SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (drugi senat)
z dne 2. aprila 2009(*)
„Javni uslužbenci – Uradniki – Zaposlitev – Izbira postopka – Vodja predstavništva – Prosto delovno mesto – Napotitev iz službenih razlogov – Nepristojnost – Področje uporabe postopka napotitve“
V zadevi F-128/07,
zaradi tožbe na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE,
Andreas Menidiatis, uradnik Komisije Evropskih skupnosti, stanujoč v kraju Rhode-Saint-Genèse (Belgija), ki ga zastopa S. A. Pappas, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopata G. Berscheid, zastopnik, in K. Herrmann, zastopnica,
tožena stranka,
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (drugi senat),
v sestavi H. Kanninen, predsednik, H. Kreppel in S. Van Raepenbusch (poročevalec), sodniki,
sodni tajnik: R. Schiano, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 9. oktobra 2008
izreka naslednjo
Sodbo
1 A. Menidiatis s tožbo, ki je v sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prispela 31. oktobra 2007 po telefaksu (izvirnik je bil vložen 7. novembra 2007), predlaga razveljavitev odločbe z dne 21. decembra 2006 o zavrnitvi njegove prijave na prosto delovno mesto vodje predstavništva Komisije Evropskih skupnosti v Atenah (Grčija) in imenovanju P. na to delovno mesto.
Pravni okvir
Napotitev iz službenih razlogov
2 Člen 35 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) določa:
„Uradnikom se dodeli eden od naslednjih upravnih statusov:
(a) aktivna zaposlitev;
(b) napotitev;
(c) dopust iz osebnih razlogov;
(d) neaktivni status;
(e) dopust zaradi služenja vojaškega roka;
(f) starševski ali družinski dopust.“
3 Člen 36 Kadrovskih predpisov določa:
„Aktivno zaposleni uradnik je tisti, ki opravlja naloge na delovnem mestu, na katero je bil imenovan ali začasno dodeljen pod pogoji iz naslova IV.“
4 Člen 37, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov določa:
„Napoteni uradnik je zaposleni uradnik, ki se z odločitvijo organa za imenovanja:
(a) zaradi službenih razlogov napoti:
– da začasno dela na delovnem mestu zunaj svoje institucije
ali
– da začasno pomaga osebi, ki opravlja funkcijo, predvideno v Pogodbah, ali izvoljenemu predsedniku ene od institucij ali organov Skupnosti, ali eni od političnih skupin v Evropskem parlamentu, ali Odboru regij [Evropske unije], ali skupini v Evropskem ekonomsko-socialnem odboru;
– da začasno dela na delovnem mestu iz seznama delovnih mest, financiranih iz odobrenih sredstev za raziskave in investicije, ki ga je proračunski organ opredelil kot začasno.
[…]“
5 Člen 38 Kadrovskih predpisov določa:
„Napotitev zaradi službenih razlogov urejajo naslednja pravila:
(a) odločitev o napotitvi sprejme organ za imenovanja po zaslišanju zadevnega uradnika;
(b) trajanje napotitve določi organ za imenovanja;
(c) po vsakokratnem preteku šestih mesecev uradnik lahko zahteva, da napotitev preneha;
(d) uradnik, napoten na podlagi […] člena 37 [prvi odstavek, točka (a), druga alinea], ima pravico do razlike v plačilu, kadar so skupni osebni prejemki za delovno mesto, na katero je napoten, nižji od prejemkov za razred in stopnjo v njegovi matični instituciji; prav tako je upravičen do povračila vseh dodatnih stroškov, ki nastanejo zaradi napotitve;
(e) uradnik, ki je napoten na podlagi […] člena 37 [prvi odstavek, točka (a), druga alinea], še naprej plačuje pokojninske prispevke na podlagi plače za aktivno zaposlitev za razred in stopnjo v njegovi matični instituciji;
(f) napoteni uradnik ohrani svoje delovno mesto, pravico do povišanja v stopnji in upravičenost do napredovanja;
(g) ob koncu napotitve začne uradnik takoj ponovno delati na svojem prejšnjem delovnem mestu.“
6 Nazadnje, v točki 5 dela III z naslovom „Kariera“ seznama organov za imenovanja zaposlenih, plačanih iz proračuna za poslovanje, v Sklepu Komisije z dne 16. junija 2005, kakor je bil nazadnje spremenjen s Sklepom Komisije C(2006) 2318 z dne 13. junija 2006 o izvajanju pooblastil, podeljenih s Kadrovskimi predpisi organu za imenovanja in s Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev organu, pooblaščenemu za sklepanje pogodb (objavljen v Upravnih obvestilih št. 47-2005 z dne 24. junija 2005, v nadaljevanju: sklep o organih za imenovanja), je v zvezi z napotitvijo iz službenih razlogov določeno predvsem:
„Za vodjo kabineta, namestnika vodje kabineta in vodjo predstavništva: ta pristojnost [za imenovanja] se podeli članu Komisije, pristojnemu za vprašanja, povezana s kadrovskimi zadevami in administracijo, v soglasju s predsednikom, kadar gre za napotitev k članu Komisije. Generalni direktorat, iz katerega prihaja zadevna oseba, je o tem obveščen.“
Sklep o srednjih vodstvenih delavcih
7 Komisija je 28. aprila 2004 sprejela Sklep C(2004) 1597 o srednjih vodstvenih delavcih, ki je bil objavljen v Upravnih obvestilih št. 73-2004 z dne 23. junija 2004 (v nadaljevanju: sklep o srednjih vodstvenih delavcih).
8 Člen 2(1) sklepa o srednjih vodstvenih delavcih določa:
„Naloge in srednji vodstveni delavci
Funkcija srednjih vodstvenih delavcev je opredeljena z naslednjima kumulativnima meriloma:
– njihova naloga je trajno in stalno vodenje administrativne enote,
– ta funkcija je navedena na uradnem organigramu Komisije.
Srednji vodstveni delavec je oseba, ki hkrati izpolnjuje obe merili.
Zato so funkcije vodje enote, vodje delegacije […], vodje pisarne ali predstavništva v državah članicah ter funkcije namestnika vodje delegacije na ravni AD 13/AD 14 […] funkcije srednjih vodstvenih delavcev […] in jih pokriva ta sklep.
Te funkcije se opravljajo ali v razredih AD 9/AD 12 ali v razredih AD 13/AD 14.“
9 Člen 14(2) sklepa o srednjih vodstvenih delavcih določa:
„Vodje pisarne ali predstavništva v državah članicah
2.1 Izbira
Končne razgovore iz člena 8[1](3) in člena 10(1) opravijo generalni direktor za tisk in komuniciranje, generalni direktor za kadrovske zadeve in administracijo ter generalni sekretar ali, na željo generalnega sekretarja, imenovani poročevalec (glej člen 8[1](3)).
2.2 Imenovanje
Organ za imenovanja za delovna mesta na ravni AD 9/AD 12 je generalni direktor za tisk in komuniciranje.
Organ za imenovanja za delovna mesta na ravni AD 13/AD 14 je generalni direktor za tisk in komuniciranje v soglasju s predsednikom in članoma Komisije, pristojnima za kadrovske zadeve ter tisk in komuniciranje.
[…]“
10 Točka 9.2 Upravnega vodnika z dne 10. decembra 2004 o vlogi, nalogah, izbiri in imenovanju srednjih vodstvenih delavcev Komisije (A*9/A*12 in A*13/A*14, v nadaljevanju: upravni vodnik) določa:
„Izbira: Končne razgovore z vodji pisarne ali predstavništva v državah članicah opravijo generalni direktor za tisk in komuniciranje, generalni direktor za kadrovske zadeve in administracijo, generalni sekretar ali, na željo generalnega sekretarja, imenovani poročevalec […]
Imenovanje: [Organ za imenovanja] za delovna mesta na ravni AD 9/AD 12 je generalni direktor za tisk in komuniciranje.
[Organ za imenovanja] za delovna mesta na ravni AD 13/AD 14 je generalni direktor za tisk in komuniciranje v soglasju s predsednikom in članoma Komisije, pristojnima za kadrovske zadeve ter tisk in komuniciranje.“
Odločba o načinu imenovanja na delovno mesto vodje predstavništva
11 Komisija je 7. julija 2004 sprejela tudi Odločbo C(2004) 2662 o podrobnih pravilih za zapolnitev delovnih mest vodij predstavništev (v nadaljevanju: odločba o imenovanju vodij predstavništev), ki v členu 1 določa:
„Delovno mesto vodje predstavništva Komisije v državah članicah se zapolni ali z napotitvijo uradnika (na podlagi člena 37 [prvi odstavek, točka (a), druga alinea] in člena 38 Kadrovskih predpisov) ali z neposredno zaposlitvijo začasnega uslužbenca [za katerega velja člen 2(c) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev] v razred A*/AD 12.“
12 Postopek, ki se uporablja za odločbe o napotitvi uradnika kot vodje predstavništva, je določil generalni direktor generalnega direktorata (GD) za kadrovske zadeve in administracijo v obvestilih z dne 20. aprila in 26. maja 2005. Ta postopek zajema te faze:
„– GD [za kadrovske zadeve in administracijo] imenuje poročevalca;
– prijave se pošljejo GD [za komuniciranje];
– opravi se predizbirni postopek in sprejme se ožji seznam;
– opravi se razgovor z generalnim direktorjem GD [za komuniciranje] in poročevalcem;
– poročilo o izbiri se pošlje GD [za kadrovske zadeve in administracijo]; to poročilo mora zajemati fazo predizbire in sprejetje ožjega seznama;
– opravi se pisni postopek [posvetovalnega odbora za imenovanja];
– končno odločitev sprejme generalni direktor GD [za komuniciranje];
– opravi se poenostavljeni postopek (soglasje kabinetov predsednika ter podpredsednikov Wallströma in Kallasa);
– odločitev sprejme podpredsednik Kallas.“ (prevod iz angleščine)
Dejansko stanje
13 Komisija je 9. marca 2006 objavila razpis COM/2006/961 za prosto delovno mesto za napotitev uradnika ali zaposlitev začasnega uslužbenca za opravljanje funkcije vodje predstavništva Komisije v Grčiji.
14 Iz te objave prostega delovnega mesta je razvidno predvsem:
„Delovno mesto je namenjeno uradnikom in začasnim uslužbencem funkcionalne skupine A*, ki so aktivno zaposleni pri Komisiji ob izteku roka za prijave. Kandidati morajo izpolnjevati te pogoje za prijavo:
1. imeti morajo vsaj deset let delovnih izkušenj po končanem univerzitetnem izobraževanju, najbolje na področju informacij, komunikacij, medijev in/ali političnih in ekonomskih zadev, od tega vsaj pet let delovnih izkušenj na koordinacijskem in/ali vodstvenem položaju,
2. temeljito morajo pisno in ustno obvladati grški jezik in zadovoljivo poznati še enega od uradnih jezikov Evropske unije. Dobro poznavanje francoskega in/ali angleškega jezika je prednost.
Delovno mesto vodje predstavništva Komisije se zapolni ali z napotitvijo uradnika (na podlagi člena 37 [prvi odstavek, točka (a), druga alinea] in člena 38 Kadrovskih predpisov) ali z neposredno zaposlitvijo začasnega uslužbenca [za katerega velja člen 2(c) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev] v razred A*12. Začetni mandat […] je tri leta z možnostjo enkratnega podaljšanja za največ dve leti.
Če je izbrani kandidat uradnik v razredu, višjem od razreda A*12, bo napoten v svojem trenutnem razredu in stopnji.“
15 Tožeča stranka in 11 drugih kandidatov so vložili prijavo za delovno mesto vodje predstavništva Komisije v Atenah. Predizbirna komisija je v prvi fazi izbire po preučitvi prijav za predizbirne razgovore izbrala sedem kandidatov. Med izbranimi kandidati ni bilo imena tožeče stranke.
16 Uvodni razgovori s predizbirno komisijo so bili 15. in 18. maja 2006. Komisija je od sedmih kandidatov, s katerimi je opravila razgovor, generalnemu direktorju GD za komuniciranje za končne razgovore predlagala štiri.
17 Štirje predizbrani kandidati so bili povabljeni na razgovor z izbirno komisijo, ki so jo sestavljali generalni direktor GD za komuniciranje C. Sørensen, poročevalec K. in sekretar R. Razgovori so bili 7. julija 2006.
18 Na končnih razgovorih je P. dobil oceno 82/100, drugi trije kandidati pa 65/100, 69/100 oziroma 74/100.
19 Posvetovalni odbor za imenovanja je v mnenju z dne 6. septembra 2006 ugotovil, da bi se „ob upoštevanju prijave vseh kandidatov na podlagi člena 37 [prvi odstavek, točka (a), in člena 38 Kadrovskih predpisov] in njihovega osebnega spisa […] prijave Y., K. in P. lahko upoštevale“. Vendar je menil, da bi se „lahko še zlasti upoštevala prijava P.“.
20 S. Kallas je z odločbo podpredsednika Komisije z dne 20. decembra 2006 iz službenih razlogov P. napotil na delovno mesto vodje predstavništva Komisije v Atenah z veljavnostjo od 1. januarja 2007 za triletno obdobje. P. je bil za obdobje napotitve z isto odločbo razvrščen v razred AD 12.
21 Tožeča stranka je bila v obvestilu z dne 21. decembra 2006 obveščena, da njena prijava ni bila sprejeta in da je bil na delovno mesto vodje predstavništva Komisije v Atenah imenovan P. (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).
22 Tožeča stranka je 28. februarja 2007 zoper izpodbijano odločbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov pri generalnem direktorju GD za komuniciranje vložila pritožbo. Ta pritožba je bila poslana pristojni službi GD za kadrovske zadeve in administracijo, evidentirana pa je bila 17. aprila 2007.
23 Komisija je z odločbo z dne 25. septembra 2007, ki je bila tožeči stranki vročena 1. oktobra 2007, zgoraj navedeno pritožbo zavrnila.
Predlogi strank in postopek
24 Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– tožbo razglasi za dopustno in utemeljeno;
– izpodbijano odločbo razglasi za nično;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
25 Komisija Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– tožbo zavrne kot neutemeljeno;
– o stroških odloči v skladu s predpisi.
26 Sodišče za uslužbence je po obravnavi Komisijo pozvalo, naj mu sporoči dejanske informacije, ki bi lahko opredeljevale oseben odnos, ki po njenem mnenju povezuje vodje predstavništev s članom Komisije, pristojnim za strategijo komuniciranja, in upravičuje uporabo člena 37 Kadrovskih predpisov, kot je določeno v odločbi o imenovanju vodij predstavništev. Komisija je tej zahtevi ugodila v obvestilu z dne 31. oktobra 2008, ki je v sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prispelo isti dan po telefaksu (izvirnik je bil vložen 3. novembra 2008), to obvestilo pa je bilo tožeči stranki predloženo 4. novembra 2008 za potrebe priprave stališč. Tožeča stranka je pisna stališča vložila z obvestilom z dne 14. novembra 2008, ki je v sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prispelo isti dan po telefaksu (izvirnik je bil vložen 19. novembra 2008). Ustni postopek se je končal 19. novembra 2008 in Sodišče za uslužbence je začelo posvetovanje o tej zadevi.
27 Sodišče za uslužbence je s sklepom z dne 1. decembra 2008 znova začelo ustni postopek in Komisijo pozvalo, naj po potrebi predloži kratka stališča o zgoraj navedenem obvestilu tožeče stranke z dne 14. novembra 2008. Komisija je tej zahtevi ugodila in 15. decembra 2008 vložila pisna stališča.
Pravo
28 Tožeča stranka v podporo tožbi navaja več tožbenih razlogov, in sicer, prvič, nezakonitost in neupoštevanje izbirnega postopka, drugič, nezakonitost objave prostega delovnega mesta, tretjič, neupoštevanje objave prostega delovnega mesta, četrtič, kršitev člena 11a Kadrovskih predpisov, petič, nezakonitost znižanja ravni delovnega mesta vodje predstavništva v Atenah in nezakonitost odločbe o imenovanju vodij predstavništev, šestič, prepozno objavo razpisa prostega delovnega mesta, sedmič, kršitev pravil o kroženju zaposlenih na občutljivih delovnih mestih, osmič, neobrazložitev odločitve o zavrnitvi dostopa do dokumentov, ki jih je tožeča stranka zahtevala v pritožbi, in nazadnje, devetič, zlorabo pooblastil.
29 Predvsem je treba preučiti prvi tožbeni razlog, in sicer nezakonitost in neupoštevanje postopka izbire vodje predstavništva.
Trditve strank
30 Tožeča stranka je prvi tožbeni razlog razdelila na dva dela.
31 Tožeča stranka v prvem delu trdi, da je sodelovanje članov Komisije v postopku imenovanja vodij predstavništev nezakonito. Ugotavlja, da je bil v tej zadevi vodja predstavništva Komisije v Atenah imenovan z odločbo podpredsednika S. Kallasa, potem ko je prejel soglasje kabinetov predsednika Komisije, podpredsednika Wallströma in podpredsednika Kallasa.
32 Vendar naj to vmešavanje članov Komisije v zadevni izbirni postopek ne bi bilo objektivno utemeljeno, saj ti nimajo pristojnosti ali vodstvene odgovornosti in niso zavezani imeti neposrednih stikov z vodji predstavništev, ki naj bi ostali na delovnem mestu ne glede na trajanje funkcije komisarjev. Predstavništva naj bi bila decentralizirane enote GD za komuniciranje in brez političnega statusa. Izbira intuitu personae vodij predstavništev po enakem postopku, kot se uporablja za izbiro članov kabinetov komisarjev, naj ne bi temeljila na nobeni pravni podlagi.
33 Tožeča stranka v stališčih z dne 14. novembra 2008 trdi, da napotitev zaradi „začasn[e pomoči] osebi, ki opravlja funkcijo“, v skladu s členom 37, prvi odstavek, točka (a), druga alinea, Kadrovskih predpisov predpostavlja fizično navzočnost napotenega uradnika pri tej osebi. Komisija naj nikakor ne bi dokazala pogostih, rednih in strukturiranih stikov, ki bi kazali, da obstaja zaupanje med vodjo predstavništva in posebej komisarjem, pristojnim za strategijo komuniciranja. Tožeča stranka v zvezi s tem poudarja organizirano in hierarhično povezavo vodje predstavništva s službami GD za komuniciranje.
34 Komisija odgovarja, da v tej zadevi ne gre za zaposlitev, temveč za napotitev na podlagi člena 37, prvi odstavek, točka (a), druga alinea, Kadrovskih predpisov, ki naj bi bila upravičena zaradi narave nalog.
35 Najprej, po eni strani naj bi bila naloga predstavništva obveščanje o politiki Komisije in komuniciranje z nacionalnimi in regionalnimi mediji ter z javnostjo, po drugi strani pa naj bi predstavništvo Komisiji zagotavljalo analize politične situacije v zadevni državi članici. Predstavništvo naj bi bilo torej posrednik med Komisijo in nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi organi zadevne države članice, vodja predstavništva pa naj bi ravnal kot predstavnik Komisije v zadevni državi članici, in sicer v tesnem sodelovanju s komisarjem, pristojnim za komuniciranje.
36 Take naloge naj bi nesporno bile politične in občutljive, zaradi česar je trajanje funkcije vodje predstavništva omejeno na tri leta.
37 V teh okoliščinah naj izbire vodje predstavništva ne bi bilo mogoče obravnavati enako kot izbiro vodje enote iz razreda AD 12, ki opravlja funkcijo v Bruslju. Komisija naj bi se zato odločila za napotitev iz službenih razlogov za „opravljanje funkcije vodje predstavništva pri članu Komisije, pristojnem za strategijo komuniciranja“. To naj bi bila funkcionalna napotitev vodij predstavništev, čeprav so sama predstavništva z organizacijskega vidika del GD za komuniciranje.
38 Komisija dodaja, da se v členu 37, prvi odstavek, točka (a), druga alinea, Kadrovskih predpisov ne zahteva obstoj posebnega delovnega mesta, ki bi bilo del kabineta komisarja in z organizacijskega vidika spadalo v organigram, ločen od organigrama služb Komisije. V besedilu te določbe naj bi bile izrecno poudarjene naloge, ki jih je treba opravljati in naj bi v tej zadevi zahtevale obstoj posebnega odnosa med napotenim uradnikom in članom Komisije (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 16. julija 1998 v zadevi Forcheri proti Komisiji, T‑162/96, RecFP, str. I-A-421 in II-1203, točka 65).
39 Sodelovanje treh kabinetov komisarjev v postopku napotitve uradnika zaradi opravljanja funkcije vodje predstavništva naj bi bilo upravičeno prav zaradi posebnih odgovornosti tega vodje.
40 Dejstvo, da se trajanje napotitve vodje predstavništva v Atenah ne more ujemati s trajanjem funkcije komisarja, naj bi bilo nepomembno, ker naj bi samo organ za imenovanja odločal o trajanju napotitve glede na službene razloge (glej v tem smislu sodbi Sodišča prve stopnje z dne 23. januarja 2002 v zadevi Reynolds proti Parlamentu, T-237/00, Recueil, str. II-163, točke od 51 do 53, in z dne 8. decembra 2005 v zadevi Reynolds proti Parlamentu, T-237/00, ZOdl. JU, str. I-A-385 in II-1731, točke od 64 do 66).
41 Nazadnje, Komisija v stališčih, ki jih je 31. oktobra 2008 predložila v odgovor na vprašanje Sodišča za uslužbence, kot je navedeno v točki 26 te sodbe, za utemeljitev uporabe člena 37 Kadrovskih predpisov trdi še, da se intenzivnost stikov med komisarjem, pristojnim za strategijo komuniciranja, in vodji predstavništev spreminja glede na politične dogodke in dnevni red kolegija komisarjev. Glede na geografsko oddaljenost med sedežem Komisije in sedeži njenih 27 predstavništev bi bila nemogoča tedenska in celo mesečna neposredna srečanja med zadevnim komisarjem in 27 vodji predstavništev. Vendar naj pogostost neposrednih stikov med osebo, h kateri je uradnik napoten, in napotenim uradnikom sama po sebi ne bi bila pogoj za uporabo člena 37, prvi odstavek, točka (a), druga alinea, Kadrovskih predpisov, saj presoja obstoja medsebojnega zaupanja ne temelji nujno na količinsko opredeljivih parametrih, kot sta število neposrednih srečanj ali število telefonskih pogovorov. Pomembna naj bi bila vsebina teh odnosov, ki naj bi bila v večini primerov zaupna.
42 Neposredni stiki med vodji predstavništev in komisarjem, pristojnim za strategijo komuniciranja, naj bi imeli različne oblike. Praviloma naj bi bili to:
– telefonski pogovori ali korespondenca med komisarjem in člani njegovega kabineta na eni strani ter vodji predstavništev na drugi strani; ti stiki naj bi se spreminjali glede na dogodke na nacionalni ali skupnostni ravni, njihova intenzivnost pa naj bi se povečala pred obiski komisarja v zadevni državi članici;
– obiski komisarja v zadevni državi članici, med katerimi naj bi ga spremljal vodja predstavništva;
– službene poti vodje predstavništva v Bruselj, med katerimi naj bi bilo obvezno srečanje s komisarjem;
– udeležba komisarja na srečanjih vodij predstavništev v Bruslju najmanj dvakrat na leto;
– poročila, ki jih sestavijo vodje predstavništev in se pošljejo neposredno komisarju.
43 Tožeča stranka v drugem delu prvega tožbenega razloga izpodbija pristojnost podpredsednika Komisije S. Kallasa kot organa za imenovanja na področju napotitve uradnika kot vodje predstavništva. V zvezi s tem se sklicuje na člen 14(2) sklepa o srednjih vodstvenih delavcih, iz katerega naj bi bilo razvidno, da naj bi imel generalni direktor GD za komuniciranje status organa za imenovanja za imenovanje vodje predstavništva iz razreda AD 12. Vendar naj bi v tej zadevi navedeni generalni direktor samo predlagal imenovanje P., odločitev o imenovanju pa naj bi nazadnje sprejel podpredsednik Kallas.
44 Po mnenju tožeče stranke področja uporabe sklepa o srednjih vodstvenih delavcih ni mogoče omejiti samo na primere premestitve in imenovanja v skladu s členoma 7 in 29 Kadrovskih predpisov. Ta sklep, ki naj bi zadeval vse srednje vodstvene delavce in se uporabljal za vse službe Komisije in službe, ki so upravno povezane z njo, kot je razvidno iz člena 1 tega sklepa, naj bi bil splošen in širok: z njim naj bi bil urejen postopek izbire in imenovanja vodij pisarn in predstavništev, ne glede na to, ali zadevni postopek „zadeva“ imenovanje, premestitev, napredovanje ali zunanjo izbiro. V členu 2(1) sklepa o srednjih vodstvenih delavcih naj bi bilo še določeno, da ta sklep zadeva vodje predstavništev, vendar ni naveden način njihovega imenovanja.
45 Odločba o imenovanju vodij predstavništev naj ne bi preprečevala uporabe sklepa o srednjih vodstvenih delavcih. Med aktoma naj ne bi bilo nobenega protislovja. Okoliščina, da naj bi bila odločba o imenovanju vodij predstavništev sprejeta po sklepu o srednjih vodstvenih delavcih, naj torej ne bi bila pomembna.
46 Tožeča stranka poleg tega poudarja, da so v skladu s točko 9 upravnega vodnika, sprejetega po odločbi o imenovanju vodij predstavništev, pravila izbire in imenovanja vodij predstavništev na splošno enaka pravilom, ki se uporabljajo za druga delovna mesta srednjih vodstvenih delavcev, čeprav vseeno obstaja nekaj razlik v zvezi z organom za imenovanja in sodelovanjem drugih odborov poleg posvetovalnega odbora za imenovanja, ki sodeluje na podlagi člena 14(2) sklepa o srednjih vodstvenih delavcih.
47 Poleg tega se s točko 5 dela III seznama organov za imenovanja za zaposlene, plačane iz proračuna za poslovanje, ki je v Prilogi I k sklepu o organih za imenovanja, ne more potrditi trditev Komisije, ker naj bi bilo iz tega besedila razvidno, da ima komisar, pristojen za kadrovske zadeve in administracijo, status organa za imenovanja samo takrat, ko je oseba napotena k članu Komisije, za kar pa v tej zadevi ni šlo.
48 Nazadnje, tožeča stranka ugotavlja, da je odločbo o zavrnitvi njene pritožbe sprejel kolegij komisarjev, ki ni bil organ za imenovanja, ki bi moral to odločbo sprejeti. Ta nepravilnost naj bi kazala na nesprejemljivo politizacijo vseh postopkov zaposlitve uradnika, ki naj bi bil razvrščen v razred AD 12. S to kršitvijo pravil o razdelitvi pristojnosti, dodeljenih organu za imenovanja, naj bi se posegalo v načelo nepristranskosti postopka in vzbujal dvom o obstoju dejanske preučitve primerjalnih odlik kandidatov za prosto delovno mesto, saj naj bi ta preučitev zagotavljala upoštevanje enakega obravnavanja uradnikov in načela upravičenosti do kariere.
49 Prvič, Komisija ugotavlja, da sklep o srednjih vodstvenih delavcih v skladu z uvodno izjavo 2 temelji na členih 2, 4, 5, 7 in 29 Kadrovskih predpisov in da področje njegove uporabe zato pokriva zapolnitev delovnih mest srednjih vodstvenih delavcev s premestitvijo iz službenih razlogov na podlagi člena 7 Kadrovskih predpisov ali z imenovanjem uradnika na podlagi člena 29 teh predpisov. Člena 37 in 38 Kadrovskih predpisov naj ne bi bila navedena.
50 Drugič, Komisija poudarja, da sklep o srednjih vodstvenih delavcih ne more veljati za sporni postopek, ker je v skladu s seznamom organov za imenovanja za zaposlene, plačane iz proračuna za poslovanje, priloženim sklepu o organih za imenovanja, pristojni organ za sprejetje odločitve o napotitvi uradnika iz službenih razlogov za opravljanje funkcije vodje predstavništva član Komisije, pristojen za kadrovske zadeve in administracijo. Torej naj bi bilo nujno določiti ločen izbirni postopek, kar je bilo storjeno s sprejetjem odločb generalnega direktorja GD za kadrovske zadeve in administracijo z dne 20. aprila in 26. maja 2005.
51 Trditev tožeče stranke, ki se nanaša na upravni vodnik in sklep o srednjih vodstvenih delavcih, naj bi bila v teh okoliščinah nepomembna, saj član Komisije nikakor ne more zagotavljati upoštevanja izbirnega postopka, ki se konča s sprejetjem odločitve, za katero ta član ni pristojni organ za imenovanja.
52 Tretjič, Komisija v zvezi s trditvijo tožeče stranke, ki se nanaša na domnevno neutemeljeno sodelovanje treh kabinetov komisarjev pri imenovanju vodje predstavništva v Atenah, odgovarja, da sodelovanje zadevnih komisarjev v predzadnji fazi izbirnega postopka izhaja iz narave funkcije vodje predstavništva in dejstva, da ima podpredsednik Kallas na tem področju status organa za imenovanja.
53 Nazadnje, Komisija glede domnevne nepristojnosti kolegija komisarjev za sprejetje odločbe o zavrnitvi pritožbe opozarja, da je v opombi 2 v zvezi s točko 12, naslovljeno „Pritožbe“, dela V seznama organov za imenovanja za zaposlene, plačane iz proračuna za poslovanje, priloženega sklepu o organih za imenovanja, določeno:
„[…] če izpodbijano odločbo sprejme komisar, pristojen za kadrovske zadeve in administracijo, ali Komisija: organ za imenovanja je Komisija […]“
54 Zato je v obravnavani zadevi izpodbijano odločbo sprejel podpredsednik Komisije S. Kallas, odgovor na pritožbo zoper to odločbo pa je moral sprejeti kolegij komisarjev.
55 Komisija vsekakor meni, da se prvi tožbeni razlog uveljavlja za varstvo zakonitosti in je torej nedopusten.
56 Ker je bila tožeča stranka izločena iz izbirnega postopka, ko je predizbirna komisija preučila prijave, vprašanje, ali bi bilo treba postopek, ki je pripeljal do napotitve P., izvajati v skladu s sklepom o srednjih vodstvenih delavcih ali v skladu z drugimi sklepi, ne more vplivati na njen osebni položaj, ker bi bila odločitev, sprejeta v zvezi s tožečo stranko, enaka tudi ob uporabi sklepa o srednjih vodstvenih delavcih, saj bi sestava predizbirne komisije ostala enaka ne glede na uporabljeni postopek.
57 Komisija je na obravnavi podala ugovor nedopustnosti zoper tožbeni razlog, ki se nanaša na neuporabo člena 37, prvi odstavek, točka (a), druga alinea, Kadrovskih predpisov v obravnavanem primeru, ker naj ne bi bil naveden niti v pritožbi niti v tožbi, temveč prvič šele na obravnavi v odgovoru na vprašanja, ki jih je postavilo Sodišče za uslužbence.
58 Komisija je na obravnavi poudarila tudi možnost, da vodja predstavništva ob koncu napotitve v skladu s členom 38(g) Kadrovskih predpisov začne takoj spet delati na svojem prejšnjem delovnem mestu. Taka možnost naj bi odlično ustrezala zahtevam delovnega mesta glede na osebni odnos med zadevno osebo in članom Komisije, pristojnim za strategijo komuniciranja, saj lahko prenehanje mandata tega člana povzroči prenehanje napotitve. Komisija je nazadnje opozorila, da je težko organizirati postopek mobilnosti med predstavništvi Komisije v državah članicah, primerljiv s postopkom, ki obstaja med delegacijami, zaradi jezikovnih zahtev, ki obstajajo za funkcijo vodje predstavništva, saj mora ta sicer najpogosteje biti državljan države gostiteljice.
Presoja Sodišča za uslužbence
59 Najprej je treba preučiti dopustnost očitka, ki se nanaša na neuporabo člena 37 Kadrovskih predpisov, in nato vprašanje, ali je Komisija v obravnavanem primeru za zaposlitev vodje predstavništva v Atenah zakonito uporabila določbe Kadrovskih predpisov o napotitvi iz službenih razlogov za pomoč osebi, ki opravlja funkcijo, določeno v pogodbah.
Dopustnost očitka, ki se nanaša na neuporabo člena 37 Kadrovskih predpisov
60 Komisija je na obravnavi podala ugovor nedopustnosti zoper očitek, ki se nanaša na neuporabo člena 37, prvi odstavek, točka (a), druga alinea, Kadrovskih predpisov v obravnavanem primeru, ker naj bi ta očitek ne bil naveden v tožbi.
61 Takemu ugovoru ni mogoče ugoditi. Komisija je prav v odgovoru na tožbeni razlog, ki ga je tožeča stranka oprla na nezakonitost v obravnavanem primeru uporabljenega postopka izbire vodje predstavništva, v zvezi s členoma 7 in 29 Kadrovskih predpisov ter členom 14(2) sklepa o srednjih vodstvenih delavcih navedla trditev, da mora v navedenem izbirnem postopku uporabiti člen 37, prvi odstavek, točka (a), druga alinea, Kadrovskih predpisov, tako da bi bilo treba po mnenju Komisije zakonitost spornega izbirnega postopka presojati z vidika te določbe, in ne z vidika členov 7 in 29 teh predpisov.
62 V teh okoliščinah preučitev utemeljenosti prvega tožbenega razloga nujno zahteva, da Sodišče za uslužbence najprej preuči uporabo člena 37 Kadrovskih predpisov v obravnavanem primeru.
63 Vsekakor se s trditvijo tožeče stranke izpodbijata pristojnost komisarja, pristojnega za kadrovske zadeve in administracijo, za imenovanje vodje predstavništva v Atenah in tudi področje uporabe člena 37 Kadrovskih predpisov, ki ga je uporabila Komisija, kar je eden od razlogov javnega reda, ki se lahko kadar koli po uradni dolžnosti navedejo v postopku pred Sodiščem za uslužbence.
64 Zato je treba ugovor nedopustnosti, podan zoper očitek, ki se nanaša na neuporabo člena 37 Kadrovskih predpisov, zavrniti.
Utemeljenost očitka, ki se nanaša na neuporabo člena 37 Kadrovskih predpisov
65 Za uvod je treba opozoriti, da se v skladu s členom 35 Kadrovskih predpisov uradnikom dodeli eden od teh upravnih statusov: aktivna zaposlitev, napotitev, dopust iz osebnih razlogov, neaktivni status, dopust zaradi služenja vojaškega roka ali starševski ali družinski dopust. Jasno je, da v skladu s členom 36 Kadrovskih predpisov biti aktivno zaposleni uradnik, ki je „tisti, ki opravlja naloge na delovnem mestu, na katero je bil imenovan ali začasno dodeljen pod pogoji iz naslova IV“, pomeni imeti redni upravni status uradnika, medtem ko so drugi statusi izredni. Poleg tega mora uradnik, da se mu dodeli eden od drugih upravnih statusov, izpolnjevati posebne pogoje, ki so za to določeni v Kadrovskih predpisih.
66 Tako je v skladu s členom 37, prvi odstavek, točka (a), druga alinea, Kadrovskih predpisov uradnik lahko napoten iz službenih razlogov, da „začasno pomaga osebi, ki opravlja funkcijo, predvideno v Pogodbah“, kot je član Komisije.
67 Kot je Sodišče poudarilo v sodbi z dne 11. julija 2006 v zadevi Komisija proti E. Cresson (C-432/04, ZOdl., str. I-6387, točka 137), je na splošno namen napotitve za pomoč komisarju, da se osebam, ki so bile predhodno zaposlene na podlagi svojih sposobnosti, pogosto z javnimi natečaji, in so dokazale sposobnosti pri opravljanju svojih nalog, omogoči uporaba teh sposobnosti za potrebe kabinetov. Sodišče je tudi ugotovilo, da se zaposlitev teh sodelavcev opravi intuitu personae, kar pomeni na način, ki pušča široko presojo, zadevne osebe pa so izbrane tako zaradi njihovih poklicnih in moralnih kvalitet kot tudi zaradi njihove sposobnosti, da se prilagodijo delovnim metodam, značilnim za zadevnega komisarja in s tem njegovega kabineta v celoti (glej zgoraj navedeno sodbo Komisija proti E. Cresson, točka 130; glej v tem smislu v zvezi z imenovanjem strokovnih sodelavcev v kabinete sodnikov Sodišča tudi sodbo Sodišča za uslužbence z dne 4. septembra 2008 v zadevi Duta proti Sodišču, F-103/07, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 26, ki je predmet pritožbe pred Sodiščem prve stopnje Evropskih skupnosti, zadeva T-475/08 P).
68 Sodišče in Sodišče prve stopnje sta tudi poudarili diskrecijsko pravico osebe ali službe, ki je deležna napotitve, in medsebojno zaupanje, ki mora obstajati v odnosih med to osebo ali službo in napotenim uradnikom med celotnim trajanjem napotitve, v zvezi z zaposlitvijo uradnika v politični skupini Evropskega parlamenta, kar organu za imenovanja omogoča, da to napotitev, če ni več medsebojnega zaupanja, kadar koli prekine (sodba Sodišča z dne 29. aprila 2004 v zadevi Parlament proti Reynoldsu, C-111/02 P, Recueil, str. I-5475, točke od 54 do 56, in zgoraj navedena sodba Sodišča prve stopnje z dne 8. decembra 2005 v zadevi Reynolds proti Parlamentu, točka 66). V istem smislu člen 38 Kadrovskih predpisov napotenemu uradniku omogoča, da vsakokrat po šestih mesecih zahteva, da napotitev preneha, kar potrjuje negotovost, ki je značilna za delovno razmerje med zadevno osebo in osebo, h kateri je bila zadevna oseba napotena.
69 Komisija v tej zadevi trdi, prvič, da sama narava funkcij, ki jih opravlja vodja predstavništva, ki naj bi bil posrednik med Komisijo in nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi organi države članice gostiteljice, upravičuje napotitev iz službenih razlogov na podlagi člena 37, prvi odstavek, točka (a), druga alinea, Kadrovskih predpisov.
70 Te utemeljitve ni mogoče sprejeti. Dejstvo, da so po mnenju Komisije funkcije, ki jih opravlja vodja predstavništva, „politične in občutljive“, naj bo še tako resnično, kot tako ne more zadostovati, da upraviči uporabo upravnega statusa napotitve za uradnika. Taka razlaga člena 37, prvi odstavek, točka (a), druga alinea, Kadrovskih predpisov naj bi povzročila, da se dovoli napotitev za pomoč komisarjem vseh uradnikov, ki opravljajo „politične in občutljive“ funkcije v instituciji in so običajno srednji vodstveni delavci, in tako vplivala na samo strukturo evropskih javnih uslužbencev, kot je vzpostavljena s členom 35 Kadrovskih predpisov, saj povzroča pomisleke predvsem o jasnosti hierarhije.
71 Sicer so v členu 2(1) sklepa o srednjih vodstvenih delavcih vodje predstavništev vključeni med srednje vodstvene delavce.
72 Drugič, Komisija trdi, da se v členu 37, prvi odstavek, točka (a), druga alinea, Kadrovskih predpisov ne zahteva, da uradnik, napoten za pomoč članu institucije, v resnici opravlja funkcije v njegovem kabinetu ali da je del njegove organizacijske sheme.
73 V zvezi s tem je treba spomniti, kot je bilo poudarjeno v točkah 68 in 69 te sodbe, da napotitev iz službenih razlogov za pomoč „osebi, ki opravlja funkcijo, predvideno v Pogodbah“, predpostavlja obstoj zaupanja intuitu personae med to osebo in napotenim uradnikom, ta odnos pa pomeni, da se lahko navezujejo neposredni in tesni stiki med zadevnimi osebami glede na delovne metode zadevnega člana in njegovega kabineta v celoti.
74 Kljub domnevi, da fizična oddaljenost načeloma ne onemogoča ali posebno otežuje vzpostavitve osebnih odnosov med vodji predstavništev in komisarjem, pristojnim za strategijo komuniciranja, je treba ugotoviti, da Komisija v tej zadevi ni dokazala, da taki odnosi obstajajo.
75 Nasprotno, iz dokumentacije in zlasti iz organigrama GD za komuniciranje je razvidno, da so neposredni sogovorniki vodij predstavništev predvsem uslužbenci direktorata B „Predstavništva“, ki je del tega generalnega direktorata pod vodstvom njegovega generalnega direktorja. Komisija je tudi sama v pisanjih poudarila, da se intenzivnost stikov s komisarjem, pristojnim za komuniciranje, ali člani njegovega kabineta spreminja glede na gospodarsko-politične dogodke, kot je obisk komisarja v zadevni državi članici. Okoliščine, da so stiki, ki jih je vzpostavil vodja predstavništva, neposredno namenjeni pristojnemu komisarju, da telefonski pogovori, izmenjava korespondence ali srečanja potekajo med vodjo predstavništva in komisarjem ali člani njegovega kabineta in celo da je vsebina teh izmenjav zaupna, same po sebi ne morejo dokazati, da je delovno razmerje med komisarjem, pristojnim za komuniciranje, in zadevnim vodjo predstavništva intuitu personae. Take okoliščine so lahko značilne tudi za odnose med generalnim direktorjem Komisije in komisarjem, ne da bi bil generalni direktor zaradi službenih razlogov napoten za pomoč komisarju. Še več, iz dokumentacije je razvidno, da morajo vodje predstavništev v resnici pomagati vsem komisarjem, zlasti kadar ti potujejo v državo članico gostiteljico.
76 Nazadnje, čeprav je trajanje napotitve vodje predstavništva Komisije v Atenah res omejeno na tri leta, kot je razvidno iz objave prostega delovnega mesta, se to trajanje, ki se lahko enkrat podaljša za največ dve leti, ne ujema nujno s trajanjem funkcije komisarja, pristojnega za komuniciranje; poleg tega ni dokazano, da ob koncu funkcije tega komisarja na splošno preneha napotitev vodij predstavništev.
77 Tretjič, Komisija je trdila, da je mogoče s pravilom iz člena 38(g) Kadrovskih predpisov, po katerem uradnik ob koncu napotitve začne takoj spet delati na svojem prejšnjem delovnem mestu, rešiti težave, nastale zaradi nezmožnosti organizirati postopek mobilnosti, ki bi bil primerljiv s postopkom, določenim za uradnike, ki delajo v tretji državi. Ne da bi dvomili o praktičnih težavah, povezanih z mobilnostjo vodij predstavništev, uporabe sistema napotitve ni mogoče pogojevati z operativnim interesom, ki bi ga imel tak sistem za posamezno kategorijo uradnikov. Povedano drugače, uporaba člena 37, prvi odstavek, točka (a), druga alinea, Kadrovskih predpisov je odvisna samo od pogojev, navedenih v tej določbi, nikakor pa ne od upravnih posledic, ki bi jih imela njena uporaba. Vsaka druga razlaga bi omogočila uporabo člena 37 Kadrovskih predpisov za drug namen, in ne za namen, za katerega je bil ta člen predviden, in torej upravičila zlorabo postopka.
78 Četrtič, treba je ugotoviti, kakor je Komisija potrdila na obravnavi, da postopek izbire vodij predstavništev, napotenih za pomoč komisarju, pristojnemu za strategijo komuniciranja, kot je bil organiziran z obvestiloma generalnega direktorja GD za kadrovske zadeve in administracijo z dne 20. aprila in 26. maja 2005, zaradi svoje teže ni tako daleč od postopka izbire srednjih vodstvenih delavcev, kot je predviden v členih 8 in 14(2) sklepa o srednjih vodstvenih delavcih, saj je temeljna razlika povezana z imenovanjem organa za imenovanja. V prvem primeru, ki zadeva imenovanje vodje predstavništva iz razreda AD 12, je ta organ komisar, pristojen za kadrovske zadeve in administracijo, v soglasju s kabinetoma predsednika Komisije in komisarja, pristojnega za strategijo komuniciranja, v drugem primeru pa v skladu s členom 14(2) sklepa o srednjih vodstvenih delavcih generalni direktor za tisk in komuniciranje.
79 Sistematična organizacija izbirnega postopka za napotitev uradnika za pomoč komisarju, primerljivega s postopkom, ki se organizira za zapolnitev srednjih vodstvenih delovnih mest, je težko združljiva z diskrecijsko pravico, po kateri komisar načeloma sam izbere sodelavce, ki so napoteni k njemu.
80 Petič in zadnjič, Komisija trdi, da ker je predizbirna komisija tožečo stranko izločila iz postopka izbire v fazi preučitve prijav, zadnja nikakor nima interesa predlagati razveljavitve izpodbijane odločbe, ker bi bila sestava komisije enaka, če bi se uporabil sklep o srednjih vodstvenih delavcih.
81 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Komisija v odgovoru na tožbo in na obravnavi pojasnila, da so bile vse prijave celo po odločitvi predizbirne in izbirne komisije poslane posvetovalnemu odboru za imenovanja in trem kabinetom zadevnih komisarjev, tako da ocena teh komisij ni mogla vplivati na končno oceno organa za imenovanje. V teh okoliščinah dejstvo, da je bila prijava tožeče stranke izločena v fazi predizbire, tej stranki ne odvzema vsega interesa za izpodbijanje pravilnosti postopka, ki je sledil tej fazi, ker so prijavo prejeli trije kabineti komisarjev, preden je bila sprejeta odločba o imenovanju. Še več, tožeča stranka ohrani pravni interes, da se zadevna nezakonitost ne bi ponovila v podobnem izbirnem postopku (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 7. junija 2007 v zadevi Wunenburger proti Komisiji, C-362/05 P, ZOdl., str. I‑4333, točka 50, in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 5. julija 2005 v zadevi Wunenburger proti Komisiji, T-370/03, ZOdl. JU, str. I-A-189 in II-853, točka 20).
82 Iz vsega zgoraj navedenega je razvidno – ne da bi bilo treba preučiti druge očitke iz prvega tožbenega razloga in druge tožbene razloge, ki jih je navedla tožeča stranka – da je Komisija v obravnavani zadevi namesto členov 7 in 29 Kadrovskih predpisov za zaposlitev vodje predstavništva v Atenah nezakonito uporabila člen 37, prvi odstavek, točka (a), druga alinea, teh predpisov ter da je zato treba izpodbijano odločbo razveljaviti, ker je bila sprejeta po postopku, ki je nezakonit, in, natančneje, zaradi nepristojnosti.
Stroški
83 V skladu s členom 122 Poslovnika Sodišča za uslužbence se določbe poglavja 8 naslova 2 tega poslovnika o stroških uporabljajo samo za zadeve, vložene pri Sodišču za uslužbence po datumu začetka veljavnosti tega poslovnika, in sicer po 1. novembru 2007. Upoštevne določbe Poslovnika Sodišča prve stopnje na tem področju se še naprej smiselno uporabljajo za zadeve, glede katerih poteka postopek pred Sodiščem za uslužbence pred zgoraj navedenim datumom.
84 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Sodišča za uslužbence se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Komisija ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (drugi senat)
razsodilo:
1) Odločba Komisije Evropskih skupnosti z dne 21. decembra 2006 o zavrnitvi prijave A. Menidiatisa na prosto delovno mesto vodje predstavništva Komisije v Atenah (Grčija) in imenovanju P. na to delovno mesto se razglasi za nično.
2) Komisiji Evropskih skupnosti se naloži plačilo stroškov.
Kanninen Kreppel Van Raepenbusch
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 2. aprila 2009.
Podpisi
Besedilo te odločbe in besedila odločb sodišč Skupnosti, ki so navedene v tej odločbi, vendar še niso bile objavljene v Zbirki odločb, so na voljo na spletni strani Sodišča (www.curia.europa.eu).