skladu s členom 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013 in delom IV Uredbe št. 468/2014. Dodal je, da bo tožeča stranka vključena na seznam neposredno nadzorovanih subjektov, ki ga bo ECB objavila in posodobila v skladu s členom 49(1) Uredbe št. 468/2014.

25      Glede dejstev, na katerih temelji izpodbijani sklep (del 1 tega sklepa), je sekretar Sveta ECB navedel, da tožeča stranka ne izpolnjuje meril iz člena 6(4) Uredbe št. 1024/2013 in je torej zdaj razvrščena kot manj pomemben subjekt pod neposrednim bonitetnim nadzorom KFKT. Opozoril je na sestavo delničarjev tožeče stranke in strukturo skupine. Omenil je začetek arbitražnega postopka in priporočilo ICSID. Omenil je tudi faze upravnega postopka, opravljenega pred izpodbijanim sklepom.

26      Glede presoje dejstev (del 2 izpodbijanega sklepa) je sekretar Sveta ECB navedel, da je ECB menila, da je prevzem neposrednega bonitetnega nadzora nad tožečo stranko potreben za zagotovitev skladne uporabe bonitetnega nadzora na visoki ravni. Ta ugotovitev naj bi temeljila na naslednjih preudarkih. KFKT naj bi v svoji zahtevi omenila, da od začetka arbitražnega postopka odziv tožeče stranke na skoraj vse nadzorniške dejavnosti še naprej ne kaže želje po vzpostavitvi uspešnega sodelovanja. KFKT naj bi štela, da ji je v celoti odvzeta možnost izvajanja nadzora na visoki ravni v zvezi s tožečo stranko v skladu s standardi Unije in EMN. KFKT naj bi menila, da je prevzem bonitetnega nadzora s strani ECB najprimernejša možnost za zagotovitev ustreznega nadzora nad tožečo stranko. Sekretar Sveta ECB je sklenil, da je po mnenju ECB prevzem neposrednega nadzora potreben v smislu člena 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013. Pojasnil je, da na ta sklep ne vplivajo pripombe, ki jih je tožeča stranka podala v okviru upravnega postopka pred izpodbijanim sklepom, ker ni navedla nobene trditve ali informacije, ki je ECB še ni upoštevala.

27      Nazadnje, sekretar Sveta ECB je pojasnil, da je pri upravnem odboru ECB za pregled mogoče vložiti pritožbo in da je pri Sodišču Evropske unije mogoče vložiti tožbo.

28      Izpodbijani sklep je začel veljati 4. aprila 2019.

29      ECB je z dopisom z dne 18. aprila 2019 tožeči stranki v odgovor na prošnjo, ki ji jo je ta predložila 27. novembra 2018, poslala seznam dokumentov, ki jih je ECB imela v zvezi z njenim bonitetnim nadzorom. Pojasnila je, da pravica do vpogleda v upravni spis ne velja za zaupne informacije in da zato seznam za vsak dokument vključuje oznako glede na to, ali je ta dokument dostopen ali zaupen.

30      Tožeča stranka ter osebi CR in CT so 14. maja 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile to tožbo.

III. Dejansko stanje po vložitvi tožbe

31      ECB je 15. avgusta 2019 sklenila, da se tožeča stranka šteje za subjekt, ki propada ali bo verjetno propadel, v smislu člena 18(1)(a) Uredbe (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2014 o določitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij v okviru enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010 (UL 2014, L 225, str. 1). Isti dan je Enotni odbor za reševanje (EOR) odločil, da v zvezi s tožečo stranko ne bo sprejel sheme za reševanje v smislu člena 18(1) te uredbe.

32      KFKT je 22. avgusta 2019 Rīgas pilsētas Vidzemes priekšpilsētas tiesa (sodišče okrožja Vidzeme mesta Riga, Latvija) predlagala, naj razglasi tožečo stranko za insolventno.

33      Rīgas pilsētas Vidzemes priekšpilsētas tiesa (sodišče okrožja Vidzeme mesta Riga) je 12. septembra 2019 tožečo stranko razglasilo za insolventno. Imenovalo je stečajnega upravitelja, zadolženega za postopek zaradi insolventnosti (v nadaljevanju: stečajni upravitelj), in nanj preneslo vsa pooblastila tožeče stranke in njenega upravnega odbora. Zavrnilo je zahtevo upravnega odbora tožeče stranke, da obdrži pravice za zastopanje te stranke v okviru tožbe zoper oceno ECB z dne 15. avgusta 2019, v kateri je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka propada ali bo verjetno propadla, zoper sklep EOR z istega dne, da v zvezi z njo ne sprejme sheme za reševanje, in zoper sklep KFKT, da začne postopek zaradi insolventnosti. To sodišče je dodalo, da to ne izključuje možnosti, da upravni odbor tožeče stranke pri stečajnem upravitelju vloži ločeno zahtevo v zvezi s pravicami za zastopanje pri posebnih nalogah.

34      KFKT je prav tako 12. septembra 2019 od ECB zahtvala, naj tožeči stranki odvzame dovoljenje.

35      Tožeča stranka in drugi delničarji ali potencialni delničarji tožeče stranke so 25. oktobra 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili tožbo (zadeva T‑732/19), s katero predlagajo razglasitev ničnosti sklepa EOR z dne 15. avgusta 2019, da v zvezi s tožečo stranko ne sprejme sheme za reševanje.

36      Oseba A je 21. decembra 2019 prenehala opravljati funkcijo guvernerja centralne banke Latvije.

37      Tožeča stranka je 29. januarja 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo (zadeva T‑50/20), s katero predlaga razglasitev ničnosti sklepa ECB z dne 19. novembra 2019, s katerim je bilo zavrnjeno, da se stečajnemu upravitelju naloži, da mora odvetniku, ki ga je pooblastil upravni odbor tožeče stranke, omogočiti dostop do njenih prostorov, informacij, ki jih ima, njenega osebja in njenih sredstev.

38      ECB je 17. februarja 2020 tožeči stranki odvzela dovoljenje. Ta odvzem je začel veljati naslednji dan.

39      Tožeča stranka je 27. aprila 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo (zadeva T‑230/20) zoper ta sklep.

IV.    Postopek in predlogi strank

40      ECB je 31. julija 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila odgovor na tožbo.

41      Predsednik četrtega senata je 28. aprila 2020 v skladu s členom 69(d) Poslovnika Splošnega sodišča odločil, da prekine postopek do izreka odločitve Splošnega sodišča v zadevi T‑50/20. Splošno sodišče je s sklepom z dne 12. marca 2021, PNB Banka/ECB (T‑50/20, EU:T:2021:141), izdalo svojo odločitev v navedeni zadevi in postopek v obravnavani zadevi se je tega dne nadaljeval.

42      Tožeča stranka ter osebi CR in CT so 27. aprila 2021 in nato 28. junija 2021 zaprosile za prekinitev postopka, dokler Sodišče ne odloči v zadevi C‑321/21 P v zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 12. marca 2021, PNB Banka/ECB (T‑50/20, EU:T:2021:141). Predsednik četrtega senata je 20. maja 2021 in nato 6. avgusta 2021 po opredelitvi ECB odločil, da postopka ne prekine.

43      Zastopnik tožeče stranke je v dopisu z dne 8. julija 2021 Splošno sodišče obvestil, da ne zastopa več oseb CR in CT. Splošno sodišče (četrti senat) je s sklepom z dne 21. decembra 2021 na podlagi člena 131(2) Poslovnika odločilo, da o tej tožbi ni treba več odločiti v delu, v katerem sta jo vložili osebi CR in CT.

44      Rok za vložitev replike je bil nazadnje določen na 30. september 2021. Tožeča stranka v predpisanem roku replike ni vložila.

45      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijani sklep razglasi za ničen;

–        ECB naloži plačilo stroškov.

46      ECB Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne kot neutemeljeno;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

V.      Pravo

A.      Obstoj pooblastila zastopnika, ki je vložil tožbo v imenu tožeče stranke

47      V skladu s členom 51(3) Poslovnika morajo odvetniki, kadar zastopajo pravno osebo zasebnega prava, sodnemu tajništvu predložiti pooblastilo stranke, ki jo zastopajo.

48      Pooblastilo, ki ga je predsednik upravnega odbora tožeče stranke podelil 5. marca 2019, je v spisu zadeve (Priloga A.2).

49      Tožeča stranka trdi, da je stečajni upravitelj odvetniku, ki ga je določila za zastopanje, zavrnil dostop do njenih dokumentov, prostorov, osebja in sredstev. V okviru odgovora z dne 13. marca 2020 na vprašanje Splošnega sodišča je predložila dopis stečajnega upravitelja z dne 16. septembra 2019, v katerem je navedeno, da mora njen odvetnik, prvič, „[stečajnemu] upravitelju predložiti pisno poročilo o napredovanju sporazuma [o opravljanju pravnih storitev] s podrobno navedbo navodil, ki jih je prejel [od tožeče stranke], nalog, ki jih je opravil [odvetnik], in ali se delo dejansko opravlja“, drugič, „obvestiti [stečajnega] upravitelja glede plačil […]“, tretjič, „vzdržati se vsake dejavnosti v imenu [tožeče stranke] brez predhodnega posvetovanja [s stečajnim] upraviteljem, zlasti prenehati opravljati storitve, ki se zaračunavajo [tožeči stranki]“.

50      Kljub temu dopisu stečajnega upravitelja z dne 16. septembra 2019 iz listin iz spisa zadeve ni razvidno, pa tudi ne tožeča stranka ne ECB ne trdita, da je stečajni upravitelj preklical pooblastilo, ki ga je predsednik upravnega odbora tožeče stranke podelil 5. marca 2019. V navedenem dopisu tak preklic ni omenjen, čeprav je navedeno, da se mora odvetnik, ki ga je imenoval predsednik upravnega odbora, vzdržati vsake dejavnosti v imenu tožeče stranke brez predhodnega posvetovanja s stečajnim upraviteljem.

51      Splošno sodišče zato ugotavlja, da je tožeča stranka predložila pooblastilo, ki njenemu odvetniku dovoljuje vložitev tožbe, v skladu s členom 51(3) Poslovnika.

B.      Predloga za prekinitev postopka, vložena 27. aprila 2021 in nato 28. junija 2021

52      Tožeča stranka je 27. aprila 2021 in nato 28. junija 2021 predlagala prekinitev postopka. V podporo predlogoma za prekinitev postopka je trdila, da potrebuje dostop do svojih prostorov, spisov in finančnih sredstev ter da stečajni upravitelj ne sodeluje pri zagotavljanju njenega učinkovitega zastopanja kljub sodbi z dne 5. novembra 2019, ECB in drugi/Trasta Komercbanka in drugi (C‑663/17 P, C‑665/17 P in C‑669/17 P, EU:C:2019:923).

53      Čeprav Splošnemu sodišču ni treba predstaviti razlogov, iz katerih se odloči za prekinitev ali neprekinitev postopka na podlagi člena 69(c) ali (d) Poslovnika, se mu zdi izjemoma koristno navesti naslednje.

54      Odločitev, da se postopek prekine ali ne na podlagi člena 69(c) ali (d) Poslovnika, spada v diskrecijsko pristojnost Splošnega sodišča (glej v tem smislu sklepe z dne 20. oktobra 2011, DTL/UUNT, C‑67/11 P, neobjavljen, EU:C:2011:683, točki 32 in 33; z dne 15. oktobra 2012, Internationaler Hilfsfonds/Komisija, C‑554/11 P, neobjavljen, EU:C:2012:629, točka 37, in z dne 17. januarja 2018, Josel/EUIPO, C‑536/17 P, neobjavljen, EU:C:2018:14, točka 5).

55      V obravnavani zadevi je bil postopek 28. aprila 2020 prekinjen do izreka odločitve Splošnega sodišča v zadevi T‑50/20, v kateri je tožeča stranka predlagala razglasitev ničnosti sklepa ECB z dne 19. novembra 2019, s katerim je bilo zavrnjeno, da se stečajnemu upravitelju naloži, da mora odvetniku, ki ga je pooblastil upravni odbor tožeče stranke, omogočiti dostop do njenih prostorov, informacij, ki jih ima, njenega osebja in njenih sredstev.

56      Splošno sodišče je s sklepom z dne 12. marca 2021, PNB Banka/ECB (T‑50/20, EU:T:2021:141), zavrnilo tožbo tožeče stranke. Zlasti je presodilo, da ECB očitno ni pristojna za ugoditev zahtevi upravnega odbora tožeče stranke, naj se stečajnemu upravitelju odredi, da odvetniku, ki ga je ta odbor pooblastil, zagotovi dostop do prostorov, informacij, članov osebja in sredstev tožeče stranke (točka 73). Menilo je tudi, da so odločitve, ki jih nacionalni organi sprejmejo v okviru postopka zaradi insolventnosti, kot je postopek, katerega predmet je tožeča stranka, v odgovor na morebitno zahtevo za dostop do dokumentov, prostorov, osebja ali sredstev zadevne kreditne institucije, načeloma predmet nadzora nacionalnih sodišč, ki lahko po potrebi Sodišču predložijo vprašanja za predhodno odločanje na podlagi člena 267 PDEU, če bi imela težave pri razlagi ali uporabi prava Unije (točka 72).

57      Ugotoviti je treba tudi, da kljub, med drugim, prekinitvi postopka od 28. aprila 2020 do 12. marca 2021 tožeča stranka ni dokazala in niti ne trdi, vključno v predlogu za prekinitev postopka z dne 28. junija 2021, da je začela sodni postopek proti stečajnemu upravitelju, ki mu pred Splošnim sodiščem vendarle očita, da je odvetniku, ki ga je pooblastil njen upravni odbor, od konca leta 2019 preprečeval dostop do njenih prostorov, informacij, osebja in sredstev.

58      Potem ko je predložila dopise in elektronska sporočila, ki jih je izmenjala s stečajnim upraviteljem 12. in 16. septembra 2019 ter novembra 2019, je tožeča stranka v predlogu za prekinitev postopka, vloženem v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 27. aprila 2021, trdila le, da je „okrepila svoja prizadevanja“ v zvezi s stečajnim upraviteljem in latvijskimi sodišči, ne da bi pojasnila naravo navedenih prizadevanj.

59      Poleg tega iz odločbe Rīgas pilsētas Vidzemes priekšpilsētas tiesa (sodišče okrožja Vidzeme mesta Riga) z dne 12. septembra 2019, navedene v točki 33 zgoraj, ne izhaja, da je bilo tožeči stranki preprečeno, da pri latvijskih sodiščih sproži morebiten spor s stečajnim upraviteljem. Ne le, da je v tej odločbi omenjeno, da ni izključeno, da lahko upravni odbor tožeče stranke pri stečajnem upravitelju predloži ločeno zahtevo v zvezi s pravicami za zastopanje v posebnih nalogah, ampak je sodba z dne 5. novembra 2019, ECB in drugi/Trasta Komercbanka in drugi (C‑663/17 P, C‑665/17 P in C‑669/17 P, EU:C:2019:923), na katero se tožeča stranka sklicuje pri zatrjevanju, da stečajni upravitelj ne sodeluje zadovoljivo pri zagotavljanju njenega učinkovitega zastopanja, poznejša od navedene odločbe, tako da se lahko tožeča stranka a priori sklicuje na navedeno sodbo kot nov element pred nacionalnim sodiščem.

60      Zato Splošno sodišče meni, da postopka ni treba znova prekiniti.

C.      Ustni del postopka

61      Člen 106 Poslovnika določa:

„1.      Ustni del postopka pred Splošnim sodiščem obsega obravnavo, ki se opravi po uradni dolžnosti ali na predlog glavne stranke.

2.      Glavna stranka mora v predlogu, naj se opravi obravnava, navesti razloge, zakaj želi ustno podati navedbe. […]

3.      Če predlog iz odstavka 2 ni podan, lahko Splošno sodišče, če meni, da je na podlagi listin iz spisa v zadevi dejansko stanje dovolj razjasnjeno, odloči, da bo o tožbi odločilo brez ustnega dela postopka. […]“

62      Iz besedila člena 106 Poslovnika torej izhaja, da če ni predloga, naj se opravi obravnava, v katerem so navedeni razlogi, iz katerih želi glavna stranka ustno podati navedbe, lahko Splošno sodišče, če meni, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno, o tožbi odloči brez ustnega dela postopka.

63      Obrazložitveni memorandum osnutka poslovnika z dne 14. marca 2014, dostopen na spletišču Sodišča Evropske unije, poleg tega potrjuje, da zlasti ob upoštevanju zahtev po učinkovitem izvajanju sodne oblasti in ekonomičnosti postopka „Splošno sodišče želi imeti možnost, da ne opravi obravnave, če meni, da ni potrebna, razen če ena od glavnih strank vloži predlog, v katerem navede razloge, iz katerih želi ustno podati navedbe“.

64      V točki 142 Praktičnih določb za izvajanje Poslovnika (v nadaljevanju: PDI) je določeno, da mora glavna stranka, ki želi ustno podati navedbe na obravnavi, v treh tednih od vročitve obvestila o koncu pisnega dela postopka strankam podati obrazložen predlog v tem smislu. Natančneje je določeno, da mora ta obrazložitev izhajati iz konkretne presoje koristnosti obravnave za zadevno stranko, v njej pa je treba navesti elemente v spisu v zadevi „ali“ utemeljitev, za katere ta stranka meni, da jih je treba na obravnavi razviti „ali“ dodatno izpodbijati. Navedeno je, da se za boljše usmerjanje razprav med obravnavo „priporoča“, da obrazložitev ni splošna, ki bi se na primer sklicevala le na pomembnost zadeve. V točki 143 PDI je določeno, da če glavna stranka obrazloženega predloga ne poda v določenem roku, lahko Splošno sodišče odloči, da bo o tožbi odločilo brez ustnega dela postopka.

65      Iz člena 106 Poslovnika ter točk 142 in 143 PDI torej izhaja, da če ni podan predlog, naj se opravi obravnava, ali če je podani predlog, naj se opravi obravnava, neobrazložen, Splošno sodišče lahko odloči, da bo o tožbi odločilo brez ustnega dela postopka, če meni, da je na podlagi listin v spisu v zadevi dejansko stanje dovolj razjasnjeno.

66      V obravnavani zadevi je tožeča stranka v dopisu z dne 29. novembra 2021 stališče glede tega, ali naj se opravi obravnava, izrazila tako:

„1. Potrjujem, da iz razlogov, ki sem jih podrobno pojasnil, [tožeča stranka] trenutno ni učinkovito zastopana. Le zaradi upoštevanja roka, ki se uporablja, predlagam, naj se opravi obravnava. Vendar bi bilo treba najprej znova vzpostaviti učinkovito zastopanje [tožeče stranke].

2. V sedanjih okoliščinah ni mogoče pripraviti obravnave ali se je udeležiti.“

67      Iz navedenega dopisa z dne 29. novembra 2021 izhaja, da predlog tožeče stranke, naj se opravi obravnava, ni obrazložen. V tem predlogu ni naveden noben razlog, iz katerega tožeča stranka želi ustno podati navedbe.

68      Poleg tega je sodno tajništvo Splošnega sodišča v dopisu z dne 25. oktobra 2021, v katerem je glavni stranki obvestilo o koncu pisnega dela postopka, spomnilo na določbe člena 106(2) Poslovnika in točke 142 PDI ter glavni stranki opozorilo, da mora v okviru zdravstvene krize obrazložitev izpolnjevati zahteve iz navedene točke PDI.

69      Drži, da je tožeča stranka v predlogu, naj se opravi obravnava, trdila, da ni učinkovito zastopana.

70      Tudi ob domnevi, da tožeča stranka s tem poskuša implicitno utemeljiti neobrazložitev svojega predloga, naj se opravi obravnava, kar pa iz navedenega predloga ni razvidno, je treba šteti, da njene trditve o neobstoju učinkovitega zastopanja ni mogoče šteti za utemeljitev neobrazložitve tega predloga. Tožeči stranki zlasti okoliščina, da ni učinkovito zastopana v smislu, ki ga navaja, nikakor ni preprečevala, da navede podrobne informacije v podporo predlogu, naj se opravi obravnava.

71      Ker tožeča stranka v predlogu, naj se opravi obravnava, ni navedla nobene obrazložitve in ker jo je poleg tega sodno tajništvo Splošnega sodišča izrecno opozorilo na obveznost obrazložitve tega predloga, je treba zato šteti, da navedeni predlog, naj se opravi obravnava, ni v skladu s členom 106(2) Poslovnika.

72      V teh okoliščinah Splošno sodišče meni, da je na podlagi listin iz spisa zadeve dejansko stanje dovolj razjasnjeno, zato bo o tožbi odločilo brez ustnega dela postopka v skladu s členom 106(3) Poslovnika.

D.      Utemeljenost

1.      Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013, ker ta določba ne predvideva odločitve o razvrstitvi zadevnega subjekta kot pomembnega

73      Tožeča stranka trdi, da je izpodbijani sklep v delu, v katerem je razvrščena kot pomemben subjekt, v nasprotju s členom 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013. Ta člen naj namreč ne bi predvideval odločitve o razvrstitvi, temveč odločitev ECB, da neposredno izvaja vsa zadevna pooblastila pristojnega nacionalnega organa v zvezi z eno ali več kreditnimi institucijami, če je to potrebno za zagotovitev skladne uporabe visokih nadzornih standardov.

74      Tožeča stranka trdi, da se člen 39(5), drugi stavek, Uredbe št. 468/2014 ne sme razlagati v nasprotju s členom 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013. Podredno se sklicuje na nezakonitost člena 39(5), drugi stavek, Uredbe št. 468/2014, če bi bilo treba ta člen razlagati tako, da spreminja naravo odločitve, ki temelji na členu 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013.

75      Tožeča stranka pojasnjuje, da odločitev, sprejeta na podlagi člena 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013, ne ustreza spremembi statusa kreditne institucije. Šlo naj bi za posredovanje ECB, ki naj bi temeljilo bolj na zaskrbljenosti zaradi kakovosti nadzora, ki ga izvaja pristojni nacionalni organ, kot pa na zaskrbljenosti zaradi stopnje skladnosti zadevne kreditne institucije. Ta naj bi morala ohraniti pravico do enake obravnave kot manj pomembne institucije in naj ne bi smela biti predmet nadzora, ki je primeren le za „resnično“ pomembne institucije. Tožeča stranka navaja, da je harmonizacija nadzora v okviru EMN postopen proces in da še vedno obstajajo razlike v bančnem nadzoru med različnimi državami članicami. Dodaja, da člen 47(4) Uredbe št. 468/2014, ki ureja zadevni actus contrarius, potrjuje, da odločitev o ponovni razvrstitvi ni potrebna.

76      ECB te trditve izpodbija.

77      Člen 39(5) Uredbe št. 468/2014 določa: „ECB neposredno nadzira tudi manj pomemben nadzorovani subjekt ali manj pomembno nadzorovano skupino po odločitvi ECB, sprejeti na podlagi člena 6(5)(b) [Uredbe št. 1024/2013], kolikor bo ECB neposredno izvajala vsa ustrezna pooblastila iz člena 6(4) [Uredbe št. 1024/2013]. Za namene EMN se tak manj pomemben nadzorovani subjekt ali manj pomembna nadzorovana skupine razvrsti kot pomemben nadzorovani subjekt oziroma pomembna nadzorovana skupina.“

78      Poleg tega člen 68(5) Uredbe št. 468/2014 določa, da če ECB odloči, da je neposredni nadzor ECB nad manj pomembnim nadzorovanim subjektom ali manj pomembno nadzorovano skupino potreben zaradi zagotovitve skladne uporabe visokih nadzornih standardov, sprejme odločitev ECB v skladu z naslovom 2 dela IV te uredbe.

79      „[O]dločitev ECB v skladu z naslovom 2 [dela IV Uredbe št. 468/2014]“, kot je omenjena v členu 68(5) te uredbe, ustreza odločitvi o razvrstitvi nadzorovanega subjekta kot pomembnega, kot kaže naslov navedenega naslova 2, ki je „Postopek za razvrstitev nadzorovanih subjektov kot pomembnih nadzorovanih subjektov“.

80      Zato iz jasnega besedila člena 39(5) Uredbe št. 468/2014, ki ga potrjuje besedilo člena 68(5) te uredbe, izhaja, da če se ECB odloči izvajati neposredni bonitetni nadzor nad manj pomembno kreditno institucijo na podlagi člena 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013, mora sprejeti odločitev, s katero to institucijo razvrsti kot pomembno.

81      Tožeča stranka vseeno trdi, da je člen 39(5), drugi stavek, Uredbe št. 468/2014 v nasprotju s členom 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013, ker spreminja naravo odločitve, predvidene v zadnjenavedenem členu.

82      Čeprav v členu 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013 ni omenjeno, da če se ECB odloči sama izvajati vsa ustrezna pooblastila v zvezi z zadevno manj pomembno kreditno institucijo, sprejme odločitev, s katero to institucijo razvrsti kot pomembno, pa ta člen tega ne izključuje.

83      Prav tako, čeprav je res, da člen 47(4) Uredbe št. 468/2014, ki se nanaša na nasproten položaj, v katerem se ECB odloči končati neposredni bonitetni nadzor v primeru subjekta, ki je predmet tega nadzora na podlagi prejšnje odločitve ECB, sprejete v skladu s členom 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013, ne določa natančneje, da v tem primeru ECB sprejme odločitev o razvrstitvi zadevnega subjekta kot manj pomembnega, pa tega tudi ne izključuje. V zvezi s tem je treba poudariti, da je navedeni člen 47 tudi del naslova 2 dela IV Uredbe št. 468/2014, naslovljenega „Postopek za razvrstitev nadzorovanih subjektov kot pomembnih nadzorovanih subjektov“, in da je ta člen naslovljen „Razlogi za končanje neposrednega nadzora ECB“, kar pomeni, da je načeloma njegov namen predstaviti te razloge, in ne pojasniti, ali odločitev o končanju neposrednega bonitetnega nadzora pomeni, da ECB sprejme odločitev o razvrstitvi zadevnega subjekta kot manj pomembnega.

84      Poleg tega, ker člen 39(5), drugi stavek, Uredbe št. 468/2014 določa razvrstitev subjekta kot pomembnega, ne postavlja pod vprašaj narave odločitve, sprejete na podlagi člena 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013, ki je odločitev o razdelitvi pristojnosti na področju bonitetnega nadzora med ECB in pristojnimi nacionalnimi organi.

85      Edini učinek odločitve o razvrstitvi subjekta kot pomembnega je namreč, da ECB prevzame neposredni bonitetni nadzor nad tem subjektom v skladu s členom 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013.

86      Razvrstitev subjekta kot pomembnega, če se ECB odloči izvajati neposredni bonitetni nadzor nad tem subjektom na podlagi člena 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013, ni v nasprotju z načelom enakega obravnavanja, kot se zdi, da trdi tožeča stranka.

87      V zvezi je treba ugotoviti, da taka odločitev, ki se nanaša le na določitev pristojnega organa, ne spreminja ne bonitetnih pravil, ki veljajo za navedeni subjekt, ne nadzorniških pooblastil, ki jih ima v zvezi z njim pristojni organ za namene nadzorniških nalog, ki so ECB dodeljene z EMN.

88      Zato člen 39(5), drugi stavek, Uredbe št. 468/2014 ni v nasprotju s členom 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013.

89      Iz navedenega izhaja, da izpodbijani sklep v delu, v katerem je tožeča stranka razvrščena kot pomemben subjekt, ni v nasprotju s členom 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013.

90      Prvi tožbeni razlog je treba torej zavrniti kot neutemeljen.

2.      Četrti tožbeni razlog: bistvena kršitev postopka

91      V obravnavani zadevi je treba nato pred drugimi tožbenimi razlogi, ki se nanašajo na utemeljenost izpodbijanega sklepa, preučiti četrti tožbeni razlog, ki se nanaša na bistveno kršitev postopka.

92      V okviru četrtega tožbenega razloga tožeča stranka trdi, da je bilo v izpodbijanem sklepu storjenih več bistvenih kršitev postopka.

93      Na prvem mestu, tožeča stranka trdi, da ni bilo pripravljeno poročilo iz člena 68(3) Uredbe št. 468/2014.

94      Tožeča stranka trdi, da je v okviru arbitražnega postopka Republika Latvija priznala, da tega poročila ni, pri čemer se je sklicevala na dobre delovne odnose med KFKT in ECB. Vendar naj s temi domnevnimi dobrimi delovnimi odnosi ne bi bilo mogoče utemeljiti nepredložitve navedenega poročila, ker je to bistveni element postopka, ki naj bi bil obvezen in namenjen zaščiti interesov tožeče stranke v preglednem postopku, ki je predmet sodnega nadzora.

95      Poleg tega tožeča stranka navaja, da je na podlagi spora med Republiko Latvijo in ECB v zvezi z osebo A mogoče domnevati, da delovni odnosi med ECB in KFKT niso bili brez težav. Oseba A naj bi namreč morala odstopiti s svoje funkcije, če bi bile obtožbe proti njej podprte z dokazi, ki naj bi po mnenju Republike Latvije obstajali, vendar naj Sodišču ne bi bili razkriti v okviru zadeve C‑238/18 v sporu med njo in ECB. Tožeča stranka naj bi se spopadala z nerešenimi težavami zaradi korupcije in izgubo zaupanja v regulativni postopek zaradi pomanjkljivega sodelovanja med ECB in latvijskimi organi, zlasti KFKT. Poleg tega naj bi bila trditev o obstoju dobrih delovnih odnosov med ECB in KFKT v nasprotju z odločitvijo, sprejeto na podlagi člena 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013, ker naj bi se za tako odločitev zahteval obstoj položaja, v katerem ECB ni zadovoljna z nadzorom, ki ga izvaja pristojni nacionalni organ, in bi menila, da splošna navodila in priporočila na podlagi člena 6(5)(a) Uredbe št. 1024/2013 niso dovolj za rešitev tega položaja.

96      Na drugem mestu, tožeča stranka trdi, da ji ECB ni razkrila zahteve KFKT z dne 21. decembra 2018. Ta zahteva naj bi bila postopkovna faza iz člena 68 Uredbe št. 468/2014, izpodbijani sklep pa naj bi temeljil na njeni vsebini. Zato naj osnutek odločitve, ki je bil tožeči stranki poslan pred sprejetjem izpodbijanega sklepa, ne bi bil popoln, tako da naj bi ji bil tudi ta sklep sporočen nepopolno. S tem, da ji navedena zahteva ni bila poslana in da ji ni bila omogočena predložitev pripomb o njej, naj bi bile kršene njena pravica do obrambe, pravica do izjave in pravica do vpogleda v upravni spis.

97      Na tretjem mestu, tožeča stranka trdi, da ji ECB ni razkrila prve zahteve KFKT z dne 16. novembra 2017, naj prevzame neposredni bonitetni nadzor nad tožečo stranko. Tožeča stranka naj bi za njen obstoj izvedela šele v dopisu z dne 20. marca 2019, ki ga je pravni svetovalec Republike Latvije poslal v okviru arbitražnega postopka. Predložitev te zahteve s strani navedenega pravnega svetovalca naj bi potrjevala, da je šlo za odziv na začetek arbitražnega postopka. S tem, da navedena zahteva ni bila poslana tožeči stranki, naj bi bile kršene njena pravica do obrambe, pravica do izjave in pravica do vpogleda v upravni spis.

98      Na četrtem mestu, tožeča stranka trdi, da ECB ni sprejela odločitve o navedeni zahtevi KFKT z dne 16. novembra 2017, s čimer je kršila člen 68 Uredbe št. 468/2014.

99      Na petem mestu, tožeča stranka trdi, da njena pravica do izjave ni bila spoštovana, saj ta pravica vključuje možnost podati pripombe o konkretnih trditvah, navedenih v podporo razlogu za izpodbijani sklep, v skladu s katerim po začetku arbitražnega postopka ni pokazala zadostne želje po sodelovanju.

100    Na šestem in zadnjem mestu, tožeča stranka trdi, da izpodbijani sklep ni zadostno obrazložen. V tem sklepu naj namreč ne bi bili pojasnjeni razlogi, iz katerih je ECB menila, da je treba prevzeti neposredni nadzor nad tožečo stranko.

101    ECB te trditve izpodbija.

102    Najprej je treba preučiti trditve tožeče stranke v delu, v katerem meni, da je ECB kršila svojo obveznost obrazložitve, nato v delu, v katerem trdi, da je ECB kršila njeno pravico do obrambe, pravico do izjave in pravico do vpogleda v upravni spis, nadalje v delu, v katerem se sklicuje na nepravilnost zaradi neobstoja poročila iz člena 68(3) Uredbe št. 468/2014, in nazadnje v delu, v katerem trdi, da ECB ni sprejela odločitve o zahtevi KFKT z dne 16. novembra 2017.

a)      Očitek v zvezi s kršitvijo obveznosti obrazložitve

103    Obrazložitev, ki se zahteva zlasti v členu 296 PDEU, mora biti prilagojena naravi zadevnega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko zadevne osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in lahko pristojno sodišče izvede nadzor (glej sodbo z dne 8. maja 2019, Landeskreditbank Baden-Württemberg/ECB, C‑450/17 P, EU:C:2019:372, točka 85 in navedena sodna praksa).

104    Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, lastnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki akta ali druge osebe, ki jih akt neposredno in posamično zadeva. Ne zahteva se, da se v obrazložitvi navedejo vsi upoštevni dejanski in pravni elementi, saj je treba to, ali obrazložitev akta izpolnjuje zahteve člena 296 PDEU, presoditi ne samo ob upoštevanju njegovega besedila, ampak tudi njegovega okvira in celote pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje (glej sodbo z dne 8. maja 2019, Landeskreditbank Baden-Württemberg/ECB, C‑450/17 P, EU:C:2019:372, točka 87 in navedena sodna praksa).

105    Obveznost obrazložitve aktov institucij Unije iz člena 296 PDEU je bistvena postopkovna zahteva, ki jo je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, ki je del vsebinske zakonitosti spornega akta (glej sodbo z dne 10. julija 2008, Bertelsmann in Sony Corporation of America/Impala, C‑413/06 P, EU:C:2008:392, točka 181 in navedena sodna praksa).

106    Glede obrazložitve odločitve o razvrstitvi posameznega nadzorovanega subjekta kot pomembnega člen 39(1) Uredbe št. 468/2014 določa, da se „[n]adzorovani subjekt […] šteje za pomemben nadzorovani subjekt, če ECB tako določi v odločitvi ECB, naslovljeni na zadevni nadzorovani subjekt, po členih 43 do 49 [te uredbe], pri čemer navede razloge za tako odločitev“.

107    Poleg tega člen 33 Uredbe št. 468/2014, naslovljen „Utemeljitev nadzorniških odločitev ECB“, v odstavku 2 določa, da izjava o razlogih za nadzorniško odločitev ECB vsebuje bistvena dejstva in pravne razloge, na katerih temelji ta odločitev.

108    V obravnavani zadevi so v nasprotju s tem, kar tožeča stranka na kratko trdi v okviru četrtega tožbenega razloga, v izpodbijanem sklepu, katerega obrazložitev je bila povzeta v točkah od 23 do 27 zgoraj, navedeni razlogi, iz katerih je ECB menila, da je treba prevzeti neposredni bonitetni nadzor nad tožečo stranko. V njem so jasno in nedvoumno omenjeni njegova pravna podlaga, dejstva, na katerih temelji, zlasti priporočilo ICSID, in presoja ECB. Iz te presoje izhaja, da se je ECB odločila prevzeti neposredni bonitetni nadzor nad tožečo stranko, ker po navedbah KFKT od začetka arbitražnega postopka odziv tožeče stranke na skoraj vse nadzorniške dejavnosti še naprej ni kazal želje po vzpostavitvi uspešnega sodelovanja in ker je KFKT štela, da ji je v celoti odvzeta možnost izvajanja nadzora na visoki ravni v zvezi s tožečo stranko v skladu s standardi Unije in EMN.

109    Poleg tega je treba dodati, da je bil izpodbijani sklep sprejet v okviru, ki ga je tožeča stranka poznala. Ta je bila v rednem stiku s KFKT, ki je pazljivo spremljala tveganja, ki jim je bila izpostavljena. Bila je tudi v neposrednem stiku z ECB, saj ji je 5. julija in 12. septembra 2018 pisala in jo zaprosila za posredovanje pri njenem bonitetnem nadzoru, predsednica Nadzornega odbora ECB pa ji je v dopisu z dne 8. oktobra 2018 odgovorila, da se strinja z mnenjem KFKT, da položaj tožeče stranke zahteva poseben bonitetni nadzor. Nazadnje, poznala je vse vidike arbitražnega postopka, ki ga je sama začela.

110    Obrazložitev izpodbijanega sklepa je bila torej zadostna, da je tožeči stranki omogočila, da se seznani z utemeljitvijo tega sklepa za namene presoje njegove utemeljenosti, Splošnemu sodišču pa, da opravi nadzor.

111    Zato tožeča stranka ne more utemeljeno trditi, da je ECB kršila obveznost obrazložitve, ki je določena med drugim v členu 296 PDEU in Uredbi št. 468/2014.

b)      Očitki v zvezi s kršitvijo pravice do obrambe, pravice do izjave in pravice do vpogleda v upravni spis

112    Člen 41(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah določa, da pravica do dobrega upravljanja vključuje predvsem pravico vsake osebe, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene, in pravico vsake osebe do vpogleda v svoj spis ob spoštovanju legitimnih interesov zaupnosti ter poklicne in poslovne tajnosti.

113    Natančneje, pravica do izjave, ki je sestavni del splošnega načela spoštovanja pravice do obrambe, zagotavlja, da ima vsaka oseba možnost, da koristno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku, in to pred sprejetjem vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese (glej sodbo z dne 22. novembra 2012, M., C‑277/11, EU:C:2012:744, točka 87 in navedena sodna praksa).

114    Na podlagi člena 44(1) Uredbe št. 468/2014 ECB pri sprejemanju odločitev o razvrstitvi nadzorovanega subjekta ali nadzorovane skupine kot pomembnih v skladu z naslovom 2 dela IV te uredbe, in če ni drugače določeno, uporabi postopkovna pravila iz naslova 2 dela III navedene uredbe. V skladu z odstavkom 4 navedenega člena da ECB vsakemu zadevnemu nadzorovanemu subjektu možnost, da pred sprejetjem odločitve ECB po tem odstavku 1 predloži pisna stališča.

115    Člen 31(1) Uredbe št. 468/2014 določa, da preden lahko ECB sprejme na stranko naslovljeno nadzorniško odločitev, ki bi škodljivo vplivala na pravice te stranke, mora imeti stranka možnost, da Evropski centralni banki poda pisno izjavo o dejstvih, ugovorih in pravni podlagi, pomembnih za nadzorniško odločitev ECB; da ECB lahko da strankam možnost, če to šteje za primerno, da se o dejstvih, ugovorih in pravni podlagi, pomembnih za nadzorniško odločitev, izjavijo na sestanku, in da je treba v uradnem obvestilu, s katerim ECB da stranki možnost, da se izjavi, navesti bistveno vsebino nameravane nadzorniške odločitve ter bistvena dejstva, ugovore in pravno podlago, s katerimi namerava ECB utemeljiti svojo odločitev.

116    Člen 32 Uredbe št. 468/2014, naslovljen „Vpogled v spise v nadzorniškem postopku ECB“, v odstavku 1 določa, da je treba v nadzorniških postopkih ECB v celoti spoštovati pravico zadevnih strank do obrambe; da so v ta namen in po uvedbi nadzorniškega postopka ECB stranke upravičene do vpogleda v spis ECB, ob upoštevanju zakonitega interesa pravnih in fizičnih oseb, ki niso zadevne stranke, zaradi varovanja njihovih poslovnih skrivnosti; da ta pravica do vpogleda v spis ne zajema zaupnih informacij ter da pristojni nacionalni organi brez nepotrebnega odlašanja posredujejo ECB vsako zahtevo, ki jo prejmejo v zvezi z vpogledom v spise, povezane z nadzorniškimi postopki ECB.

117    Ker je tožeča stranka predstavila trditve na podlagi kršitve načela spoštovanja pravice do obrambe, pravice do izjave in pravice do vpogleda v upravni spis, je treba uvodoma odločiti o teh trditvah, ne da bi bilo treba preučiti, ali navedene pravice kot take pomenijo bistvene postopkovne zahteve v smislu člena 263 PDEU.

118    V obravnavani zadevi je ECB tožeči stranki poslala osnutek odločitve za predložitev pripomb.

119    Takoj je mogoče ugotoviti, da tožeča stranka ne trdi, da se izpodbijani sklep opira na dejanske in pravne elemente, ki ne bi bili omenjeni v osnutku odločitve, ki ji je bil poslan.

120    Dalje, ker tožeča stranka trdi, da ji ECB ni poslala zahteve KFKT z dne 21. decembra 2018, naj ECB izvaja neposredni bonitetni nadzor nad tožečo stranko, je treba poudariti, da je ta zahteva pomenila prvo fazo upravnega postopka, da pa je bila akt, ločen od izpodbijanega sklepa, in ni bila zavezujoča za ECB, saj se je ta za prevzem neposrednega bonitetnega nadzora nad tožečo stranko lahko odločila iz drugih razlogov od tistih, kot so navedeni v tej zahtevi, celo na lastno pobudo.

121    Poleg tega nobena določba Uredbe št. 468/2014 ne določa, da ECB tako zahtevo pristojnega nacionalnega organa po uradni dolžnosti pošlje manj pomembnemu subjektu, na katerega se ta zahteva nanaša. Ta zahteva je del upravnega spisa in tožeča stranka bi lahko v skladu s členom 32 navedene uredbe vpogledala vanj ob spoštovanju legitimnih interesov zaupnosti ter poklicne in poslovne tajnosti, če bi zaprosila za vpogled v spis.

122    Poleg tega, tudi če se je ECB v izpodbijanem sklepu oprla na nekatere preudarke, vsebovane v zahtevi KFKT z dne 21. decembra 2018, je v osnutku odločitve, ki ga je poslala tožeči stranki, in v samem izpodbijanem sklepu zadostno omenila te preudarke, tako da se za seznanitev z utemeljitvijo izpodbijanega sklepa ni treba sklicevati na zahtevo KFKT z dne 21. decembra 2018.

123    Ker tožeča stranka trdi, da ji ECB ni poslala zahteve KFKT z dne 16. novembra 2017, v kateri je ta že prej od ECB zahtevala, naj prevzame neposredni bonitetni nadzor nad tožečo stranko, je treba ugotoviti, da ta zahteva ni pomenila ene od faz upravnega postopka, ki je pripeljal do izpodbijanega sklepa, in da razlogi, na katerih temelji izpodbijani sklep, niso navedeni v tej prejšnji zahtevi. Ta očitek je torej brezpredmeten za podporo predlogom, podanim zoper izpodbijani sklep.

124    Nazadnje, ker tožeča stranka trdi, da ji ni bilo omogočeno podati pripombe o konkretnih trditvah, navedenih v podporo razlogu za izpodbijani sklep, v skladu s katerim po navedbah KFKT po začetku arbitražnega postopka ni kazala zadostne želje po sodelovanju, je treba ugotoviti, da je bilo tožeči stranki omogočeno, da poda pripombe o navedenem razlogu, ki je bil naveden v osnutku odločitve, ki ji je bil poslan, in ni povezan z drugimi trditvami.

125    ECB je torej s tem, da je tožeči stranki poslala osnutek odločitve, ne da bi ji po uradni dolžnosti posredovala druge dokumente ali elemente, kot je zahteva KFKT z dne 21. decembra 2018, v obravnavani zadevi tožeči stranki omogočila, da je koristno in učinkovito podala svoje stališče v upravnem postopku.

126    Glede pravice zadevne stranke do vpogleda v spise v nadzorniškem postopku člen 32 Uredbe št. 468/2014, na katerega določbe je bilo opozorjeno v točki 116 zgoraj, določa, da pristojni nacionalni organi brez nepotrebnega odlašanja posredujejo ECB vsako zahtevo, ki jo prejmejo v zvezi z vpogledom v spise. Iz te določbe izhaja, da vpogled v spis zahteva, da zadevna stranka vloži zahtevo.

127    V zvezi s tem iz sodne prakse izhaja, da kadar so podane dovolj natančne informacije, ki zadevnemu subjektu omogočajo, da primerno predstavi stališče o predvidenem ukrepu, načelo spoštovanja pravice do obrambe ne pomeni obveznosti, da ECB na lastno pobudo omogoči vpogled v dokumente iz spisa. ECB mora šele na podlagi zahteve zadevnega subjekta omogočiti vpogled v vse upravne dokumente v zvezi z zadevnim ukrepom, ki niso zaupni (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 31. januarja 2019, Islamic Republic of Iran Shipping Lines in drugi/Svet, C‑225/17 P, EU:C:2019:82, točka 89 in navedena sodna praksa).

128    V obravnavani zadevi pa je na eni strani, kot je bilo ugotovljeno v točki 125 zgoraj, tožeča stranka prejela zadostne informacije, da je koristno in učinkovito podala svoje stališče v upravnem postopku. Na drugi strani ni niti dokazano niti se ne zatrjuje, da je tožeča stranka zahtevala, naj se ji pošljeta zahtevi KFKT z dne 16. novembra 2017 in 21. decembra 2018, in da ji je ECB vsekakor napačno odrekla vpogled v te dokumente. Zato tožeča stranka ne more utemeljeno trditi, da je bila njena pravica do vpogleda v spis, ki se nanaša nanjo, kršena.

129    Dodatno, kršitev pravice do obrambe, zlasti pravice osebe do izjave, povzroči razglasitev ničnosti odločbe, sprejete v zadevnem upravnem postopku, le če bi bil lahko izid tega postopka, če te nepravilnosti ne bi bilo, drugačen (glej sodbo z dne 4. aprila 2019, OZ/EIB, C‑558/17 P, EU:C:2019:289, točka 76 in navedena sodna praksa).

130    V obravnavani zadevi pa iz listin iz spisa zadeve ni razvidno, da bi bil lahko izid postopka drugačen, če bi bili zahtevi KFKT z dne 16. novembra 2017 in 21. decembra 2018 poslani tožeči stranki. Tožeča stranka tega sicer ne zatrjuje.

131    Zato tožeča stranka ne more utemeljeno trditi, da je ECB kršila načelo spoštovanja pravice do obrambe ter njeno pravico do izjave in pravico do vpogleda v upravni spis.

c)      Očitek v zvezi s kršitvijo člena 68(3) Uredbe št. 468/2014 zaradi neobstoja poročila iz te določbe

132    V skladu s členom 68(3) Uredbe št. 468/2014 se zahtevi pristojnega nacionalnega organa, naj ECB izvaja neposredni bonitetni nadzor nad manj pomembnim nadzorovanim subjektom ali manj pomembno nadzorovano skupino, priloži poročilo o preteklem nadzoru in profilu tveganosti tega subjekta ali skupine.

133    V obravnavani zadevi ni sporno, da zahtevi KFKT z dne 21. decembra 2018 ni bilo priloženo poročilo iz člena 68(3) Uredbe št. 468/2014 o preteklem nadzoru in profilu tveganosti tožeče stranke.

134    Poročilo iz člena 68(3) Uredbe št. 468/2014 ECB omogoča, kot trdi sama, da oceni zahtevo za prevzem bonitetnega nadzora, ki jo vloži pristojni nacionalni organ, in prispeva k zagotavljanju usklajenega prenosa pristojnosti v zvezi s tem nadzorom, če ECB tej zahtevi ugodi.

135    Vloga navedenega poročila v sodelovanju med ECB in pristojnim nacionalnim organom za zagotovitev nemotenega prehoda nadzorniških pristojnosti je sicer omenjena v členu 43(6) Uredbe št. 468/2014.

136    Čeprav je poročilo iz člena 68(3) Uredbe št. 468/2014 obvezno, je torej namenjeno predvsem zagotovitvi nemotenega poročanja med pristojnim nacionalnim organom in ECB, in kot pravilno poudarja ta institucija, ne pomeni ne postopkovnega jamstva za zaščito interesov zadevne kreditne institucije ne, a fortiori, bistvene postopkovne zahteve v smislu člena 263 PDEU.

137    Ta preudarek je potrjen s tem, da kadar se ECB odloči, da bo po uradni dolžnosti izvajala neposredni bonitetni nadzor nad manj pomembnim subjektom, je zahteva za predložitev takega poročila s strani pristojnega nacionalnega organa le možnost, ki jo ima ECB v skladu s členom 69(1) Uredbe št. 468/2014.

138    Poleg tega v obravnavani zadevi iz zahteve KFKT z dne 21. decembra 2018 izhaja, da je ta v tej zahtevi omenila elemente v zvezi s preteklim nadzorom tožeče stranke in napotila na druge opredeljene elemente, ki jih je ECB že imela, zlasti na informacije, izmenjane v skupini za krizno upravljanje, ki je bila ustanovljena septembra 2017 in v kateri sta ECB in KFKT redno izmenjevali stališča o bonitetnem položaju tožeče stranke in morebitnih nadzorniških ukrepih, ki bi jih bilo treba sprejeti.

139    V teh okoliščinah je treba za zahtevo KFKT z dne 21. decembra 2018, tudi če ji formalno ni bilo priloženo poročilo iz člena 68(3) Uredbe št. 468/2014, šteti, da vsebuje informacije, ki morajo biti vključene v to poročilo, ali da vsaj napotuje na navedene informacije, ki jih je ECB že imela.

140    Kar zadeva trditve tožeče stranke, s katerimi izpodbija trditve, ki jih je Republika Latvija navedla v okviru arbitražnega postopka in v skladu s katerimi so med ECB in KFKT obstajali dobri delovni odnosi, je treba ugotoviti, da z navedenimi trditvami ni mogoče dokazati, da ECB ni že imela vseh upoštevnih elementov, ki morajo biti navedeni v poročilu iz člena 68(3) Uredbe št. 468/2014, preden je odločila o zahtevi KFKT, naj ECB izvaja neposredni bonitetni nadzor nad tožečo stranko.

141    Zato neobstoj poročila iz člena 68(3) Uredbe št. 468/2014 v obravnavani zadevi ni mogel povzročiti nezakonitosti izpodbijanega sklepa.

142    Poleg tega ob predpostavki, da neobstoj poročila pomeni postopkovno nepravilnost, ta nepravilnost ne more povzročiti razglasitve ničnosti celotnega izpodbijanega sklepa ali njegovega dela, razen če se ugotovi, da bi bil ta sklep brez te nepravilnosti lahko vsebinsko drugačen (glej v tem smislu sodbo z dne 11. novembra 2021, Autostrada Wielkopolska/Komisija in Poljska, C‑933/19 P, EU:C:2021:905, točka 67 in navedena sodna praksa).

143    V obravnavani zadevi iz listin iz spisa zadeve ni razvidno, da bi bil izpodbijani sklep, če bi bilo poročilo, kot je določeno v členu 68(3) Uredbe št. 468/2014, pripravljeno, lahko vsebinsko drugačen. V zvezi s tem Splošno sodišče poudarja, da tožeča stranka tega ne zatrjuje.

144    Zato je treba očitek tožeče stranke v zvezi z neobstojem poročila iz člena 68(3) Uredbe št. 468/2014 zavrniti kot neutemeljen.

d)      Očitek v zvezi z neobstojem odločitve ECB o zahtevi KFKT z dne 16. novembra 2017

145    Glede očitka tožeče stranke, da ECB ni sprejela odločitve o zahtevi KFKT z dne 16. novembra 2017, v kateri je ta predhodno od ECB zahtevala, naj izvaja neposredni bonitetni nadzor nad tožečo stranko, je dovolj ugotoviti, da to, da ECB ni odločila o tej prejšnji zahtevi, ne more povzročiti razglasitve ničnosti izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na drug postopek, ki se je začel z zahtevo KFKT z dne 21. decembra 2018.

146    Zato je treba navedeni očitek, ki se poleg tega ne nanaša na bistveno postopkovno zahtevo v smislu člena 263 PDEU, zavrniti kot brezpredmeten.

147    Poleg tega je treba za navedeni očitek šteti, da nima pravne podlage, prvič, ker ECB navaja, ne da bi bilo to prerekano, da je zahtevo KFKT z dne 16. novembra 2017 zavrnila na sestanku Nadzornega odbora 28. novembra 2017, ter, drugič, ker v skladu s členom 68(5) Uredbe št. 468/2014 ta institucija odločitev v skladu z naslovom 2 dela IV navedene uredbe, to je odločitev o razvrstitvi, ki se vroči manj pomembnemu subjektu, sprejme, če se odloči izvajati neposredni bonitetni nadzor nad zadevnim subjektom, in ne, če se odloči, da ne bo ugodila zahtevi pristojnega nacionalnega organa.

148    Zato je treba četrti tožbeni razlog zavrniti.

3.      Drugi tožbeni razlog: napačna razlaga člena 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013 v zvezi s pogoji in predmetom te določbe

149    Tožeča stranka trdi, da izpodbijani sklep temelji na napačni razlagi člena 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013 v zvezi s tremi vidiki, ki se nanašajo na pogoje uporabe in predmet tega člena.

150    Na prvem mestu, tožeča stranka trdi, da ECB ni upoštevala dejstva, da je odločitev, sprejeta na podlagi člena 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013, namenjena odpravljanju težav glede kakovosti nadzora, ki ga je v obravnavani zadevi izvajala KFKT, in ne odpravljanju kršitev pravil s strani zadevne institucije. ECB naj bi omembo „visokih nadzornih standardov“ v tej določbi napačno razlagala kot sklicevanje na „visoke standarde za skladnost“. Ta napačna razlaga naj bi bila podobna napačni preopredelitvi narave izpodbijanega sklepa, zatrjevani v prvem tožbenem razlogu. Praksa ECB naj bi potrjevala obstoj napake pri razlagi, ker je bil do zdaj člen 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013 uporabljen le v enem primeru, ki ni temeljil na domnevnih kršitvah zadevne kreditne institucije. ECB naj ne bi prevzela bonitetnega nadzora niti v primerih, v katerih so bile kršitve kreditne institucije tako velike, da je bila sprejeta odločitev o odvzemu dovoljenja.

151    Na drugem mestu, tožeča stranka navaja, da ECB ni upoštevala dejstva, da se člen 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013 nanaša posebej na „skladno“ uporabo visokih nadzornih standardov. Edina prejšnja odločitev za uporabo te določbe naj bi ponazarjala ta cilj, ker je bila namenjena zagotovitvi skladnosti nadzora v zvezi s skupino nadzorovanih subjektov v več državah članicah. Ta vidik skladnosti nadzora naj v izpodbijanem sklepu ne bi bil obravnavan.

152    Na tretjem in zadnjem mestu, tožeča stranka navaja, da v izpodbijanem sklepu ni priznana izjemna narava odločitve, sprejete na podlagi člena 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013. ECB naj bi napačno predpostavljala, da je prevzem neposrednega bonitetnega nadzora nad tožečo stranko rutinska odločitev za ECB.

153    ECB trdi, da ni storila napak pri uporabi prava, ki ji jih očita tožeča stranka.

154    Tožeča stranka z drugim tožbenim razlogom trdi, da je ECB kršila člen 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013 s treh vidikov, ki jih je treba preučiti zaporedoma.

155    Kot izhaja iz samega besedila člena 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013, je cilj te določbe zagotoviti skladno uporabo visokih nadzornih standardov.

156    Kot izhaja iz člena 67(2) Uredbe št. 468/2014, je sprejetje odločitve na podlagi člena 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013 mogoče utemeljiti s številnimi dejavniki.

157    Na prvem mestu, tožeča stranka trdi, da je ECB člen 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013 napačno razlagala tako, da je namenjen odpravljanju težav zaradi nespoštovanja zakonodaje o bonitetnem nadzoru s strani zadevnega subjekta namesto odpravljanju težav v zvezi s kakovostjo bonitetnega nadzora, ki ga zagotavlja pristojni nacionalni organ.

158    Vendar je treba ugotoviti, da ECB izpodbijanega sklepa ni sprejela zato, ker tožeča stranka ni upoštevala zakonodaje o bonitetnem nadzoru. Tožeča stranka sicer v podporo svojim trditvam ne omenja nobenega razloga iz sklepa.

159    ECB je v izpodbijanem sklepu zlasti ugotovila, da je KFKT v zahtevi, naj ECB prevzame neposredni bonitetni nadzor nad tožečo stranko, poudarila, da od začetka arbitražnega postopka odziv tožeče stranke na skoraj vse nadzorniške dejavnosti še naprej ne kaže želje po vzpostavitvi uspešnega sodelovanja, in da je KFKT menila, da ji je v celoti odvzeta možnost izvajanja nadzora na visoki ravni v zvezi s tožečo stranko.

160    Torej je ECB izpodbijani sklep dejansko sprejela iz razlogov, povezanih s tem, da je bila KFKT odvzeta možnost izvajanja nadzora na visoki ravni v zvezi s tožečo stranko, pri čemer tožeča stranka te ugotovitve poleg tega ne izpodbija.

161    Zato ECB ni storila napake pri uporabi prava, ki ji jo očita tožeča stranka.

162    Na drugem mestu, tožeča stranka meni, da ECB ni upoštevala dejstva, da se člen 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013 nanaša posebej na „skladno“ uporabo visokih nadzornih standardov.

163    Vendar tožeča stranka v podporo svojim trditvam spet ne omenja nobene točke izpodbijanega sklepa. Poleg tega je iz točke 2.1 tega sklepa izrecno razvidno, da je bilo po mnenju ECB to, da prevzame neposredni bonitetni nadzor nad tožečo stranko, potrebno za zagotovitev „skladne“ uporabe visokih nadzornih standardov, kar je v skladu s ciljem, določenim v členu 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013.

164    Drugi očitek tožeče stranke je torej treba zavrniti.

165    Na tretjem mestu, tožeča stranka trdi, da v izpodbijanem sklepu ni priznana izjemna narava odločitve, sprejete na podlagi člena 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013.

166    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da iz besedila člena 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013 in tudi iz določb Uredbe št. 468/2014 ne izhaja, da mora biti odločitev ECB, da bo sama neposredno izvajala vsa ustrezna pooblastila v zvezi z eno ali več manj pomembnimi kreditnimi institucijami, izjemne narave.

167    Tožeča stranka trdi, da je predsednica Nadzornega odbora ECB v dopisu z dne 23. aprila 2018, naslovljenem na člana Evropskega parlamenta, ki jo je vprašal, kako pogosto se je izvajalo pooblastilo iz člena 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013, omenila, da je to pooblastilo izjemne narave.

168    Vendar z dopisom iz točke 167 zgoraj ni mogoče dodati merila v člen 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013, ki izvajanja s tem povezanega pooblastila ne pogojuje z obstojem izjemnih okoliščin.

169    Poleg tega je bila ob upoštevanju priporočila ICSID tožeča stranka očitno v redkem položaju, kar zadeva bonitetni nadzor kreditnih institucij.

170    Zato ECB s tem, da v izpodbijanem sklepu ni omenila obstoja izjemnih okoliščin, ni kršila člena 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013.

171    Drugi tožbeni razlog je treba torej zavrniti kot neutemeljen.

4.      Tretji tožbeni razlog: neizpolnitev obveznosti skrbne in nepristranske analize in ocene vseh okoliščin obravnavanega primera za ugotovitev nujnosti odločitve na podlagi člena 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013

172    Tožeča stranka trdi, da ECB ni nepristransko analizirala dejanskega stanja. ECB naj bi se oprla na nejasne očitke v zvezi z ravnanjem tožeče stranke po začetku arbitražnega postopka namesto na konkreten primer nesodelovanja. Obravnavala naj ne bi vprašanja, ali so očitki, ki jih je KFKT navedla proti tožeči stranki, utemeljeni. Ta pristop naj ne bi bil sprejemljiv zaradi neobičajne narave izpodbijanega sklepa, ki bi moral biti utemeljen z neobičajnimi okoliščinami. Poleg tega naj bi se ECB pretirano oprla na presoje KFKT, ne da bi izrazila svoje stališče, kar naj bi bilo paradoksalno za tako odločitev. Taka odločitev naj bi namreč predpostavljala, da se ECB ne more več zanesti le na nadzor, ki ga zagotavlja pristojni nacionalni organ.

173    ECB te trditve izpodbija.

174    Tožeča stranka v podporo tretjemu tožbenemu razlogu v bistvu trdi, da se je ECB za sprejetje izpodbijanega sklepa oprla na nejasne očitke, ki jih je KFKT izrazila glede njenega ravnanja po začetku arbitražnega postopka, namesto da bi se sklicevala na konkreten primer nesodelovanja, ter da ni izrazila lastnega stališča o presojah KFKT.

175    Vendar ECB ni napačno uporabila prava s tem, da ni preučila, ali je ugotovitev KFKT, da tožeča stranka s svojim ravnanjem ni kazala želje po uspešnem sodelovanju, utemeljena ali ne.

176    Ker je namen odločitve, sprejete na podlagi člena 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013, zagotoviti skladno uporabo visokih nadzornih standardov, in ne odpraviti domnevno kršitev bonitetnih pravil s strani nadzorovanega subjekta, se lahko ECB namreč odloči izvajati neposredni bonitetni nadzor nad manj pomembno institucijo, ne da bi se oprla na tako kršitev.

177    V obravnavani zadevi je KFKT po začetku arbitražnega postopka in začasnih ukrepih, ki jih je sprejel ICSID, menila, da tožeča stranka ni kazala želje po uspešnem sodelovanju. Menila je tudi, da ji je v celoti odvzeta možnost izvajanja nadzora na visoki ravni v zvezi s tožečo stranko v skladu s standardi Unije in EMN.

178    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je že sama presoja KFKT glede svoje popolne nezmožnosti izvajati nadzor na visoki ravni, ki je ustrezno podprta s priporočilom ICSID in ki je tožeča stranka nikakor ni izpodbijala v upravnem postopku ali pred Splošnim sodiščem, lahko vzbudila resen dvom o sposobnosti KFKT, da zagotovi spoštovanje visokih nadzornih standardov v zvezi s tožečo stranko in utemelji nujnost prevzema bonitetnega nadzora s strani ECB.

179    Zato se je ECB lahko odločila izvajati neposredni bonitetni nadzor nad tožečo stranko, da bi zagotovila skladno uporabo visokih nadzornih standardov, ne da bi morala preučiti, ali je neobstoj želje tožeče stranke po uspešnem sodelovanju, ki ga zatrjuje KFKT, dokazan, in a fortiori ne da bi se morala opreti na konkreten primer nesodelovanja.

180    Poleg tega, čeprav je ECB dejansko kar najbolj upoštevala presoje KFKT v zvezi z bonitetnim nadzorom tožeče stranke, ni menila, da jo te presoje zavezujejo, ampak je sama presodila nujnost izvajanja neposrednega bonitetnega nadzora nad tožečo stranko, kot je izrecno razvidno iz točk 2.1 in 2.5 izpodbijanega sklepa, v katerih je ECB jasno ugotovila, da je to nujno.

181    Zlasti iz okoliščine, da ECB v izpodbijanem sklepu ni bolj obrazložila tega, ali je bila KFKT v celoti odvzeta možnost izvajanja nadzora na visoki ravni v zvezi s tožečo stranko, ni mogoče sklepati, da ni skrbno in nepristransko ocenila vseh okoliščin obravnavanega primera, saj tožeča stranka ni izpodbijala presoje KFKT v zvezi s tem.

182    Tretji tožbeni razlog je treba torej zavrniti kot neutemeljen.

5.      Peti tožbeni razlog: kršitev člena 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013, ker ECB ni izvajala diskrecijske pristojnosti v skladu s to določbo

183    Tožeča stranka trdi, da ECB v izpodbijanem sklepu ni upoštevala diskrecijske narave pristojnosti, ki jih ima na tem področju (pri čemer se sklicuje na uporabo izraza „lahko“ v členu 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013). ECB naj ne bi mogla trditi, da je izvajala diskrecijsko pristojnost, če to ni razvidno iz izpodbijanega sklepa in če ta, nasprotno, temelji na načelu, da je njegovo sprejetje nujna posledica dejstva, da so pogoji iz člena 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013 izpolnjeni.

184    ECB te trditve izpodbija.

185    Kot se strinjajo stranke, ima ECB široko diskrecijsko pravico, ko – kot v obravnavani zadevi – sprejme akt o bonitetnem nadzoru kreditne institucije (glej v tem smislu sodbo z dne 8. maja 2019, Landeskreditbank Baden-Württemberg/ECB, C‑450/17 P, EU:C:2019:372, točka 86).

186    Ta ugotovitev je potrjena s samim besedilom člena 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013 (glej v tem smislu sodbo z dne 16. maja 2017, Landeskreditbank Baden-Württemberg/ECB, T‑122/15, EU:T:2017:337, točka 61).

187    Vendar če ima uprava široko diskrecijsko pravico pri sprejemanju odločbe, ji ne obveznost obrazložitve, zahtevane v členu 296 PDEU, ne nobeno drugo pravilo ne nalaga, da to omeni v zadevni odločbi.

188    V obravnavani zadevi iz nobene listine iz spisa zadeve ni razvidno, da je ECB napačno verjela, da nima take diskrecijske pravice.

189    Predvsem sama okoliščina, da je v točki 2.5 izpodbijanega sklepa ugotovljeno, da so pogoji za to, da ECB prevzame neposredni nadzor nad tožečo stranko, izpolnjeni, ne pomeni, da je ECB napačno menila, da je v položaju omejene pristojnosti, in da svoje široke diskrecijske pravice ni uporabila, da je prišla do te ugotovitve, ali celo da je napačno uporabila pravo pri uporabi člena 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013.

190    Peti tožbeni razlog je torej treba zavrniti kot neutemeljen.

6.      Šesti tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti

191    Tožeča stranka trdi, da je z izpodbijanim sklepom kršeno načelo sorazmernosti. ECB naj ne bi mogla trditi, da je opravila analizo sorazmernosti, če to ni razvidno iz izpodbijanega sklepa in če ta namiguje na nasprotno, se pravi, da temelji na načelu, da zadostuje izpolnjevanje pogojev iz člena 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013.

192    Tožeča stranka trdi, da v izpodbijanem sklepu ni priznano, da mora biti tak sklep namenjen le primerom, v katerih je neposredni nadzor s strani ECB primeren odgovor na konkretno regulativno težavo in se z njim lahko doseže konkreten cilj varnega poslovanja, kadar ni mogoče predvideti druge manj vsiljive rešitve in je breme, naloženo zadevni instituciji, primerno glede na temeljno težavo in uresničevani cilj. V izpodbijanem sklepu naj temeljna težava ne bi bila konkretno opisana. Razlog, iz katerega naj bi bil neposredni nadzor s strani ECB primerno sredstvo za rešitev težave, naj bi bil prav tako dvoumen. Dalje, ECB naj ne bi analizirala drugih možnih ukrepov, zlasti tega, da bi si prizadevala za obnovo zaupanja v regulativni nadzor, tako da bi preučila težave v zvezi s korupcijo.

193    Tožeča stranka trdi, da je predsednica Nadzornega odbora pomen načela sorazmernosti poudarila v dopisu Evropskemu parlamentu z dne 23. aprila 2018. Kot je bilo navedeno v okviru prvega in drugega tožbenega razloga, ker naj ECB ne bi upoštevala dejstva, da je odločitev o izvajanju neposrednega bonitetnega nadzora namenjena predvsem reševanju težav v zvezi z nadzorom (namesto odpravljanju tega, da zadevna kreditna institucija ne izpolnjuje obveznosti), naj ne bi predvidela drugih metod, ki omogočajo primernejši nadzor s strani pristojnega nacionalnega organa, na primer zagotovitev primernega svetovanja. V skladu s členom 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013 naj bi se stalno visoka raven nadzora zagotavljala predvsem z uredbami, smernicami ali splošnimi navodili, danimi pristojnim nacionalnim organom. ECB naj bi morala presoditi, koliko je skladno uporabo visokih nadzornih standardov mogoče zagotoviti s primernimi splošnimi navodili.

194    ECB odgovarja, da ni kršila načela sorazmernosti.

195    Načelo sorazmernosti zahteva, da so akti institucij Unije primerni za uresničitev legitimnih ciljev zadevne ureditve in ne presegajo okvirov, ki so potrebni za doseganje teh ciljev, pri čemer se pri več primernih ukrepih izbere najmanj omejujoč, povzročene neugodnosti pa ne smejo biti nesorazmerne s cilji, ki se uresničujejo (sodbi z dne 22. januarja 2013, Sky Österreich, C‑283/11, EU:C:2013:28, točka 50, in z dne 6. septembra 2017, Slovaška in Madžarska/Svet, C‑643/15 in C‑647/15, EU:C:2017:631, točka 206).

196    Presojo sorazmernosti ukrepa je treba uskladiti s spoštovanjem diskrecijske pravice, ki je bila ob njegovem sprejetju priznana institucijam Unije (glej sodbo z dne 8. maja 2019, Landeskreditbank Baden-Württemberg/ECB, C‑450/17 P, EU:C:2019:372, točka 53 in navedena sodna praksa).

197    V obravnavani zadevi je bilo z izpodbijanim sklepom mogoče uresničiti cilj zagotoviti skladno uporabo visokih nadzornih standardov.

198    Z izpodbijanim sklepom je bilo namreč mogoče odpraviti zaskrbljenost KFKT glede varnega poslovanja, tako da se je zagotovilo, da bo tožečo stranko odslej neposredno nadziral organ, ki lahko uporablja vsa svoja nadzorniška pooblastila.

199    V zvezi s tem je treba poudariti, da je ECB, kot sama poudarja, ob upoštevanju priporočila ICSID primernejša za zagotavljanje neposrednega bonitetnega nadzora nad tožečo stranko kot KFKT.

200    Poleg tega alternativni ukrepi, ki jih je predlagala tožeča stranka, in sicer, prvič, da ECB preuči težave v zvezi s korupcijo in, drugič, da ECB zagotovi svetovanje ali KFKT pošlje uredbe, smernice ali splošna navodila, niso bili primerni manj omejujoči ukrepi glede na uresničevani cilj.

201    ECB namreč upravičeno trdi, da nima pristojnosti, da bi sama opravila preiskavo dejanj korupcije, in da v zvezi s tem sodeluje s pristojnimi nacionalnimi organi. ECB tudi ni pristojna, da pristojnemu nacionalnemu organu izda individualne smernice (glej v tem smislu sodbo z dne 16. maja 2017, Landeskreditbank Baden-Württemberg/ECB, T‑122/15, EU:T:2017:337, točka 61).

202    Vsekakor z alternativnimi ukrepi, ki jih je predlagala tožeča stranka, ne bi bilo mogoče odgovoriti na zaskrbljenost KFKT, ki je utemeljevala izpodbijani sklep. Ker bi neposredni bonitetni nadzor nad tožečo stranko ostal v pristojnosti KFKT, bi ta še vedno menila, da je prikrajšana za izvajanje istih nadzorniških pooblastil, kot so priznana vsem drugim nadzornikom znotraj EMN.

203    Poleg tega iz listin iz spisa zadeve ni razvidno, da je izpodbijani sklep tožeči stranki povzročil nevšečnosti, tako da se alternativni ukrepi, ki jih je ta predlagala, ne bi mogli šteti za manj omejujoče od ukrepa, izvedenega z izpodbijanim sklepom.

204    Izpodbijani sklep, s katerim se zgolj spreminjajo pristojnosti ECB in KFKT, namreč ne spreminja ne bonitetnih pravil, ki se uporabljajo, ne nadzorniških pooblastil, ki jih ima v zvezi s tožečo stranko pristojni organ za namene nadzorniških nalog, ki so ECB dodeljene z EMN.

205    Nazadnje, trditev tožeče stranke o „bremenu, naloženem zadevni instituciji“, ni ne podprta ne dokazana.

206    Šesti tožbeni razlog je torej treba zavrniti kot neutemeljen.

7.      Sedmi tožbeni razlog: kršitev načela nemo auditur propriam turpitudinem allegans

207    Tožeča stranka trdi, da je z izpodbijanim sklepom kršeno načelo nemo auditur propriam turpitudinem allegans, ker niti KFKT niti ECB nista upoštevali lastne odgovornosti za izgubo verodostojnosti nadzorniškega postopka, ki naj bi bila posledica njune zavrnitve ali nezmožnosti učinkovitega obravnavanja težav zaradi korupcije, kot kaže spor med Republiko Latvijo in ECB pred Sodiščem.

208    ECB te trditve izpodbija.

209    V skladu z načelom nemo auditur propriam turpitudinem allegans se nihče ne more sklicevati na svoje oporečno dejanje.

210    Za sklicevanje na načelo nemo auditur propriam turpitudinem allegans je treba dokazati protipravno ravnanje, ki se lahko pripiše ECB (glej po analogiji sodbo z dne 20. januarja 2021, ABLV Bank/EOR, T‑758/18, EU:T:2021:28, točka 170).

211    Tožeča stranka pa ne navaja, kateri akt natančno očita ECB, ko se sklicuje na zavrnitev ali nezmožnost ECB in KFKT, da učinkovito obravnavata težave zaradi korupcije. Poleg tega je treba glede narave zadevnih dejanj korupcije ugotoviti, da se na eni strani kazenska preiskava, ki je privedla do obdolžitve osebe A, ne nanaša na tožečo stranko, ampak na tretjo latvijsko banko, in da na drugi strani tožeča stranka v zvezi z dejanji korupcije, ki jih je prijavila oseba CR, navaja, da latvijski organi niso pravilno preiskovali in niso uspeli pred sodišče privesti osebe A in njenih sodelavcev.

212    Ob predpostavki, da tožeča stranka meni, da mora ECB opraviti preiskavo v zvezi z dejanji korupcije, ki jih je prijavila oseba CR, kar ni razvidno iz trditev, ki jih je predstavila v podporo temu tožbenemu razlogu, ECB upravičeno trdi, da nima pristojnosti, da bi sama opravila preiskavo takih dejanj, in da v zvezi s tem sodeluje s pristojnimi nacionalnimi organi.

213    Poleg tega tudi ob domnevi, da je ECB storila napako s tem, da ni opravila preiskave v zvezi z dejanji korupcije, ki jih je prijavila oseba CR, ni dokazano, da je zaradi te napake nezakonit izpodbijani sklep, ki ne temelji na sistemski nezmožnosti KFKT, da opravlja svoje naloge, temveč na njeni nezmožnosti, da izvaja bonitetni nadzor na visoki ravni v zvezi s tožečo stranko zaradi priporočila ICSID.

214    To, da je ECB vložila tožbo zoper odločbo z dne 19. februarja 2018, s katero je KNAB osebi A začasno prepovedal opravljanje funkcije guvernerja centralne banke Latvije (zadeva C‑238/18), na kar se sklicuje tožeča stranka, ne more biti element, s katerim bi se lahko dokazalo, da je ECB storila napako.

215    Poleg tega tožeča stranka ne pojasnjuje, kako bi bilo treba za ECB šteti, da se poskuša v okviru te zadeve opreti na lastno protipravno ravnanje.

216    Zato kršitev načela nemo auditur propriam turpitudinem allegans ni dokazana.

217    Sedmi tožbeni razlog je torej treba zavrniti kot neutemeljen.

8.      Osmi tožbeni razlog: kršitev načela enakega obravnavanja

218    Tožeča stranka trdi, da je z izpodbijanim sklepom kršeno načelo enakega obravnavanja. S tem sklepom naj bi se zanjo uporabilo drugačno obravnavanje od tistega, ki se uporablja za druge manj pomembne kreditne institucije. Čeprav so bili izraženi resni dvomi o nadzoru KFKT, naj razlog, iz katerega je bila samo tožeča stranka deležna posebnega obravnavanja s strani KFKT in ECB, ne bi bil jasen. Dejstvo, da so tožeča stranka in njeni delničarji zavrnili sodelovanje na podlagi dejanj korupcije, naj ne bi bilo legitimen razlog za naložitev posebnih bremen tožeči stranki. Ta se sklicuje na primere, v katerih naj ECB ne bi prevzela neposrednega nadzora, čeprav je bilo treba zadevnim bankam odvzeti dovoljenje in je ECB v sklepu o odvzemu dovoljenja naštela konkretna dejanja nesodelovanja.

219    ECB izpodbija trditve tožeče stranke.

220    Z načelom enakega obravnavanja kot splošnim načelom prava Unije se zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (glej sodbo z dne 6. junija 2019, P. M. in drugi, C‑264/18, EU:C:2019:472, točka 28 in navedena sodna praksa).

221    S kršitvijo načela enakega obravnavanja zaradi različnega obravnavanja je predpostavljeno, da so zadevni položaji primerljivi glede na vse njihove značilnosti (sodba z dne 16. decembra 2008, Arcelor Atlantique et Lorraine in drugi, C‑127/07, EU:C:2008:728, točka 25).

222    Ugotoviti je treba, da čeprav se tožeča stranka sklicuje na kršitev načela enakega obravnavanja v primerjavi z drugimi manj pomembnimi kreditnimi institucijami, v zvezi s katerimi ni bila sprejeta odločitev, da ECB prevzame neposredni bonitetni nadzor, ni dokazano, da so bile te institucije v položaju, ki je primerljiv s položajem tožeče stranke.

223    V zvezi s tem, ker tožeča stranka trdi, da ECB ni prevzela neposrednega bonitetnega nadzora nad kreditnimi institucijami, katerih dovoljenja so morala biti odvzeta ob upoštevanju konkretnih primerov nesodelovanja, je treba ugotoviti, da položaj teh institucij ni primerljiv s položajem tožeče stranke, ker v zvezi z njimi ni bil sprejet ukrep, kot je priporočilo ICSID.

224    Poleg tega izpodbijani sklep s tem, da zagotavlja, da tožečo stranko odslej kot vse druge kreditne institucije, ki so predmet bonitetnega nadzora v okviru EMN, neposredno nadzira nadzornik, ki lahko uporabi vsa svoja nadzorniška pooblastila, zagotavlja uporabo načela enakega obravnavanja.

225    Poleg tega ob upoštevanju tega, kar je bilo poudarjeno v točkah 204 in 205 zgoraj, ni dokazano, da so kreditne institucije, ki so pod neposrednim bonitetnim nadzorom ECB, obravnavane drugače kot institucije, ki so pod neposrednim nadzorom KFKT, in še manj, da jim je naloženo posebno breme.

226    Osmi tožbeni razlog je torej treba zavrniti kot neutemeljen.

9.      Deveti tožbeni razlog: kršitev načel varstva legitimnih pričakovanj in pravne varnosti

227    Tožeča stranka trdi, da sta z izpodbijanim sklepom kršeni načeli varstva legitimnih pričakovanj in pravne varnosti.

228    Na prvem mestu, tožeča stranka trdi, da izpodbijani sklep ni jasen in da vzbuja neupravičeno negotovost. V sklepu o prevzemu neposrednega bonitetnega nadzora naj bi moralo biti navedeno, kako se bodo bonitetne zahteve spremenile in koliko časa bo ECB glavni bonitetni nadzornik. Izpodbijani sklep pa naj ne bi vseboval ničesar o teh vprašanjih, ker naj v njem ne bi bila opredeljena nobena konkretna težava, ki bi jo bilo treba obravnavati. V njem naj bi se nejasno nakazovalo, da je treba tožečo stranko kaznovati, ker KFKT meni, da tožeča stranka po začetku arbitražnega postopka ni kazala želje po sodelovanju. Dobesedna razlaga izpodbijanega sklepa naj bi namigovala, da bo neposredni nadzor ECB prenehal, ko bo ta prepričana, da je tožeča stranka pokazala željo po sodelovanju. Kaj bi se v ta namen konkretno zahtevalo, naj ne bi bilo jasno, ker v izpodbijanem sklepu ni naveden niti en primer nesodelovanja tožeče stranke s KFKT. To naj bi lahko pomenilo, da bi bilo treba arbitražni postopek prekiniti, da bi bila tožeča stranka izvzeta iz neposrednega nadzora ECB, in da bi se tožeča stranka morala vzdržati uporabe vseh drugih pravnih sredstev, kar naj bi bil nezakonit cilj.

229    Poleg tega tožeča stranka trdi, da ker v izpodbijanem sklepu ni opisana temeljna težava, ki jo je treba rešiti, ni mogoče napovedati, katere materialne spremembe bodo zaradi posredovanja ECB vnesene v bonitetne zahteve. Prvotna izkušnja tožeče stranke z ECB, zlasti ob inšpekcijskem pregledu na kraju samem, za katero se je ta institucija odločila, naj bi vzbujala vtis, da ECB sprejema nov pristop in ne šteje, da jo zavezuje prejšnja presoja KFKT, kot je presoja glede ocene sredstev. To naj bi pri tožeči stranki vzbujalo pretirano pravno negotovost, ki je ne more upravičiti noben legitimen cilj v zvezi z varnim poslovanjem.

230    Na drugem mestu, tožeča stranka meni, da je izpodbijani sklep v nasprotju s spoštovanjem legitimnih pričakovanj, ki temeljijo na njenih prejšnjih stikih s KFKT in ECB. Čeprav naj bi bilo načelo varstva legitimnih pričakovanj ključnega pomena v okviru bančnega nadzora, naj nobeden od stikov med tožečo stranko in KFKT ali ECB ne bi vzbujal vtisa, da se lahko sprejme odločitev na podlagi člena 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013. Začasni sporazum, dosežen v arbitražnem postopku, naj bi namigoval nasprotno, prav tako tudi dejstvo, da ECB ni vsebinsko odgovorila na številne poskuse tožeče stranke, da z njo začne konstruktiven dialog.

231    ECB trdi, da ni kršila načel varstva legitimnih pričakovanj in pravne varnosti.

232    Načelo pravne varnosti zahteva, da so pravna pravila jasna, natančna in imajo predvidljive učinke, predvsem kadar imajo lahko neugodne posledice za posameznike in podjetja (glej sodbo z dne 30. aprila 2019, Italija/Svet (Ribolovna kvota za sredozemsko mečarico), C‑611/17, EU:C:2019:332, točka 111 in navedena sodna praksa).

233    Pravica do sklicevanja na varstvo legitimnih pričakovanj, ki izhaja iz načela pravne varnosti, se posebej nanaša na vsakega posameznika, ki je v položaju, iz katerega izhaja, da mu je uprava Unije vzbudila utemeljena pričakovanja. Zagotovila, ki lahko – ne glede na obliko, v kateri so bila sporočena – vzbudijo taka pričakovanja, so natančne, brezpogojne in usklajene informacije iz pooblaščenih in zanesljivih virov. Nasprotno pa se nihče ne more sklicevati na kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj, kadar ni natančnih zagotovil, ki bi mu jih dala uprava (sodba z dne 30. aprila 2019, Italija/Svet (Ribolovna kvota za sredozemsko mečarico), C‑611/17, EU:C:2019:332, točka 112).

234    Na prvem mestu, ugotoviti je treba, da je izpodbijani sklep nedvoumen.

235    Konkretno, v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, v sklepu, sprejetem na podlagi člena 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013, ne sme biti navedeno, kako se bodo bonitetne zahteve spremenile, ker ta sklep sam po sebi pravzaprav ne vpliva na bonitetna pravila, ki se uporabljajo. V zvezi s tem trditev tožeče stranke, da njena izkušnja z ECB, zlasti ob inšpekcijskem pregledu na kraju samem, za katero se je ta institucija odločila, „vzbuja vtis“, da ECB sprejema nov pristop, ni upoštevna, ker ni povezana z jasnostjo samega izpodbijanega sklepa. Poleg tega ta trditev nima podlage, ker ni elementov, ki bi dokazovali resničnost zatrjevanega novega pristopa.

236    V sklepu, sprejetem na podlagi člena 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013, ne sme biti navedeno niti, koliko časa bo ECB zadolžena za neposredni bonitetni nadzor nad zadevnim subjektom, ker v skladu s členom 47(4) Uredbe št. 468/2014 ECB sprejme odločitev, s katero se neposredni nadzor ECB konča, če po njeni razumni presoji ta nadzor ni več potreben za zagotovitev skladne uporabe visokih nadzornih standardov.

237    Na drugem mestu, iz listin iz spisa zadeve vsekakor izhaja, da tožeča stranka ni dobila natančnih zagotovil, da ECB ne bo prevzela njenega neposrednega bonitetnega nadzora.

238    V zvezi s tem se tožeča stranka sklicuje na priporočilo ICSID, vendar ne pojasnjuje, kako bi ti ukrepi, ki jih ni sprejela ECB, lahko pomenili taka natančna zagotovila.

239    Glede izmenjave informacij med tožečo stranko in ECB je treba ugotoviti, da ne le, da se ECB v okviru teh izmenjav ni zavezala, da ne bo sprejela odločitve na podlagi člena 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013, ampak je tožeča stranka sama v dopisu z dne 5. julija 2018 prosila, naj ECB posreduje v njenem bonitetnem nadzoru.

240    Zato tožeča stranka ne more utemeljeno trditi, da je ECB kršila načeli pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj.

241    Deveti tožbeni razlog je torej treba zavrniti kot neutemeljen.

10.    Deseti tožbeni razlog: kršitev člena 19 in uvodne izjave 75 Uredbe št. 1024/2013 ter zloraba pooblastil

242    Tožeča stranka trdi, da je ECB kršila člen 19 in uvodno izjavo 75 Uredbe št. 1024/2013, ki zahtevata, da ECB izpolnjuje svoje obveznosti brez vsakršnega političnega vpliva, to pa je zahteva, ki naj bi jo ECB kršila s sprejetjem sklepa, ki naj bi bil predvsem odgovor na začetek arbitražnega postopka. Ta postopek naj bi bolj ustrezal legitimni uporabi pravnega sredstva in obliki konstruktivnega reševanja sporov kot pa sovražnemu dejanju. Poleg tega naj bi bil izpodbijani sklep obrazložen z željo po poseganju v polni učinek arbitražnega postopka in zlasti začasnega sporazuma, doseženega v okviru tega postopka. Obstoj prejšnje nerazkrite zahteve KFKT, naj ECB prevzame nadzor nad tožečo stranko, naj bi to potrjeval. Ker je arbitraža oblika reševanja sporov in posledično oblika sodelovanja, naj bi KFKT, in ne tožeča stranka, zavrnila sodelovanje.

243    ECB te trditve izpodbija.

244    V skladu s členom 19(1) Uredbe št. 1024/2013 ECB in pristojni nacionalni organi, ki delujejo v okviru EMN, pri opravljanju nalog, ki se nanje prenesejo s to uredbo, ravnajo neodvisno, člani Nadzornega odbora in usmerjevalnega odbora pa ravnajo neodvisno in objektivno v interesu Unije kot celote ter ne zahtevajo niti ne sprejemajo navodil institucij ali organov Unije, katere koli vlade države članice ali katerega koli drugega javnega ali zasebnega organa.

245    V uvodni izjavi 75 te uredbe je navedeno, da bi ECB za to, da bi nadzorniške naloge, ki se prenesejo nanjo, izvajala učinkovito, morala te naloge opravljati povsem neodvisno, zlasti brez vsakršnega neprimernega političnega vpliva in vmešavanja zadevnega sektorja, ki bi lahko vplivala na njeno operativno neodvisnost.

246    Za akt, pri katerem so bila zlorabljena pooblastila, gre lahko le, če je na podlagi objektivnih, upoštevnih in skladnih indicev mogoče sklepati, da je bil sprejet samo ali vsaj odločilno za druge cilje kot tiste, zaradi katerih je bilo zadevno pooblastilo dano, ali za izognitev postopku, ki je s Pogodbo DEU posebej določen za obravnavanje okoliščin obravnavanega primera (sodbi z dne 14. decembra 2004, Swedish Match, C‑210/03, EU:C:2004:802, točka 75, in z dne 8. decembra 2020, Madžarska/Parlament in Svet, C‑620/18, EU:C:2020:1001, točka 82).

247    V obravnavani zadevi iz listin iz spisa zadeve ni razvidno, da je bil izpodbijani sklep sprejet za druge cilje, kot je cilj, da se v zvezi s tožečo stranko zagotovi skladna uporaba visokih nadzornih standardov v skladu s členom 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013.

248    Zlasti, čeprav je v izpodbijanem sklepu upoštevano priporočilo ICSID, iz listin iz spisa zadeve ni razvidno, da je njegov namen tožeči stranki preprečiti, da izvede arbitražni postopek proti Republiki Latviji.

249    Tožeča stranka poleg tega ne trdi, da je treba priporočilo ICSID razlagati tako, da je njegov polni učinek omejevanje ECB pri izvajanju njenih nadzorniških pooblastil v zvezi s tožečo stranko ali izvzetje tožeče stranke iz bonitetnega nadzora, ki ga izvaja organ, ki ni KFKT in ki ima vsa nadzorniška pooblastila. Kot je bilo že poudarjeno, je tožeča stranka sama v dopisu z dne 5. julija 2018 zaprosila, naj ECB posreduje v njenem bonitetnem nadzoru.

250    Kar zadeva prvo zahtevo KFKT z dne 16. novembra 2017, naj ECB prevzame neposredni bonitetni nadzor nad tožečo stranko, čeprav ECB ne zanika, da tožeča stranka o tej zahtevi ni bila obveščena, ko je bila poslana ECB, ta okoliščina sama po sebi ne more dokazati, da se z izpodbijanim sklepom uresničuje cilj, ki ni povezan z varnim poslovanjem. Kot je bilo poudarjeno v točki 121 zgoraj, nobena določba Uredbe št. 468/2014 ne določa, da se taka zahteva po uradni dolžnosti pošlje zadevnemu subjektu. Poleg tega je ta zahteva vsebovana v spisu zadeve, tožeči stranki pa je bilo omogočeno, da poda morebitne pripombe v zvezi z navedeno zahtevo.

251    Deseti tožbeni razlog je torej treba zavrniti kot neutemeljen.

252    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba tožbo zavrniti kot neutemeljeno.

VI.    Stroški

253    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, ji je treba v skladu s predlogom ECB naložiti plačilo stroškov ECB.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      PNB Banka AS nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Evropska centralna banka (ECB).

Gervasoni Madise Nihoul

Frendo       Martín y Pérez de Nanclares

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 7. decembra 2022.

Podpisi

*      Jezik postopka: angleščina.