SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (deseti razširjeni senat)
z dne 7. decembra 2022(*)
„Znamka Evropske unije – Prijava znamke Evropske unije, ki prikazuje cilindrični sanitarni vstavek – Pozicijska taktilna znamka – Absolutni razlogi za zavrnitev – Uporaba materialnega prava – Preizkus po uradni dolžnosti – Preučitev razlikovalnega učinka s strani odbora za pritožbe – Člen 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 7(1)(b) Uredbe 2017/1001) – Znak, ki ne more sestavljati znamke Evropske unije – Neobstoj natančne in popolne grafične predstavitve vtisa, ki ga daje znak na otip – Člen 4 in člen 7(1)(a) Uredbe (ES) št. 207/2007 (postala člen 4 in člen 7(1)(a) Uredbe (EU) 2017/1001)“
V zadevi T‑487/21,
Neoperl AG s sedežem v Reinachu (Švica), ki jo zastopa U. Kaufmann, odvetnica,
tožeča stranka,
proti
Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga zastopata T. Klee in D. Hanf, agenta,
tožena stranka,
SPLOŠNO SODIŠČE (deseti razširjeni senat),
ob posvetovanju v sestavi A. Kornezov, predsednik, E. Buttigieg (poročevalec), sodnik, K. Kowalik-Bańczyk, sodnica, G. Hesse in D. Petrlík, sodnika,
sodna tajnica: R. Ūkelytė, administratorka,
na podlagi pisnega dela postopka,
na podlagi obravnave z dne 12. maja 2022
izreka naslednjo
Sodbo
1 Tožeča stranka, družba Neoperl AG, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razveljavitev odločbe petega odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 3. junija 2021 (zadeva R 2327/2019-5) (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).
Dejansko stanje
2 Tožeča stranka je 1. septembra 2016 pri EUIPO vložila zahtevo za registracijo znamke Evropske unije na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2009, L 78, str. 1) (nadomeščena z Uredbo (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1)) za ta znak:
3 V zahtevi za registracijo je bila prijavljena znamka označena kot „druga znamka“, in sicer „pozicijska taktilna znamka“, in opisana tako:
„Znamka je pozicijska taktilna znamka. Varstvo se zahteva za strukturo, ki je nameščena na konec cilindričnega sanitarnega vstavka, skozi katerega odteka voda, ki je usmerjena navzven in ki izstopa iz neelastične podlage; ta struktura je sestavljena iz krožnih, koncentričnih in elastičnih lamel v višini nekaj milimetrov, ki potekajo po celotni površini zaključnega dela, pri čemer se elastične lamele pri pritisku s prstom na dno deformirajo vzporedno s tem dnom. Varstvo se ne zahteva za oris vstavka, ki je na sliki narisan s prekinjeno črto.“
4 Proizvodi, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo v razred 11 v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in ustrezajo temu opisu: „Sanitarni vstavki, med drugim regulatorji in usmerjevalniki curka vode“.
5 V zvezi z zahtevo za registracijo je bilo opozorjeno na obstoj formalnih razlogov za zavrnitev registracije iz člena 26(1)(d) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 31(1)(d) Uredbe 2017/1001) v povezavi s pravilom 9(3)(a) Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 189) (postalo člen 41(2) Uredbe 2017/1001), ker „naj EUIPO na splošno ne bi sprejemal taktilnih znamk“. Tako je bilo tožeči stranki predlagano, naj prijavljeno znamko na novo opredeli kot pozicijsko.
6 Tožeča stranka je z dopisom z dne 22. decembra 2016 novo opredelitev prijavljene znamke zavrnila in vztrajala pri opredelitvi znamke kot pozicijske taktilne znamke in pri predloženem opisu.
7 Preizkuševalka je 11. oktobra 2019 zahtevo za registracijo na podlagi člena 41(4) Uredbe 2017/1001 v povezavi, v bistvu, s členom 4 in členom 31(3) te uredbe zavrgla iz formalnih razlogov, ker, v bistvu, zahteva v delu, v katerem se je nanašala na registracijo taktilne znamke, ni bila dovolj natančna v smislu teh določb.
8 Tožeča stranka je 16. oktobra 2019 pri EUIPO vložila pritožbo zoper odločbo preizkuševalke. Izjavo, v kateri so navedeni vzroki za pritožbo, je vložila 22. januarja 2020.
9 Odbor za pritožbe pri EUIPO je z obvestilom poročevalca z dne 3. avgusta 2020 tožečo stranko obvestil, da – neodvisno od tega, ali prijava znamke izpolnjuje zahteve iz člena 31 Uredbe 2017/1001 – meni, da je treba absolutni razlog za zavrnitev iz člena 7(1)(b) navedene uredbe upoštevati in da prijavljena znamka nima razlikovalnega učinka v smislu zadnjenavedene določbe.
10 Tožeča stranka je 3. marca 2021 predložila svoje pripombe na obvestilo z dne 3. avgusta 2020.
11 Peti odbor za pritožbe pri EUIPO je z izpodbijano odločbo ugotovil, da znak, za katerega je bilo zahtevano, da je registriran kot znamka Evropske unije, nima razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe 2017/1001, in je pritožbo zavrnil.
Predlogi strank
12 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razveljavi;
– EUIPO naloži plačilo stroškov.
13 EUIPO Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Uvodne ugotovitve
14 Glede na datum vložitve zadevne zahteve za registracijo, to je 1. september 2016, ki je odločilen za določitev materialnega prava, ki se uporabi za preizkus obstoja absolutnih razlogov za zavrnitev, se za to zadevo uporabljajo materialnopravne določbe Uredbe št. 207/2009, kakor so bile, odvisno od primera, spremenjene z Uredbo (EU) 2015/2424 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2015 o spremembi Uredbe št. 207/2009 ter Uredbe št. 2868/95 in razveljavitvi Uredbe Komisije (ES) št. 2869/95 o pristojbinah, ki se plačujejo Uradu za harmonizacijo notranjega trga (blagovne znamke in modeli) (UL 2015, L 341, str. 21) (glej v tem smislu sodbi z dne 12. decembra 2019, EUIPO/Wajos, C‑783/18 P, neobjavljena, EU:C:2019:1073, točka 2, in z dne 8. maja 2019, VI.TO./EUIPO – Bottega (Oblika zlate steklenice), T‑324/18, neobjavljena, EU:T:2019:297, točka 17 in navedena sodna praksa).
15 Natančneje, člen 4 Uredbe št. 2015/2424 določa, da začne ta uredba veljati 23. marca 2016, vendar pa se nekatere določbe Uredbe št. 207/2009, kakor je bila spremenjena, med katerimi sta tudi člen 4 in člen 26(3), uporabljajo šele od 1. oktobra 2017.
16 Zato se v tem primeru, kar zadeva materialnopravna pravila, uporabljajo člen 4 in člen 26(3) Uredbe št. 207/2009 v različici, ki se je uporabljala pred spremembo z Uredbo 2015/2424, in člen 7 Uredbe št. 207/2009, kakor je bil spremenjen z Uredbo 2015/2424. Vendar pa je treba v zvezi z zadnjenavedenim členom ugotoviti, da ratione temporis uporaba Uredbe št. 207/2009, kakor je bila spremenjena z Uredbo 2015/2424, pri preizkusu te tožbe ne pripelje do drugačnega rezultata. Sprememba Uredbe št. 207/2009 z Uredbo 2015/2424 se namreč ne nanaša na točki (a) in (b) odstavka 1 člena 7 Uredbe št. 207/2009, ki sta edini upoštevni za preizkus te tožbe. Zato je treba v obravnavani zadevi v zvezi s pravili materialnega prava za sklicevanja odbora za pritožbe v izpodbijani odločbi in tožeče stranke v tožbi na člen 7(1)(b) Uredbe 2017/1001 šteti, da se nanašajo na člen 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009, kakor je bila spremenjena, ki ima enako vsebino.
17 Ker se na splošno šteje, da se postopkovna pravila uporabljajo od dne začetka svoje veljavnosti (glej sodbo z dne 11. decembra 2012, Komisija/Španija, C‑610/10, EU:C:2012:781, točka 45 in navedena sodna praksa), se za spor uporabljajo procesnopravne določbe Uredbe 2017/1001, ki so veljale v trenutku sprejetja izpodbijane odločbe.
Obravnava tožbenega razloga, ki se nanaša na napačno uporabo materialnega prava, po uradni dolžnosti
18 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja dva tožbena razloga, od katerih se prvi nanaša na kršitev člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009, drugi pa na kršitev člena 95(1), prvi stavek, Uredbe 2017/1001. Tožeča stranka v bistvu trdi, da odbor za pritožbe ni zadostno upošteval posebnosti prijavljene znamke kot pozicijske taktilne znamke, in mu očita, da ni po uradni dolžnosti preizkusil upoštevnih dejstev, to je niti običajnega taktilnega vtisa, ki ga ustvarijo regulatorji curka vode, niti takega vtisa, ki ga ustvarja znak, za katerega se zahteva registracija, niti dejstva, da je ta prožni taktilni vtis lamel, ki sestavljajo ta znak, nujno povezan z delovanjem zadevnih izdelkov, s čimer je kršil člen 95 Uredbe 2017/1001. Tožeča stranka iz tega sklepa, da ima ta znak, v nasprotju z ugotovitvami odbora za pritožbe, razlikovalni učinek.
19 EUIPO trditve tožeče stranke prereka in trdi, da je odbor za pritožbe, potem ko je izčrpno in natančno ugotovil dejstva, pravilno ugotovil, da znak, katerega registracija se zahteva, nima razlikovalnega učinka.
20 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je preizkuševalka zahtevo za registracijo na podlagi člena 41(4) Uredbe 2017/1001 v povezavi s členom 4 te uredbe (glej točko 7 zgoraj) zavrgla zaradi tega, ker je bila vrsta prijavljene znamke navedena napačno, ker opis v zahtevi za registracijo ni bil ustrezen in ker se s tem opisom v vsakem primeru lahko samo opiše to, kar naj bi se videlo na grafični predstavitvi te znamke, ne more pa se razlagati to, kako naj bi se neka znamka razumela. Dodala je, da se prijavljena znamka dojema z dotikom, na čutne lastnosti pa iz prikaza znaka ni mogoče neposredno sklepati. Zato po mnenju preizkuševalke grafična predstavitev znaka ne ponazarja dovolj natančno tega, kar je navedeno v prijavi.
21 Tožeča stranka je to odločbo izpodbijala, pri čemer je v izjavi, v kateri so navedeni vzroki za pritožbo, z dne 22. januarja 2020 (glej točko 8 zgoraj) navedla, da od začetka veljavnosti Uredbe 2017/1001 grafična predstavitev znaka, za katerega se zahteva, da je registriran kot znamka Unije, ni več potrebna. Za primer, če bi bilo treba upoštevati zahteve iz Uredbe št. 207/2009 v zvezi z grafično predstavitvijo znamke, je tožeča stranka podredno navedla, da možnost registracije pozicijskih taktilnih znamk v pravu znamk Evropske unije na splošno ni izključena in da grafična predstavitev zadevnega znaka skupaj z opisom omogoča, da se prijavljena znamka „konkretizira“, vključno s taktilnim vtisom, ki ga ta znamka povzroča, s čimer se pristojnim organom in javnosti omogoči, da jasno in nedvoumno ugotovijo, kaj je predmet varstva, pri čemer se je oprla na pravno izvedensko mnenje, priloženo njenim stališčem.
22 V obvestilu poročevalca z dne 3. avgusta 2021, ki je bilo tožeči stranki poslano po vložitvi pritožbe zoper odločbo preizkuševalke (glej točko 9 zgoraj), in v izpodbijani odločbi se je odbor za pritožbe odločil preučiti absolutni razlog za zavrnitev registracije iz člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009 in navedel, da vprašanje, ali bi morala biti registracija prijavljenega znaka zavržena tudi na podlagi člena 41(4) Uredbe 2017/1001 v povezavi s členom 4 Uredbe št. 207/2009 (po spremembi postal člen 4 Uredbe 2017/1001) ali na podlagi člena 7(1)(a) Uredbe št. 207/2009, kakor je bila spremenjena, ni pomembno, ker je za zavrnitev dovolj, da registracija ni mogoča zgolj zaradi enega od razlogov za zavrnitev, navedenih v tem členu 7(1) (glej točko 58 izpodbijane odločbe).
23 Tožeča stranka ni navedla tožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava, s katerim bi nasprotovala izbiri odbora za pritožbe, da zahtevo za registracijo preizkusi le glede na člen 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009.
24 V skladu s sodno prakso Sodišča lahko sodišče Unije nekatere tožbene razloge sicer preizkusi ali jih celo mora preizkusiti po uradni dolžnosti, vendar lahko sodišče Unije tožbeni razlog, ki se nanaša na materialno zakonitost spornega sklepa, preizkusi le, če ga je tožeča stranka navedla (glej sodbo z dne 25. oktobra 2017, Komisija/Italija, C‑467/15 P, EU:C:2017:799, točka 15 in navedena sodna praksa).
25 Vendar iz sodne prakse izhaja tudi, da mora sodišče Unije v okviru spora, ki ga opredelijo stranke, sicer sprejeti odločitev zgolj v okviru predloga strank, vendar pa ne more biti zavezano upoštevati samo trditev, ki so jih stranke navedle v podporo svojim predlogom, saj bi bilo sicer lahko zavezano, da svojo odločitev opre na napačne pravne ugotovitve (glej sodbo z dne 21. septembra 2010, Švedska in drugi/API in Komisija, C‑514/07 P, C‑528/07 P in C‑532/07 P, EU:C:2010:541, točka 65 in navedena sodna praksa; sodba z dne 20. januarja 2021, Komisija/Printeos, C‑301/19 P, EU:C:2021:39, točka 58). Natančneje, v sporu med strankama glede razlage in uporabe določbe prava Unije, v obravnavanem primeru člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009, mora sodišče Unije, da bi rešilo spor, pravna pravila, ki so upoštevna za rešitev spora, uporabiti za dejansko stanje, ki so mu ga predstavile stranke. V skladu z načelom iura novit curia opredelitev materialnega prava ne spada na področje uporabe načela prostega razpolaganja strank z zahtevkom (glej sodbo z dne 12. decembra 2018, Servier in drugi/Komisija, T‑691/14, v pritožbenem postopku, EU:T:2018:922, točka 102 in navedena sodna praksa).
26 Sodišče Unije ima tako pravico in – odvisno od primera – dolžnost, da po uradni dolžnosti preizkusi nekatere tožbene razloge materialne zakonitosti (sklepni predlogi generalnega pravobranilca M. Tancheva v zadevi Changmao Biochemical Engineering/Komisija, C‑666/19 P, EU:C:2021:827, točka 25). Tako je na primer v primeru tožbenega razloga materialne nezakonitosti, ki se nanaša na absolutno pravnomočnost (glej v tem smislu sodbo z dne 1. junija 2006, P & O European Ferries (Vizcaya) in Diputación Foral de Vizcaya/Komisija, C‑442/03 P in C‑471/03 P, EU:C:2006:356, točka 45).
27 V zvezi s tem je treba opozoriti, da se tožbeni razlog, ki se nanaša na napačno uporabo materialnega prava, nanaša na vprašanje, ki je del javnega reda, in ga mora Splošno sodišče preučiti po uradni dolžnosti. Dejansko bi Splošno sodišče kršilo dolžnost preizkusa zakonitosti, če kljub temu, da stranke tega niso izpodbijale, ne bi preizkusilo, ali je bila odločba, ki se pred njim izpodbija, sprejeta na podlagi pravnega pravila, ki se v zadevnem primeru ne more uporabiti, in če bi nato v sporu, o katerem razsoja, tudi samo odločilo na podlagi takega pravnega pravila (glej v tem smislu sodbo z dne 12. junija 2019, RV/Komisija, T‑167/17, EU:T:2019:404, točki 60 in 61 ter navedena sodna praksa).
28 Hkrati mora sodišče Unije obveznost, da po uradni dolžnosti preizkusi tožbeni razlog, ki se nanaša na vprašanje, ki je del javnega reda, izvrševati v skladu z načelom kontradiktornosti. Tako, razen v posamičnih primerih, kot so med drugim določeni v poslovnikih sodišč Unije, sodišče Unije svoje odločbe ne more opreti na razlog, ki ga je preizkusilo po uradni dolžnosti, tudi če gre za tožbeni razlog, ki se nanaša na vprašanje, ki je del javnega reda, ne da bi stranke prej pozvalo, naj podajo svoja stališča o tem razlogu (sodba z dne 2. decembra 2009, Komisija/Irska in drugi, C‑89/08 P, EU:C:2009:742, točka 57; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 27. marca 2014, UUNT/National Lottery Commission, C‑530/12 P, EU:C:2014:186, točka 54 in navedena sodna praksa).
29 Ker se je Splošno sodišče v obravnavanem primeru odločilo, da bo po uradni dolžnosti preizkusilo tožbeni razlog, ki se nanaša na napačno uporabo materialnega prava, je na obravnavi in z vprašanjem za pisni odgovor, postavljenim v okviru ukrepov procesnega vodstva, stranki pozvalo, naj v zvezi s tem predložita svoja stališča. Stranki sta bili zlasti pozvani, naj predstavita svoja stališča glede tega, ali ima odbor za pritožbe, če je to potrebno, obveznost, da preizkusi, ali prijavljena znamka izpolnjuje zahtevo po grafični predstavitvi iz člena 4 Uredbe št. 207/2009, in če je to tako, ali bi za to znamko lahko veljal absolutni razlog za zavrnitev iz člena 7(1)(a) te uredbe, zlasti glede na sodno prakso, ki izhaja iz sodbe z dne 6. oktobra 2021, M/S. Indeutsch International/EUIPO – 135 Kirkstall (Upodobitev ponavljajočih se krivulj med vzporednima črtama) (T‑124/20, neobjavljena, EU:T:2021:668). Poleg tega sta bili stranki pozvani, naj pojasnita, ali se po njunem mnenju člen 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009 lahko uporabi v okoliščinah obravnavane zadeve.
30 Tožeča stranka v odgovor na navedeno vprašanje trdi, da bi moral odbor za pritožbe pred preizkusom zadevnega znaka glede na pogoje iz člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009 preizkusiti, ali zadevni znak izpolnjuje zahteve iz člena 7(1)(a) te uredbe in, natančneje, ali izpolnjuje zahtevo po grafičnem prikazu iz člena 4 te uredbe. Taka obveznost naj bi izhajala iz dobesedne, teleološke in sistematične razlage zadevnih določb in sodne prakse, ki izhaja iz sodbe z dne 6. oktobra 2021, Upodobitev ponavljajočih se krivulj med vzporednima črtama (T‑124/20, neobjavljena, EU:T:2021:668). Tožeča stranka meni, da ravnanje odbora za pritožbe v izpodbijani odločbi pomeni kršitev določb Uredbe št. 207/2009, zlasti njenega člena 71(1) v povezavi z njenim členom 7(1)(a) in člena 94(1), prvi stavek, te uredbe. Splošno sodišče mora po mnenju tožeče stranke te kršitve preučiti po uradni dolžnosti.
31 EUIPO meni, da pogoji za to, da se po uradni dolžnosti preizkusi tožbeni razlog, ki se nanaša na napačno uporabo materialnega prava, v obravnavanem primeru niso izpolnjeni. Natančneje, EUIPO trdi, da je odbor za pritožbe pravilno zavrnil pritožbo tako, da je znak, za katerega je bila zahtevana registracija, preizkusil zgolj glede na določbo člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009 in posledično v točki 58 izpodbijane odločbe ugotovil, da vprašanje uporabe člena 4 in člena 7(1)(a) te uredbe v obravnavanem primeru ni upoštevno. EUIPO namreč meni, po eni strani, da lahko zavrnitev zahteve za registracijo temelji le na enem od absolutnih razlogov za zavrnitev, saj nobeden od teh razlogov ne more prevladati nad drugim, in po drugi strani, da je preizkus, ki ga je odbor za pritožbe opravil na podlagi člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009, najcelovitejši možni preizkus. EUIPO poleg tega trdi, da načela, ki ga je Splošno sodišče opredelilo v sodbi z dne 6. oktobra 2021, Upodobitev ponavljajočih se krivulj med vzporednima črtama (T‑124/20, neobjavljena, EU:T:2021:668), ni mogoče prenesti na ta spor.
32 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da iz člena 4 Uredbe št. 207/2009, v različici, ki se uporablja rationae temporis (glej točko 16 zgoraj), izhaja, da je znamka Evropske unije lahko sestavljena iz kakršnih koli znakov, ki jih je mogoče grafično predstaviti, kot so besede, vključno z osebnimi imeni, slike, črke, števila oziroma oblika blaga ali njegove embalaže, če se s temi znaki blago in storitve nekega podjetja lahko razlikujejo od blaga in storitev drugih podjetij.
33 Člen 7 Uredbe št. 207/2009 določa:
„1. Kot blagovna znamka se ne registrirajo:
(a) znaki, ki ne ustrezajo zahtevam iz člena 4;
(b) znamke, ki so brez slehernega razlikovalnega učinka;
[…]
3. Odstavek 1(b), (c) in (d) se ne uporablja, če je znamka z uporabo pridobila razlikovalni učinek za blago ali storitve, za katere se zahteva registracija.“
34 Iz člena 4 Uredbe št. 207/2009 tako izhaja, da lahko znak sestavlja znamko Evropske unije, če izpolnjuje pogoje iz te določbe, med katerimi je tudi pogoj, da je ta znak mogoče grafično predstaviti. Ker je grafična predstavitev potrebna, med drugim, za opredelitev znamke, da bi se določil točen predmet varstva, ki ga registrirana znamka zagotavlja imetniku znamke, mora biti ta grafična predstavitev jasna, natančna, popolna, lahko dostopna, razumljiva, trajna in objektivna (sodbi z dne 12. decembra 2002, Sieckmann, C‑273/00, EU:C:2002:748, točki 48 in 55, in z dne 6. junija 2019, Deichmann/EUIPO, C‑223/18 P, neobjavljena, EU:C:2019:471, točka 44; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 29. julija 2019, Red Bull/EUIPO, C‑124/18 P, EU:C:2019:641, točka 36 in navedena sodna praksa).
35 Tako iz člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009 izhaja, da se ne registrirajo „znamke“, ki so brez slehernega razlikovalnega učinka.
36 Iz tega sledi, da je mogoče razlikovalni učinek znaka za namene registracije tega znaka kot znamke Evropske unije presojati šele po tem, ko se ugotovi, da ta znak lahko sestavlja znamko v smislu člena 4 Uredbe št. 207/2009, to je od takrat, ko se ugotovi, da ga je mogoče grafično predstaviti, kot je opisano v točki 34 zgoraj (sodba z dne 6. oktobra 2021, Upodobitev ponavljajočih se krivulj med vzporednima črtama, T‑124/20, neobjavljena, EU:T:2021:668, točka 46), kar EUIPO v bistvu priznava.
37 Zato za zavrnitev registracije znamke sicer zadostuje, da je izpolnjen en sam razlog za zavrnitev, kot trdi EUIPO (sodba z dne 19. septembra 2002, DKV/UUNT, C‑104/00 P, EU:C:2002:506, točka 28). Vendar kot je razvidno iz točke 36 zgoraj, mora za to, da bi se lahko opravil preizkus absolutnega razloga za zavrnitev, ki se nanaša na neobstoj razlikovalnega učinka, kot je ta, ki ga je v obravnavanem primeru opravil odbor za pritožbe, izpodbijana znamka najprej izpolnjevati pogoje iz člena 4 Uredbe št. 207/2009 (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2021, Upodobitev ponavljajočih se krivulj med vzporednima črtama, T‑124/20, neobjavljena, EU:T:2021:668, točka 56).
38 V tem primeru je iz točke 58 izpodbijane odločbe razvidno (glej točko 22 zgoraj), da odbor za pritožbe ni preučil, ali znak, za katerega je bila zahtevana registracija, lahko sestavlja znamko, ker je menil, da tak preizkus zaradi njegove ugotovitve, da navedeni znak nima razlikovalnega učinka, ni potreben. Tako je odbor za pritožbe v nasprotju s tem, kar je bilo v točki 36 zgoraj navedeno v zvezi s pravili za preizkus zahtev za registracijo z vidika absolutnih razlogov za zavrnitev iz člena 7(1) Uredbe št. 207/2009, razlikovalni učinek navedenega znaka preizkusil, ne da bi prej preizkusil, ali lahko ta znak sestavlja znamko.
39 Čeprav EUIPO priznava, da preizkus razlikovalnega učinka znamke „načeloma“ pomeni, da ta znamka izpolnjuje pogoje iz člena 4 in člena 7(1)(a) Uredbe št. 207/2009, trdi, da v obravnavanem primeru odbor za pritožbe ni storil napake s tem, da ni uporabil tega pristopa, ker je uporabo člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009 preveril na najbolj celovit način, to je glede na „vse predmete varstva in oblike znamk, ki bi jih [zadevni] znak hipotetično lahko imel“, in je tako pritožbo tožeče stranke obravnaval na način, ki je bil za tožečo stranko ugoden. EUIPO navaja, da je odbor za pritožbe znak preizkusil, prvič, na podlagi grafične predstavitve in dela opisa, ki ustreza tej grafični predstavitvi, in drugič, ob upoštevanju opisa, ki ni ustrezal tej predstavitvi, to je v delu, v katerem je bil opisan taktilni vtis.
40 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da tudi če bi odbor za pritožbe dejansko preučil morebitni razlikovalni učinek različnih hipotetičnih oblik, ki bi jih lahko imel znak, katerega registracija se je zahtevala – kar pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja jasno – taka preučitev ne more upravičiti tega, da odbor za pritožbe ni izpolnil obveznosti v zvezi s preučitvijo absolutnih razlogov za zavrnitev, ki jih ima na podlagi Uredbe št. 207/2009.
41 Poleg tega je treba spomniti, da je treba pri presoji, ali je znamka brez slehernega razlikovalnega učinka ali ne, upoštevati njen celotni vtis (glej sodbo z dne 25. oktobra 2007, Develey/UUNT, C‑238/06 P, EU:C:2007:635, točka 82 in navedena sodna praksa).
42 V obravnavanem primeru pa iz zahteve za registracijo izhaja, da se varstvo zahteva tako za element strukture regulatorjev curka vode kot za taktilni vidik zadevnega znaka (glej točko 3 zgoraj). Iz tega sledi, da odbor za pritožbe ni mogel preučiti razlikovalnega učinka tega znaka na podlagi hipotez, v okviru katerih naj bi selektivno upošteval nekatere vidike znaka, med drugim z izključitvijo njegovega taktilnega vidika. Poleg tega trditev, ki jo je EUIPO navedel na obravnavi, da je odbor za pritožbe menil, da taktilni vtis znaka, katerega registracija se zahteva, ne ustreza grafični predstavitvi, ampak izhaja le iz opisa tega znaka, spada v okvir preizkusa uporabe člena 4 Uredbe št. 207/2009 in člena 7(1)(a) te uredbe.
43 EUIPO torej s tem argumentom ne more uspeti.
44 EUIPO prav tako trdi, da se ugotovitve iz točke 36 zgoraj, ki jih je Splošno sodišče navedlo v sodbi z dne 6. oktobra 2021, Upodobitev ponavljajočih se krivulj med vzporednima črtama (T‑124/20, neobjavljena, EU:T:2021:668), nanašajo na postopek za ugotovitev ničnosti in jih v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Ta trditev ni utemeljena. V nasprotju s tem, kar se zdi, da trdi EUIPO, namreč preizkusa obstoja absolutnih razlogov za zavrnitev registracije ni mogoče opraviti na podlagi načel, ki bi bila drugačna od načel, ki se uporabljajo za preizkus obstoja teh razlogov takrat, kadar so ti – kot v zadevi, v kateri je bila izdana omenjena sodba – navedeni v utemeljitev zahteve za ugotovitev ničnosti.
45 Poleg tega tudi ni mogoče sprejeti trditve EUIPO, da za razliko od zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 6. oktobra 2021, Upodobitev ponavljajočih se krivulj med vzporednima črtama (T‑124/20, neobjavljena, EU:T:2021:668), razlikovalni učinek, pridobljen z uporabo znaka, za katerega je bila zahtevana registracija, v obravnavani zadevi ni bil sporen. Ugotovitve iz točke 36 zgoraj sicer res veljajo s posebnim poudarkom takrat, kadar se vlagatelj zahteve za registracijo sklicuje na razlikovalni učinek, pridobljen z uporabo zadevne znamke, ker v skladu s členom 7(3) Uredbe št. 207/2009 razlikovalni učinek, pridobljen z uporabo, če je dokazan, povzroči neuporabo absolutnega razloga za zavrnitev iz člena 7(1)(b) te uredbe. Vendar interes, na katerem temeljijo navedene ugotovitve, ni omejen na take okoliščine. Opredelitev predmeta varstva, ki se pridobi z registracijo znaka kot znamke Evropske unije v smislu člena 4 Uredbe št. 207/2009 (glej točko 34 zgoraj), je namreč prav tako potrebna pred preučitvijo svojstvenega razlikovalnega učinka znamke, kot izhaja iz točke 36 zgoraj.
46 Poleg tega je treba ugotoviti, da je v obravnavanem primeru odbor za pritožbe v točkah od 51 do 54 izpodbijane odločbe dodatno preučil še, ali je prijavljena znamka razlikovalni učinek pridobila z uporabo v smislu člena 7(3) Uredbe št. 207/2009. Takega preizkusa pa sploh ni mogoče opraviti, če zadevnega znaka ni mogoče grafično predstaviti v smislu člena 4 te uredbe in je treba zato v skladu s členom 7(1)(a) te uredbe njegovo registracijo zavrniti (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2021, Upodobitev ponavljajočih se krivulj med vzporednima črtama, T‑124/20, neobjavljena, EU:T:2021:668, točka 47).
47 Iz navedenega izhaja, da je razlaga upoštevnih pravnih pravil, zlasti vprašanje, ali znak, za katerega se zahteva, da je registriran kot znamka Evropske unije, izpolnjuje pogoje iz člena 4 Uredbe št. 207/2009, med katerimi je pogoj, da ga je mogoče grafično predstaviti, in ali torej lahko sestavlja znamko, v obravnavanem primeru vprašanje, na katero je treba odgovoriti pred preučitvijo tožbenih razlogov, ki se nanašajo na kršitev člena 7(1)(b) in člena 95(1) Uredbe št. 207/2009.
48 Zato bi Splošno sodišče kršilo svojo dolžnost presoje zakonitosti, če po eni strani – kljub temu, da za stranki to ni bilo sporno – ne bi ugotovilo, da je bila izpodbijana odločba sprejeta na podlagi pravnega pravila, to je člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009, za katerega bi se lahko izkazalo, da ga v tej zadevi ni mogoče uporabiti v primeru, da – česar odbor za pritožbe ni preveril – znak, katerega registracija je bila zahtevana, ne more sestavljati znamke v smislu člena 4 te uredbe, in če bi po drugi strani o predloženem sporu samo odločilo na podlagi tega pravnega pravila.
49 Zato je treba po uradni dolžnosti preizkusiti tožbeni razlog, ki se nanaša na napačno uporabo materialnega prava.
Utemeljenost tožbenega razloga, ki se nanaša na napačno uporabo materialnega prava
50 Kot je razvidno iz točk 36 in 47 zgoraj, je treba za to, da bi se ugotovilo, ali se lahko člen 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009 v obravnavanem primeru uporabi za preizkus zahteve za registracijo, preučiti, ali znak, katerega registracija se zahteva, izpolnjuje pogoje za registracijo iz člena 4 iste uredbe, in sicer zlasti, ali ga je mogoče grafično predstaviti v smislu, opisanem v točki 34 zgoraj.
51 Tožeča stranka trdi, da grafična predstavitev znaka, za katerega se zahteva, da je registriran kot znamka Evropske unije, skupaj z njegovim opisom, zlasti kar zadeva elastičnost lamel ter dejstvo, da se lamele, ki sestavljajo ta znak, pri pritisku s prstom na dno deformirajo vzporedno s tem dnom, zadostuje za predstavitev tega znaka, vključno s taktilnim vtisom, ki ga ustvarja. Poleg tega se sklicuje na svoja stališča, predstavljena v vlogi z dne 22. januarja 2020, v kateri je pred odborom za pritožbe navedla pritožbene razloge (glej točko 21 zgoraj).
52 EUIPO trdi, da taktilni vtis, ki ga daje znak, katerega registracija se zahteva, ne izhaja iz grafične predstavitve tega znaka, ampak zgolj iz opisa, ki je priložen tej predstavitvi. Meni pa, da tega opisa na podlagi člena 3(2) Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2018/626 z dne 5. marca 2018 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta o blagovni znamki Evropske unije ter razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) 2017/1431 (UL 2018, L 104, str. 37) ni mogoče upoštevati, ker se z njim razširja predmet zahtevanega varstva, kot izhaja iz grafične predstavitve znaka.
53 Najprej je treba navesti, da člen 3 Izvedbene uredbe 2018/626 spada pod naslov II te uredbe. Ta uredba je ob sprejetju izpodbijane odločbe sicer veljala, vendar pa člen 39(2)(a) te uredbe določa, da se ta naslov II ne uporablja za prijave znamk Evropske unije, ki so bile vložene pred 1. oktobrom 2017. Tako se v nasprotju s tem, kar izhaja iz trditev EUIPO, ta uredba v obravnavanem primeru ni uporabljala, saj je bila zahteva za registracijo zadevne znamke vložena 1. septembra 2016. Poleg tega je v prehodnih ukrepih iz člena 37 Izvedbene uredbe 2018/626 določeno, da se določbe Uredbe št. 2868/95 še naprej uporabljajo za tekoče postopke, v katerih se ta izvedbena uredba ne uporablja, do konca teh postopkov.
54 Dalje, spomniti je treba, da iz zahteve za registracijo zadevne znamke izhaja, da se varstvo zahteva tako za strukturo regulatorjev curka vode kot za taktilni vidik znaka. Poleg tega je tožeča stranka na obravnavi v odgovor na ustno vprašanje Splošnega sodišča potrdila, da sta oba vidika te znamke, to je dejstvo, da gre za pozicijsko znamko, in njen taktilni vidik, enako pomembna za zahtevo za registracijo te znamke in da bi morala biti zato kombinacija teh dveh elementov odločilna.
55 Tako je treba v zvezi z vprašanjem, ali znak, za katerega se zahteva registracija, izpolnjuje pogoje za registracijo iz člena 4 Uredbe št. 207/2009, ugotoviti, da je strukturo tega znaka, ki je nameščena na konec cilindričnega sanitarnega vstavka ter je sestavljena iz krožnih in koncentričnih lamel v višini nekaj milimetrov, ki potekajo po celotni površini zaključnega dela, mogoče grafično predstaviti, kot izhaja iz predstavitve, ki je vsebovana v točki 2 zgoraj. To pa – kot navaja EUIPO (glej točki 39 in 52 zgoraj) – ne velja za taktilni vtis, ki ga daje ta struktura, kar zadeva elastičnost lamel, ki naj bi se pri pritisku s prstom na dno deformirale vzporedno s tem dnom. Kot pa je bilo opozorjeno v točki 34 zgoraj, znak lahko sestavlja znamko Evropske unije, če izpolnjuje pogoje iz te določbe, med katerimi je pogoj, da ga je mogoče grafično predstaviti, pri čemer mora biti ta grafična predstavitev znamke tudi jasna, natančna, popolna, lahko dostopna, razumljiva, trajna in objektivna.
56 Dalje, pravilo 3(3) Uredbe št. 2868/95 določa, da zahteva za registracijo „lahko vsebuje opis znamke“. Zato je treba ta opis, če je vsebovan v zahtevi za registracijo, preučiti skupaj z grafično predstavitvijo, kot to v bistvu trdi tožeča stranka (glej točko 51 zgoraj) (glej sodbo z dne 19. junija 2019, adidas/EUIPO – Shoe Branding Europe (Upodobitev treh vzporednih črt), T‑307/17, EU:T:2019:427, točka 31 in navedena sodna praksa). Vendar iz sodne prakse izhaja, da kadar je zahtevi predložen besedni opis znaka, mora ta opis prispevati k opredelitvi predmeta in obsega varstva, ki se želi pridobiti na podlagi prava znamk, in da tak opis ne sme biti v nasprotju z grafično predstavitvijo znamke niti ustvarjati dvomov o predmetu in obsegu te grafične predstavitve (glej sodbo z dne 29. julija 2019, Red Bull/EUIPO, C‑124/18 P, EU:C:2019:641, točka 37 in navedena sodna praksa).
57 V obravnavani zadevi pa taktilni vtis, ki ga ustvarja znak, katerega registracija se zahteva, ne izhaja natančno in popolno iz grafične predstavitve tega znaka, ampak kvečjemu iz opisa, ki to predstavitev spremlja. Zato se s tem opisom ne pojasnjuje grafična predstavitev navedenega znaka v smislu sodne prakse, navedene v točki 56 zgoraj, temveč lahko ta opis vzbudi dvome o predmetu in obsegu te grafične predstavitve, ker se z njim poskuša razširiti predmet zahtevanega varstva, tako kot v bistvu trdi EUIPO.
58 Iz navedenega izhaja, da znak, za katerega se zahteva registracija, ne izpolnjuje pogojev iz člena 4 Uredbe št. 207/2009 in zato zanj velja absolutni razlog za zavrnitev iz člena 7(1)(a) te uredbe.
59 Ta ugotovitev ne posega v razlago in uporabo člena 4 in člena 7(1)(a) Uredbe 2017/1001 v primerih, ki spadajo na ratione temporis področje uporabe te uredbe.
60 Iz tega izhaja, kot je razvidno iz točk 36 in 37 zgoraj, da člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009 ni bilo mogoče uporabiti za presojo zahteve za registracijo zadevnega znaka kot znamke Evropske unije. Zato odbor za pritožbe svoje odločbe, s katero je zavrnil pritožbo zoper odločbo, s katero je preizkuševalka zavrgla zahtevo za registracijo tega znaka, ni mogel zakonito opreti na to določbo.
61 Zato je treba ugotoviti, da je bilo v izpodbijani odločbi napačno uporabljeno materialno pravo in jo je zato treba razveljaviti, ne da bi bilo treba preizkusiti dopustnost vzorcev, ki jih je tožeča stranka predložila z dopisom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 15. aprila 2022.
Stroški
62 V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker EUIPO ni uspel, se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (deseti razširjeni senat)
razsodilo:
1. Odločba petega odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 3. junija 2021 (zadeva R 2327/2019-5) se razveljavi.
2. EUIPO se naloži plačilo stroškov.
Kornezov | Buttigieg | Kowalik-Bańczyk |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 7. decembra 2022.
Podpisi