SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 13. decembra 2018(*)
„Znamka Evropske unije – Postopek za ugotovitev ničnosti – Besedna znamka Evropske unije PLOMBIR – Absolutni razlog za zavrnitev – Opisnost – Člen 7(1)(c) Uredbe (ES) št. 207/2009 (postal člen 7(1)(c) Uredbe (EU) 2017/1001) – Preverjanje dejstev – Člen 76(1) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 95(1) Uredbe 2017/1001) – Dokazi, ki so bili prvič predloženi pred Splošnim sodiščem“
V zadevi T‑830/16,
Monolith Frost GmbH s sedežem v Leopoldshöheju (Nemčija), ki jo zastopata E. Liebich in S. Labesius, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga zastopajo A. Söder, D. Walicka in M. Fischer, agenti,
tožena stranka,
druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe pri EUIPO, intervenientka pred Splošnim sodiščem, je
Dovgan GmbH s sedežem v Hamburgu (Nemčija), ki jo zastopata J.‑C. Plate in R. Kaase, odvetnika,
zaradi tožbe, vložene zoper odločbo četrtega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 22. septembra 2016 (zadeva R 1812/2015‑4) v zvezi s postopkom za ugotovitev ničnosti med družbama Monolith Frost in Dovgan,
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi I. Pelikánová, predsednica, V. Valančius in U. Öberg (poročevalec), sodnika,
sodna tajnica: R. Ukelyte, administratorka,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 23. novembra 2016,
na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je EUIPO v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil 20. februarja 2017,
na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je intervenientka v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila 6. marca 2017,
na podlagi obravnave z dne 17. aprila 2018,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Intervenientka, družba Dovgan GmbH, je 14. junija 2010 pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2009, L 78, str. 1), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1)), vložila zahtevo za registracijo znamke Evropske unije.
2 Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je besedni znak PLOMBIR.
3 Proizvodi, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo v razreda 29 in 30 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in med drugim ustrezajo, za vsakega od teh razredov, temu opisu:
– razred 29: „Kompoti, jajca, mleko in mečni izdelki“;
– razred 30: „Sladoledi, kava, kakav“.
4 Prijava znamke je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 2011/118 z dne 27. junija 2011. Znamka je bila 4. oktobra 2011 registrirana kot znamka Evropske unije pod številko 009171695 za proizvode iz točke 3 zgoraj.
5 Tožeča stranka, družba Monolith Frost GmbH, je 12. maja 2014 pri EUIPO vložila zahtevo za ugotovitev delne ničnosti znamke PLOMBIR za proizvode iz točke 3 zgoraj na podlagi člena 52(1)(a) v povezavi s členom 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 (postala člen 59(1)(a) in člen 7(1)(c) Uredbe št. 2017/1001).
6 V utemeljitev zahteve se je tožeča stranka sklicevala na zahtevo po razpoložljivosti za izvoz in trdila, da je izpodbijana znamka prečrkovanje izraza „Пломбир“, ki v ruščini pomeni „kremni sladoled“, v latinico. Trdila je, da bi opisnost izpodbijane znamke zaznale osebe, ki prebivajo v Nemčiji in v drugih državah Evropske unije, kot so baltske države, in ki znajo rusko.
7 Oddelek za izbris pri EUIPO je z odločbo z dne 14. julija 2015 ugodil zahtevi za ugotovitev ničnosti za nekatere proizvode iz razreda 29 (mleko in mlečni izdelki) in iz razreda 30 (sladoledi) (v nadaljevanju skupaj: zadevni proizvodi).
8 Intervenientka je 9. novembra 2015 pri EUIPO na podlagi členov od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009 (postali členi od 66 do 71 Uredbe št. 2017/1001) zoper odločbo oddelka za izbris vložila pritožbo. Pritožbo je utemeljila 16. novembra 2015.
9 Četrti odbor za pritožbe pri EUIPO je z odločbo z dne 22. septembra 2016 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) razveljavil odločbo oddelka za izbris in zahtevo za ugotovitev ničnosti v celoti zavrnil. Na prvem mestu je zlasti menil, da je treba presojo opisnosti izpodbijane znamke, čeprav so zadevni proizvodi v obravnavanem primeru namenjeni vsem končnim potrošnikom, ne glede na njihovo starost, dohodke ali znanje jezikov, omejiti le na nemško ozemlje, ker se dokazi in pojasnila tožeče stranke nanašajo le na to ozemlje.
10 Na drugem mestu je odbor za pritožbe menil, da tožeča stranka ni dokazala, da dovolj velik odstotek končnih potrošnikov zadevnih proizvodov v Nemčiji obvlada ruščino, saj so bili dokazi, predloženi v ta namen, nezanesljivi ali neustrezni.
11 Odbor za pritožbe je na tretjem mestu ugotovil, da tožeča stranka ni dokazala, da upoštevna javnost natančno razume pomen izraza „plombir“. V zvezi s tem je pojasnil, da bi bila nemška upoštevna javnost, ker bi morala izraz „plombir“ prečrkovati v cirilico in ga prepoznati kot izraz „Пломбир“, ki izhaja iz ruščine, preden bi mu lahko dodelila opisni pomen, prisiljena opraviti dvojni intelektualni napor. Nazadnje je menil, da nima dovolj dokazov za ugotovitev, da izraz „plombir“ ali „Пломбир“ v ruščini označuje „sladoled“.
Predlogi strank
12 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razveljavi;
– EUIPO naloži plačilo stroškov, vključno s stroški postopka pred odborom za pritožbe.
13 EUIPO in intervenientka Splošnemu sodišču predlagata, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Dopustnost dokazov, prvič predloženih pred Splošnim sodiščem
14 EUIPO in intervenientka trdita, da so bili nekateri dokumenti prvič predloženi pred Splošnim sodiščem, in sicer priloge od K6 do K12, K14 in K15 k tožbi ter priloge od K16 do K24 k predlogu za izvedbo obravnave, ki se nanašajo na razumevanje ruščine v Nemčiji in drugod v Uniji, zlasti v baltskih državah, na opredelitev izraza „Пломбир“ v spletnih slovarjih in na uporabo izraza „plombir“ za opisni namen, in sicer za označevanje kremnega sladoleda, v Nemčiji.
15 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je namen tožbe pred Splošnim sodiščem nadzor zakonitosti odločb odborov za pritožbe pri EUIPO v smislu člena 65 Uredbe št. 207/2009 (postal člen 72 Uredbe 2017/1001), zato naloga Splošnega sodišča ni ponovno preučevanje dejanskih okoliščin ob upoštevanju dokumentov, ki so bili prvič predloženi pred njim (glej v tem smislu sodbi z dne 13. marca 2007, UUNT/Kaul, C‑29/05 P, EU:C:2007:162, točka 54, in z dne 21. aprila 2005, Ampafrance/UUNT – Johnson & Johnson (monBeBé), T‑164/03, EU:T:2005:140, točka 29).
16 Vendar ne strankam ne Splošnemu sodišču samemu ni mogoče preprečiti, da se oprejo na podatke, ki izhajajo iz nacionalne zakonodaje, sodne prakse ali doktrine, saj ne gre za očitek odboru za pritožbe, da ni upošteval dejstev v določeni nacionalni sodbi, temveč za sklicevanje na sodbe ali doktrino v utemeljitev tožbenega razloga, ki se nanaša na to, da je odbor za pritožbe napačno uporabil določbo Uredbe št. 207/2009 (glej sodbo z dne 18. marca 2016, Karl-May-Verlag/UUNT – Constantin Film Produktion (WINNETOU), T‑501/13, EU:T:2016:161, točka 18 in navedena sodna praksa).
17 V obravnavani zadevi so priloge od K7 do K9 k tožbi sestavljene iz več sklepov Bundespatentgericht (zvezno patentno sodišče, Nemčija). Vendar se nanašajo bolj na dokazovanje razumevanja ruščine s strani nemške javnosti, specializirane za trgovinske odnose z Rusijo, in zato na očitek odboru za pritožbe, da ni upošteval dejstev, kot pa na opredelitev vsebine nacionalnega prava. V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 16 zgoraj, jih je treba torej šteti za nedopustne.
18 V nasprotju s trditvami EUIPO in intervenientke pa je treba ugotoviti dopustnost priloge K6 k tožbi, ki vsebuje izvlečke iz tržne raziskave zveznega ministrstva za prehrano in kmetijstvo iz leta 2014, saj je ta tržna raziskava služila kot osnova za sklep Bundespatentgericht (zvezno patentno sodišče) z dne 6. aprila 2016 (28 W (pat) 17/13) in pomeni dopolnitev dokaza, ki je že bil vložen pred organi EUIPO.
19 V okoliščinah obravnavanega primera je treba priloge od K10 do K12 k tožbi prav tako razglasiti za dopustne. Čeprav so bile prvič predložene pred Splošnim sodiščem, je njihov namen dokazati pravilnost splošno znanega dejstva, in sicer dejstva, da se ruščina v baltskih državah razume. Tožeča stranka pa lahko Splošnemu sodišču predloži dokumente v utemeljitev pravilnosti splošno znanega dejstva, ki ni bilo ugotovljeno v odločbi organa EUIPO, izpodbijani pred Splošnim sodiščem (glej v tem smislu sodbi z dne 10. novembra 2011, LG Electronics/UUNT, C‑88/11 P, neobjavljena, EU:C:2011:727, točki 29 in 30 ter navedena sodna praksa, in z dne 20. junija 2012, Kraft Foods Schweiz/UUNT – Compañía Nacional de Chocolates (CORONA), T‑357/10, neobjavljena, EU:T:2012:312, točka 16 in navedena sodna praksa).
20 V zvezi s prilogama K14 in K15 k tožbi ter prilogami od K16 do K24 k predlogu za izvedbo obravnave je treba poudariti, da se prvi nanašata na izpodbijanje ugotovitev odbora za pritožbe, na podlagi katerih je bila razveljavljena odločba oddelka za izbris, druge pa na odgovor na trditve EUIPO v okviru prve izmenjave vlog.
21 V zvezi s tem je iz sodne prakse razvidno, da se pravilo o prekluziji iz člena 85(1) Poslovnika Splošnega sodišča, ki določa, da se dokazi in dokazni predlogi podajo v okviru prve izmenjave vlog, ne nanaša na nasprotni dokaz in dopolnitev dokaznih predlogov, predložena po nasprotnem dokazu nasprotne stranke v odgovoru na tožbo. Ta določba se namreč nanaša na nove dokaze in jo je treba razumeti ob upoštevanju člena 92(7) Poslovnika, ki izrecno določa, da se nasprotni dokazi lahko predlagajo in dokazni predlogi dopolnijo (sodba z dne 22. junija 2017, Biogena Naturprodukte/EUIPO (ZUM wohl), T‑236/16, EU:T:2017:416, točka 17; glej po analogiji tudi sodbi z dne 17. decembra 1998, Baustahlgewebe/Komisija, C‑185/95 P, EU:C:1998:608, točka 72, in z dne 12. septembra 2012, Italija/Komisija, T‑394/06, neobjavljena, EU:T:2012:417, točka 45).
22 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da so priloge od K16 do K24 k predlogu za izvedbo obravnave dopustne na isti podlagi kot prilogi K14 in K15 k tožbi ter kot vse druge listine, ki jih je tožeča stranka prvič predložila pred Splošnim sodiščem, razen prilog od K7 do K9 k tožbi.
23 Glede dokumenta, ki ga je intervenientka vložila med obravnavo in ki vsebuje odločbo Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) z dne 6. julija 2017 o razveljavitvi odločbe Bundespatentgericht (zvezno patentno sodišče) z dne 6. aprila 2016, je treba navesti, da je Splošno sodišče vložitev te listine v spis na obravnavi zavrnilo, ker je bila predložena prepozno.
Utemeljenost
24 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja tri tožbene razloge, od katerih se prvi nanaša na kršitev člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009, drugi na kršitev načela preverjanja dejstev po uradni dolžnosti iz člena 76(1) navedene uredbe (postal člen 95(1) Uredbe št. 2017/1001) in tretji na kršitev obveznosti obrazložitve iz člena 75 iste uredbe (postal člen 94 Uredbe 2017/1001).
25 Splošno sodišče bo najprej preučilo drugi tožbeni razlog ter nato prvi in tretji tožbeni razlog.
Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 76(1) Uredbe št. 207/2009
26 Tožeča stranka z drugim tožbenim razlogom odboru za pritožbe očita, da ni upošteval splošno znanih dejstev v zvezi z razširjenostjo ruščine v Nemčiji in baltskih državah, ki jih je že navedla pred oddelkom za izbris.
27 EUIPO in intervenientka trditve tožeče stranke izpodbijata.
28 Kar zadeva, prvič, trditev tožeče stranke, da naj bi bilo splošno znano, da se ruščina v Nemčiji razume, je treba ugotoviti, da se ta bolj nanaša na izpodbijanje utemeljenosti ugotovitve odbora za pritožbe, da naj v bistvu iz splošno znanih dejstev ne bi bilo mogoče sklepati, da precejšen del upoštevne nemške javnosti razume ruščino, kot pa na očitek zadnjenavedenemu, da ni presodil o pravilnosti te trditve.
29 Ker vprašanje, ali je odbor za pritožbe pravilno presodil nekatera dejstva, trditve ali dokaze, spada pod preizkus vsebinske zakonitosti izpodbijane odločbe, ne pa pod preizkus pravilnosti postopka, na podlagi katerega je bila ta sprejeta, je treba ugotoviti, da je ta trditev tožeče stranke brezpredmetna v okviru drugega tožbenega razloga, katerega predmet je ugotovitev kršitve načela preverjanja dejstev po uradni dolžnosti iz člena 76(1) Uredbe št. 207/2009 (glej v tem smislu sodbo z dne 18. maja 2017, Reisswolf/EUIPO (secret.service.), T‑163/16, neobjavljena, EU:T:2017:350, točka 21).
30 Drugič, kar zadeva trditev tožeče stranke, da naj bi bilo splošno znano, da se ruščina v baltskih državah razume, se ta v bistvu nanaša na izpodbijanje ugotovitve odbora za pritožbe, v skladu s katero v opredelitvi upoštevne javnosti ni treba upoštevati državljanov baltskih držav, ker naj bi tožeča stranka le trdila, da je v teh državah velik delež rusko govorečih, ne da bi o tem predložila dokaz.
31 V zvezi s tem je iz sodne prakse razvidno, da domneva veljavnosti znamke Evropske unije, ki je značilna za postopke za ugotovitev ničnosti, omejuje obveznost EUIPO iz člena 76(1) Uredbe št. 207/2009, da po uradni dolžnosti preveri upoštevna dejstva, ki bi ga lahko privedla k uporabi absolutnih razlogov za zavrnitev. Ker velja domneva veljavnosti registrirane znamke Evropske unije, mora oseba, ki je vložila zahtevo za ugotovitev ničnosti te znamke, pred EUIPO navesti konkretne okoliščine, ki bi njeno veljavnost omajale (glej v tem smislu sodbi z dne 13. septembra 2013, Fürstlich Castell’sches Domänenamt/UUNT – Castel Frères (CASTEL), T‑320/10, EU:T:2013:424, točki 27 in 28, ter z dne 28. septembra 2016, European Food/EUIPO – Société des produits Nestlé (FITNESS), T‑476/15, EU:T:2016:568, točki 47 in 48).
32 Za izpodbijanje veljavnosti registrirane znamke Evropske unije pa se lahko vlagatelj zahteve za ugotovitev ničnosti sklicuje na splošno znana dejstva. V skladu s sodno prakso so splošno znana dejstva opredeljena kot dejstva, ki jih lahko pozna vsak ali ki so razvidna iz vsem dostopnih virov (sodbi z dne 22. junija 2004, Ruiz-Picasso in drugi/UUNT – DaimlerChrysler (PICARO), T‑185/02, EU:T:2004:189, točka 29, in z dne 8. septembra 2010, Wilfer/UUNT (Upodobitev glave kitare), T‑458/08, neobjavljena, EU:T:2010:358, točka 72).
33 Poleg tega je iz sodne prakse razvidno, da kadar se organi EUIPO odločijo, da bodo upoštevali splošno znana dejstva, se od njih ne zahteva, da v odločbah dokažejo pravilnost takih dejstev (glej sodbo z dne 1. marca 2016, Peri/UNNT (Multiprop), T‑538/14, neobjavljena, EU:T:2016:117, točka 14 in navedena sodna praksa; sodba z dne 21. septembra 2017, Novartis/EUIPO – Meda (Zimara), T‑238/15, neobjavljena, EU:T:2017:636, točka 123).
34 Prav tako ni mogoče strankam v postopku pred organi EUIPO očitati, da niso predložile dokazov za potrditev pravilnosti splošno znanih dejstev. Šele ko odbor za pritožbe navede, da splošno znanih dejstev, ki jih navajajo stranke v postopku za ugotovitev ničnosti, ni mogoče šteti za taka, jih lahko po potrebi izloči, ker stranke niso predložile zadostnih dokazov, ki bi dokazovali resničnost teh dejstev.
35 Glede na vse zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da je odbor za pritožbe kršil člen 76(1) Uredbe št. 207/2009, saj državljanov baltskih držav ne bi smel izključiti iz opredelitve upoštevne javnosti samo zaradi neobstoja konkretnih dokazov o razumevanju ruščine v teh državah, ne da bi se predhodno izrekel o vprašanju, ali je splošno znano, kot je trdila tožeča stranka, da to prebivalstvo ruščino običajno razume.
36 Zato je treba, ker odbor za pritožbe ni upošteval trditve tožeče stranke, da je velik del prebivalstva baltskih držav rusko govorečih, in ni preveril, ali je to dejstvo splošno znano, ugotoviti, da je drugi tožbeni razlog utemeljen.
37 Zgolj ta ugotovitev pa ne more zadostovati za utemeljitev razveljavitve izpodbijane odločbe, ker napaka, ki jo je storil odbor za pritožbe, povezana s kršitvijo člena 76(1) Uredbe št. 207/2009, sama po sebi ni mogla odločilno vplivati na izid (glej v tem smislu sodbo z dne 12. septembra 2007, Philip Morris Products/UUNT (Oblika škatlice cigaret), T‑140/06, neobjavljena, EU:T:2007:272, točka 72).
38 Namreč, samo če bi bil prvi tožbeni razlog utemeljen, zlasti kar zadeva opisni pomen, ki bi ga izpodbijana znamka lahko imela za rusko govoreči del upoštevne javnosti, ki glede na okoliščine zadeve živi zlasti v baltskih državah, bi napaka, ugotovljena v točki 36 zgoraj, vplivala na izid preizkusa in bi torej lahko upravičila razveljavitev izpodbijane odločbe.
Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009
39 Tožeča stranka s prvim tožbenim razlogom, ki je razdeljen na štiri dele, na prvem mestu trdi, da je odbor za pritožbe napačno opredelil upoštevno javnost, ker ni upošteval niti javnosti Evropske unije, specializirane za trgovinske odnose z Rusijo, niti rusko govoreče javnosti Unije.
40 Na drugem mestu tožeča stranka trdi, da odbor za pritožbe na podlagi člena 7(2) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 7(2) Uredbe št. 2017/1001) ni pravilno presodil dela Unije, za katerega bi se lahko uporabil absolutni razlog za zavrnitev iz člena 7(1)(c) navedene uredbe.
41 Tožeča stranka na tretjem mestu izpodbija presojo odbora za pritožbe v zvezi s pomenom izraza „Пломбир“ v ruščini. Na četrtem mestu tožeča stranka izpodbija presojo odbora za pritožbe glede zaznavanja, ki ga bo upoštevna javnost imela s prečrkovanjem tega izraza v latinico (plombir).
42 EUIPO in intervenientka trditve tožeče stranke izpodbijata. V bistvu trdita, da tožeča stranka ni dokazala, da naj bi se izraz „plombir“ ali „Пломбир“ razumel tako, da v ruščini označuje kremni sladoled. Vsekakor menita, da upoštevna javnost tega opisnega pomena ne bo zaznala. EUIPO meni, da ni splošno znano, koliko se ruščina razume v Uniji. Intervenientka trdi, da bi morala tožeča stranka, ker je ruščina za državljane Unije tuji jezik, dokazati, da je izraz „plombir“ del osnovnega besedišča v tem jeziku.
43 Spomniti je treba, da člen 52(1)(a) Uredbe št. 207/2009 določa, da se znamka Evropske unije razglasi za nično, če je bila znamka Evropske unije registrirana v nasprotju z določbami člena 7 te uredbe. V skladu s členom 7(1)(c) navedene uredbe pa se zavrne registracija „znamk, ki jih sestavljajo izključno znaki ali podatki, ki lahko v gospodarskem prometu označujejo vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitve ali druge lastnosti blaga ali storitve“.
44 Člen 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 sledi cilju v splošnem interesu, ki zahteva, da lahko vsakdo prosto uporablja znake in podatke, ki lahko v gospodarskem prometu označujejo lastnosti proizvodov in storitev, za katere se zahteva registracija. Ta določba tako preprečuje, da bi se ti znaki ali podatki zaradi registracije kot znamka pridržali za eno samo podjetje in da bi si neko podjetje prilastilo uporabo opisnega izraza v škodo drugih podjetij, tudi svojih konkurentov, zaradi česar bi se obseg njihovega besedišča, ki ga imajo na voljo za opis svojih proizvodov, tako izkazal za omejen (glej sodbo z dne 25. novembra 2015, Ewald Dörken/UUNT – Schürmann (VENT ROLL), T‑223/14, neobjavljena, EU:T:2015:879, točka 20 in navedena sodna praksa).
– Prvi in drugi del prvega tožbenega razloga
45 Skupaj je treba obravnavati prvi in drugi del prvega tožbenega razloga, ker se nanašata na ugotovitev napačne presoje odbora za pritožbe v zvezi z upoštevno javnostjo in delom Unije, glede na katera je treba presojati opisnost izpodbijane znamke.
46 V skladu z ustaljeno sodno prakso se presoja opisnosti znaka lahko opravi samo, na eni strani, glede zadevnih proizvodov ali storitev in, na drugi strani, glede na zaznavanje ciljne javnosti, ki jo sestavljajo potrošniki teh proizvodov ali storitev (sodbi z dne 27. februarja 2002, Eurocool Logistik/UUNT (EUROCOOL), T‑34/00, EU:T:2002:41, točka 38, in z dne 22. maja 2008, Radio Regenbogen Hörfunk in Baden/UUNT (RadioCom), T‑254/06, neobjavljena, EU:T:2008:165, točka 33; glej tudi sodbo z dne 17. maja 2011, Consejo Regulador de la Denominación de Origen Txakoli de Álava in drugi/UUNT (TXAKOLI), T‑341/09, EU:T:2011:220, točka 20 in navedena sodna praksa).
47 V obravnavani zadevi je odbor za pritožbe v točki 16 izpodbijane odločbe ugotovil, da so proizvodi, označeni z izpodbijano znamko, namenjeni vsem končnim potrošnikom v Uniji, tožeča stranka pa te presoje tudi ne izpodbija.
48 Tožeča stranka pa trdi, da odbor za pritožbe napačno ni presodil absolutnega razloga za zavrnitev iz člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009, po eni strani glede javnosti, specializirane za trgovinske odnose z Rusijo, ter po drugi strani glede rusko govorečega dela potrošnikov, ki so del splošne javnosti Unije in prebivajo zlasti v Nemčiji in v baltskih državah.
49 V zvezi s tem tožeča stranka v bistvu izpodbija razlago odbora za pritožbe glede pojma „del Unije“ v smislu člena 7(2) Uredbe št. 207/2009, ki določa, da se znamka ne registrira kot znamka Evropske unije, „ne glede na to, da [absolutni] razlogi proti registraciji obstajajo le v delu Unije“. Trdi, da bi moral odbor za pritožbe preizkusiti opisnost izpodbijane znamke z vidika rusko govorečih potrošnikov, ki so del splošne javnosti Unije ter prebivajo zlasti v Nemčiji in baltskih državah kot v „delu Unije“ v smislu te določbe.
50 V zvezi s tem je treba pojasniti, da je odbor za pritožbe v točki 18 izpodbijane odločbe ugotovil, da čezmejna manjšina, v nasprotju z državo članico ali skupino držav članic, ne more pomeniti „dela Unije“ v smislu člena 7(2) Uredbe št. 207/2009.
51 Kot je Sodišče razsodilo v sodbi z dne 22. junija 2006, Storck/UUNT (C‑25/05 P, EU:C:2006:422, točka 83), je del Unije iz člena 7(2) Uredbe št. 207/2009 lahko sestavljen iz ene same države članice.
52 Vendar iz te sodne prakse, ki izhaja iz posebnega dejanskega stanja te zadeve, ni mogoče sklepati, da je sodišče Unije želelo tako razlagati izraz „del Unije“ iz člena 7(2) Uredbe št. 207/2009 v smislu, da ta ne more ustrezati ozemlju, manjšemu od ozemlja države članice. Iz izbire izrazov, ki jih je zakonodajalec uporabil v navedenem členu, je razvidno, da je ta želel preprečiti registracijo znaka zaradi razlogov za zavrnitev, ki obstajajo v delu ene ali več držav članic (glej v tem smislu sodbo z dne 13. septembra 2012, Sogepi Consulting y Publicidad/UUNT (ESPETEC), T‑72/11, neobjavljena, EU:T:2012:424, točki 35 in 36).
53 Poleg tega člena 7(2) Uredbe št. 207/2009 tudi ni mogoče razumeti tako, da se v primeru besednega znaka nujno nanaša na enega od uradnih jezikov države članice ali Unije (sodba z dne 13. septembra 2012 v zadevi ESPETEC, T‑72/11, neobjavljena, EU:T:2012:424, točka 36; glej tudi sodbo z dne 19. julija 2017, Lackmann Fleisch- und Feinkostfabrik/EUIPO (медведь), T‑432/16, neobjavljena, EU:T:2017:527, točka 28 in navedena sodna praksa).
54 Glede na zgoraj navedeno, kot trdi tožeča stranka, na podlagi člena 7(2) Uredbe št. 207/2009 upoštevno javnost, glede na katero je treba presoditi absolutni razlog za zavrnitev, sestavljajo rusko govoreči potrošniki, ki so del splošne javnosti Unije, ker tožeča stranka zatrjuje, da je izpodbijana znamka v ruščini opisna.
55 V zvezi s trditvijo tožeče stranke, da rusko govoreči potrošniki Unije prebivajo zlasti v Nemčiji in baltskih državah, je treba, prvič, ugotoviti, da v nasprotju s tem, kar je odbor za pritožbe ugotovil v točkah 23 in 24 izpodbijane odločbe, dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka pri njem, prepričljivo dokazujejo, da velik del nemškega prebivalstva govori rusko. Iz sodbe Amtsgericht Köln (okrožno sodišče v Kölnu, Nemčija) z dne 27. januarja 2016, ki jo je tožeča stranka predložila odboru za pritožbe, je namreč razvidno, da rusko govoreče prebivalstvo na nemškem ozemlju šteje približno tri milijone ljudi.
56 Drugič, kar zadeva vprašanje, ali velik del rusko govorečih državljanov Unije prebiva v baltskih državah, je treba poudariti, da je EUIPO na obravnavi priznal, da je splošno znano, da se ruščina v baltskih državah običajno razume.
57 Poleg tega je Splošno sodišče nedavno potrdilo, da je splošno znano, da velik del državljanov baltskih držav zna rusko ali govori ruščino kot materni jezik (glej v tem smislu sodbo z dne 19. julija 2017, медведь, T‑432/16, neobjavljena, EU:T:2017:527, točka 29). Tožeča stranka je pravilno poudarila, da je prvi odbor za pritožbe pri EUIPO prišel do iste ugotovitve v odločbi z dne 17. maja 2016, ki je predmet te sodbe, kot tudi v drugi odločbi z dne 20. junija 2013, izdani v zadevi R 814/2012‑1, ki je prav tako navedena v tožbi.
58 V zvezi s tem je iz sodne prakse razvidno, da mora biti preizkus vsake zahteve za registracijo strog in celosten ter mora biti opravljen v vsakem posameznem primeru (sodba z dne 10. marca 2011, Agencja Wydawnicza Technopol/UUNT, C‑51/10 P, EU:C:2011:139, točka 77). Zakonitost odločb odborov za pritožbe pri EUIPO je treba presojati le na podlagi Uredbe št. 207/2009, kot jo razlaga sodišče Unije, in ne na podlagi prakse odločanja EUIPO (glej sodbo z dne 8. maja 2012, Mizuno/UUNT – Golfino (G), T‑101/11, neobjavljena, EU:T:2012:223, točka 77 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbi z dne 26. aprila 2007, Alcon/UUNT, C‑412/05 P, EU:C:2007:252, točka 65, in z dne 2. maja 2012, Universal Display/UUNT (UniversalPHOLED), T‑435/11, neobjavljena, EU:T:2012:210, točka 37).
59 Vendar je treba ob upoštevanju sodne prakse, ki zahteva, da EUIPO upošteva že sprejete odločbe in posveti posebno pozornost vprašanju, ali je treba odločiti v enakem smislu (sodba z dne 10. marca 2011, Agencja Wydawnicza Technopol/UUNT, C‑51/10 P, EU:C:2011:139, točka 74), ugotoviti, da so bile prejšnje odločbe, na katere se sklicuje tožeča stranka, očitno nedavni pokazatelj, da je razumevanje ruščine v Uniji in zlasti v baltskih državah mogoče opredeliti kot „splošno znano dejstvo“, saj so to dejstvo organi EUIPO upoštevali v okviru navedenih odločb.
60 V teh okoliščinah in ne da bi bilo treba presojati utemeljenost trditve tožeče stranke glede obstoja javnosti, specializirane za trgovinske odnose z Rusijo, je treba ugotoviti, da je odbor za pritožbe storil napako pri presoji glede opredelitve upoštevne javnosti in kršil člen 7(2) Uredbe št. 207/2009, ker je upoštevna javnost, glede na katero je bilo treba presojati absolutni razlog za zavrnitev, rusko govoreča in zajema del splošne javnosti Unije, ki razume ali govori rusko ter prebiva zlasti v Nemčiji in baltskih državah.
61 Zato je treba prvemu in drugemu delu prvega tožbenega razloga ugoditi.
– Tretji in četrti del prvega tožbenega razloga
62 V tretjem delu prvega tožbenega razloga tožeča stranka v bistvu izpodbija ugotovitev odbora za pritožbe, da naj ne bi dokazala, da je izraz „Пломбир“ za proizvode, označene s sporno znamko, v ruščini opisen. S četrtim delom prvega tožbenega razloga izpodbija ugotovitev odbora za pritožbe, da „intelektualni napor“, ki naj bi bil naložen upoštevni javnosti, in sicer trud za prevod skupaj s trudom za prečrkovanje, ne dopušča ugotovitve, da ta javnost zaznava morebitni opisni pomen izraza „plombir“.
63 EUIPO in intervenientka trditve tožeče stranke izpodbijata.
64 Prvič, glede pomena izraza „Пломбир“ ali „plombir“ v ruščini je treba opozoriti, da je oddelek za izbris pri EUIPO, ne da bi odbor za pritožbe v izpodbijani odločbi to ovrgel, ugotovil, da se je ime „Пломбир“ uporabljalo v času nekdanje Zveze sovjetskih socialističnih republik (nekdanja ZSSR) za označevanje vrste kremnega sladoleda.
65 Odbor za pritožbe ni navedel nobenega elementa, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, da se izraz „plombir“ v Rusiji ne uporablja več. Čeprav je v točki 30 izpodbijane odločbe navedel, da se izraza „sladoled“ ali „kremni sladoled“ v nemško-ruskih slovarjih prevajata z izrazom „(sliwotschnoje) moroschenoje“ (сливочное мороженое), na podlagi zgolj teh ugotovitev ni mogoče izključiti, da se tudi izraz „Пломбир“ ali „plombir“ v ruščini uporablja za označevanje teh proizvodov ali tovrstnih proizvodov.
66 Poleg tega je treba poudariti, kot je razvidno iz točke 32 izpodbijane odločbe in iz spisa EUIPO, da je tožeča stranka odboru za pritožbe predložila izvlečke tehničnih standardov GOST 2003, v katerih so proizvodi, označeni z izrazom „plombir“, in proizvodi, označeni z izrazom „moroschenoje“, pod isto klasifikacijsko številko (52175‑2003). Ti uradni standardi, ki jih je določil državni odbor Ruske federacije za standardizacijo, meroslovje in certificiranje po razpadu nekdanje ZSSR, so konkretni dokaz za ugotovitev, da je izraz „plombir“ ali „Пломбир“ običajni ruski izraz za označevanje sladoleda.
67 Tožeča stranka je odboru za pritožbe prav tako predložila odločbo Deutsches Patent- und Markenamt (nemški urad za patente in znamke) z dne 12. marca 2013, ki potrjuje, da izraz „plombir“ ali „Пломбир“ v ruščini, vključno na dan, ko je bila sprejeta navedena odločba, označuje kremni sladoled.
68 Iz tega sledi, da je tožeča stranka odboru za pritožbe predložila zadostne dokaze za ugotovitev, da je izraz „plombir“ ali „Пломбир“ v ruščini za zadevne proizvode opisen.
69 Poleg tega je treba pojasniti, da izvlečki iz slovarja, ki jih je tožeča stranka prvič predložila pred Splošnim sodiščem (prilogi K16 in K17 k predlogu za izvedbo obravnave), potrjujejo, da se ta izraz običajno uporablja v ruščini za označevanje kremnega sladoleda.
70 Trditev intervenientke, da bi bilo treba upoštevati uporabo izraza „plombir“ ali „Пломбир“ za označevanje drugih proizvodov, ne more omajati te ugotovitve. V skladu z ustaljeno sodno prakso dejstvo, da ima izraz več pomenov, namreč ne izključuje obstoja opisnosti v smislu člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009. V zvezi s tem zadostuje, da se vsaj eden od njegovih pomenov lahko uporablja za opisovanje zadevnih proizvodov (glej sodbo z dne 12. februarja 2004, Koninklijke KPN Nederland, C‑363/99, EU:C:2004:86, točka 97 in navedena sodna praksa).
71 Drugič, v zvezi z zaznavanjem izpodbijane znamke s strani rusko govorečih potrošnikov v Uniji, ki prebivajo zlasti v baltskih državah in Nemčiji, je treba opozoriti, da mora imeti znak za to, da spada na področje uporabe člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009, dovolj neposredno in konkretno zvezo s proizvodi ali storitvami, ki jih označuje, tako da zadevni javnosti omogoča, da nemudoma in brez pomisleka prepozna opis teh proizvodov ali storitev ali ene od njihovih lastnosti (glej sodbo z dne 22. junija 2005, Metso Paper Automation/UUNT (PAPERLAB), T‑19/04, EU:T:2005:247, točka 25 in navedena sodna praksa).
72 V obravnavani zadevi – v nasprotju z ugotovitvijo odbora za pritožbe v izpodbijani odločbi – bo rusko govoreča javnost Unije opisni pomen za kremni sladoled v ruščini hitreje pripisala izrazu „plombir“ kot izrazu „Пломбир“, ker celotna ta javnost obvlada latinico, ne pa nujno cirilice.
73 Kot navaja tožeča stranka, lahko rusko govoreča javnost Unije uporablja tudi komunikacijska sredstva, ki ne morejo obdelovati cirilice, in je zato navajena ruske izraze prečrkovati v latinico.
74 Poleg tega je treba spomniti, da prečrkovanje izraza, ki izhaja iz druge abecede, v latinico, ne pomeni nujno ovire pri zaznavanju opisnega pomena tega izraza s strani upoštevne javnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 16. decembra 2010, Deutsche Steinzeug Cremer & Breuer/UUNT (CHROMA), T‑281/09, EU:T:2010:537, točka 34 in navedena sodna praksa).
75 V obravnavanem primeru iz zgoraj navedenega izhaja, da ker izraz „plombir“ pomeni dobesedno prečrkovanje izraza „Пломбир“ v latinico, ki jo zadevni rusko govoreči potrošnik Unije pozna, bo ta potrošnik takoj in neposredno zaznal njegov opisni pomen.
76 Zato je treba tudi tretjemu in četrtemu delu prvega tožbenega razloga in zato prvemu tožbenemu razlogu v celoti ugoditi.
77 Glede na vse zgoraj navedeno in ne da bi bilo treba preučiti tretji tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve iz člena 75 Uredbe št. 207/2009, je treba izpodbijano odločbo razveljaviti.
Stroški
78 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
79 V skladu s členom 190(2) Poslovnika se za stroške, ki se lahko povrnejo, štejejo nujni stroški, ki so strankam nastali v postopku pred odborom za pritožbe pri EUIPO.
80 Ker EUIPO ni uspel, se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške tožeče stranke. Sem spadajo tudi nujni stroški, ki so tožeči stranki nastali v postopku pred odborom za pritožbe pri EUIPO.
81 Ker intervenientka s svojimi predlogi ni uspela, nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)
razsodilo:
1. Odločba četrtega odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 22. septembra 2016 (zadeva R 1812/2015‑4) se razveljavi.
2. EUIPO poleg svojih stroškov nosi stroške, nastale družbi Monolith Frost GmbH, vključno z nujnimi stroški, ki so družbi Monolith Frost nastali v postopku pred odborom za pritožbe pri EUIPO.
3. Družba Dovgan GmbH nosi svoje stroške.
Razglašeno na obravnavi v Luxembourgu, 13. decembra 2018.
Podpisi