SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)
z dne 2. julija 2010
Zadeva T‑485/08 P
Paul Lafili
proti
Evropski komisiji
„Pritožba – Javni uslužbenci – Uradniki – Dopustnost – Pojem stranke, ki na prvi stopnji ni uspela – Napredovanje – Razvrstitev v naziv in plačilni razred – Množitelj, višji od enote – Pretvorba v delovno dobo v plačilnem razredu – Člen 7 Priloge XIII h Kadrovskim predpisom“
Predmet: Pritožba, vložena zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (drugi senat) z dne 4. septembra 2008 v zadevi Lafili proti Komisiji (F‑22/07, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑271 in II‑A‑1‑1437), s katero se predlaga razveljavitev te sodbe.
Odločitev: Pritožba se zavrne. Paul Lafili nosi svoje stroške in stroške, ki jih je v okviru te stopnje priglasila Komisija.
Povzetek
1. Pritožba – Razlogi – Pomanjkljiva obrazložitev – Implicitna obrazložitev, ki jo poda Sodišče za uslužbence
(člen 225 ES; Statut Sodišča, člen 36, in Priloga I, člen 7(1))
2. Uradniki – Osebni prejemki – Prehodna pravila, ki se uporabljajo po začetku veljavnosti Uredbe št. 723/2004 – Prvo napredovanje po 1. maju 2004 za uradnika, sprejetega v službo pred tem dnem
(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga XIII, člen 7(5) in (7); Uredba Sveta št. 723/2004)
1. Obveznost obrazložitve sodb na podlagi člena 36 Statuta Sodišča in člena 7(1) Priloge I k navedenemu statutu ne nalaga Sodišču za uslužbence, da zagotovi razlago, ki bi izčrpno in posamično sledila vsem razlogovanjem strank v sporu. Obrazložitev je torej lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, iz katerih so bili zadevni ukrepi sprejeti, Splošnemu sodišču pa, da razpolaga z dovolj elementi za izvajanje sodnega nadzora.
(Glej točko 72.)
Napotitev na: Sodišče, 18. maj 2006, Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, C‑397/03 P, ZOdl., str. I‑4429, točka 60; Sodišče, 8. februar 2007, Groupe Danone proti Komisiji, C‑3/06 P, ZOdl., str. I‑1331, točka 46; Sodišče, 2. april 2009, Bouygues in Bouygues Télécom proti Komisiji, C‑431/07 P, ZOdl., str. I‑2665, točka 42.
2. Množitelji, določeni v členu 7 Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, pomenijo prehodni ukrep, namenjen zagotavljanju ravni osnovne mesečne plače, izplačane uradnikom, ki so bili sprejeti v službo na podlagi prejšnjih kadrovskih predpisov, pri čemer je treba pojasniti, da navedeni množitelji ne zagotavljajo le, da uradniki, za katere se uporabljajo, ne bodo utrpeli znižanja njihove osnovne mesečne plače zaradi začetka veljavnosti Uredbe št. 723/2004 o spremembi Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti, ampak tudi, da isti uradniki ne bodo prejeli zvišanja navedene plače, z izjemo zvišanja ob njihovem prvem napredovanju, izračunanega v skladu z odstavkom 5 istega člena, in morda zvišanja, ki izvira iz napredovanja v razred.
Množitelj ima smisel le, če je njegova vrednost nižja ali višja od enote. Nasprotno pa množitelj, ki je enak enoti, pomeni, da osnovna mesečna plača zadevnega uradnika ustreza osnovni mesečni plači, ki je v Kadrovskih predpisih določena za njegov naziv in njegov razred.
Pretvorba v delovno dobo preostanka množitelja, višjega od enote, določena v odstavku 7, četrti stavek, tega člena, omogoča, da se na koncu relativno kratkega obdobja zadevni uradnik vključi v plačno lestvico iz Kadrovskih predpisov, ne da bi se škodovalo pridobljenim pravicam in legitimnim pričakovanjem tega uradnika.
Torej, ne obstaja noben razlog, ki bi upravičeval omejevanje te pretvorbe samo v primeru plače uradnika, pri kateri množitelj na podlagi prvih treh stavkov istega odstavka presega enoto, in ki bi iz tega izključeval primer plače uradnika, za katerega se tak množitelj uporabi od njegovega prvega napredovanja po začetku veljavnosti Uredbe št. 723/2004.
Zgolj dejstvo, da četrti stavek člena 7(7) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom ni vsebovan v ločenem pododstavku prvih treh stavkov istega odstavka, ki predvidevajo izključno primer množitelja, prvotno nižjega od enote, ni pomembno. Redakcijska razporeditev besedila namreč sama po sebi ne dovoljuje sklepa v zvezi s pomembnostjo besedila.
(Glej točke 87, 88, 99, 100 in 105.)