Language of document : ECLI:EU:T:2021:780

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)

z dne 10. novembra 2021(*)

„Državne pomoči – Trg električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov energije, vključno s fotonapetostno energijo – S francosko zakonodajo določena obveznost nakupa električne energije po ceni, ki je višja od tržne cene – Zavrnitev pritožbe – Člen 12(1) in člen 24(2) Uredbe (EU) 2015/1589 – Področje uporabe“

V zadevi T‑678/20,

Solar Electric Holding s sedežem v Le Lamentinu (Francija),

Solar Electric Guyane s sedežem v Le Lamentinu,

Solar Electric Martinique s sedežem v Le Lamentinu,

Société de production d’énergies renouvelables s sedežem v Le Lamentinu,

ki jih zastopa S. Manna, odvetnica,

tožeče stranke,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopata B. Stromsky in A. Bouchagiar, agenta,

tožena stranka,

zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti sklepa Komisije z dne 3. septembra 2020 o zavrnitvi pritožbe tožečih strank z dne 20. junija 2020 v zvezi z nezakonitimi državnimi pomočmi za fotonapetostne naprave tožečih strank,

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),

v sestavi J. Svenningsen, predsednik, R. Barents in J. Laitenberger (poročevalec), sodnika,

sodni tajnik: E. Coulon,

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Namen loi no 2000-108, du 10 février 2000, relative à la modernisation et au développement du service public de l’électricité (zakon št. 2000-108 z dne 10. februarja 2000 o modernizaciji in razvoju javne službe za električno energijo) (JORF z dne 11. februarja 2000, str. 2143) je spodbujanje razvoja energije iz obnovljivih virov na francoskem ozemlju. V ta namen je bila z navedenim zakonom uvedena obveznost nakupa, ki je bila prevzeta v členu L.314-1 in naslednjih code de l'énergie (zakonik o energiji) ter v skladu s katero morajo družba Électricité de France (EDF) in distributerji, ki niso nacionalizirani in ki so navedeni v členu 23 loi no 46-628, du 8 avril 1946, sur la nationalisation de l’électricité et du gaz (zakon št. 46-628 z dne 8. aprila 1946 o nacionalizaciji električne energije in plina), na zahtevo zadevnih proizvajalcev skleniti pogodbo o nakupu električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov energije, vključno s fotovoltaično energijo, za obdobje 20 let in po ceni, ki se določi z ministrskim tarifnim odlokom. Stroški, ki so jih imeli družba EDF in distributerji, ki niso nacionalizirani in ki so navedeni v členu 23 zakona št. 46-628, zaradi obveznosti nakupa, so bili do 31. decembra 2015 na podlagi décret no 2004-90, du 28 janvier 2004, relatif à la compensation de charges de service public d’électricité (uredba št. 2004-90 z dne 28. januarja 2004 o nadomestilu stroškov javne službe za električno energijo) predmet mehanizma za popolno nadomestitev, financiranega s prispevkom za javno službo za električno energijo, ki se je zaračunal odjemalcem električne energije. Ti stroški se od 1. januarja 2016 nadomestijo iz posebnega namenskega računa za energetsko tranzicijo, ki se financira z dajatvami na porabo energentov.

2        Tarifni odloki, kakršni je tisti, naveden v točki 1 zgoraj, so bili sprejeti med drugim 10. julija 2006 (v nadaljevanju: tarifni odlok 2006), 12. januarja 2010 (v nadaljevanju: tarifni odlok 1/2010), 31. avgusta 2010 (v nadaljevanju: tarifni odlok 8/2010), 4. marca 2011 in 9. maja 2017. Čeprav je veljaven le še zadnjenavedeni odlok, se preostali tarifni odloki, ki so bili medtem razveljavljeni, še naprej uporabljajo v delu, v katerem je nakupna cena električne energije, ki je bila plačana med celotnim trajanjem pogodbe o nakupu, to je 20 let, tista, ki je določena v tarifnem odloku, ki je veljala na dan, ko je proizvajalec vložil popoln zahtevek za priključitev na javno omrežje.

3        Solar Electric Holding, to je holdinška družba, ki 100‑odstotno obvlada hčerinski družbi Solar Electric Guyane in Solar Electric Martinique, zadolženi za razvoj in izgradnjo projektov za proizvodnjo električne energije iz fotonapetostnih virov energije v Gvajani oziroma na Martiniku, ter hčerinsko družbo Société de production d’énergies renouvelables (Soproder), zadolženo za upravljanje teh različnih fotonapetostnih naprav, je z družbo EDF sklenila pogodbe o nakupu električne energije na podlagi tarifnih odlokov, navedenih v točki 1 zgoraj. Družba Soproder je bila torej znotraj skupine, ki jo sestavljajo te različne družbe, tista, ki je bila neposredno in takoj upravičena do preferencialnih tarif, določenih v teh odlokih.

4        Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija), ki je odločalo o odškodninskih zahtevkih, je s sodbo z dne 18. septembra 2019 razsodilo, da ukrepi, ki temeljijo na tarifnih odlokih 2006 in 1/2010, s katerima se je izvajal mehanizem obveznega nakupa po višji ceni od tržne, pomenijo nezakonite državne pomoči, ker niso bili priglašeni Evropski komisiji v skladu s členom 108(3) PDEU.

5        Poleg tega je Komisija z dopisom z dne 26. marca 2020, poslanim tožečim strankam, to je družbam Solar Electric Holding, Solar Electric Guyane, Solar Electric Martinique in Soproder, potrdila, da ji ukrepi, ki temeljijo na tarifnih odlokih 2006, 1/2010 in 8/2010, niso bili priglašeni.

6        Tožeče stranke so 20. junija 2020 Komisiji poslale pritožbeni obrazec v zvezi z nezakonitimi državnimi pomočmi, kot je določen v členu 24(2) Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 [PDEU] (UL 2015, L 248, str. 9). V tem obrazcu so tožeče stranke navedle, da so se sheme pomoči, ki so izhajale iz tarifnih odlokov 2006, 1/2010 in 8/2010, izvajale, čeprav se Komisija ni nikoli izrekla o njihovi združljivosti z notranjim trgom, in da neobstoj sklepa Komisije po njihovem mnenju ustvarja pravno praznino v škodo vseh francoskih proizvajalcev električne energije, ki to energijo proizvajajo iz fotovoltaičnih virov energije, ker bi bilo mogoče prihodke iz pogodb, sklenjenih po tarifi, določeni z navedenimi odloki, mogoče izpodbijati in ker bi lahko bili ti prihodki predmet ukrepov za zagotovitev vračila. Glede na informacije, ki so jih tožeče stranke zagotovile v tem obrazcu, pa naj bi bili mehanizmi podpore proizvodnje električne energije iz fotonapetostnih virov energije, ki izhajajo iz tarifnih odlokov 2006, 1/2010 in 8/2010, združljivi z notranjim trgom. Tožeče stranke so v tem obrazcu, natančneje v njegovih oddelkih 3.4, 8 in 9.3, ob sklicevanju na člen 108(1) PDEU in člen 12(1) Uredbe 2015/1589, „Komisijo pozvale, naj se izrecno opredeli glede združljivosti shem pomoči, ki izhajajo iz [navedenih] odlokov“.

7        Službe Komisije so z dopisom z dne 1. julija 2020 postavile več vprašanj in zahtev za dodatne informacije, na katere so tožeče stranke odgovorile z elektronsko pošto z dne 31. avgusta 2020.

8        Komisija je z dopisom z dne 3. septembra 2020 zavrnila pritožbo tožečih strank z dne 20. junija 2020 v zvezi z nezakonitimi državnimi pomočmi za fotonapetostne naprave tožečih strank (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), pri čemer je med drugim navedla:

„[Generalni direktorat za konkurenco] meni, da je treba vašo pritožbo zavrniti, ker predmet ne spada na področje uporabe členov 12(1) in 24(2) [Uredbe 2015/1589] […]

Pritožnice od Komisije zahtevajo, naj se izreče o združljivosti shem pomoči, kot da bi zastopale Francijo v postopku kvazipriglasitve. Tako predmet vaše pritožbe ne spada na področje uporabe členov 12(1) in 24(2) [Uredbe 2015/1589], zaradi česar jo je treba zavrniti […]

Zahvaljujemo se vam za informacije, ki ste nam jih posredovale. Komisija jih bo shranila kot splošne informacije o trgu.“

 Postopek in predlogi strank

9        Tožeče stranke so v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 12. novembra 2020 vložile to tožbo.

10      Odgovor na tožbo je bil v sodnem tajništvu sodišča vložen 27. januarja 2021.

11      Splošno sodišče je s sklepom z dne 2. februarja 2021 v skladu s členom 83(1) svojega poslovnika odločilo, da druga izmenjava vlog ni potrebna.

12      Tožeče stranke so z dopisom z dne 15. aprila 2021 na podlagi člena 106(1) Poslovnika predlagale, naj se opravi obravnava.

13      Splošno sodišče je 4. junija 2021 v okviru ukrepov procesnega vodstva strankam postavilo vprašanje za pisni odgovor, na katero so te odgovorile 21. junija 2021.

14      Tožeče stranke so z dopisom z dne 9. julija 2021 Splošno sodišče obvestile, da umikajo svoj predlog, naj se opravi obravnava.

15      Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj izpodbijani sklep razglasi za ničen.

16      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožečim strankam naloži plačilo stroškov postopka.

 Pravo

17      Tožeče stranke v utemeljitev tožbe navajajo tri tožbene razloge, od katerih se prvi nanaša na kršitev člena 24(2) Uredbe 2015/1589, drugi na kršitev člena 12(1) iste uredbe in tretji na obveznost, ki je naložena Komisiji, da zagotovi uporabo Pogodbe DEU.

 Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 24(2) Uredbe 2015/1589

18      Tožeče stranke v okviru prvega tožbenega razloga ob sklicevanju na besedilo člena 24(2) Uredbe 2015/1589 trdijo, da to, da je pomoč nezakonita, zadostuje, da je lahko ta pomoč predmet pritožbe, ki je dopustna na podlagi tega člena. Člen 24(2) navedene uredbe naj nikakor ne bi določal dodatnega pogoja, povezanega s tem, da bi moral biti namen te pritožbe doseči, da bi se zadevna pomoč razglasila za nezdružljivo. Čeprav je po mnenju tožečih strank v praksi redko ali celo brez primere, da bi zainteresirana stranka vložila pritožbo zoper nezakonito in združljivo pomoč, naj ta izjemnost ne bi mogla povzročiti, da ta pritožba ne bi spadala na področje uporabe člena 24(2) Uredbe 2015/1589, sicer naj bi bil dodan pogoj za dopustnost, ki ga Pogodba DEU ali navedena uredba ne določata.

19      Poleg tega naj bi se Komisija v izpodbijanem sklepu napačno oprla na pogoje za začetek formalnega postopka preiskave, ki naj bi ga bilo treba začeti, če bi po predhodni preučitvi še naprej obstajali dvomi o združljivosti pomoči z notranjim trgom. Čeprav je v praksi končni cilj večine pritožb v zvezi z nezakonitimi pomočmi, da se začne formalni postopek preiskave, se po mnenju tožečih strank možnost vložitve pritožbe, s katero se izpodbija nezakonita pomoč in ki mora najprej povzročiti predhodno preučitev, ne sme zamenjevati s primerom začetka formalnega postopka preiskave.

20      V teh okoliščinah naj dejstvo, da tožeče stranke menijo, da je nezakonita pomoč, ki je predmet njihove pritožbe, združljiva z notranjim trgom, in da je njihov namen s to pritožbo doseči sklep Komisije o nenasprotovanju v zvezi s to pomočjo, ne bi izključevalo te pritožbe s področja uporabe člena 24(2) Uredbe 2015/1589.

21      Komisija te trditve prereka.

22      Najprej je treba navesti, da je bil namen pritožbe, ki so jo vložile tožeče stranke, doseči, da bi Komisija sprejela sklep o nenasprotovanju glede združljivosti ukrepov, ki so jih izvedli francoski organi in ki temeljijo na tarifnih odlokih 2006, 1/2010 in 8/2010. V tem okviru se s prvim tožbenim razlogom postavlja vprašanje, ali člen 24(2) Uredbe št. 2015/1589 prejemniku nove pomoči, ki je bila nezakonito izplačana, in – kot v obravnavanem primeru – družbam, ki imajo gospodarski interes v zvezi z družbo prejemnico te pomoči, ker so del iste skupine, podeljuje subjektivno pravico, da pri Komisiji vložijo pritožbo, da bi od nje prejeli sklep o razglasitvi združljivosti pomoči, ki je zadevna država članica ni priglasila, z notranjim trgom.

23      Člen 24 Uredbe št. 2015/1589, naslovljen „Pravice zainteresiranih strank“, v odstavku 2 določa, da lahko „[v]saka zainteresirana stranka […] z vložitvijo pritožbe Komisijo obvesti o kakršni koli domnevni nezakoniti pomoči ali o kakršni koli domnevni zlorabi pomoči“. Hkrati so z opredelitvijo „zainteresirane stranke“ iz člena 1(h) Uredbe 2015/1589 zajeti „kater[a] koli držav[a] članic[a] in kater[a] koli oseb[a], podjetje ali združenje podjetij, na katerih interese bi lahko dodelitev pomoči vplivala, predvsem upravičenca pomoči, konkurenčna podjetja in poklicna združenja“.

24      Čeprav se torej besedilo zgoraj navedenih določb nagiba k potrditvi tega, da lahko prejemniki nezakonito izplačanih pomoči vložijo pritožbo pri Komisiji, je treba tako ugotovitev zavrniti iz razlogov, povezanih s strukturo nadzora državnih pomoči in sistematiko mehanizma pritožb.

25      Najprej je treba v zvezi s strukturo nadzora nad državnimi pomočmi opozoriti, da je obveznost priglasitve eden od temeljnih elementov sistema nadzora nad državnimi pomočmi, uvedenega s Pogodbo DEU, s katerim je določen preventivni nadzor nad načrti novih pomoči, ki je uveden s členom 108(3) PDEU in namenjen temu, da se izvršijo samo pomoči, ki so združljive z notranjim trgom, in to šele potem, ko se dvomi o njihovi združljivosti odstranijo s končno odločbo Komisije (sodba z dne 24. novembra 2020, Viasat Broadcasting UK, C‑445/19, EU:C:2020:952, točki 18 in 19). Ta sistem preventivnega nadzora nasprotuje temu, da bi bila državam članicam, ki izplačajo pomoči v nasprotju s členom 108(3) PDEU, dana prednost na škodo tistih, ki v skladu s to določbo priglasijo pomoči v fazi načrta in jih ne izvajajo, dokler Komisija ne sprejme končne odločitve (sodba z dne 4. marca 2021, Komisija/Fútbol Club Barcelona, C‑362/19 P, EU:C:2021:169, točka 92). V zvezi s tem je treba opozoriti tudi, da je presoja združljivosti ukrepov pomoči z notranjim trgom na podlagi člena 107(3) PDEU v izključni pristojnosti Komisije, ki deluje pod nadzorom sodišč Evropske unije (glej sodbo z dne 19. julija 2016, Kotnik in drugi, C‑526/14, EU:C:2016:570, točka 37 in navedena sodna praksa).

26      Iz sistematike člena 108(3) PDEU, ki uvaja dvostransko razmerje med Komisijo in državami članicami, izhaja, da je obveznost priglasitve naložena državam članicam. Zato ni mogoče šteti, da je ta obveznost izpolnjena, če to priglasitev izvede podjetje, ki je upravičeno do pomoči. Kot je Sodišče že presodilo, z mehanizmom nadzora in preučitve državnih pomoči, urejenim s členom 108 PDEU, upravičencu do pomoči ni naložena posebna obveznost. Na eni strani se obveznost priglasitve in predhodna prepoved izvajanja načrtov pomoči nanašata le na zadevno državo članico, kot je to posredno razvidno tudi iz člena 10 Uredbe 2015/1589, ki določa, da lahko zadevna država članica umakne priglasitev, preden Komisija sprejme sklep o združljivosti pomoči z notranjim trgom. Na drugi strani je ta tudi edina naslovnica sklepa, s katerim Komisija ugotovi nezdružljivost pomoči in jo pozove, da jo odpravi v roku, ki ga določi (sodbi z dne 11. julija 1996, SFEI in drugi, C‑39/94, EU:C:1996:285, točka 73, in z dne 1. junija 2006, P & O European Ferries (Vizcaya) in Diputación Foral de Vizcaya/Komisija, C‑442/03 P in C‑471/03 P, EU:C:2006:356, točka 103).

27      Z dopustitvijo, da lahko prejemnik nezakonito izplačane pomoči pri Komisiji vloži pritožbo, da bi ta ugotovila združljivost te pomoči z notranjim trgom, pa bi se povzročilo le, da bi se temu prejemniku omogočila nadomestitev zadevne države članice, ki je edina pristojna za priglasitev ukrepa pomoči Komisiji.

28      Poleg tega bi se s tako možnostjo prejemnika nezakonito izplačane pomoči, da se obrne na Komisijo, da bi ta ugotovila združljivost te pomoči z notranjim trgom, poseglo v značilnost temeljnosti in nujnosti obveznosti priglasitve ukrepov pomoči in prepovedi njihovega izvajanja v skladu s členom 108(3) PDEU, kakor je bilo to opozorjeno v sodni praksi (glej v tem smislu sodbo z dne 17. septembra 2019, Italija in Eurallumina/Komisija, T‑119/07 in T‑207/07, neobjavljena, EU:T:2019:613, točka 113), ter splošne sankcije, ki je povezana s tem, da država članica ne izpolni med drugim te obveznosti predhodne priglasitve, to je zagotovitve vračila te pomoči (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 1996, SFEI in drugi, C‑39/94, EU:C:1996:285, točka 70).

29      Z njo bi bila namreč prejemniku nezakonito izplačane pomoči dana možnost, da v svojo korist odpravi neizpolnitev obveznosti zadevne države članice, tako da bi izzval sklep Komisije, ki bi mu omogočil, da se nato sklicuje na točko 55 sodbe z dne 12. februarja 2008, CELF in ministre de la Culture et de la Communication (C‑199/06, EU:C:2008:79), v skladu s katero nacionalno sodišče ni dolžno naložiti vračila pomoči, ki je bila izvajana v nasprotju z zadnjim stavkom člena 108(3) PDEU, če je Komisija sprejela dokončni sklep, s katerim je bila ugotovljena združljivost navedene pomoči s skupnim trgom, kar tožeče stranke same priznavajo, da želijo doseči.

30      Poleg tega je treba prav tako z vidika strukture sistema nadzora nad državnimi pomočmi opozoriti, da morajo nacionalna sodišča posameznikom zagotoviti, da se izpeljejo vse posledice kršitve obveznosti iz člena 108(3) PDEU v skladu z njihovim nacionalnim pravom tako v zvezi z veljavnostjo aktov, ki določajo izvedbo ukrepov pomoči, kot tudi izterjavo finančnih pomoči, dodeljenih v nasprotju s to določbo ali z morebitnimi začasnimi odredbami (sodba z dne 21. novembra 1991, Fédération nationale du commerce extérieur des produits alimentaires in Syndicat national des négociants et transformateurs de saumon, C‑354/90, EU:C:1991:440, točka 12). Zato se lahko nacionalnim sodiščem predložijo spori, v katerih so dolžna razlagati in uporabljati pojem pomoči, določen v členu 107(1) PDEU, zlasti zato, da bi ugotovila, ali bi državni ukrep moral biti predmet postopka predhodnega nadzora, določenega v členu 108(3) PDEU. Če navedena sodišča ugotovijo, da bi moral biti zadevni ukrep dejansko predhodno priglašen Komisiji, ga morajo razglasiti za nezakonitega (sodba z dne 19. marca 2015, OTP Bank, C‑672/13, EU:C:2015:185, točka 37).

31      Iz tega izhaja, da lahko upravičenci do nezakonite pomoči sprožijo postopek pred nacionalnimi sodišči, da bi se sankcionirala izrecna ali implicitna zavrnitev države, ki dodeljuje to pomoč, da bi izpolnila svojo obveznost priglasitve. Zato se jim ne prizna pravica, da s pritožbo, vloženo pri Komisiji na podlagi člena 24(2) Uredbe 2015/1589, sprožijo preučitev združljivosti pomoči z namenom, da se ta pomoč odobri, in to, odvisno od primera, v nasprotju z voljo zadevne države članice, izraženo s tem, da ta država članica ni izvedla priglasitve.

32      Kot je pravilno navedla Komisija, v pravu Unije ne obstaja subjektivna pravica do dodelitve državne pomoči. Upravičenec zato ne more nadomestiti pristojnosti države članice in na lastno pobudo opraviti priglasitve za račun države članice, da bi z njo pridobil sklep o odobritvi izvajanja neprijavljene pomoči (glej v tem smislu sodbo z dne 1. junija 2006, P & O European Ferries (Vizcaya) in Diputación Foral de Vizcaya/Komisija, C‑442/03 P in C‑471/03 P, EU:C:2006:356, točka 103).

33      V zvezi s sistematiko mehanizma pritožb in pravico do vložitve pritožbe pri Komisiji je treba navesti, da je v skladu s členom 24(2), prvi stavek, Uredbe 2015/1589 namen te pravice obvestitev Komisije o kakršni koli domnevni nezakoniti pomoči, kar v skladu s členom 15(1), prvi stavek, iste uredbe povzroči začetek predhodne faze preučitve, določene v členu 108(3) PDEU, ki zajema sprejetje sklepa Komisije na podlagi člena 4(2), (3) in (4) Uredbe št. 2015/1589 (sodba z dne 5. maja 2021, ITD in Danske Fragtmænd/Komisija, T‑561/18, v pritožbenem postopku, EU:T:2021:240, točka 47).

34      Poleg tega člen 12(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 2015/1589 določa, da Komisija „zagotovi, da je zadevna država članica popolnoma in redno obveščena o napredku in izidu preučitve [vsake pritožbe]“. Ta določba, katere namen je varstvo pravice zadevne države članice do obrambe, pomeni, da je namen sklepa, s katerim se obravnava pritožba in tej pritožbi ugodi, da zanjo ni ugoden in da se zato ugotovi nezdružljivost pomoči, ki je predmet pritožbe.

35      To, da je mehanizem pritožb zasnovan z namenom ugotavljanja pomoči, ki niso združljive z notranjim trgom, potrjuje tudi točka 8 pritožbenega obrazca, na katerega se nanaša člen 24(2) Uredbe 2015/1589 in ki je priložen Uredbi Komisije (ES) št. 794/2004 z dne 21. aprila 2004 o izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [108 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 4, str. 3), kakor je bila spremenjena, v kateri se zahteva, da pritožnik navede, „zakaj po [njegovem] mnenju domnevno nezakonita državna pomoč ni združljiva z načeli notranjega trga“.

36      Poleg tega je iz točke 3 tega obrazca razvidno, da prejemniki pomoči niso med strankami, ki bi lahko vložile pritožbo. Navedba konkurentov prejemnika pomoči in vprašanje iz iste točke, s katerim se želi pojasniti, zakaj in kako domnevno nezakonita državna pomoč škodi konkurenčnemu položaju pritožnika, dokazujeta, da je namen mehanizma pritožb varstvo zlasti pravic tistih, katerih interesi bi lahko bili prizadeti z dodelitvijo pomoči nekaterim upravičencem. To potrjuje tudi točka 7 navedenega obrazca, v kateri se od pritožnika zahteva, naj pojasni, zakaj po njegovem mnenju domnevno nezakonita državna pomoč za prejemnika/prejemnike pomeni ekonomsko ugodnost.

37      Zato sistematika mehanizma pritožb, čeprav se upravičenci v členu 1(h) Uredbe 2015/1589 štejejo za „zainteresirane stranke“, nasprotuje temu, da bi ta mehanizem uporabile stranke, ki imajo, kot med drugim upravičenci do sporne pomoči, interes za to, da Komisija ugotovi združljivost te pomoči.

38      Iz tega sledi, da je področje uporabe člena 24(2) Uredbe 2015/1589 omejeno na pritožbe, katerih namen je prijava nezakonitih pomoči, za katere pritožniki menijo, da niso združljive z notranjim trgom. Področje uporabe člena 24(2) te uredbe pa ne zajema pritožb, s katerimi pritožniki trdijo, da je pomoč združljiva z notranjim trgom in da bi jo morala Komisija zato odobriti. Zato se upravičenci do nezakonite pomoči in družbe, ki imajo gospodarski interes v tej družbi upravičenki zaradi gospodarske enote, ki jo tvorijo z zadnjenavedeno družbo, ker ima matična družba 100‑odstotno udeležbo v kapitalu pritožnic, ne morejo opreti na člen 24(2), prvi stavek, Uredbe 2015/1589, da bi vložili pritožbo v zvezi z nezakonito pomočjo, do katere so neposredno ali posredno upravičeni, in sicer zato, da bi Komisija sprejela sklep o ugotovitvi združljivosti te pomoči.

39      V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da pritožba, ki so jo tožeče stranke vložile 20. junija 2020, ne spada na področje uporabe člena 24(2) Uredbe 2015/1589.

40      Iz navedenega izhaja, da Komisija z ugotovitvijo, da pritožba, ki so jo vložile tožeče stranke, ne spada na področje uporabe člena 24(2) Uredbe 2015/1589, ni napačno uporabila prava. Prvi tožbeni razlog je treba zato zavrniti kot neutemeljen.

 Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 12(1) Uredbe 2015/1589

41      Pritožnice z drugim pritožbenim razlogom trdijo, da je Komisija napačno uporabila pravo, ker naj bi ravnala v nasprotju s svojo obveznostjo, da začne fazo predhodne preučitve. Takšna obveznost naj bi nastala v skladu s členom 12(1) Uredbe 2015/1589. Tožeče stranke namreč menijo, da so vložile pritožbo v skladu s členom 24(2) te uredbe.

42      Komisija meni, da drugi tožbeni razlog v razmerju do prvega ni samostojen in da je njegova nadaljnja obravnava zato v celoti odvisna od prvega tožbenega razloga za razglasitev ničnosti, ki se nanaša na kršitev člena 24(2) Uredbe 2015/1589. Komisija pa ga kljub upoštevanju določb člena 12 te uredbe prereka kot neutemeljenega. Zato naj bi bilo treba zavrniti tudi drugi tožbeni razlog za razglasitev ničnosti.

43      V odgovor na ta tožbeni razlog je treba navesti, da Komisija v skladu s členom 12(1), drugi pododstavek, Uredbe 2015/1589 preuči vse pritožbe, „ki jih predložijo zainteresirane stranke v skladu s členom 24(2) [te uredbe]“. Komisija mora tako skrbno in nepristransko preučiti pritožbe, ki so ji predložene, če se nanašajo na kršitev člena 107(1) PDEU ter nedvoumno in natančno opredeljuje ukrepe, s katerimi naj bi bila storjena ta kršitev (glej v tem smislu sodbo z dne 15. marca 2018, Naviera Armas/Komisija, T‑108/16, EU:T:2018:145, točka 102). Ker pa se s pritožbo, kakršno so tožeče stranke vložile 20. junija 2020, ne sklicuje na kršitev člena 107(1) PDEU in ker ta pritožba zato ne spada na področje uporabe člena 24(2) navedene uredbe, ni obstajala obveznost Komisije, da začne fazo predhodne preučitve v skladu s členom 12(1) navedene uredbe.

44      V teh okoliščinah je treba drugi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

 Tretji tožbeni razlog: obveznost Komisije, da zagotovi uporabo Pogodbe DEU

45      Tožeče stranke v okviru tretjega tožbenega razloga trdijo, da Komisija ni izpolnila svojih obveznosti iz členov 107, 108 in 109 PDEU ter iz Uredbe 2015/1589.

46      Čeprav je bila Komisija obveščena o obstoju shem pomoči, ki izhajajo iz tarifnih odlokov 2006, 1/2010 in 8/2010, ter o neobstoju njihove priglasitve, naj bi ostala nedejavna, kar naj bi določbam Pogodbe DEU odvzelo učinek. Komisija naj s tem, da je zavrnila pritožbo v zvezi s pomočmi, za katere naj bi priznala, da so nezakonite, ne da bi predhodno preverila, ali te pomoči niso nezdružljive z notranjim trgom, ne bi izpolnila svoje vloge varuhinje prava Unije in vloge, v okviru katere bi se mora prepričati o pravni varnosti posameznikov. Ker je Komisija izključno pristojna za analizo združljivosti pomoči, naj bi morala preveriti, ali nezakonita pomoč, s katero so jo seznanile tožeče stranke, ni nezdružljiva. Poleg tega naj bi obstajali elementi, ki so jih predložile tožeče stranke, in sicer zlasti mnenje Commission de Régulation de l'Energie (komisija za regulacijo energije, Francija), zaradi katerih naj bi nastal dvom o združljivosti pomoči z notranjim trgom.

47      V teh okoliščinah nesprejetje stališča Komisije o združljivosti zadevnih pomoči po mnenju tožečih strank pomeni odrekanje pravnega varstva, ker se s tem neobstojem ustvarja pravna praznina, katere zapolnitev je namen členov 107, 108 in 109 PDEU ter Uredbe 2015/1589.

48      Komisija navedene trditve prereka.

49      V odgovor na tretji tožbeni razlog je treba najprej opozoriti, kot so to storile tožeče stranke, da ima Komisija izključno pristojnost za presojo združljivosti ukrepa pomoči z notranjim trgom (glej sodbo z dne 19. julija 2016, Kotnik in drugi, C‑526/14, EU:C:2016:570, točka 37 in navedena sodna praksa). Vendar pravo Unije Komisiji ne nalaga absolutne obveznosti, da opravi presojo združljivosti nepriglašene pomoči takoj, ko je o njej obveščena.

50      Uredba št. 2015/1589 namreč določa le dva primera, v katerih je Komisija dejansko zavezana preučiti združljivost ukrepa pomoči z notranjim trgom. Na eni strani obstaja taka obveznost v primeru priglasitve države članice, ki dodeljuje pomoč. Člen 4(1), prvi pododstavek, te uredbe tako določa, da „Komisija pregleda uradno priglasitev takoj, ko jo prejme“. Na drugi strani je Komisiji na podlagi člena 12(1), drugi pododstavek, navedene uredbe naložena obveznost preučitve v primeru pritožb, ki „jih predložijo zainteresirane stranke v skladu s členom 24(2) [navedene uredbe]“.

51      V obravnavanem primeru pa ni sporno, da Francoska republika pomoči, ki izhajajo iz tarifnih odlokov 2006, 1/2010 in 8/2010, Komisiji ni priglasila. Poleg tega je treba ugotoviti, da pritožba, ki so jo tožeče stranke vložile 20. junija 2020, ne spada na področje uporabe člena 24(2) Uredbe 2015/1589. V teh okoliščinah Komisiji zgoraj navedenih ukrepov pomoči ni bilo treba preučiti. Zato neobstoj njenega sklepa v zvezi s temi ukrepi pomoči ne more pomeniti odrekanja pravnega varstva, ki bi lahko povzročilo pravno praznino. To velja še toliko bolj, ker lahko tožeče stranke, kot je bilo navedeno v točkah 29 in 30 zgoraj, zadevo predložijo sodiščem zadevne države članice, da bi se sankcionirala zavrnitev te države članice, da bi priglasila sporne ukrepe, če ta sodišča ugotovijo, da so ti ukrepi zajeti z opredelitvijo novih državnih pomoči.

52      V zvezi s tem je treba navesti, da ima prepoved izvajanja načrtov pomoči, ki je določena v členu 108(3), zadnji stavek, PDEU, neposredni učinek. Takojšnja uporaba prepovedi izvajanja iz te določbe se nanaša na vsako pomoč, ki je bila izvedena brez priglasitve (glej sodbo z dne 21. novembra 2013, Deutsche Lufthansa, C‑284/12, EU:C:2013:755, točka 29 in navedena sodna praksa). Poleg tega morajo nacionalni organi na lastno pobudo izterjati vsako nezakonito dodeljeno pomoč (sodba z dne 5. marca 2019, Eesti Pagar, C‑349/17, EU:C:2019:172, točka 92).

53      Glede na ta jasen pravni okvir v zvezi s shemo novih državnih pomoči, ki so bile dodeljene brez predhodne priglasitve, in glede na neobstoj subjektivne pravice, ki bi iz prava Unije izhajala za sedanje in potencialne upravičence do tega, da jim država članica dodeli pomoč, če ta država članica ne izvede priglasitve, tudi z neobstojem sklepa Komisije o združljivosti take nezakonite pomoči ne more biti kršeno načelo pravne varnosti.

54      Glede na navedeno je treba tretji tožbeni razlog in nazadnje tožbo v celoti zavrniti.

 Stroški

55      V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeče stranke niso uspele, se jim v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Družbam Solar Electric Holding, Solar Electric Guyane, Solar Electric Martinique in Société de production d’énergies renouvelables se naloži plačilo stroškov.

Svenningsen

Barents

Laitenberger

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 10 novembra 2021.

Podpisi


*      Jezik postopka: francoščina.