Zadeva C‑491/15 P

Rainer Typke

proti

Evropski komisiji

„Pritožba – Dostop do dokumentov institucij – Uredba (ES) št. 1049/2001 – Člen 3 – Pojem dokumenta – Člen 2(3) – Dokumenti, ki jih ima neka institucija – Opredelitev informacij, vključenih v neko zbirko podatkov – Obveznost pripraviti neobstoječi dokument – Neobstoj – Obstoječi dokumenti, ki jih je mogoče pridobiti iz zbirke podatkov“

Povzetek – Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 11. januarja 2017

1.        Sodni postopek – Predlog za ponoven začetek ustnega postopka – Predlog za predložitev stališč glede pravnih vprašanj, postavljenih v sklepnih predlogih generalnega pravobranilca – Pogoji za ponovno odprtje

(Statut Sodišča, člen 23; Poslovnik Sodišča, člen 83)

2.        Institucije Evropske unije – Pravica javnosti do dostopa do dokumentov – Uredba št. 1049/2001 – Področje uporabe – Prošnja za dostop z namenom iskanja v zbirkah podatkov – Vključitev – Meje – Posredovanje informacij, ki jih ni mogoče pridobiti iz teh baz s pomočjo obstoječih iskalnih orodij – Izključitev

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1049/2001, členi 2(3), 3(a) in 4)

3.        Pritožba – Razlogi – Napačna presoja dejstev in dokazov – Nedopustnost – Nadzor Sodišča nad presojo dejstev in dokazov – Izključitev, razen ob izkrivljanju

(Člen 256(1) PDEU; Statut Sodišča, člen 58, prvi odstavek)

1.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 19.)

2.      Elektronska zbirka podatkov res lahko omogoča zajem vseh informacij, ki jih vključuje. Vendar možnost, da se iz take zbirke podatkov izdela dokument, ne dopušča sklepa, da je treba ta dokument opredeliti za obstoječ v smislu Uredbe št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije. Pravica dostopa do dokumentov institucij se nanaša le na obstoječe dokumente, ki jih zadevna institucija hrani, in ni se mogoče sklicevati na Uredbo št. 1049/2001, da bi se institucijo zavezalo k izdelavi dokumenta, ki ne obstaja. Iz tega je razvidno, da bi bila prošnja za dostop, zaradi katere bi zadevna institucija ustvarila nov dokument, pa čeprav na podlagi elementov, ki so že v obstoječih dokumentih, ki jih hrani, zunaj okvira Uredbe št. 1049/2001.

Glede statičnih dokumentov, zlasti papirnatih ali v obliki elektronske datoteke, zadostuje preveriti obstoj nosilca in njegove vsebine, da bi se ugotovilo, ali dokument obstaja. Vendar tako ravnanje ni združljivo z dinamičnostjo elektronskih zbirk podatkov, saj dokument, ki ga je mogoče zelo preprosto izdelati iz informacij, ki so že vključene v zbirko podatkov, ni nujno obstoječi dokument v pravem pomenu besede. Zato je treba pri elektronskih zbirkah podatkov med obstoječim in novim dokumentom razlikovati na podlagi merila, ki je prilagojeno tehničnim značilnostim teh zbirk in je v skladu s ciljem Uredbe št. 1049/2001, katere namen je, kot je razvidno iz uvodne izjave 4 in člena 1(a) te uredbe, zagotoviti čim širši dostop do dokumentov.

V teh okoliščinah je treba za obstoječi dokument šteti vse informacije, ki jih je mogoče s predprogramiranimi iskalnimi orodji zajeti iz elektronske zbirke v okviru njene vsakdanje uporabe, tudi če te informacije niso bile še nikoli prikazane v tej obliki ali niso nikoli bile predmet iskanja s strani uslužbencev institucij. Iz tega sledi, da so lahko institucije za izpolnitev zahtev Uredbe št. 1049/2001 primorane k oblikovanju dokumenta iz informacij, ki so vključene v zbirko podatkov, z uporabo obstoječih iskalnih orodij. Vendar je treba kot nov dokument, in ne kot obstoječega, šteti vsako informacijo, za katere zajem iz zbirke podatkov je potrebna znatna naložba. Iz tega sledi, da je treba vsako informacijo, za pridobitev katere je potrebna sprememba ureditve elektronske zbirke podatkov oziroma iskalnih orodij, ki so trenutno na voljo za zajem informacij, opredeliti kot nov dokument.

(Glej točke 30, 31, od 33 do 35 in od 37 do 40.)

3.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 58.)