SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (deveti senat)
z dne 11. septembra 2019(*)
„Javni uslužbenci – Uradniki – Napredovanje – Napredovalno obdobje 2017 – Odločba, da tožeča stranka ne napreduje v naziv AD 7 z učinkom od 1. januarja 2017 – Člen 45 Kadrovskih predpisov – Člen 9(3) Priloge IX h Kadrovskim predpisom – Zloraba pooblastil – Disciplinska kazen“
V zadevi T‑545/18,
YL, uradnik Evropske komisije, ki ga zastopata P. Yon in B. de Lapasse, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki sta jo sprva zastopali L. Radu Bouyon in R. Striani, nato L. Radu Bouyon in B. Mongin, agenti,
tožena stranka,
zaradi predloga na podlagi člena 270 PDEU za, prvič, razglasitev ničnosti odločbe Komisije, o kateri so bili zaposleni na tej instituciji obveščeni 13. novembra 2017, da tožeča stranka v napredovalnem obdobju 2017 ne napreduje v naziv AD 7, drugič, napredovanje tožeče stranke v naziv AD 7 z učinkom od 1. januarja 2017 in, tretjič, odškodnino za škodo, ki je domnevno nastala tožeči stranki,
SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat),
v sestavi S. Gervasoni, predsednik, K. Kowalik-Bańczyk (poročevalka), sodnica, in C. Mac Eochaidh, sodnik,
sodna tajnica: M. Marescaux, administratorka,
na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 3. julija 2019
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, YL, je uradnik, ki je od 16. maja 2010 zaposlen v Generalnem direktoratu (GD) [zaupno](1) Evropske komisije. Od 1. januarja 2012 je razporejen v naziv AD 6.
2 Tožeča stranka je bila od 6. januarja 2014 do 15. januarja 2016 na dopustu iz osebnih razlogov.
3 Organ za imenovanja (v nadaljevanju: OI) Komisije je z odločbo z dne 23. marca 2016 (v nadaljevanju: odločba z dne 23. marca 2016) tožeči stranki naložil kazen nazadovanja v stopnji, ker je ta, prvič, 18. junija 2013 neupravičeno pridobila dan bolniškega dopusta, med katerim se je udeležila politične dejavnosti, drugič, na svoji zasebni spletni strani 6. februarja 2014 objavila „polemičen“ članek v zvezi z Evropsko unijo, ne da bi o tem predhodno obvestila OI, tretjič, med 11. aprilom in 1. majem 2014 novinarjem poročala o dejstvih, ki bi lahko ustvarila tveganje za ugled Komisije, četrtič, čeprav je bila na dopustu iz osebnih razlogov, OI ni obvestila o tem, da je bila 30. marca 2014 izvoljena na politično funkcijo, in petič, med 25. februarjem in 15. aprilom 2014 opravljala zunanjo dejavnost, ne da bi za to predhodno pridobila dovoljenje OI.
4 Tožeča stranka ni izpodbijala odločbe z dne 23. marca 2016.
5 Generalni direktor GD [zaupno] je novembra 2017 tožečo stranko pisno obvestil, da bo v skladu s priporočili skupnega odbora za napredovanje napredovala v naziv AD 7 z retroaktivnim učinkom od 1. januarja 2017.
6 OI je 13. novembra 2017 objavil seznam uradnikov, ki so napredovali v napredovalnem obdobju 2017. Na temu seznamu ni bilo imena tožeče stranke.
7 Tožeča stranka je 12. februarja 2018 vložila pritožbo zoper odločbo OI, da tožeča stranka ne napreduje. Med drugim je trdila, da OI za ta namen ne bi smel upoštevati odločbe z dne 23. marca 2016.
8 OI je 8. junija 2018 pritožbo tožeče stranke zavrnil, ker člen 45 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) ne vsebuje izčrpnega seznama meril, ki jih je treba upoštevati pri preučitvi primerjalnih odlik, ki jo določa ta člen, zato se je odločba z dne 23. marca 2016 pri tej preučitvi lahko upoštevala. Poleg tega je navedel, da je eno od teh meril lahko tudi pojem „ravnanje v službi“.
Postopek in predlogi strank
9 Tožeča stranka je 11. septembra 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo. Komisija je 14. decembra 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila odgovor na tožbo.
10 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– odločbo, da tožeča stranka v napredovalnem obdobju 2017 ne napreduje v naziv AD 7, razglasi za nično;
– odločbo o zavrnitvi njene pritožbe razglasi za nično;
– odredi, da napreduje v naziv AD 7 z učinkom od 1. januarja 2017;
– ji dodeli odškodnino, ocenjeno na 100.000 EUR, zaradi sprejetja odločbe, da tožeča stranka v napredovalnem obdobju 2017 ne napreduje v naziv AD 7;
– Komisiji naloži plačilo stroškov, ocenjenih na 10.000 EUR.
11 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
12 Najprej je treba spomniti, da sta v skladu z ustaljeno sodno prakso pritožba uslužbenca in njena zavrnitev s strani pristojnega organa del zapletenega postopka, tako da tudi če je pravno sredstvo formalno vloženo zoper zavrnitev pritožbe uslužbenca, je njegova posledica ta, da Splošno sodišče odloča o aktu, ki posega v položaj in zoper katerega je bila vložena pritožba (sodbi z dne 17. januarja 1989, Vainker/Parlament, 293/87, EU:C:1989:8, točka 8, in z dne 25. oktobra 2018, KF/SATCEN, T‑286/15, EU:T:2018:718, točka 115).
13 Iz tega izhaja, da je treba predlog za razglasitev ničnosti odločbe OI, s katerim je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke, obravnavati kot predlog za razglasitev ničnosti odločbe, da tožeča stranka v napredovalnem obdobju 2017 ne napreduje v naziv AD 7 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).
14 Čeprav tožeča stranka formalno navaja dva ločena tožbena razloga, pri čemer se prvi nanaša na očitno kršitev pravnega pravila, drugi pa na zlorabo pooblastil in postopka, je treba šteti, da sta ta tožbena razloga v bistvu en tožbeni razlog, ki se nanaša na to, da je upoštevanje odločbe z dne 23. marca 2016 pri preučitvi primerjalnih odlik, ki jo določa člen 45 Kadrovskih predpisov, povzročilo, da se še drugič sankcionira za ista dejstva. Tožeča stranka tako trdi, da je OI hkrati kršil člen 45 Kadrovskih predpisov, člen 9(3) Priloge IX h Kadrovskim predpisom in načelo non bis in idem ter povzročil zlorabo pooblastil in postopka.
15 Komisija izpodbija trditve tožeče stranke.
16 V skladu s členom 9(3) Priloge IX h Kadrovskim predpisom, ki povzema splošno načelo Unije non bis in idem, se za eno kršitev dolžnosti lahko izreče le ena disciplinska kazen.
17 Poleg tega iz členov 44 in 45 Kadrovskih predpisov izhaja, da drugače kot napredovanje v plačilnem razredu, s katerim se načeloma uradniki po določenem času avtomatično uvrstijo v višji plačilni razred, pa uradniki napredujejo šele po preučitvi primerjalnih odlik uradnikov, ki so upravičeni do zadevnega napredovanja.
18 Iz tega izhaja, da je v skladu s členom 9(1) Priloge IX Kadrovskih predpisov odlog povišanja v stopnji, tako kot a fortiori nazadovanje v stopnji, disciplinska kazen. Vendar zavrnitev napredovanja, ki pa v tej določbi ni navedeno, načeloma ne more pomeniti disciplinske kazni, saj temelji na preučitvi primerjalnih odlik uradnikov, ki so upravičeni do zadevnega napredovanja.
19 V zvezi s tem je za namen preučitve primerjalnih odlik treba navesti, da v skladu s členom 45 Kadrovskih predpisov „[OI] upošteva predvsem poročila o uradnikih, uporabo jezikov pri izvrševanju nalog, razen jezikov, za katere so predložili dokazila o temeljitem znanju […] in raven odgovornosti“.
20 Z uporabo izraza „predvsem“ člen 45 Kadrovskih predpisov določa tri glavna merila, ki jih je treba obvezno upoštevati pri preučitvi primerjalnih odlik. Ne izključuje pa upoštevanja drugih meril, na podlagi katerih se prav tako lahko izkažejo odlike uradnikov, ki so upravičeni do napredovanja (sodbi z dne 28. septembra 2011, AC/Svet, F‑9/10, EU:F:2011:160, točka 25, in z dne 14. novembra 2012, Bouillez/Svet, F‑75/11, EU:F:2012:152, točka 57).
21 OI tako lahko krivdno ravnanje, ki pomeni neizpolnitev obveznosti, ki jih ima uradnik na podlagi Kadrovskih predpisov, upošteva za to, da po potrebi zavrne napredovanje zainteresirani osebi (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 23. februarja 2001, De Nicola/EIB, T‑7/98, T‑208/98 in T‑109/99, EU:T:2001:69, točka 220). V interesu institucije je namreč, da se le osebe, katerih poklicno ravnanje je neoporečno, imenujejo na odgovorne položaje (sodba z dne 2. aprila 1998, Apostolidis/Sodišče, T‑86/97, EU:T:1998:71, točka 58).
22 Nazadnje je treba spomniti, da čeprav v skladu s členom 5(7) Sklepa Komisije C(2013) 8968 final z dne 16. decembra 2013 o splošnih določbah za izvajanje člena 45 Kadrovskih predpisov skupni odbor za napredovanje OI predloži seznam uradnikov, katerih napredovanje predlaga, pa je le OI odgovoren za odločbe o napredovanju in preučitev primerjalnih odlik, ki jo določa člen 45 Kadrovskih predpisov (glej v tem smislu sodbo z dne 14. novembra 2017, HL/Komisija, T‑668/16 P, neobjavljena, EU:T:2017:802, točka 30).
23 V teh okoliščinah je treba, prvič, navesti, da OI na eni strani ni bil vezan na priporočila skupnega odbora za napredovanje, na drugi strani pa je za zavrnitev napredovanja tožeče stranke pri preučitvi primerjalnih odlik, ki jo določa člen 45 Kadrovskih predpisov, lahko upravičeno upošteval odločbo z dne 23. marca 2016.
24 Tega sklepanja ni mogoče ovreči s trditvijo tožeče stranke, s katero OI očita, da je pri odločbi o zavrnitvi njene pritožbe menil, da je pojem „ravnanje v službi“ lahko vključeval odločbo z dne 23. marca 2016 ali dejansko stanje, ki je sankcionirano s to odločbo.
25 Ker namreč trditev lahko temelji na pojmu „ravnanje v službi“ iz člena 43 Kadrovskih predpisov, je na eni strani treba navesti, da je ta pojem zajemal vsebino ocenjevalnih poročil uradnikov, ki so, kot je bilo navedeno v točki 20 zgoraj, le eno od meril, ki jih je treba upoštevati pri preučitvi primerjalnih odlik, ki je določena v členu 45 Kadrovskih predpisov.
26 Na drugi strani kljub okoliščini, ki jo navaja tožeča stranka, da dejansko stanje, za katero je bila z odločbo z dne 23. marca 2016 že naložena kazen v skladu s to odločbo, „ni bilo povezano z njenimi funkcijami in [njenimi] odgovornostmi v GD [zaupno]“ ali, a fortiori, je to dejansko stanje nastalo med njenim dopustom iz osebnih razlogov, zadošča ugotoviti, da se je to dejansko stanje vendarle nanašalo na neizpolnitve obveznosti, ki jih je imela kot uradnik, in je bilo zato pokazatelj odlik v smislu sodne prakse, navedene v točki 20 zgoraj. Tako celo okoliščina, da je del tega dejanskega stanja nastal med dopustom iz osebnih razlogov tožeče stranke, sama po sebi ni nasprotovala temu, da se to dejansko stanje upošteva pri preučitvi primerjalnih odlik, ki jo določa člen 45 Kadrovskih predpisov.
27 Drugič, treba je ugotoviti, da tožeča stranka ne predloži nobenega dejstva ali dokaza za to, da izpodbijana odločba ni bila sprejeta na podlagi preučitve primerjalnih odlik, ki jo določa člen 45 Kadrovskih predpisov, temveč z namenom, da bo tožeči stranki že drugič naložena kazen za dejansko stanje, na podlagi katerega je bila izdana odločba z dne 23. marca 2016.
28 V zvezi s tem namreč tožeča stranka na eni strani navaja le, da je OI zavrnil njeno napredovanje, ne da bi o tem predhodno obvestil GD [zaupno], in na drugi strani, da GD „Človeški viri“ uporablja politiko zavrnitve napredovanja uradnikov, za katere se je uporabila kazen, in to kljub priporočilom, ki jih je predložil skupni odbor za napredovanja.
29 Vendar je treba na eni strani navesti, da se z dejstvom, da je GD [zaupno] pričakoval, da bo tožeča stranka napredovala, tako da ji je njen generalni direktor nepravilno sporočil, da bo v napredovalnem obdobju 2017 napredovala, ne more dokazati, da je bila izpodbijana odločba sprejeta z namenom kaznovanja, in ne po preučitvi primerjalnih odlik v skladu s členom 45 Kadrovskih predpisov.
30 Na drugi strani je treba opozoriti, da tožeča stranka za ugotovitev obstoja politike zavrnitve napredovanja, na katero se sklicuje, zgolj predloži osnutek zapisnika sestanka med, med drugim, predstavniki sindikalnih organizacij in generalnim direktorjem GD „Človeški viri“ ter sporočilo, ki so ga nekatere med temi sindikalnimi organizacijami naslovile na tega generalnega direktorja. Iz teh dokumentov pa je razvidno, da te sindikalne organizacije menijo, da odločitev, da uradniki, za katere se je uporabila kazen, ne napredujejo, „lahko povzroči“, da se ti uradnik kaznujejo dvakrat, tako da se morajo glede „jasnega pravnega okvira“ dogovoriti te organizacije in Komisija. Vendar le na podlagi okoliščine, da je OI zavrnil napredovanje drugih uradnikov, za katere se je predhodno uporabila kazen, in da te sindikalne organizacije brez drugih pojasnil menijo, da določbe glede preučitve primerjalnih odlik teh uradnikov niso dovolj jasne, ni mogoče dokazati, da je bila v tem primeru izpodbijana odločba sprejeta z namenom, da se ji naloži disciplinska kazen, in ne po preučitvi primerjalnih odlik, ki jo določa člen 45 Kadrovskih predpisov.
31 Tretjič, čeprav tožeča stranka trdi, da je predložila „dovolj upoštevnih in skladnih dejstev“, da bi dokazala, da je OI storil očitno napako pri preučitvi primerjalnih odlik, ki jo določa člen 45 Kadrovskih predpisov, zadošča navesti, da ta trditev ne vsebuje nobene natančnejše navedbe, na podlagi katere bi bilo mogoče presojati njeno utemeljenost.
32 Iz tega izhaja, da v tem primeru niso izkazane niti kršitev člena 45 Kadrovskih predpisov, niti kršitev člena 9(3) Priloge IX h Kadrovskim predpisom in načela non bis in idem, niti zloraba pooblastil, pri čemer je zloraba postopka le ena od njenih oblik (sodba z dne 2. aprila 1998, Apostolidis/Sodišče, T‑86/97, EU:T:1998:71, točka 84).
33 Ta ugotovitev se ne izpodbije z drugimi trditvami tožeče stranke. Tožeča stranka namreč trdi, da OI dejstvo, da jo je kaznoval tako, da je zavrnil njeno napredovanje, na eni strani omogoča, da ne „določi konca blokade [njene] kariere“ v nasprotju z načelom pravne varnosti, na drugi strani pa ji je odvzel pravico do učinkovitega pravnega sredstva, ker ni mogla izpodbijati „polnega učinka, ki ga je [OI] nameraval ustvariti“ z odločbo z dne 23. marca 2016.
34 Vendar zadostuje ugotoviti, da trditve, navedene v točki 33 zgoraj, temeljijo na napačni domnevi, in sicer da je izpodbijana odločba kazen, kar, kot je bilo navedeno v točki 27 zgoraj, v tem primeru ni izkazano.
35 Poleg tega ni mogoče šteti, da je izpodbijana odločba povzročila neomejeno in samovoljno blokado kariere tožeče stranke v nasprotju z načelom pravne varnosti. Na eni strani je namreč OI upošteval odločbo o kazni, izrečeno 23. marca 2016, torej v letu, ki je bilo neposredno pred napredovalnim obdobjem 2017. Na drugi strani se z izpodbijano odločbo ne preprečuje, da lahko tožeča stranka, če je to potrebno, napreduje v poznejšem napredovalnem obdobju, do česar je v napredovalnem obdobju 2018 tudi prišlo.
36 Edini tožbeni razlog je treba zato zavrniti kot neutemeljen. Zato je treba zavrniti predloge tožeče stranke za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe in posledično zavrniti njene predloge, prvič, glede napredovanja v naziv AD 7 z učinkom od 1. januarja 2017 in, drugič, glede odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi sprejetja te odločbe.
Stroški
37 V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Tožeča stranka s predlogi ni uspela, zato se ji v skladu s predlogom Komisije naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. YL se naloži plačilo stroškov.
Gervasoni | Kowalik-Bańczyk | Mac Eochaidh |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 11. septembra 2019.
Podpisi