Združeni zadevi T-231/06 in T-237/06

Kraljevina Nizozemska in

Nederlandse Omroep Stichting (NOS)

proti

Evropski komisiji

„Državne pomoči – Javna radiotelevizija – Ukrepi nizozemskih organov – Odločba, s katero so pomoči razglašene za delno združljive in delno nezdružljive s skupnim trgom – Nova pomoč ali obstoječa pomoč – Pojem državne pomoči – Pojem podjetja – Čezmerno nadomestilo stroškov opravljanja storitev javne službe – Sorazmernost – Obveznost obrazložitve – Pravica do obrambe“

Povzetek sodbe

1.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Odločba Komisije o začetku formalnega postopka preiskave v zvezi z državnim ukrepom, ki je začasno opredeljen kot nova pomoč – Obveznost obrazložitve – Obseg

(člen 88(2) ES; Uredba Sveta št. 659/1999, člen 6)

2.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pregled Komisije – Odločba o začetku formalnega postopka preiskave, določenega v členu 88(2) ES – Sprememba stališča Komisije ob koncu postopka

(člen 88(2) ES; Uredba Sveta št. 659/1999, člen 7)

3.      Konkurenca – Pravila Skupnosti – Podjetje – Pojem – Opravljanje gospodarske dejavnosti – Pojem – Obveznosti javne službe – Nevplivanje – Dejavnosti, povezane z izvajanjem prerogativ javne oblasti – Izključitev

(člen 87(1) ES)

4.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Škodovanje konkurenci – Pomoči za tekoče poslovanje – Financiranje podjetja, ki opravlja nalogo javne službe na trgu, odprtem za konkurenco

(členi 87(1) ES, 86 ES in 88 ES)

5.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Ukrepi za pokritje stroškov, ki jih je imelo podjetje v zvezi z opravljanjem nalog javne službe

(člena 86(2) ES in 87(1) ES)

6.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Obstoječe pomoči– Ukrepi za pokritje stroškov, ki jih je imelo podjetje v zvezi z opravljanjem nalog javne službe – Odločba 2005/842 – Obseg

(člen 86(2) ES; Odločba Komisije 2005/842)

7.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Obstoječe pomoči in nove pomoči – Ukrep, ki se nanaša na spremembo sistema obstoječih pomoči – Opredelitev novih pomoči – Merila

(člen 88 ES; Uredba Sveta št. 659/1999, člen 1)

8.      Konkurenca – Podjetja pooblaščena za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena – Opredelitev pojma storitev splošnega gospodarskega pomena – Diskrecijska pravica držav članic

(člen 86(2) ES; sporočili Komisije 2001/C 17/04, točka 22, in 2001/C 320/04, točka 36)

1.      Če se Komisija odloči začeti formalni postopek preiskave, se v skladu s členom 6 Uredbe št. 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 88 ES, odločba o začetku postopka lahko omeji na povzetek bistvenih dejanskih in pravnih vprašanj, vključitev predhodne ocene o naravi pomoči zadevnega državnega ukrepa in navedbo dvomov o njegovi združljivosti s skupnim trgom. V skladu z istim členom 6 mora torej odločba o začetku postopka zainteresiranim strankam omogočiti učinkovito sodelovanje pri formalnem postopku preiskave, v katerem bodo imele možnost uveljavljati svoje trditve. Za to je dovolj, da so zainteresirane stranke seznanjene z razmisleki, na podlagi katerih je Komisija začasno sklenila, da bi zadevni ukrep lahko pomenil novo pomoč, ki ni združljiva s skupnim trgom.

(Glej točki 37 in 38.)

2.      Iz člena 7 Uredbe št. 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 88 ES je razvidno, da se lahko po koncu formalnega postopka preiskave mnenje Komisije spremeni, saj lahko ta nazadnje odloči, da ukrep ne pomeni pomoči ali da ni več dvomov o njegovi nezdružljivosti s skupnim trgom. Iz tega izhaja, da so lahko v končni odločbi nekatera neskladja z odločbo o začetku postopka, ki pa ne vplivajo nujno na veljavnost končne odločbe.

(Glej točko 50.)

3.      Pojem podjetje v konkurenčnem pravu zajema vse subjekte, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na njihovo pravno obliko in način financiranja. Gospodarska dejavnost pomeni vsako dejavnost, s katero se na določenem trgu ponuja blago ali storitve.

V zvezi s tem to, da so bile subjektom podeljene nekatere naloge splošnega interesa, ne more preprečiti, da se zadevne dejavnosti štejejo za gospodarske dejavnosti. Nasprotno, dejavnosti, ki so povezane z izvajanjem prerogativ javne oblasti, niso gospodarske, kar bi utemeljevalo uporabo pravil o konkurenci iz Pogodbe.

Zato je za ugotovitev, ali so dejavnosti subjekta dejavnosti podjetja v smislu Pogodbe, treba preučiti, kakšna je narava teh dejavnosti.

(Glej točke od 92 do 95.)

4.      Državne pomoči, ki naj bi podjetje razbremenile stroškov, ki bi jih navadno moralo nositi v okviru tekočega poslovanja ali običajnih dejavnosti, načeloma izkrivljajo pogoje konkurence.

Dejstvo, da je podjetje zadolženo za opravljanje naloge javne službe in svoje naloge opravlja v skladu z določbami, s katerimi je ta naloga urejena, samo po sebi ne more izključiti tveganja izkrivljanja konkurence v primerjavi z drugimi podjetji, razen če se členom od 86 ES do 88 ES odvzame polni učinek. Zadevna država članica lahko namreč za opravljanje naloge javne službe odobri čezmerno nadomestilo, ki lahko, ko je uvedeno, samo po sebi povzroči tveganje izkrivljanja konkurence na trgu, ki je odprt za konkurenco.

(Glej točki 119 in 120.)

5.      Iz povsem nedvoumnega besedila sodbe z dne 24. julija 2003 v zadevi Altmark (C-280/00) je razvidno, da je edini namen štirih navedenih pogojev opredeliti zadevni ukrep kot državno pomoč, natančneje, ugotoviti obstoj prednosti.

Državni ukrep, ki ne izpolnjuje enega ali več od navedenih pogojev, je treba šteti za državno pomoč v smislu člena 87(1) ES.

(Glej točki 145 in 146.)

6.      Člen 1 Odločbe Komisije 2005/842/ES o uporabi člena 86(2) Pogodbe ES za državne pomoči v obliki nadomestila za javne storitve, dodeljene nekaterim podjetjem, pooblaščenim za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena določa, da je predmet navedene odločbe določiti pogoje, pod katerimi se te državne pomoči štejejo za združljive s skupnim trgom in izvzamejo iz zahteve po priglasitvi iz člena 88(3) ES.

Iz tega izhaja, da Odločba 2005/842 nikakor ne opredeljuje pogojev, ki jih morajo izpolnjevati nadomestila za javne storitve, zlasti v zvezi z dodeljeno prednostjo, da ne bi bila opredeljena kot državna pomoč, ampak se, nasprotno, uporablja za ukrepe, ki so že opredeljeni kot državne pomoči in za katere je treba ugotoviti, ali so združljivi s skupnim trgom. Poleg tega se Odločba 2005/842 izrecno sklicuje na merila, ki jih je Sodišče razvilo v sodbi z dne 24. julija 2003 v zadevi Altmark (C-280/00), da bi se na predhodni stopnji ugotovil obstoj državne pomoči na tem področju.

Komisija je torej zavezana najprej preveriti, ali so pogoji, ki jih je Sodišče razvilo v sodbi Altmark, izpolnjeni, da bi ugotovila, ali nameravana plačila pomenijo državno pomoč, in nato, potem ko je ugotovila obstoj državne pomoči, preučiti njeno združljivost s skupnim trgom.

(Glej točke od 153 do 155.)

7.      Iz člena 1 Uredbe št. 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 88 ES je razvidno, da se kot obstoječa pomoč opredeli vsa pomoč, ki je obstajala pred začetkom veljavnosti Pogodbe v zadevni državi članici, in vsa pomoč, ki sta jo odobrila Komisija ali Svet, ter da je treba za novo pomoč šteti vsako spremembo obstoječe pomoči.

V skladu s tem nedvoumnim besedilom se za novo pomoč ne šteje „vsaka spremenjena veljavna [obstoječa] pomoč“, ampak se kot nova pomoč lahko opredeli samo sprememba kot taka. Torej, le če sprememba vpliva na samo vsebino prvotnega sistema, je ta sistem spremenjen v nov sistem pomoči. Če pa je mogoče nov element jasno ločiti od prvotnega sistema, ni mogoče govoriti o taki vsebinski spremembi.

Pomoč se lahko opredeli kot nova ali kot sprememba obstoječega sistema na podlagi določb, s katerimi je predvidena, ter na podlagi njihovih pravil in omejitev.

(Glej točke 176, 177 in 180.)

8.      Države članice imajo široko diskrecijsko pravico pri opredeljevanju, kaj štejejo za storitve splošnega gospodarskega pomena. Zato lahko Komisija podvomi o načinu, na katerega je država članica opredelila te storitve, samo v primeru očitne napake.

Kar zadeva opredelitev javne službe v sektorju radiodifuzije, Komisija sicer res ni pristojna niti za odločanje o tem, ali je treba program oddajati kot storitev splošnega gospodarskega pomena, niti za izpodbijanje narave ali kakovosti nekega proizvoda, vendar mora kot varuhinja Pogodbe imeti možnost posredovanja v primeru očitne napake.

(Glej točki 223 in 224.)