Zadeva T‑168/13

European Platform Against Windfarms (EPAW)

proti

Evropski komisiji

„Ničnostna tožba – Pravna oseba zasebnega prava – Neobstoj dokaza o pravni osebnosti – Člen 44(5)(a) Poslovnika Splošnega sodišča – Očitna nedopustnost“

Povzetek – Sklep Splošnega sodišča (drugi senat) z dne 21. januarja 2014

Ničnostna tožba – Procesno upravičenje – Pravne osebe – Pojem – Imetništvo pravne osebnosti v skladu z nacionalnim pravom ali priznanje za neodvisen pravni subjekt s strani institucij Skupnosti

(člen 263(4) PDEU; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 44(5)(a); Sporazum med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo o vzpostavitvi registra za preglednost za organizacije in samozaposlene osebe, ki sodelujejo pri oblikovanju in izvajanju politik EU)

Predpogoj za dopustnost ničnostne tožbe, ki jo je subjekt vložil na podlagi člena 263, četrti odstavek PDEU je, da je ta subjekt pravna oseba.

Člen 44(5) Poslovnika Splošnega sodišča v zvezi s tem določa, da če je tožeča stranka pravna oseba zasebnega prava mora tožbi priložiti akt o ustanovitvi ali novejši izpisek iz sodnega registra, registra društev ali kakšen drug dokaz o njenem pravnem statusu ter dokaz, da je odvetnika pravilno pooblastila za to pooblaščena oseba.

Procesna sposobnost na podlagi sektorske zakonodaje, ki je omejena in velja specifično pred enim samim organom, katerega sodna narava poleg tega ni v celoti izkazana, ne zadošča za dokaz, da ima tožeča stranka na podlagi splošne pravne ureditve iz svojega nacionalnega prava pravno osebnost, ki bi ji, ob neobstoju kakršnega koli listinskega dokaza o njeni pravni osebnosti, dopuščala, da pri sodiščih Unije vloži tožbo na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU.

Dokaz pravnega obstoja tudi ni vpis tožeče stranke v register za preglednost Unije, ki je vzpostavljen na podlagi Sporazuma med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo o vzpostavitvi registra za preglednost za organizacije in samozaposlene osebe, ki sodelujejo pri oblikovanju in izvajanju politik EU, saj vpis v ta register ni pogojen z obstojem pravne osebnosti zadevnega subjekta.

V sodnem sistemu Unije ima tožeča stranka status pravne osebe, če jo institucije Unije obravnavajo kot neodvisen pravni subjekt. V zvezi s tem je treba pri presoji vprašanja ali tožečo stranko institucija obravnava kot neodvisen pravni subjekt upoštevati te elemente: prvič, reprezentativnost zadevnega subjekta, drugič, njegova neodvisnost, ki je potrebna za to da v pravnih razmerjih nastopa kot odgovorni subjekt in kot jo zagotavlja njegova notranja struktura v skladu z njegovim ustanovnim aktom in tretjič, dejstvo, da je institucija Unije zadevni subjekt priznala kot sogovornika. Vendar okoliščina, da je Komisija tožečo stranko v izpodbijani odločbi obravnavala kot neodvisen pravni subjekt ne more dokazovati, da ima ta pravno osebnost, saj je bila ta obravnava posledica tega, da je sama tožeča stranka posredovala napačne informacije.

(Glej točke 9, 10, 16, 17, 19, od 23 do 26.)