Zadeva C-378/17

Minister for Justice and Equality

in

Commissioner of An Garda Síochána

proti

Workplace Relations Commission

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Supreme Court (Irska))

„Predhodno odločanje – Enako obravnavanje pri zaposlovanju – Direktiva 2000/78/ES – Prepoved diskriminacije na podlagi starosti – Zaposlovanje policistov – Nacionalni organ, ki je bil z zakonom ustanovljen za zagotavljanje uporabe prava Unije na določenem področju – Pooblastilo za neuporabo nacionalne zakonodaje, ki ni skladna s pravom Unije – Primarnost prava Unije“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 4. decembra 2018

Pravo Unije – Primarnost – Nacionalno pravo, ki je v nasprotju – Enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu – Nacionalni organ, ki je bil z zakonom ustanovljen za zagotavljanje uporabe prava Unije na tem področju – Neobstoj pristojnosti za odločitev, da se ne uporabi nacionalna zakonodaja, ki ni v skladu s pravom Unije – Nedopustnost

(Direktiva Sveta 2000/78)

Pravo Unije in zlasti načelo primarnosti tega prava je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, v skladu s katero nacionalni organ, ki je z zakonom ustanovljen za zagotavljanje uporabe prava Unije na določenem področju, ni pristojen za sprejetje odločitve, da nekega pravila nacionalnega prava, ki je v nasprotju s pravom Unije, ne bo uporabil.

Dejansko je naloga držav članic, da določijo sodišča in/ali organe, ki so pristojni za preizkus veljavnosti nacionalnih določb, in da vzpostavijo pravna sredstva in postopke, po katerih je mogoče izpodbijati veljavnost take določbe, in, če je pravno sredstvo utemeljeno, odpraviti take določbe in po potrebi določiti učinke take odprave.

Vendar v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča primarnost prava Unije zahteva, da imajo nacionalna sodišča, ki v okviru svojih pristojnosti uporabljajo določbe prava Unije, dolžnost zagotoviti polni učinek teh določb, pri čemer po potrebi po uradni dolžnosti odločijo, da ne bodo uporabila nobene neskladne določbe nacionalne zakonodaje, ne da bi zahtevala ali čakala predhodno odpravo te določbe po zakonodajni poti ali kakšnem drugem ustavnem postopku (glej v tem smislu sodbi z dne 9. marca 1978, Simmenthal, 106/77, EU:C:1978:49, točke 17, 21 in 24, in z dne 6. marca 2018, SEGRO in Horváth, C-52/16 in C-113/16, EU:C:2018:157, točka 46 in navedena sodna praksa).

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da če je komisiji za odnose na delovnem mestu, kot organu, ki mu je nacionalni zakonodajalec podelil pristojnost za zagotavljanje uporabe načela prepovedi diskriminacije na področju zaposlovanja in dela, kot je konkretizirano v Direktivi 2000/78 in zakonih o enakosti, predložen spor, v okviru katerega se spoštovanje tega načela izpodbija, načelo primarnosti prava Unije zahteva, da ta komisija v okviru te pristojnosti zagotovi pravno varstvo upravičencem na podlagi prava Unije in polni učinek tega prava, tako da po potrebi ne uporabi določbe nacionalnega prava, ki bi bila s tem v nasprotju (glej v tem smislu sodbe z dne 22. novembra 2005, Mangold, C-144/04, EU:C:2005:709, točka 77; z dne 19. januarja 2010, Kücükdeveci, C-555/07, EU:C:2010:21, točka 53, in z dne 19. aprila 2016, DI, C-441/14, EU:C:2016:278, točka 35).

Če organ, kakršen je komisija za odnose na delovnem mestu, ki mu je bila z zakonom podeljena naloga zagotavljanja uporabe in spoštovanja obveznosti, ki izhajajo iz uporabe Direktive 2000/78, ne bi mogel ugotoviti, da je nacionalna določba v nasprotju s to direktivo in posledično ne bi mogel sprejeti odločitve, da te določbe ne uporabi, bi bil polni učinek pravil Unije na področju enakosti pri zaposlovanju in delu okrnjen (glej v tem smislu sodbo z dne 9. septembra 2003, CIF, C-198/01, EU:C:2003:430, točka 50).

(Glej točke 34, 35, 45, 48, 52 in izrek.)