Language of document : ECLI:EU:C:2021:735

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

ATHANASIOSA RANTOSA,

predstavljeni 9. septembra 2021(1)

Zadeva C238/20

SIA „Sātiņi-S“

proti

Dabas aizsardzības pārvalde

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Augstākā tiesa (vrhovno sodišče, Latvija))

„Predhodno odločanje – Državne pomoči – Pojem ‚prednost‘ – Odškodnina za škodo, ki jo akvakulturi povzročijo prostoživeče ptice, ki so na območju Natura 2000 zaščitene – Uredba (EU) št. 717/2014 – Pravilo de minimis – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člen 17 – Lastninska pravica“






I.      Uvod

1.        Predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil vložen v okviru spora med družbo SIA Sātiņi-S, ki je latvijsko podjetje (v nadaljevanju: Sātiņi-S), in Dabas aizsardzības pārvalde (organ za varstvo okolja, Latvija).

2.        Ta predlog se nanaša na razlago člena 17(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), členov 107 in 108 PDEU ter člena 3(2) Uredbe (EU) št. 717/2014(2) in se nanaša na vprašanje, ali so plačila, dodeljena za škodo, ki jo akvakulturi povzročijo prostoživeče ptice, ki so na območju Natura 2000 zaščitene v skladu z Direktivo 2009/147/ES,(3) prvič, lahko nižja od nastale škode in, drugič, ali pomenijo državno pomoč in v primeru pritrdilnega odgovora spadajo na področje uporabe Uredbe de minimis v sektorju ribištva.

II.    Pravni okvir

A.      Pravo Unije

1.      Listina

3.        Člen 17 Listine, naslovljen „Lastninska pravica“, v odstavku 1 določa:

„1.      Vsakdo ima pravico imeti v posesti svojo zakonito pridobljeno lastnino, jo uporabljati, z njo razpolagati in jo komu zapustiti. Lastnina se nikomur ne sme odvzeti, razen v javno korist v primerih in pod pogoji, ki jih določa zakon, vendar le proti pravični in pravočasni odškodnini za njeno izgubo. Uživanje lastnine se lahko uredi z zakonom, kolikor je to potrebno zaradi splošnega interesa.“

4.        Člen 51 Listine, naslovljen „Področje uporabe“, določa:

„1.      Določbe te listine se uporabljajo za institucije, organe, urade in agencije Unije ob spoštovanju načela subsidiarnosti, za države članice pa samo, ko izvajajo pravo Unije. Zato spoštujejo pravice, upoštevajo načela in spodbujajo njihovo uporabo v skladu s svojimi pristojnostmi in ob spoštovanju meja pristojnosti Unije, ki so ji dodeljene v Pogodbah.

2.      Ta listina ne razširja področja uporabe prava Unije preko pristojnosti Unije niti ne ustvarja nikakršnih novih pristojnosti ali nalog Unije in ne spreminja pristojnosti in nalog, opredeljenih v Pogodbah.“

2.      Direktiva o habitatih

5.        Člen 6(2) Direktive 92/43/EGS(4) določa:

„Države članice storijo vse potrebno, da na posebnih ohranitvenih območjih preprečijo slabšanje stanja naravnih habitatov in habitatov vrst ter vznemirjanje vrst, za katere so bila območja določena, kolikor bi tako vznemirjanje lahko pomembno vplivalo na cilje te direktive.“

3.      Direktiva o pticah

6.        Člen 4(4) Direktive o pticah določa:

„V zvezi z območji varstva iz odstavkov 1 in 2 države članice sprejmejo primerne ukrepe, da ne pride do onesnaženja ali poslabšanja stanja habitatov ali kakršnih koli motenj, ki v taki meri vplivajo na ptice, da bi bilo to pomembno glede na cilje tega člena. Države članice si prizadevajo, da ne bi prišlo do onesnaženja ali poslabšanja stanja habitatov tudi izven teh območij varstva.“

7.        Člen 5 te direktive določa:

„Brez poseganja v člena 7 in 9 države članice sprejmejo potrebne ukrepe za uvedbo splošnega sistema varstva vseh vrst ptic iz člena 1, ki prepovedujejo zlasti:

(a)      namerno ubitje ali ujetje na kakršen koli način;

(b)      namerno uničenje ali poškodovanje gnezd in jajc ali odstranjevanje gnezd;

(c)      odvzem jajc iz narave in posedovanje teh jajc, čeprav so prazna;

(d)      namerno vznemirjanje ptic, zlasti v času razmnoževanja in vzreje mladičev, v taki meri, da bi vznemirjanje postalo moteče glede na cilje te direktive;

(e)      zadrževanje ptic tistih vrst, katerih ujetje in lov je prepovedan.“

8.        Člen 9(1) navedene direktive določa:

„Države članice lahko odstopajo od določb členov 5 do 8, kadar ni na voljo druge zadovoljive rešitve, zaradi:

(a)      – interesov zdravja in varstva ljudi,

– interesov varnosti v zračnem prometu,

– preprečitve resne škode na posevkih, živini, gozdovih, ribiških območjih in vodi,

– varstva rastlinstva in živalstva;

(b)      raziskovanja in izobraževanja ter za doseljevanje, ponovno naseljevanje in gojitev, potrebno za te namene;

(c)      dopustitve ujetja, posedovanja ali druge sprejemljive oblike uporabe določenih ptic v majhnem številu pod strogo nadzorovanimi pogoji in na selektivni podlagi.“

4.      Uredba de minimis v sektorju ribištva

9.        V uvodni izjavi 15 Uredbe de minimis v sektorju ribištva je navedeno:

„Zaradi preglednosti, enake obravnave in učinkovitega spremljanja bi bilo treba to uredbo uporabljati le za pomoč de minimis, za katero je mogoče bruto ekvivalent nepovratnih sredstev natančno izračunati vnaprej in brez vsakršne potrebe po oceni tveganja (,pregledna pomoč‘). Takšen natančen izračun se lahko na primer izvede za nepovratna sredstva, subvencionirane obrestne mere, limitirane davčne oprostitve ali druge instrumente, ki določajo omejitev in tako zagotovijo, da se ustrezna zgornja meja ne preseže. Določitev omejitve pomeni, da mora država članica, dokler ni znan natančen znesek pomoči, predpostavljati, da je znesek enak omejitvi, ter tako zagotoviti, da več ukrepov pomoči skupaj ne presega zgornje meje, določene v tej uredbi, in uporabiti pravila o kumulaciji.“

10.      Člen 1 te uredbe, naslovljen „Področje uporabe“, določa:

„1.      Ta uredba se uporablja za pomoč, dodeljeno podjetjem v sektorju ribištva in akvakulture, razen za:

(a)      pomoč, katere znesek je določen na podlagi cene ali količine kupljenih proizvodov ali proizvodov, danih na trg;

(b)      pomoč za dejavnosti, povezane z izvozom v tretje države ali države članice, in sicer pomoč, neposredno povezano z izvoženimi količinami, vzpostavitvijo in delovanjem distribucijske mreže ali drugimi tekočimi izdatki, povezanimi z izvozno dejavnostjo;

(c)      pomoč, ki se dodeli pod pogojem, da se domačim proizvodom pri uporabi daje prednost pred uvoženimi;

(d)      pomoč za nakup ribiških plovil;

(e)      pomoč za posodobitev ali zamenjavo glavnih ali pomožnih motorjev ribiških plovil;

(f)      pomoč za dejavnosti za povečanje ribolovne zmogljivosti plovil ali za opremo za povečanje zmožnosti plovil za iskanje rib;

(g)      pomoč za izgradnjo novih ribiških plovil ali uvoz ribiških plovil;

(h)      pomoč za začasno ali trajno prenehanje ribolovnih dejavnosti, razen če to ni posebej določeno v Uredbi (EU) št. 508/2014[(5)];

(i)      pomoč za raziskovalni ribolov;

(j)      pomoč za prenos lastništva podjetja;

(k)      pomoč za neposredno obnavljanje staleža, razen če to ni s pravnim aktom Unije izrecno določeno kot ohranjevalni ukrep ali v primeru poskusnega obnavljanja staleža.

2.      Če je podjetje, dejavno v sektorju ribištva in akvakulture, dejavno tudi v enem ali več sektorjih ali ima druge dejavnosti, ki jih ureja Uredba (EU) št. 1407/2013[(6)], se [ta] uredba uporablja za pomoč, dodeljeno v zvezi s slednjimi sektorji ali dejavnostmi, če zadevna država članica na ustrezen način, na primer z ločitvijo dejavnosti ali stroškov, zagotovi, da dejavnosti v sektorju ribištva in akvakulture ne prejemajo pomoči de minimis, dodeljene v skladu z navedeno uredbo.

3.      Če je podjetje, dejavno v sektorju ribištva in akvakulture, dejavno tudi v sektorju primarne proizvodnje kmetijskih proizvodov, ki jo ureja [Uredba (EU) št. 1408/2013(7)], se ta uredba uporablja za pomoč, dodeljeno v zvezi s sektorjem ribištva in akvakulture, če zadevna država članica na ustrezen način, na primer z ločitvijo dejavnosti ali stroškov, zagotovi, da primarna proizvodnja kmetijskih proizvodov ne prejema pomoči de minimis, dodeljene v skladu s to uredbo.“

11.      Člen 3 Uredbe de minimis v ribiškem sektorju, naslovljen „Pomoč de minimis“, v odstavkih od 1 do 3 določa:

„1.      Za ukrepe pomoči se šteje, da ne izpolnjujejo vseh meril iz člena 107(1) [PDEU] in so zato izvzeti iz zahteve glede priglasitve iz člena 108(3) [PDEU], če izpolnjujejo pogoje iz te uredbe.

2.      Skupni znesek pomoči de minimis, ki ga država članica dodeli enotnemu podjetju v sektorju ribištva in akvakulture, ne presega 30000 EUR v katerem koli obdobju treh poslovnih let.

3.      Kumulativni znesek pomoči de minimis, ki ga država članica dodeli podjetjem, dejavnim v sektorju ribištva in akvakulture, v katerem koli obdobju treh poslovnih let, ne presega nacionalne omejitve iz Priloge.“

12.      Člen 4 te uredbe, naslovljen „Izračun bruto ekvivalenta nepovratnih sredstev“, določa:

„1.      Ta uredba se uporablja le za pomoč, za katero je mogoče bruto ekvivalent nepovratnih sredstev natančno izračunati vnaprej in brez vsakršne potrebe po oceni tveganja (‚pregledna pomoč‘).

2.      Pomoč v obliki nepovratnih sredstev ali subvencionirane obrestne mere velja za pregledno pomoč de minimis.

[…]

7.      Pomoč v obliki drugih instrumentov velja za pregledno pomoč de minimis, če instrument določa omejitev, ki zagotavlja, da se ustrezna zgornja meja ne preseže.“

B.      Latvijsko pravo

13.      Člen 4 sugu un biotopu aizsardzības likums (zakon o ohranjanju vrst in biotopov) z dne 16. marca 2000(8), naslovljen „Pristojnosti sveta ministrov“, v točki 6 določa:

„Svet ministrov določi:

[…]

(6)      postopke za določitev zneska izgub, ki so jih utrpeli uporabniki zemljišč zaradi velike škode, ki jo povzročijo selitvene vrste živali in posebej zaščitene živali, ki se jih ne sme loviti, ter minimalne zahteve, ki jih morajo izpolnjevati zaščitni ukrepi, potrebni za preprečevanje škode[.]“

14.      Člen 10 tega zakona, naslovljen „Pravica lastnikov ali uporabnikov zemljišča, da dobijo odškodnino“, določa:

„1.      Lastniki ali uporabniki zemljišča imajo pravico do odškodnine iz skladov državnega proračuna, predvidenih v ta namen, za veliko škodo, ki jo povzročijo selitvene vrste živali in posebej zaščitene živali, ki se jih ne sme loviti, če so sprejeli potrebne zaščitne ukrepe in so v skladu s svojim znanjem, sposobnostmi in praktičnimi zmožnostmi uvedli okolju prijazne metode za preprečevanje ali zmanjševanje škode. Lastniki ali uporabniki zemljišča nimajo pravice do odškodnine, če so namerno prispevali k povzročitvi škode ali so povečali njen obseg z namenom pridobiti odškodnino.

[…]

3.      Odškodnina za veliko škodo, ki jo povzročijo selitvene vrste živali in posebej zaščitene živali, ki se jih ne sme loviti, se ne izplača, če je lastnik ali uporabnik zemljišča prejel druga državna ali občinska plačila ali plačila Evropske unije, ki so neposredno ali posredno predvidena za iste omejitve gospodarske dejavnosti ali za isto škodo, ki jo povzročijo selitvene vrste živali in posebej zaščitene živali, ki se jih ne sme loviti, v zvezi s katero je v regulativnih zahtevah določena odškodnina, ali če prosilec prejme pomoč na podlagi [Uredbe št. 508/2014].“

15.      Člen 5 lauksaimniecības un lauku attīstības likums (zakon o kmetijstvu in razvoju podeželja) z dne 7. aprila 2004(9), naslovljen „Podpora države in Evropske unije“, v odstavku 7 določa:

„Svet ministrov določi postopke za upravljanje in nadzorovanje podpor, ki jih odobrita država in Evropska unija ter ki so namenjene kmetijstvu, in postopke za upravljanje in nadzorovanje podpor, ki jih odobrita država in Evropska unija ter ki so namenjene razvoju podeželja in ribištva.“

16.      Ministru kabineta noteikumi Nr. 558 „De minimis atbalsta uzskaites un piešķiršanas kārtība zvejniecības un akvakultūras nozarē“ (odredba sveta ministrov št. 558 o načinih obračunavanja in podelitve pomoči de minimis v sektorju ribištva in akvakulture) z dne 29. septembra 2015(10) določa:

„1.      V tej odredbi se določijo načini obračunavanja in podelitve pomoči de minimis v sektorju ribištva in akvakulture v skladu z [Uredbo de minimis v sektorju ribištva].

2.      Za pridobitev pomoči de minimis v skladu z določbami členov 3, 4 in 5 [Uredbe de minimis v sektorju ribištva] mora prosilec za pomoč organu, ki odobri pomoč, predložiti prošnjo za pomoč de minimis (priloga 1) (v nadaljevanju: prošnja). V prošnji se navede pomoč de minimis, ki jo je prosilec prejel v tekočem letu in v prejšnjih dveh poslovnih letih, in načrtovana pomoč de minimis, ne glede na način, na katerega se podeli pomoč in kdo jo podeli. V primeru kumulacije pomoči de minimis prosilec za pomoč prav tako predloži informacije o ostalih pomočeh, ki jih je prejel za zadevni projekt za iste stroške, ki so upravičeni do podpore. Ko predloži informacije o pomočeh de minimis in drugih načrtovanih državnih pomočeh, mora prosilec za pomoč navesti tiste pomoči, za katere je zaprosil, vendar v zvezi s katerimi se organ, ki podeli pomoč, še ni odločil. Če prosilec za pomoč de minimis prej ni prejel take pomoči, mora navesti upoštevno informacijo v prošnji.

[…]“

17.      Ministru kabineta noteikumi Nr. 353 „Kārtība, kādā zemes īpašniekiem vai lietotājiem nosakāmi to zaudējumu apmēri, kas saistīti ar īpaši aizsargājamo nemedījamo sugu un migrējošo sugu dzīvnieku nodarītajiem būtiskiem postījumiem, un minimālās aizsardzības pasākumu prasības postījumu novēršanai“ (odredba sveta ministrov št. 353 o postopku določanja zneska izgub, ki so jih utrpeli lastniki ali uporabniki zemljišč, zaradi velike škode, ki jo povzročajo selitvene vrste živali in posebej zaščitene živali, ki se jih ne sme loviti, ter o minimalnih zahtevah, ki jih morajo izpolnjevati zaščitni ukrepi za preprečevanje škode) z dne 7. junija 2016(11) določa:

„1.      Ta odredba določa:

1.1      postopek za določitev zneska izgub, ki so jih utrpeli lastniki ali uporabniki zemljišč zaradi velike škode, ki jo povzročijo selitvene vrste živali in posebej zaščitene živali, ki se jih ne sme loviti (v nadaljevanju: izgube);

[…]

39.      Uprava mora ob sprejemanju odločitve o dodelitvi odškodnine izpolnjevati naslednje zahteve:

39.1      dodeliti odškodnino ob upoštevanju omejitev, ki veljajo za sektor in dejavnost, določenih v členu 1(1) [Uredbe št. 1408/2013] ali v členu 1(1) [Uredbe de minimis v sektorju ribištva] […];

39.2      preveriti, da znesek odškodnine ne zviša skupnega zneska pomoči de minimis, prejete v zadevnem poslovnem letu in v zadnjih dveh poslovnih letih, do ravni, ki bi presegla prag pomoči de minimis, določen v členu 3(2) Uredbe št. 1408/2013 (gospodarski subjekti, dejavni v primarni proizvodnji kmetijskih proizvodov) ali v členu 3(2) [Uredbe de minimis v sektorju ribištva] (gospodarski subjekti, dejavni v sektorju ribištva in akvakulture v skladu z Uredbo (EU) št. 1379/2013[(12)]). Pri določitvi zneska odškodnine se prejeta pomoč de minimis ocenjuje v zvezi z enim samim podjetjem. ‚Eno samo podjetje‘ je tisto podjetje, ki izpolnjuje merila, določena v členu 2(2) Uredbe št. 1408/2013 in v členu 2(2) [Uredbe de minimis v sektorju ribištva].

40.      V roku dveh mesecev od določitve zneska izgub [pristojni] uradnik sprejme bodisi odločbo, s katero dodeli odškodnino in v kateri določi znesek te odškodnine, bodisi negativno odločbo.“

III. Spor o glavni stvari, vprašanja za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem

18.      Družba Sātiņi-S je leta 2002 kupila 600,70 hektara ribnikov, ki ležijo v naravnem rezervatu Natura 2000 v Latviji.

19.      Leta 2017 je pri Dabas aizsardzības pārvalde (organ za varstvo okolja) vložila prošnjo, v kateri je prosila, naj se ji dodeli odškodnina za škodo, ki so jo akvakulturi povzročile ptice in druge zaščitene živali. Navedeni organ je to prošnjo zavrnil z obrazložitvijo, da je družba Sātiņi-S v obdobju treh poslovnih let že prejela pomoč de minimis v višini 30.000 EUR.

20.      Družba Sātiņi-S je zoper to odločbo vložila pritožbo pri pristojnem sodišču z utemeljitvijo, da povrnitev škode, ki so jo akvakulturi povzročile zaščitene ptice, po svoji kompenzacijski naravi ni državna pomoč. Ker sta sodišči njeno zahtevo na prvi in drugi stopnji zavrnili, je družba Sātiņi-S vložila kasacijsko pritožbo pri Augstākā tiesa (vrhovno sodišče, Latvija), ki je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali pravica do pravične odškodnine zaradi omejitve lastninske pravice, zagotovljene s členom 17 [Listine], dopušča, da bi bila odškodnina, ki jo država dodeli zaradi izgub, ki jo akvakulturi na območju Natura 2000 povzročijo ptice, zaščitene v skladu z [Direktivo o pticah], znatno nižja od dejansko nastalih izgub?

2.      Ali odškodnina, ki jo država dodeli zaradi izgub, ki jo akvakulturi na območju Natura 2000 povzročijo ptice, zaščitene v skladu z [Direktivo o pticah], pomeni državno pomoč v smislu členov 107 in 108 [PDEU]?

3.      V primeru pritrdilnega odgovora na drugo vprašanje, ali se za odškodnino, kakršna je sporna v postopku v glavni stvari, uporabi zgornja meja 30.000 EUR pomoči de minimis, določena v členu 3(2) [Uredbe de minimis v sektorju ribištva]?“

21.      Pisna stališča so predložile družba Sātiņi-S, latvijska in irska vlada ter Evropska komisija.

22.      Na obravnavi, ki je potekala 3. junija 2021, so bila predstavljena ustna stališča latvijske, irske, in nizozemske vlade ter Komisije.

IV.    Analiza

A.      Prvo vprašanje za predhodno odločanje

23.      Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 17 Listine razlagati tako, da nasprotuje temu, da bi bila odškodnina, ki jo država dodeli zaradi izgub, ki jo akvakulturi na območju Natura 2000 povzročijo ptice, zaščitene v skladu z Direktivo o pticah (v nadaljevanju: sporna odškodnina), nižja od izgub, dejansko nastalih zadevnemu podjetju.

24.       To sodišče navaja, da mora biti odškodnina zaradi omejitve lastninske pravice v skladu s členom 17(1) Listine realna in učinkovita, medtem ko je v obravnavani zadevi znesek sporne odškodnine izračunan predvsem glede na površino ribnikov in ne upošteva, koliko rib so požrle zaščitene ptice, tako da ne zajema vseh dejansko nastalih izgub. Dodaja, da Direktiva o pticah državam članicam dovoljuje, da odstopajo od nje, da bi preprečile resno škodo na ribiških območjih.

25.      Družba Sātiņi-S trdi, da mora v skladu z nacionalno zakonodajo kriti 88 % svojih izgub, kar zmanjšuje njeno konkurenčnost, in da majhna podjetja, ki se ukvarjajo z akvakulturo in so zunaj območij Natura 2000, prejmejo 100‑odstotno kritje nastalih izgub, kar ustvarja nelojalno konkurenco.

26.      Latvijska in irska vlada trdita, da država članica nikakor ni zavezana nadomestiti celotne škode, ki so jo akvakulturi na območju Natura 2000 povzročile zaščitene ptice. Obveznosti, ki izhajajo iz direktiv o pticah in o habitatih, naj ne bi pomenile odvzema lastninske pravice, ampak nadzor nad njenim izvrševanjem. V obravnavani zadevi naj bi omejitev lastninske pravice izhajala iz Direktive o pticah, z njo pa naj bi se uresničeval cilj v splošnem interesu, to je ohranjanje okolja. Poleg tega naj ne bila v tej direktivi določena nikakršna odškodnina. Latvijska vlada poleg tega pojasnjuje, da se višina odškodnine za izgube izračuna po formuli, ki ne zajema nujno vseh nastalih izgub, in navaja, da bo latvijski zakonodajalec pregledal postopek izračuna sporne odškodnine ter da bo nov ukrep za odškodnino priglašen Komisiji kot „državna pomoč“.

27.      Komisija predlaga, naj se na prvo vprašanje za predhodno odločanje ne odgovori, ker Sodišče na podlagi člena 51(1) Listine ni pristojno za odločanje. Plačilo sporne odškodnine naj namreč ne bi pomenilo izvajanja prava Unije v smislu te določbe, saj niti Direktiva o pticah niti Direktiva o habitatih ne določata odškodnine za škodo, povzročeno na zasebni lastnini, zlasti na bazenih za akvakulturo, pri njunem izvajanju. Pravo Unije naj bi določalo le možnost, da se dodelijo državne pomoči iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP)(13), Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo (ESPR)(14) ali na podlagi Smernic Evropske unije o državni pomoči v kmetijskem in gozdarskem sektorju ter na podeželju za obdobje od 2014 do 2020(15) ter Smernic za preučitev državne pomoči v sektorju ribištva in akvakulture(16).

28.      Naj najprej navedem, da se v skladu s členom 51(1) Listine, ki določa njeno področje uporabe, določbe te listine uporabljajo za države članice samo, ko izvajajo pravo Unije. Ta določba potrjuje ustaljeno sodno prakso Sodišča, v skladu s katero se temeljne pravice, zagotovljene s pravnim redom Unije, uporabijo v vseh okoliščinah, ki jih ureja pravo Unije, ni pa jih mogoče uporabiti zunaj takih okoliščin. Če pravni položaj ne spada na področje uporabe prava Unije, Sodišče ni pristojno za odločanje o njem, pri čemer morebiti zatrjevane določbe Listine ne morejo biti podlaga za to pristojnost.(17)

29.      Vendar direktivi o pticah in o habitatih ne vsebujeta nobene določbe, katere namen je uvesti sistem za nadomestilo škode, ki bi posameznikom nastala zaradi ukrepov izvajanja teh direktiv. Poleg tega se mi zdi, da člen 9 Direktive o pticah, na katerega se sklicuje predložitveno sodišče in ki določa, da države članice lahko določijo odstopanja od zahtev te direktive, zlasti zaradi preprečitve resne škode na ribiških območjih, ne more biti podlaga za pravico do odškodnine. V tem smislu je Sodišče že presodilo, da čeprav lahko zakonodajalec Unije na nekaterih področjih, na katerih ima široko diskrecijsko pravico, kot je področje kmetijske politike, ugotovi, da je treba izplačati odškodnino, pa iz te ugotovitve ni mogoče sklepati, da v pravu Unije obstaja splošno načelo, ki v vsakršnih okoliščinah nalaga plačilo odškodnine.(18)

30.      Iz tega sledi, da ker obveznost povračila ne more temeljiti na pravu Unije, nacionalni ukrep, ki določa, da zadevna država članica plača odškodnino, pa čeprav le delno, za škodo, ki so jo akvakulturi na območju Natura 2000 povzročile ptice, zaščitene na podlagi Direktive o pticah, ne spada na področje uporabe prava Unije, ampak je izključno odvisen od izbire nacionalnega zakonodajalca. V okviru postopka predhodnega odločanja iz člena 267 PDEU pa Sodišče ni pristojno, da presoja o razlagi določb nacionalnega prava, niti da razsoja o tem, ali je njihova razlaga s strani nacionalnega sodišča pravilna.(19)

31.      Skratka, menim, da plačilo sporne odškodnine zaradi omejitve lastninske pravice, zagotovljene s členom 17 Listine, v okoliščinah obravnavane zadeve ne pomeni izvajanja prava Unije v smislu člena 51(1) navedene listine.

32.      Zato predlagam, naj se predložitvenemu sodišču odgovori, da Sodišče ni pristojno za odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje.

B.      Drugo vprašanje za predhodno odločanje

33.      Predložitveno sodišče želi z drugim vprašanjem izvedeti, ali sporna odškodnina pomeni državno pomoč.

34.      To sodišče dvomi, da plačila odškodnin, dodeljenih zaradi upoštevanja obveznosti javnega prava, ki izhajajo iz Direktive o pticah, pomenijo državno pomoč. Meni, da so ta plačila bolj odškodnine za nastale izgube v smislu člena 17(1) Listine.

35.      Latvijska vlada in Komisija trdita, da sporna odškodnina pomeni državno pomoč. Posebej opozarjata, da omejitve, ki izhajajo iz zakonodaje Unije, in zlasti zakonska obveznost varovati prostoživeče živali in dopustiti škodo, ki jo lahko povzročijo, pomenijo običajno poslovno tveganje za gojitelja vodnih organizmov in da država članica s sporno odškodnino zmanjša breme, ki ga običajno nosijo nekateri gospodarski subjekti. Poleg tega naj sporna odškodnina ne bi ustrezala nobenemu od položajev, ki jih je navedla Komisija, v katerih je bil s sodno prakso Sodišča izključen obstoj prednosti, ampak naj bi nasprotno ustrezala tipologiji pomoči, dodeljenih v skladu s smernicami v kmetijskem in gozdarskem sektorju ali smernicami v sektorju ribištva in akvakulture.

36.      Irska vlada pa trdi, da je sporna odškodnina nadomestilo za nastalo škodo ali nadomestilo za storitev, ki jo lastnik zavarovanega območja, ki ima dodatno okoljsko odgovornost, opravlja v javnem interesu, in zato ne pomeni prednosti, ki bi lahko pomenila državno pomoč v smislu člena 107 PDEU. Poleg tega naj ta odškodnina tudi ne bi bila selektivna, saj naj upravičenci ne bi bili v položaju, primerljivem s položajem oseb, katerih območja niso bila določena kot zavarovana območja. Nizozemska vlada, ki je intervenirala na obravnavi, je prav tako zagovarjala neobstoj državne pomoči v postopku v glavni stvari, saj naj bi bila država članica na podlagi člena 17(1) Listine zavezana izplačati nadomestilo za škodo, nastalo zaradi upoštevanja nekaterih obveznosti javnega prava v skladu z direktivama o pticah in o habitatih, ki naj bi lastniku povzročile nesorazmerno in pretirano breme.

37.      Najprej naj navedem, da morajo biti v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča za to, da se nacionalni ukrep opredeli kot „državna pomoč“ v smislu člena 107(1) PDEU, izpolnjeni vsi pogoji, navedeni v nadaljevanju. Prvič, intervencija mora biti državna ali iz državnih sredstev. Drugič, ta intervencija mora biti taka, da lahko vpliva na trgovino med državami članicami. Tretjič, z njo mora biti prejemniku podeljena selektivna prednost. Četrtič, izkrivljati mora konkurenco ali groziti z izkrivljanjem konkurence.(20) Poleg tega je „državna pomoč“ objektiven pravni pojem. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča člen 107(1) PDEU ne razlikuje med vzroki ali cilji državnih posredovanj, ampak jih opredeljuje glede na njihove učinke.(21)

38.      Vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, se v glavnem nanaša na to, ali daje sporna odškodnina ob upoštevanju njene domnevno kompenzacijske narave prednost njenemu prejemniku.

39.      V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja tudi, da se za državne pomoči štejejo intervencije v kateri koli obliki, ki lahko neposredno ali posredno dajejo prednost podjetjem ali ki jih je treba razumeti kot gospodarsko prednost, ki je podjetje, ki je prejemnik pomoči, v običajnih tržnih razmerah ne bi prejelo.(22) Tako se za državno pomoč štejejo zlasti intervencije, ki v različnih oblikah zmanjšujejo stroške, ki običajno bremenijo proračun podjetja, in so zato, ne da bi bile subvencije v ozkem pomenu besede, enake narave in imajo enake učinke.(23) V zvezi s tem pojem „stroški, ki običajno bremenijo proračun podjetja“, med drugim zajema dodatne stroške, ki jih morajo podjetja nositi zaradi obveznosti, ki izhajajo iz zakonov ali drugih predpisov ali pogodb, ki veljajo za neko gospodarsko dejavnost.(24)

40.      Iz tega sledi, da obstoja prednosti ne ovrže domnevna „kompenzacijska“ narava ukrepa, katerega namen je povrniti izgubo, ki jo je utrpel gospodarski subjekt zaradi izvajanja obveznosti, ki izhaja iz zakonodaje Unije, ali nadomestiti škodo zaradi nastanka naravnih dogodkov, povezanih z običajnimi pogoji izvajanja zadevne gospodarske dejavnosti.

41.      Prvič, stroški, povezani z upoštevanjem obveznih pravil za varovanje okolja, namreč pomenijo običajne stroške delovanja za podjetje v sektorju akvakulture.(25) Zato ukrepi za nadomestilo teh stroškov pomenijo intervencije, ki zmanjšujejo stroške, ki običajno bremenijo proračun podjetja, in jih je treba šteti za gospodarsko prednost, ki je upravičeno podjetje v običajnih tržnih razmerah ne bi prejelo.

42.      Drugič, iz samega besedila člena 107(2)(b) PDEU izhaja, da je pomoč za povrnitev škode, ki so jo povzročile naravne nesreče ali izjemni dogodki, združljiva z notranjim trgom. Iz tega sledi, da se v skladu s Pogodbo DEU te vrste ukrepov, čeprav imajo „kompenzacijski“ cilj, štejejo za državno pomoč v smislu odstavka 1 tega člena. To še toliko bolj velja za škodo, ki so jo povzročili popolnoma običajni in predvidljivi naravni dogodki, kot je selitev prostoživečih ptic. Poleg tega, kot je Komisija navedla v svojem pisnem stališču, so ukrepi, namenjeni za nadomestilo škode, ki jo povzročijo zaščitene živali, ki so zelo pogosti v sektorjih kmetijstva, ribištva in akvakulture, redno opredeljeni kot „državna pomoč“ in so predmet preizkusa združljivosti v smislu smernic v kmetijskem in gozdarskem sektorju(26) ali smernic v sektorju ribištva in akvakulture.

43.      Poleg tega sporna odškodnina ne spada med primere, v katerih je Sodišče presodilo, da je pravna narava državnih prispevkov povsem drugačna od pravne narave pomoči, in je torej izključilo, da bi pomenili prednost, ki bi lahko pomenila državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU.

44.      Najprej namreč dejstvo, ki ga je poudarilo predložitveno sodišče, da je bila sporna odškodnina dodeljena na podlagi direktiv o pticah in o habitatih – če se predpostavlja, da je dokazano – ne dokazuje, da ta odškodnina izpolnjuje pogoje, določene v sodni praksi „Altmark“(27), v skladu s katerimi ukrep v korist podjetja, ki so mu naložene obveznosti javne službe, ne pomeni „prednosti“, ki bi lahko pomenila državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU.

45.      V zvezi s tem, prvič, zgolj to, da so državne obveznosti glede območja Natura 2000 naložene na podlagi prava Unije, in sicer Direktive o pticah, samo po sebi ne zadostuje za dokaz, da je bilo družbi Sātiņi-S naloženo izvajanje obveznosti javne službe, ki so jasno opredeljene v smislu prvega od štirih kumulativnih pogojev, določenih v tej sodni praksi.(28) Nasprotno, latvijski organi med upravnim postopkom in latvijska vlada pred Sodiščem sporne odškodnine niso opredelili kot „nadomestilo stroškov javne službe“, ampak kot „pomoč“ (de minimis).

46.      Drugič, iz spisa, predloženega Sodišču, ni razvidno, da bi bili izpolnjeni preostali pogoji, določeni v tej sodni praksi. Nasprotno, čeprav mora predložitveno sodišče preveriti njihovo izpolnjevanje v obravnavanem primeru, se mi na prvi pogled zdi, da to ni tako.(29)

47.      Dalje, Sodišče je v sodbi Asteris in drugi/Grčija in EGS(30) sicer ugotovilo, da odškodnina, ki so jo nacionalni organi morda dolžni plačati podjetjem za povrnitev škode, ki so jim jo povzročili, ni „državna pomoč“ v smislu člena 107(1) PDEU. Pojasnilo je, da imajo javne pomoči v obliki ukrepov javnega organa, ki dajejo prednost nekaterim podjetjem ali nekaterim proizvodom, pravno naravo, ki je bistveno drugačna od odškodnine, katere plačilo bi morebiti bilo naloženo nacionalnim organom zaradi povrnitve škode, ki bi jim jo povzročili, in da se tako ta odškodnina ne šteje za pomoč v smislu členov 107 in 108 PDEU.

48.      Vendar menim, da razlaga iz sodbe z dne 27. septembra 1988 Asteris in drugi/Grčija in EGS (od 106/87 do 120/87, EU:C:1988:457), ni upoštevna v zvezi s postopkom v glavni stvari, ker se ta ne nanaša na zneske, dolgovane ali plačane na podlagi nepogodbene odgovornosti zadevne države članice, ampak na povračilo stroškov – ki izhajajo iz regulativnih obveznosti ali naravnih dogodkov – ki jih zadevna podjetja običajno nosijo v okviru svoje gospodarske dejavnosti.(31)

49.      Nazadnje, kot je Komisija navedla v svojem pisnem stališču, je očitno, da sporna odškodnina ni zajeta s primerom vračila nezakonito plačanih dajatev(32) in ne s primerom plačila odškodnine za razlastitev(33). V teh dveh primerih je bila država članica dolžna povrniti neupravičeno prejete zneske ali plačati protivrednost premoženja, ki je bilo odvzeto lastniku. V nasprotju s sporno odškodnino so se plačila nanašala na stroške, ki jih ni mogoče opredeliti kot „stroške, ki v običajnih tržnih razmerah bremenijo proračun podjetja“ v smislu sodne prakse, navedene v točki 39 teh sklepnih predlogov.

50.      Zato, čeprav načeloma ni mogoče izključiti, da se v drugih posebnih okoliščinah nadomestilo izjemnih stroškov glede na običajne tržne razmere lahko izogne opredelitvi kot „državna pomoč“ v smislu člena 107(1) PDEU(34), to za obravnavani primer ne velja.

51.      Predlagam torej, naj se na drugo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da sporna odškodnina pomeni „prednost“, ki lahko pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, če so izpolnjeni preostali določeni pogoji, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.(35)

C.      Tretje vprašanje za predhodno odločanje

52.      Predložitveno sodišče želi s tretjim in zadnjim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba v primeru, da sporna odškodnina pomeni državno pomoč, uporabiti zgornjo mejo pomoči de minimis iz člena 3(2) Uredbe de minimis v sektorju ribištva.

53.       To sodišče meni, da iz člena 1 te uredbe v povezavi z njeno uvodno izjavo 15 izhaja, da navedene uredbe ni mogoče uporabiti prima facie za to odškodnino.

54.      Latvijska vlada in Komisija menita, da sporna odškodnina spada na področje uporabe Uredbe de minimis v ribiškem sektorju ob upoštevanju dejstva, da se je Republika Latvija odločila, da to uredbo uporabi.

55.      Za odgovor na postavljeno vprašanje se mi zdi koristno razlikovati med, prvič, možnostjo uporabe Uredbe de minimis v ribiškem sektorju za položaj, kakršen je ta v obravnavani zadevi, in drugič, konkretno uporabo te uredbe s strani latvijskih organov.

56.      V zvezi s prvim elementom menim, da se, če sporna odškodnina pomeni „državno pomoč“, Uredba de minimis v ribiškem sektorju lahko uporabi, ker se v obravnavani zadevi ne uporablja nobena od izjem od področja uporabe te uredbe, navedenih v členu 1 navedene uredbe.

57.      Poleg tega je v uvodni izjavi 15 Uredbe de minimis v ribiškem sektorju, na katero se sklicuje predložitveno sodišče, in v členu 4 te uredbe med drugim pojasnjeno, da se navedena uredba uporablja le za pomoč, za katero je mogoče bruto ekvivalent nepovratnih sredstev natančno izračunati vnaprej in brez vsakršne potrebe po oceni tveganja („pregledna pomoč“), kot so na primer nepovratna sredstva. Ker pa je sporna odškodnina v obliki naknadne odškodnine, v bistvu ustreza nepovratnim sredstvom, ker omogoča natančno izračunati vnaprej bruto ekvivalent nepovratnih sredstev. Menim torej, da pomeni „pregledno pomoč“ v smislu iste uredbe.

58.      V zvezi z drugim elementom poudarjam, da lahko država članica, če se Uredba de minimis v ribiškem sektorju lahko uporabi, bodisi sporno odškodnino priglasi Komisiji za njeno odobritev kot pomoč, združljivo z notranjim trgom, bodisi jo zgolj opredeli kot pomoč de minimis. Iz tega sledi, da so v tem primeru latvijski organi to odškodnino lahko upravičeno opredelili kot „pomoč de minimis“.

59.      Zato predlagam, naj se na tretje vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da država članica lahko uporabi zgornjo mejo pomoči de minimis iz člena 3(2) Uredbe de minimis v sektorju ribištva za plačila, dodeljena zaradi škode, ki so jo akvakulturi povzročile prostoživeče ptice, ki so na območju Natura 2000 zaščitene v skladu z Direktivo o pticah.

V.      Predlog

60.      Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Augstākā tiesa (vrhovno sodišče, Latvija), odgovori:

1.      Sodišče Evropske unije ni pristojno za odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje.

2.      Odškodnina, ki jo država članica dodeli zaradi izgub, ki jo akvakulturi na območju Natura 2000 povzročijo ptice, zaščitene v skladu z Direktivo 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o ohranjanju prosto živečih ptic, pomeni „prednost“, ki lahko pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, če so izpolnjeni preostali določeni pogoji.

3.      Država članica lahko uporabi zgornjo mejo pomoči de minimis iz člena 3(2) Uredbe Komisije (EU) št. 717/2014 z dne 27. junija 2014 o uporabi členov 107 in 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije pri pomoči de minimis v sektorju ribištva in akvakulture za plačila, dodeljena zaradi škode, ki so jo akvakulturi povzročile prostoživeče ptice, ki so na območju Natura 2000 zaščitene v skladu z Direktivo 2009/147.


1      Jezik izvirnika: francoščina.


2      Uredba Komisije z dne 27. junija 2014 o uporabi členov 107 in 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije pri pomoči de minimis v sektorju ribištva in akvakulture (UL 2014, L 190, str. 45, v nadaljevanju: Uredba de minimis v sektorju ribištva).


3      Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o ohranjanju prosto živečih ptic (UL 2010, L 20, str. 7, v nadaljevanju: Direktiva o pticah).


4      Direktiva Sveta z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 102, v nadaljevanju: Direktiva o habitatih).


5      Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo in razveljavitvi uredb Sveta (ES) št. 2328/2003, (ES) št. 861/2006, (ES) št. 1198/2006 in (ES) št. 791/2007 in Uredbe (EU) št. 1255/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2014, L 149, str. 1).


6      Uredba Komisije z dne 18. decembra 2013 o uporabi členov 107 in 108 [PDEU] pri pomoči de minimis (UL 2013, L 352, str. 1).


7      Uredba Komisije z dne 18. decembra 2013 o uporabi členov 107 in 108 [PDEU] pri pomoči de minimis v kmetijskem sektorju (UL 2013, L 352, str. 9).


8      Latvijas Vēstnesis, 2000, št. 121/122.


9      Latvijas Vēstnesis, 2004, št. 64.


10      Latvijas Vēstnesis, 2015, št. 199.


11      Latvijas Vēstnesis, 2016, št. 111.


12      Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o skupni ureditvi trgov za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva in o spremembi uredb Sveta (ES) št. 1184/2006 in (ES) št. 1224/2009 ter razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 104/2000 (UL 2013, L 354, str. 1).


13      In sicer člen 30 Uredbe (EU) št. 1305/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 (UL 2013, L 347, str. 487).


14      In sicer člen 54 Uredbe št. 508/2014.


15      UL 2014, C 204, str. 1 (v nadaljevanju: smernice v kmetijskem in gozdarskem sektorju).


16      UL 2015, C 217, str. 1 (v nadaljevanju: smernice v sektorju ribištva in akvakulture).


17      Glej v tem smislu sodbo z dne 22. aprila 2021, Profi Credit Slovakia (C‑485/19, EU:C:2021:313, točka 37 in navedena sodna praksa).


18      Glej v tem smislu sodbo z dne 22. maja 2014, Érsekcsanádi Mezőgazdasági (C‑56/13, EU:C:2014:352, točka 48 in navedena sodna praksa).


19      Glej v tem smislu sodbo z dne 22. maja 2014, Érsekcsanádi Mezőgazdasági (C‑56/13, EU:C:2014:352, točka 53 in navedena sodna praksa).


20      Glej sodbi z dne 16. marca 2021, Komisija/Poljska (C‑562/19 P, EU:C:2021:201, točka 27 in navedena sodna praksa), in z dne 16. marca 2021, Komisija/Madžarska (C‑596/19 P, EU:C:2021:202, točka 33 in navedena sodna praksa).


21      Glej sodbi z dne 9. junija 2011, Comitato „Venezia vuole vivere“ in drugi/Komisija (C‑71/09 P, C‑73/09 P in C‑76/09 P, EU:C:2011:368, točka 94), in z dne 26. oktobra 2016, Orange/Komisija (C‑211/15 P, EU:C:2016:798, točka 38).


22      Glej sodbo z dne 4. marca 2021, Komisija/Fútbol Club Barcelona (C‑362/19 P, EU:C:2021:169, točka 58 in navedena sodna praksa).


23      Glej sodbo z dne 27. junija 2017, Congregación de Escuelas Pías Provincia Betania (C‑74/16, EU:C:2017:496, točka 66 in navedena sodna praksa), in sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi Komisija/Poljska (C‑562/19 P, EU:C:2020:834, točka 32) in v zadevi Komisija/Madžarska (C‑596/19 P, EU:C:2020:835, točka 39).


24      Glej sodbo Splošnega sodišča z dne 25. marca 2015, Belgija/Komisija (T‑538/11, EU:T:2015:188, točka 76 in navedena sodna praksa), potrjeno v pritožbenem postopku s sodbo z dne 30. junija 2016, Belgija/Komisija (C‑270/15 P, EU:C:2016:489, točki 36 in 37).


25      Poleg tega ugotavljam, da so obveznosti, ki izhajajo zlasti iz uporabe Direktive o pticah, le posredni vzrok škode, za katero družba Sātiņi-S zahteva odškodnino, neposredni vzrok te škode pa je selitev zaščitenih ptic. Čeprav Direktiva o pticah pobijanje teh živali prepoveduje, pa menim, da je ta skrajni ukrep samo eden od mogočih ukrepov – in verjetno ne najučinkovitejši – za varstvo staležev gojenih rib.


26      Glej zlasti točke od 390 do 392 navedenih smernic.


27      Sodba z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415). Mimogrede ugotavljam, da nadomestilo stroškov obveznosti javne službe v skladu z merili, določenimi v sodni praksi „Altmark“, ni primer, v katerem ugotovitev podelitve gospodarske prednosti ne povzroči opredelitve zadevnega ukrepa kot „državno pomoč“ v smislu člena 107(1) PDEU (kot je bilo navedeno v sodbi z dne 26. oktobra 2016, Orange/Komisija, C‑211/15 P, EU:C:2016:798, točka 44), ampak primer, v katerem podjetje, ki so mu naložene obveznosti javne službe, v resnici ne uživa finančne koristi (glej sodbo z dne 9. junija 2011, Comitato „Venezia vuole vivere“ in drugi/Komisija, C‑71/09 P, C‑73/09 P in C‑76/09 P, EU:C:2011:368, točke od 90 do 92).


28      Glej sodbo z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415, točka 89).


29      Glej sodbo z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415, točke od 90 do 93). V postopku v glavni stvari namreč ni nobenih elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče meniti, najprej, da so bila merila, na podlagi katerih se izračuna nadomestilo, določena vnaprej ter objektivno in pregledno, nato, da nadomestilo ne presega tistega, kar je nujno za kritje vseh ali dela stroškov, ki so nastali zaradi izpolnjevanja obveznosti javne službe, in nazadnje, da je bilo podjetje izbrano s postopkom oddaje javnega naročila, ki omogoča, da se izbere tisti ponudnik, ki lahko te storitve opravlja z najnižjimi stroški za skupnost, ali da je bila raven potrebnega nadomestila določena na podlagi analize stroškov, ki bi jih povprečno, dobro vodeno podjetje, ki je ustrezno opremljeno, da lahko zadosti zahtevam javne službe, imelo pri izpolnjevanju teh obveznosti ob upoštevanju realiziranih prejemkov in razumnega dobička zaradi izpolnjevanja teh obveznosti. Nasprotno, predložitveno sodišče in latvijska vlada sta pojasnila, da sporna odškodnina ni bila strogo povezana z zneskom škode, dejansko povzročene akvakulturi – in bi lahko bila višja.


30      Glej sodbo z dne 27. septembra 1988 (od 106/87 do 120/87, EU:C:1988:457, točki 23 in 24).


31      Ne da bi se spregledalo, da se je, kot sta pojasnila predložitveno sodišče in latvijska vlada, pri metodologiji izračuna sporne odškodnine upoštevala predvsem površina ribnikov in torej ni ustrezala izgubam, ki so dejansko nastale lastnikom, tako da ta odškodnina ni bila strogo povezana z zneskom škode, dejansko povzročene akvakulturi – in bi lahko bila višja od tega zneska.


32      Glej sodbi z dne 27. marca 1980, Amministrazione delle finanze dello Stato/Denkavit italiana (61/79, EU:C:1980:100, točke od 29 do 32), in z dne 10. julija 1980, Amministrazione delle finanze dello Stato/Ariete (811/79, EU:C:1980:195, točka 15).


33      Sodba Splošnega sodišča z dne 1. julija 2010, Nuova Terni Industrie Chimiche/Komisija (T‑64/08, neobjavljena, EU:T:2010:270, točke od 59 do 63 ter 140 in 141).


34      Kot primer, Sodišče je v sodbi z dne 23. marca 2006, Enirisorse (C‑237/04, EU:C:2006:197, točke od 46 do 48), presodilo, da nacionalna zakonodaja, ki zgolj preprečuje, da bi bilo proračunu podjetja naloženo breme, ki ga v običajnem položaju ne bi bilo, temu podjetju ne daje prednosti, ki bi lahko pomenila državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU. V obravnavani zadevi je šlo za „dvakrat odstopajoč“ sistem, ki je ob upoštevanju prvega odstopanja od sistema splošnega prava (izjemna pravica do izstopa nekaterih delničarjev) določal drugo odstopanje, namenjeno nevtraliziranju prednosti, dodeljene s prvim odstopanjem (oprostitev povračila zneska delnic, ki jih imajo družbeniki, ki so uveljavili izjemno pravico do izstopa).


35      Ne da bi hotel posegati v pristojnosti predložitvenega sodišča, bom navedel le, da se mi na podlagi elementov, ki jih je predložilo to sodišče, zdi, da so ti pogoji v obravnavani zadevi prima facie izpolnjeni. Prvič, sporno odškodnino so državni organi dodelili neposredno iz javnih sredstev; drugič, v nasprotju s trditvami irske vlade je ta odškodnina namenjena le podjetjem, ki so tako kot družba Sātiņi-S utrpela izgube, ki so jih akvakulturi na območju Natura 2000 povzročile ptice, zaščitene v skladu z Direktivo o pticah; in tretjič, ker je trg akvakulture odprt za konkurenco in trgovino med državami članicami, je zelo verjetno, da lahko navedena odškodnina izkrivlja konkurenco in vpliva na trgovino med državami članicami. Če bi predložitveno sodišče potrdilo te ugotovitve, bi bilo treba ugotoviti, da ta odškodnina pomeni „državno pomoč“ v smislu člena 107(1) PDEU.