Zadeva C‑305/17
FENS spol. s r.o.
proti
Slovenská republika – Úrad pre reguláciu sieťových odvetví
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Okresný súd Bratislava II)
„Predhodno odločanje – Prosti pretok blaga – Carine – Dajatve z enakim učinkom – Dajatev za prenos električne energije, proizvedene na nacionalnem ozemlju in namenjene za izvoz – Združljivost take ureditve z načelom prostega pretoka blaga“
1. Prosti pretok blaga – Carine – Dajatev z enakim učinkom – Notranji davki – Razlikovanje – Merila
(Členi 28, 30 in 110 PDEU)
2. Prosti pretok blaga – Carine – Dajatev z enakim učinkom – Električna energija, proizvedena na nacionalnem ozemlju in namenjena za izvoz – Nacionalna zakonodaja, ki določa denarno dajatev, ki jo je treba plačati za električno energijo, izvoženo v drugo državo članico ali v tretjo državo – Nedopustnost
(Člena 28 in 30 PDEU)
3. Skupna trgovinska politika – Področje uporabe – Carina – Izključna pristojnost Unije – Uvedba s strani države članice dajatev z enakim učinkom kot izvozne dajatve – Nedopustnost
(Člen 3(1)(a) in (e), in člen 207(1) PDEU)
4. Prosti pretok blaga – Carine – Dajatev z enakim učinkom – Prepoved – Odstopanja – Neobstoj
(Členi 28 in od 34 do 36 PDEU)
1. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke od 29 do 31.)
2. Člena 28 in 30 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice, ki določa denarno dajatev, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki jo je treba plačati za električno energijo, izvoženo v drugo državo članico ali v tretjo državo, samo, če je bila električna energija proizvedena na nacionalnem ozemlju.
V zvezi s tem je treba na prvem mestu poudariti, da je dajatev iz postopka v glavni stvari denarna dajatev, ki jo enostransko naloži država članica.
Ker namen naložitve navedene dajatve ni upošteven, ni pomembno, da gre za dajatev za nekatere omrežne storitve za prenos električne energije (glej v tem smislu sodbo z dne 21. septembra 2000, Michaïlidis, C‑441/98 in C‑442/98, EU:C:2000:479, točka 14 in navedena sodna praksa).
Na drugem mestu je treba poudariti, da je električna energija blago v smislu prava Unije in da dajatev, ki se ne pobira na blago kot tako, temveč na dejavnost, ki je nujno povezana s tem blagom, kot so v obravnavani zadevi omrežne storitve, lahko spada na področje uporabe določb o prostem pretoku blaga. Kadar se dajatev izračuna na podlagi števila prenesenih kilovatnih ur, ne pa na podlagi razdalje prenosa električne energije ali na podlagi katerega koli drugega merila, neposredno povezanega s prenosom, jo je treba obravnavati, kot da je naložena na sam izdelek (glej med drugim sodbo z dne 17. julija 2008, Essent Netwerk Noord in drugi, C‑206/06, EU:C:2008:413, točki 43 in 44 in navedena sodna praksa).
Na tretjem mestu je treba preveriti, ali je ta dajatev naložena na to blago zaradi prestopa meje ali pa je posledica splošnega sistema notranje obdavčitve, ki sistematično in v skladu z istimi objektivnimi merili obravnava kategorije proizvodov, neodvisno od njihovega izvora ali namembnega kraja.
V zvezi s tem je Sodišče že razsodilo, da je bistvena značilnost dajatve z enakim učinkom, zaradi katere se ta dajatev razlikuje od splošne notranje obdavčitve, v okoliščini, da se prva nanaša izključno na proizvod, ki prehaja mejo kot tak, medtem ko se druga nanaša enako na uvožene, izvožene in nacionalne proizvode (sodba z dne 2. oktobra 2014, Orgacom, C‑254/13, EU:C:2014:2251, točka 28).
Vendar tudi ob predpostavki, da za obe kategoriji električne energije velja ista ureditev, je treba še ugotoviti, da mora obravnavano davčno breme, da bi spadalo pod splošni sistem „notranjih obdavčitev“ v smislu člena 110 PDEU, notranji proizvod in enak izvoženi proizvod obdavčiti z enakim davkom v isti fazi trženja in tudi obdavčljivi dogodek za davek mora biti enak (sodba z dne 2. oktobra 2014, Orgacom, C‑254/13, EU:C:2014:2251, točka 29 in navedena sodna praksa).
Na četrtem mestu je treba navesti, da iz spisa, predloženega Sodišču, ni razvidno, da bi se dajatev iz postopka v glavni stvari pobirala zaradi nadzora, ki se opravlja zaradi izpolnitve obveznosti, naloženih s pravom Unije, ali da bi pomenila plačilo za storitev, ki je bila dejansko opravljena za gospodarski subjekt, v znesku, sorazmernem z navedeno storitvijo.
V zvezi s tem je treba pojasniti, da je Sodišče sicer potrdilo, da dajatev, ki pomeni plačilo za storitev, ki je bila dejansko opravljena za gospodarski subjekt, ki mora to dajatev plačati, v znesku, sorazmernem z navedeno storitvijo, ni dajatev z enakim učinkom kot carina (sodba z dne 9. septembra 2004, Carbonati Apuani, C‑72/03, EU:C:2004:506, točka 31), vendar, kot je generalna pravobranilka opozorila v točki 66 sklepnih predlogov, mora imeti posamezni izvoznik za to, da se dajatev izključi s področja uporabe člena 28 PDEU, od opravljene storitve posebno in gotovo korist, pri čemer je korist v javnem interesu presplošna in premalo gotova, da bi jo bilo mogoče obravnavati kot plačilo za določeno korist, ki jo nekdo dejansko ima (glej v tem smislu sodbi z dne 1. julija 1969, Komisija/Italija, 24/68, EU:C:1969:29, točka 16, in z dne 27. septembra 1988, Komisija/Nemčija, 18/87, EU:C:1988:453, točka 7).
(Glej točke 33, 34, 36, 37, 40, 42, 43, 57 in izrek.)
3. Kar zadeva, natančneje, izvoz v tretje države, je treba opozoriti, da ima Unija v skladu s členom 3(1)(a) in (e) PDEU izključno pristojnost na področjih carinske unije in skupne trgovinske politike ter da skupna trgovinska politika v skladu s členom 207(1) PDEU temelji na enotnih načelih, zlasti glede sprememb carinskih stopenj ter sklenitve sporazumov o carinskih tarifah in trgovini, ki se nanašajo na trgovino z blagom in storitvami.
Če bi bilo državam članicam dovoljeno, da za izvoz v tretje države enostransko naložijo dajatve z enakim učinkom kot carine, bi bila s tem resno ogrožena enotnost skupne trgovinske politike.
Kot je poudarila Evropska komisija, iz tega izhaja, da države članice nimajo pristojnosti, na podlagi katere bi lahko za izvoz v tretje države enostransko uvedle dajatve z enakim učinkom kot carina ob izvozu (glej po analogiji sodbo z dne 26. oktobra 1995, Siesse, C‑36/94, EU:C:1995:351, točka 17).
(Glej točke od 49 do 51.)
4. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke od 53 do 55.)