Združeni zadevi T-213/01 in T-214/01
Österreichische Postsparkasse AG in Bank für Arbeit und Wirtschaft AG
proti
Komisiji Evropskih skupnosti
„Ničnostna tožba – Konkurenca – Uredba št. 17 – Uredba (ES) št. 2842/98 – Sklep 2001/462/ES/ESPJ – Pooblaščenec za zaslišanje – Akt, ki ustvarja pravne učinke – Dopustnost – Pravno utemeljeni interes – Lastnost vlagatelja ali pritožnika – Končni kupec blaga ali storitev – Vpogled v obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah – Zaupne informacije – Zadosten interes“
Povzetek sodbe
1. Ničnostna tožba – Pravni interes
(Člen 230, četrti odstavek, ES in 233 ES)
2. Ničnostna tožba – Izpodbojni akti – Akti, ki ustvarjajo obvezne pravne učinke
(Člen 230, četrti odstavek, ES)
3. Ničnostna tožba – Izpodbojni akti
(Člen 230, četrti odstavek, ES; uredbi Sveta št. 17, člen 3(2), in št. 2842/98, člen 7, Sklep Komisije 2001/462, člen 9(2))
4. Konkurenca – Upravni postopek – Priznanje lastnosti pritožnika
(Uredbi Sveta št. 17 in št. 2842/98)
5. Konkurenca – Upravni postopek – Preizkus pritožb
(Člena 81 ES in 82 ES; Uredba Sveta št. 17, člen 3(2))
6. Konkurenca – Upravni postopek – Pravice pritožnikov
(Člena 81 ES in 82 ES; uredbi Sveta št. 17, člen 10(3) in (6), in št. 2842/98, člena 7 in 8; Sklep Komisije 2001/462, člen 12(4))
7. Konkurenca – Upravni postopek – Pravice pritožnikov
(Uredba Sveta št. 2842/98, člen 7)
8. Konkurenca – Upravni postopek – Dostop do spisa
(Obvestilo Komisije 97/C 23/03)
1. Sodišče prve stopnje spominja, da je ničnostna tožba, ki jo vloži fizična ali pravna oseba, dopustna le, če ima tožeča stranka interes, da se izpodbijani akt razglasi za ničnega.
S tem v zvezi mora v skladu s členom 233 ES institucija, katere akt je bil razglašen za ničnega, sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe. Ti ukrepi se ne nanašajo na odstranitev akta iz pravnega reda Skupnosti, ker ta odstranitev izhaja že iz same razglasitve ničnosti s strani sodišča Skupnosti. Slednji se nanašajo zlasti na odpravo učinkov, ki jih je povzročil zadevni akt in na katere vplivajo ugotovljene nezakonitosti. Razglasitev ničnosti akta, ki je že bil izvršen, ima vedno lahko pravne posledice. Dejansko je lahko akt povzročil pravne posledice v obdobju, ko je veljal, teh učinkov pa razglasitev ničnosti akta ne odpravlja nujno. Razglasitev ničnosti akta je dalje dopustna, če se s tem v prihodnosti izogne ponovitvi očitane protipravnosti. Iz teh razlogov je sodba o razglasitvi ničnosti osnova za to, da zadevna institucija popravi položaj tožeče stranke ali da se ne sprejme identičen akt.
Iz tega izhaja, da v okviru postopka ugotavljanja kršitve pravil o konkurenci dejstvo, da je bilo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah poslano tretjemu pritožniku po vložitvi ničnostne tožbe, katere namen je izpodbijati zakonitost odločbe, na podlagi katere je bila izvršena ta izročitev, ne učinkuje tako, da ti tožbi postaneta brezpredmetni. Kajti taka razglasitev ničnosti sporne odločbe ima lahko sama po sebi pravne posledice za položaj podjetij, ki so v postopku, zlasti s tem, da se Komisija od takega ravnanja v prihodnosti distancira in da se za nezakonito razglasi uporaba obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki naj bi bilo nepravilno poslano tretjim.
(Glej točke od 53 do 55.)
2. Poudariti je treba, da so v skladu z ustaljeno sodno prakso predmet ničnostne tožbe v smislu člena 230 ES le pravni akti, ki z obveznimi pravnimi učinki lahko vplivajo na interese tožeče stranke tako, da spreminjajo njen pravni položaj.
Načeloma zato vmesni ukrepi, katerih namen je pripraviti končno odločbo, niso izpodbojni akt. Vendar so v skladu s sodno prakso izpodbojni akti ravno tako ukrepi, sprejeti v pripravljalnem postopku, ki sami po sebi zaključijo posebni postopek, ki je ločen od postopka, ki mora Komisiji omogočiti odločitev o temelju, in ustvarjajo zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke tako, da na opredeljeni način spreminjajo njen pravni položaj.
Ravno tako odločba Komisije, s katero v postopku ugotavljanja kršitve obvešča udeleženo podjetje, da za podatke, ki jih je poslalo, ne velja jamstvo zaupnega obravnavanja na podlagi prava Skupnosti in se torej smejo poslati tretjemu pritožniku, ustvarja pravne učinke za zadevno podjetje tako, da na opredeljeni način spreminja njen pravni položaj s tem, da ji zavrne pravico do zaščite, ki jo predvideva pravo Skupnosti; poleg tega je taka odločba dokončna in neodvisna od končne odločbe, s katero se ugotovi kršitev pravil konkurence.
Še več, možnost podjetja, da vloži tožbo zoper končno odločbo, s katero je ugotovljena kršitev pravil konkurence, mu ne daje zadostnega pravnega varstva njegovih pravic na tem področju. Po eni strani upravni postopek ne privede nujno do odločbe, s katero je ugotovljena kršitev. Po drugi strani tožba, ki se lahko vloži zoper to odločbo, podjetju na noben način ne zagotavlja sredstva, s katerim bi preprečili nepopravljive učinke, ki bi jih povzročilo protipravno posredovanje nekaterih njegovih dokumentov.
Zoper to odločbo se lahko vloži ničnostna tožba.
(Glej točke od 64 do 66.)
3. Z odločbo pooblaščenca za zaslišanje, sprejeto na podlagi člena 9(2) Sklepa št. 2001/462, s katero je bil odobren prenos zadevne nezaupne različice obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah v zvezi s podjetjem, na katero se nanaša postopek ugotavljanja kršitve pravil o konkurenci, tretjemu pritožniku, se sklene poseben postopek, ki je ločen od splošnega postopka na podlagi člena 81 ES, in določa dokončno stališče Komisije glede vprašanja izročitve tretjemu pritožniku nezaupnih različic obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah. Ta odločba nujno pomeni, da se tretjemu pritožniku predhodno prizna lastnost vlagatelja s pravno utemeljenim interesom v smislu člena 3(2) Uredbe št. 17, ker iz tega izhaja pravica tretjega do izročitve obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah na podlagi člena 7 Uredbe št. 2842/98. Uredba Komisije (ES) št. 2842/98 o zaslišanju v nekaterih postopkih na podlagi člena [81 ES] in [82 ES].
Posledično lahko podjetje, ki je v postopku, v pritožbi izpodbija tako odločbo pooblaščenca za zaslišanje o izročitvi tretjemu pritožniku nezaupne različice obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah kot tudi temelj te odločbe, namreč Komisijino priznanje tretjim pritožnikom pravno utemeljenega interesa v smislu člena 3(2) Uredbe št. 17. To podjetje sicer ne bi moglo preprečiti, da Komisija z očitki zoper njega seznani tretjega, ki je podal zahtevo ali tožbo, vendar nima pravno utemeljenega interesa, ki ga zahteva Skupnostna ureditev, ali – v primeru, da se je ta izročitev že zgodila – zahtevati, naj se za nezakonito razglasi uporaba zadevnih informacij s strani tretjih.
(Glej točke 71, 72 in 78.)
4. Za priznanje lastnosti vlagatelja ali pritožnika uredbi št. 17 in št. 2842/98 glede zaslišanja v določenih postopkih na podlagi členov [81 ES] in [82 ES] ne zahtevata, naj Komisija začne postopek ugotavljanja kršitve, zlasti predhodne faze preiskave, na podlagi zahteve ali pritožbe. Fizične ali pravne osebe, ki uveljavljajo pravno utemeljen interes za to, da Komisija odkrije kršitev pravil konkurence, lahko torej v tem smislu vložijo zahtevo ali pritožbo, tudi če je predhodna faza preiskave postopka ugotavljanja kršitve že začeta po uradni dolžnosti ali na zahtevo drugih. V nasprotnem primeru bi bilo osebam s takim pravno utemeljenim interesom preprečeno, da med postopkom izvršujejo postopkovne pravice, povezane z lastnostjo vlagatelja ali pritožnika.
Sodelovanje fizičnih ali pravnih oseb v postopku ugotavljanja kršitve, ki niso osebe, na katere je Komisija naslovila ugovore, je urejeno z zgoraj navedenima uredbama. Razlikujeta med, prvič, „vlagateljem ali pritožnikom, ki uveljavlja pravno utemeljen interes“, ki mu Komisija posreduje kopijo različice ugovorov, v katerih ni zaupnih podatkov, kadar ugovarja glede vprašanja, v zvezi s katerim je prejela zadevno vlogo ali pritožbo (člen 3(1) in (2) Uredbe št. 17 in členi od 6 do 8 Uredbe št. 2842/98); drugič, „tretjim osebam, ki izkažejo zadosten interes“, če zaprosijo za zaslišanje, imajo pravico, da jih Komisija pisno obvesti o naravi in vsebini postopka, ter da pisno izrazijo svoja stališča (člen 19(2) Uredbe št. 17 in člen 9(1) in (2) Uredbe št. 2842/98); tretjič, „tretjim stranem“, ki jim lahko Komisija zagotovi priložnost, da ustno izrazijo stališča (člen 9(3) Uredbe št. 2842/98).
Vsak vlagatelj ali pritožnik, ki uveljavlja pravno utemeljen interes, ima torej pravico, da prejme nezaupno različico obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah. Glede tretjih strani, ki izkažejo zadosten interes, ni mogoče izključiti, da jim Komisija, če okoliščine primera to opravičujejo, lahko, ne da bi bila sicer k temu zavezana, posreduje nezaupno različico obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, da bi lahko v celoti izrazile stališče o domnevnih kršitvah, ki so predmet zadevnega postopka. Razen teh dveh trditev iz prejšnje točke ni predvideno, da Komisija v okviru Uredb št. 17 in 2842/98 obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah pošlje fizičnim ali pravnim osebam, ki niso podjetja, zoper katera so bili podani ugovori.
(Glej točke 91 in od 106 do 108.)
5. Končni kupec blaga ali storitev lahko zadosti pojmu pravno utemeljenega interesa v smislu člena 3 Uredbe št. 17. Končna stranka, ki izkaže, da je utrpela škodo ali bi lahko bili prizadeti njeni gospodarski interesi zaradi zadevnega omejevanja konkurence, ima pravno utemeljen interes v smislu člena 3 Uredbe št. 17 za vložitev zahteve ali pritožbe, da Komisija ugotovi kršitev členov 81 in 82 ES.
Priznanje lastnosti vlagatelja ali pritožnika končni stranki je torej odvisno od tega, ali bi zaradi tega lahko utrpela gospodarsko škodo, in ne od njene udeležbe na vsakem od trgov proizvodov, ki ga preiskuje Komisija.
V tem pogledu je končni cilj pravil, katerih namen je zagotoviti, da se konkurenca na notranjem trgu ne izkrivlja, povečanje blagostanja potrošnika. Ta cilj izhaja zlasti iz besedila člena 81 ES. Tudi če se prepovedi, določeni v odstavku 1 te določbe, lahko prizna, da ni uporabljiva za omejevalne sporazume, ki pripomorejo k izboljšanju proizvodnje ali distribucije zadevnih proizvodov, oziroma pripomorejo k pospeševanju tehničnega ali gospodarskega napredka, za to možnost, ki je predvidena v členu 81(3) ES, velja zlasti pogoj, da so potrošniki teh zadevnih proizvodov sorazmerno udeleženi pri dobičku, ki iz njega izhaja. Konkurenčno pravo in konkurenčna politika imata tako nedvomen vpliv na konkretne gospodarske interese končnih kupcev blaga in storitev. Priznanje pravno utemeljenega interesa tem strankam – ki navajajo, da so utrpele gospodarsko škodo zaradi pogodbe ali ravnanja, ki lahko omejuje ali izkrivlja konkurenco – za to, da Komisija ugotovi kršitve členov 81 ES in 82 ES, prispeva k uresničitvi ciljev prava konkurence.
V nasprotju s trditvami tožečih strank ta presoja ne pomeni, da se zaradi preširoke opredelitve pojmu pravno utemeljenega interesa odvzame smisel in ne odpre možnosti za domnevno „skupno tožbo“. Potrošniku, ki lahko dokaže škodo, ki so jo zaradi očitanega sporazuma ali usklajenega ravnanja utrpeli njegovi gospodarski interesi, se lahko iz tega naslova prizna pravno utemeljen interes v smislu člena 3(2) Uredbe št. 17, kar namreč ne pomeni domneve, da imajo vse fizične ali pravne osebe tak interes.
Prav tako se pomisleki, da naj bi priznanje lastnosti vlagatelja ali pritožnika končnim strankam pomnožilo pritožbe in otežilo upravne postopke, ne zdijo primerni za to, da se omeji priznanje pravno utemeljenega interesa končne stranke, ki izkaže gospodarsko škodo, ki mu je nastala zaradi naznanjenega protikonkurenčnega ravnanja.
Tretji, kot vlagatelj ali pritožnik, mora s tem uveljavljati obstoj pravno utemeljenega interesa, da zahteva ugotovitev kršitve člena 81 ES ali člena 82 ES, Komisija pa je torej zavezana, da preveri, ali tretji ta pogoj dejansko izpolnjuje.
Nazadnje, Komisija ni dolžna, da v primeru, ko vlagatelj izkaže veljaven pravno utemeljen interes, preveri, ali ima ta vlagatelj mogoče tudi druge motive.
(Glej točke od 114 do 118, 124 in 131.)
6. Poudariti je treba, da uredbi št. 17 in št. 2842/98 glede zaslišanja v določenih postopkih na podlagi členov [81 ES] in [82 ES] ne določata posebnega roka, v katerem bi tretji vlagatelj ali pritožnik, ki izkaže pravno utemeljen interes, izvrševal svojo pravico do prejema ugovorov in podal izjavo v postopku ugotavljanja kršitve. Prav tako Sklep št. 2001/462 o mandatu pooblaščenca za zaslišanje v nekaterih postopkih o konkurenci omogoča, da se vlagatelja ali pritožnika zasliši kadarkoli med postopkom in člen 12(4) izrecno določa, da lahko pooblaščenec za zaslišanje zaradi potrebe po zagotovitvi pravice do zaslišanja „da priložnost osebam, podjetjem, združenjem oseb ali podjetniškim združenjem, da po ustnem zaslišanju predložijo svoje nadaljnje pisne pripombe“, in določa rok za predložitev. Iz tega izhaja, da lahko vlagatelj ali pritožnik svojo pravico do prejema ugovorov in do zaslišanja v upravnem postopku ugotavljanja kršitve členov 81 ES in 82 ES izvršuje ves čas postopka.
Poleg tega člen 10(3) Uredbe št. 17 določa, da se pred sprejetjem katere koli odločbe, ki sledi postopku ugotavljanja kršitev členov 81 ES in 82 ES, vpraša za mnenje Svetovalni odbor za omejevalna ravnanja in monopole. Tako posvetovanje poteka v zadnji fazi postopka pred sprejetjem odločbe. Zato ni mogoče šteti, da je pravica vlagatelja ali pritožnika do prejema ugovorov in do zaslišanja prenehala, dokler Svetovalni odbor za omejevalna ravnanja in monopole ni dal mnenja, predvidenega v členu 10(6) Uredbe št. 17, o predhodnem osnutku odločbe, ki mu ga pošlje Komisija. Dokler Svetovalni odbor ne poda svojega mnenja, Komisije nič ne ovira pri tem, da preuči stališča tretjih in sme še enkrat spremeniti stališče v luči teh stališč.
(Glej točki 148 in 149.)
7. Komisija na podlagi preprostih sumov v zvezi z morebitno zlorabo ugovorov ni dolžna omejiti pravice do izročitve obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah, predvidene v členu 7 Uredbe št. 2842/98, glede zaslišanja v določenih postopkih na podlagi členov [81 ES] in [82 ES], v korist vlagatelja, ki je veljavno izkazal pravno utemeljen interes.
(Glej točko 189.)
8. Obvestilo Komisije o notranjem poslovniku za obravnavanje zahtev po vpogledu v spis v zadevah iz členov [81 ES] in [82 ES], členov 65 in 66 ESPJ in Uredbe Sveta (EGS) št. 4064/89 ne zagotavlja absolutne pravice do zaupnega obravnavanja internih dokumentov podjetja, za katere je slednje zahtevalo, naj se ne razkrijejo tretjim.
(Glej točko 213.)