SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
VERICE TRSTENJAK,
predstavljeni 11. maja 2010(1)
Zadeva C‑467/08
Sociedad General de Autores y Editores (SGAE)
proti
Padawan S. L.
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Audiencia Provincial de Barcelona (Španija))
„Direktiva 2001/29/ES – Avtorska in sorodne pravice – Člen 2 – Pravica reproduciranja – Člen 5(2)(b) – Izjeme in omejitve – Pravično nadomestilo – Obseg – Sistem pristojbin za opremo, aparate in medije za digitalno reproduciranje“
I – Uvod
1. Ko je Johannes Gutenberg okoli leta 1450 izumil tisk, je bil to pomemben kulturnozgodovinski mejnik v evropski in svetovni zgodovini. Ta dogodek, ki je pomenil uvedbo nove metode reproduciranja in se je na prvi pogled zdel pomemben le s tehničnega vidika, je omogočil začetek medijske revolucije, ki je spodbudila izreden razcvet evropskega duhovnega življenja. Z natančno reprodukcijo znanja je namreč vedno večjemu številu državljanov omogočil dostop do informacij in izobraževanja v obsegu, ki ga dotlej niso poznali. Spodbudil je množično širjenje in živahno izmenjavo idej, kar je utrlo pot kulturni dobi renesanse in pozneje razsvetljenstva. Hkrati se je povečal pomen avtorstva, saj je postajalo vse pomembnejše vprašanje, kdo je kaj napisal ter v kakšnem stvarnem in časovnem kontekstu. Iz tega je nastala potreba po učinkovitem varstvu pravic avtorjev glede njihovih del ter pravic tiskarjev in založnikov, ki so se ukvarjali s tiskanjem izdelkov. Tako se je porodila osnovna zamisel o avtorski pravici. Če se ozremo v preteklost, se izkaže, da so težave v zvezi z nadzorom reproduciranja literarnih in umetniških del stare toliko kot same tehnične metode za njihovo izdelavo.(2) Kot dokazuje obravnavana zadeva, so sčasoma postale še bolj aktualne, zlasti ker je tehnološki razvoj do digitalne dobe prinesel nove metode in naprave, ki zdaj že vsakomur omogočajo, da podatke shrani v digitalni obliki, jih spreminja in poljubno reproducira. Zakonodajalcu in sodniku se postavlja občutljivo vprašanje, kako za te nove izzive razviti ustrezne rešitve, ki bi morale enako upoštevati interese avtorjev in uporabnikov.
2. V obravnavanem postopku za sprejetje predhodne odločbe po členu 234 ES(3) postavlja Audiencia Provincial de Barcelona (v nadaljevanju: predložitveno sodišče) Sodišču vrsto vprašanj v zvezi z razlago pojma „pravično nadomestilo“ iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29/ES o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi(4), do katerega so v skladu s to določbo o izjemi upravičeni imetniki avtorskih pravic v primeru reproduciranja nekega dela ali predmeta sorodnih pravic za privatno uporabo.
3. Ta vprašanja se postavljajo v okviru zadeve, v kateri Sociedad General de Autores y Editores de España (SGAE, v nadaljevanju: tožeča stranka v postopku v glavni stvari), ki je kolektivna organizacija za upravljanje pravic intelektualne lastnine, terja od podjetja Padawan S. L. (v nadaljevanju: tožena stranka v postopku v glavni stvari) plačilo pavšalnega nadomestila za privatno razmnoževanje za zapisljive medije, ki jih je prodajalo v natančno določenem časovnem obdobju.
II – Pravni okvir
A – Pravo Unije
4. V uvodni izjavi 10 Direktive 2001/29 je navedeno:
„Če naj avtorji ali izvajalci nadaljujejo z ustvarjalnim in umetniškim delom, morajo za uporabo svojega dela prejeti primerno nagrado, prav tako pa tudi producenti, da lahko to delo financirajo. V proizvodnjo proizvodov, kot so fonogrami, filmi ali multimedijski izdelki, ter opravljanje storitev, kot so storitve „na zahtevo“, je treba precej investirati. Zadostno pravno varstvo pravic intelektualne lastnine je nujno, če se želi zagotoviti takšno nagrajevanje in zagotoviti možnost za zadovoljive donose na te investicije.“
5. V uvodni izjavi 31 je navedeno:
„Zagotoviti je treba pravično ravnotežje pravic in interesov med različnimi kategorijami imetnikov pravic, pa tudi med različnimi kategorijami imetnikov pravic in uporabnikov varovanih predmetov. Obstoječe izjeme in omejitve pravic, kot jih določajo države članice, je treba ponovno ovrednotiti glede na novo elektronsko okolje. Obstoječe razlike pri izjemah in omejitvah določenih omejenih dejanj imajo neposredne negativne učinke na delovanje notranjega trga avtorske in sorodnih pravic. Takšne razlike lahko kmalu postanejo bolj izrazite z nadaljnjim razvojem čezmejnega izkoriščanja del in čezmejnih dejavnosti. Da bi zagotovili pravilno delovanje notranjega trga, je treba takšne izjeme in omejitve opredeliti bolj usklajeno. Stopnja njihovega usklajevanja mora temeljiti na njihovem vplivu na gladko delovanje notranjega trga.“
6. V uvodni izjavi 32 je navedeno:
„Ta direktiva določa izčrpno naštete izjeme in omejitve pravice reproduciranja ter pravice priobčenja javnosti. Nekatere izjeme ali omejitve se nanašajo le na pravico reproduciranja, kjer je to primerno. Ta seznam ustrezno upošteva različne pravne tradicije v državah članicah, hkrati pa je njegov cilj zagotoviti delujoč notranji trg. Države članice naj koherentno uporabljajo te izjeme in omejitve, kar bomo ocenjevali ob pregledu izvedbenih predpisov v prihodnosti.“
7. V uvodni izjavi 35 je navedeno:
„V določenih primerih izjem ali omejitev naj imetniki pravic prejmejo pravično nadomestilo, ki jim bo ustrezno nadomestilo uporabo njihovih varovanih del ali predmetov sorodnih pravic. Pri določanju oblike, podrobne ureditve in možne ravni takšnega pravičnega nadomestila naj se upoštevajo posebne okoliščine vsakega primera. Pri ocenjevanju teh okoliščin bi lahko bil koristen kriterij potencialna škoda, ki jo zadevno dejanje povzroči imetnikom pravic. V primerih, ko so imetniki pravic že prejeli plačilo v kaki drugi obliki, na primer kot del licenčnine, jim ne pripada nobeno posebno ali ločeno plačilo. Stopnja pravičnega nadomestila naj polno upošteva stopnjo uporabe tehničnih zaščitnih ukrepov, ki jih predvideva ta direktiva. V določenih situacijah, ko je škoda imetnika pravic minimalna, plačilo ni potrebno.“
8. V uvodni izjavi 38 je navedeno:
„Državam članicam je treba omogočiti, da predvidijo izjemo ali omejitev pravice reproduciranja za določene tipe reprodukcije avdio, vizualnega in avdiovizualnega gradiva za privatno uporabo, kar spremlja pravično nadomestilo. To lahko zajema uvedbo ali nadaljevanje sistemov nadomestil, ki bodo nadomestili škodo, povzročeno imetnikom pravic.“
9. Člen 2 Direktive določa:
„Pravica reproduciranja
Države članice predvidijo za spodaj naštete izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo, neposredno ali posredno, začasno ali stalno, reproduciranje na vsak način in v vsaki obliki, v celoti ali deloma:
a) avtorjem za njihova dela;
b) izvajalcem za posnetke njihovih nastopov;
c) proizvajalcem fonogramov za njihove fonograme;
d) producentom prvega posnetka filmov za izvirnik in primerke njihovih filmov;
e) RTV organizacijam za posnetke njihovih oddaj ne glede na to, ali oddajajo po žici ali po radijskih valovih, vključno s kablom ali satelitom.“
10. Člen 5(2)(b) Direktive določa:
„Izjeme in omejitve
[…]
(2) Države članice lahko predvidijo izjeme in omejitve pravice reproduciranja iz člena 2 v naslednjih primerih:
[…]
b) v zvezi z reprodukcijami v katerem koli mediju, ki jih izdela fizična oseba za privatno uporabo in v namene, ki niso niti posredno niti neposredno komercialni, ob pogoju, da imetniki pravic prejmejo pravično nadomestilo, pri katerem se upošteva uporaba ali neuporaba tehničnih ukrepov po členu 6 na zadevnem delu ali predmetu.“
B – Nacionalno pravo
11. Po navedbah predložitvenega sodišča ima člen 2 Direktive 2001/29 ustreznico v členu 17 spremenjene različice zakona o intelektualni lastnini (Texto Refundido de la Ley de Propiedad Intelectual, v nadaljevanju: TRLPI), odobrene z Real Decreto Legislativo 1/1996 z dne 12. aprila 1996, po katerem „[ima] avtor […] izključno pravico do izkoriščanja svojega dela v kakršni koli obliki; to velja predvsem za pravice reproduciranja […], ki so dopustne le z njegovim dovoljenjem, razen v primerih, predvidenih s tem zakonom“, in v sorodnih členih, s katerimi je bila pravica reproduciranja razširjena na druge imetnike pravic intelektualne lastnine.
12. Člen 18 TRLPI jasno določa, da reproduciranje pomeni „fiksiranje dela na nosilcu, ki omogoča njegovo širjenje in izdelavo kopij celotnega dela ali njegovih delov“.
13. V skladu s členom 5(2)(b) Direktive 2001/29 člen 31(1), točka 2, TRLPI dopušča reproduciranje že distribuiranih del brez dovoljenja avtorja, med drugim za „privatno uporabo osebe, ki izdela kopijo, brez poseganja v določbe členov 25 in 99(a) tega zakona, če kopija ni izdelana v kolektivne ali komercialne namene“.
14. Člen 25 TRLPI je v različici, ki je veljala do uveljavitve zakona o spremembah 23/2006 z dne 7. julija 2006(5), zelo podrobno urejal nadomestilo, do katerega so upravičeni imetniki pravic intelektualne lastnine v primeru reproduciranja del za privatno uporabo „z aparati ali napravami, ki tehnično gledano niso tiskalniki, če gre za dela, ki se razširjajo v obliki knjig ali objav, ki so na podlagi uredbe obravnavane enako kot knjige, ter zvočne in video zapise ali druge tonske, slikovne ali avdiovizualne nosilce“.
15. To nadomestilo, ki mora biti pravično in enkratno, je v obliki pristojbine za opremo in aparate za reproduciranje knjig, opremo in aparate za reproduciranje zvočnih in video zapisov ter medije za zvočno, slikovno ali avdiovizualno reproduciranje (člen 25(5) TRLPI). Proizvajalci in uvozniki teh aparatov in medijev ter „trgovci na debelo in na drobno kot posledični kupci teh proizvodov“ (člen 25(4)(a) TRLPI) morajo pristojbino plačati kolektivnim organizacijam za upravljanje pravic intelektualne lastnine (člen 25(7) TRLPI).
16. Člen 25 TRLPI je bil z zakonom o spremembah 23/2006 spremenjen, tako da je bila pristojbina izrecno razširjena na opremo, aparate in medije za digitalno reproduciranje. Za določitev zneska nadomestila je potrebna odobritev ministrstva za kulturo v soglasju z ministrstvom za industrijo, turizem in trgovino po tem postopku: kolektivnim organizacijam in industrijskim združenjem, ki večinsko zastopajo zavezance za plačilo nadomestila, se najprej da na voljo štirimesečni rok za pogajanja o opremi, aparatih in nosilcih podatkov, za katere je treba plačati pravično nadomestilo za privatno razmnoževanje, ter o samih zneskih. V treh mesecih po prejetju obvestila o dogovoru ali po poteku štirimesečnega roka brez doseženega dogovora ministrstvo za kulturo ter ministrstvo za industrijo, turizem in trgovino odobrita seznam opreme, aparatov in nosilcev podatkov, za katere je treba plačati „pristojbino“, in znesek te dajatve (člen 25(6) TRPLI).
17. Zakon določa vrsto meril, ki jih je treba pri tem upoštevati: a) škodo, ki je dejansko nastala imetnikom pravice intelektualne lastnine zaradi reprodukcij, ki so bile označene kot privatno razmnoževanje; b) obseg uporabe opreme, aparatov in nosilcev podatkov za privatno razmnoževanje; c) shranjevalna zmogljivost opreme, aparatov in nosilcev podatkov, uporabljenih za privatno razmnoževanje; d) kakovost priobčitve; e) razpoložljivost ter stopnjo uporabe in učinkovitosti tehnoloških sredstev; f) trajanje shranjevanja reprodukcij ter g) ekonomsko primerno razmerje med zneski, zaračunanimi kot nadomestilo ob nakupu različne opreme in aparatov, in končno prodajno ceno (člen 25(6) TRLPI).
18. Da bi uresničili zgoraj navedene določbe, so bili z Orden Ministerial (ministrski odlok) 1743/2008 z dne 18. junija 2008(6) določeni oprema, aparati in nosilci podatkov, za katere je treba plačati nadomestilo za privatno razmnoževanje, in zneski, ki jih mora v zvezi s tem plačati dolžnik kot nadomestilo.
III – Dejansko stanje, postopek v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
19. Kot je že bilo omenjeno v uvodu, je tožeča stranka v postopku v glavni stvari španska kolektivna organizacija za upravljanje pravic intelektualne lastnine. Tožena stranka v postopku v glavni stvari prodaja elektronske zapisljive medije, med drugim v obliki CD-R, CD-RW, DVD-R in MP3. Tožeča stranka od nje zahteva plačilo pavšalnega nadomestila za privatno razmnoževanje za zapisljive medije, ki jih je prodala v obdobju med septembrom 2002 in septembrom 2004.
20. Prvostopenjsko sodišče je tožbi ugodilo in presodilo, da mora tožena stranka plačati 16.759,25 EUR in obresti. Tožena stranka se je zoper to sodbo pritožila.
21. Predložitveno sodišče, ki mora odločiti o pritožbi, je v predložitvenem sklepu izrazilo negotovosti v zvezi s pravilno razlago pojma „pravično nadomestilo“ iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29. Pri tem se sprašuje, ali je mogoče v Kraljevini Španiji veljavno ureditev, ki za opremo, aparate in medije za digitalno reproduciranje brez razlikovanja nalaga plačilo pristojbine za privatno razmnoževanje, obravnavati kot združljivo z Direktivo. Meni, da bo odgovor na njegova vprašanja vplival na odločitev v sporu o glavni stvari, saj je od njega odvisno, ali ima tožeča stranka v postopku v glavni stvari pravico zahtevati pravično nadomestilo za privatno razmnoževanje za vse nosilce podatkov CD‑R, CD‑RW, DVD‑R in MP3, ki jih je tožena stranka prodala v zgoraj navedenem časovnem obdobju, ali pa le za tiste aparate in nosilce podatkov za digitalno priobčitev, ki so se domnevno uporabljali za izdelavo zasebnih kopij.
22. Predložitveno sodišče je zato prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
1) Ali pojem „pravično nadomestilo“ iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 […] zajema uskladitev, ne glede na možnost, ki je priznana državam članicam, da izberejo sistem pobiranja, za katerega menijo, da je primeren za uveljavljanje pravice do „pravičnega nadomestila“, ki jo imajo imetniki pravic intelektualne lastnine, ki so oškodovani zaradi uvedbe izjeme privatnega razmnoževanja od pravice reproduciranja?
2) Ali mora – ne glede na sistem, ki ga uporabi posamezna država članica za izračun pravičnega nadomestila – ta sistem spoštovati pravično ravnotežje med zadevnimi osebami, namreč med imetniki pravic intelektualne lastnine, ki so oškodovani zaradi uvedbe izjeme privatnega razmnoževanja in ki so upravičeni do navedenega nadomestila, in neposrednimi in posrednimi zavezanci za plačilo nadomestila? Ali je to ravnotežje opredeljeno z razlogom za obstoj pravičnega nadomestila, ki je odprava škode, ki je nastala zaradi izjeme privatnega razmnoževanja?
3) Ali mora biti v skladu s cilji, ki jih zasleduje člen 5(2)(b) Direktive 2001/29, in ob upoštevanju konteksta te določbe – če država članica izbere sistem dajatve na opremo, aparate in materiale za digitalno reproduciranje ali pristojbine zanje – ta dajatev (pravično nadomestilo za privatno razmnoževanje) nujno povezana z domnevno uporabo te opreme in materialov za izvedbo reproduciranja, za katerega velja izjema privatnega razmnoževanja, tako da bi bila uvedba dajatve upravičena, če bi se lahko domnevalo, da bodo oprema, aparati in materiali za digitalno reproduciranje uporabljeni za privatno razmnoževanje, v nasprotnem primeru pa bi bila neupravičena?
4) Ali je – če država članica za privatno razmnoževanje izbere sistem „pristojbine“ – uporaba zadevne „pristojbine“ brez razlikovanja za podjetja ali strokovnjake, ki aparate in pripomočke za digitalno reproduciranje očitno kupujejo za namene, ki niso privatno razmnoževanje, v skladu s pojmom „pravično nadomestilo“?
5) Ali je sistem, ki ga je sprejela država Španija, in sicer uporaba pristojbine za privatno razmnoževanje brez razlikovanja za vso opremo, vse aparate in vse materiale za digitalno reproduciranje, v nasprotju z Direktivo 2001/29[…], če ne obstaja zadostna zveza med pravičnim nadomestilom in omejitvijo pravice [reproduciranja] zaradi privatnega razmnoževanja, ki utemeljuje to nadomestilo, ker se v veliki meri uporablja v drugačnih primerih, v katerih omejitev pravice, ki bi utemeljevala denarno nadomestilo, ne obstaja?
IV – Postopek pred Sodiščem
23. Predložitveni sklep z dne 15. septembra 2008 je v sodno tajništvo Sodišča prispel 31. oktobra 2008.
24. Stranki v postopku v glavni stvari, vlade Kraljevine Španije, Zvezne republike Nemčije, Združenega kraljestva, Helenske republike, Francoske republike, Republike Finske in Portugalske republike, Centro español de derechos reprográficos (CEDRO), Entidad de gestión de derechos de los productores audiovisuales (EGEDA), Asociación de Artistas Intérpretes o Ejecutantes – Sociedad de Gestión de España (AIE), Asociación de Gestión de Derechos Intelectuales (AGEDI) ter Komisija so v roku, določenem v členu 23 Statuta Sodišča, predložili pisna stališča.
25. Na obravnavi 4. marca 2010 so zastopniki strank v postopku v glavni stvari, zastopniki EGEDA, AIE, AGEDI in CEDRO, zastopniki vlad Kraljevine Španije, Zvezne republike Nemčije in Helenske republike ter zastopnik Komisije podali ustne navedbe.
V – Bistvene trditve strank
A – Dopustnost vprašanj za predhodno odločanje
26. Španska vlada in CEDRO sta Sodišču predlagala, naj predlog razglasi za nedopusten, saj menita, da je predlog predložitvenega sodišča za sprejetje predhodne odločbe predložen v okviru zadeve, za katero se uporabljajo določbe, ki so bile nadomeščene s španskimi določbami za prenos Direktive 2001/29. Uporabljale naj bi se izključno določbe člena 25 TRPLI, ki so še veljale pred začetkom veljavnosti zakona o spremembah 23/2006. Zato naj morebitne razlage pojma „pravično nadomestilo“ iz Direktive 2001/29 ne bi bile potrebne za rešitev spora o glavni stvari.
27. Tudi tožeča stranka v postopku v glavni stvari predlaga, naj se predlog razglasi za nedopusten, vendar zaradi drugega razloga. Meni, da je povsem očitno, da je nadomestilo za privatno razmnoževanje le predmet minimalnega usklajevanja. Direktiva 2001/29 naj ne bi določala niti metode, po kateri bi morali obračunavati pravično nadomestilo za privatno razmnoževanje, niti opreme, aparatov in medijev, zaradi prodaje katerih bi nastala zahteva po pravičnem nadomestilu; prav tako pa naj ne bi določala konkretnih okoliščin, v katerih bi morali predvideti izterjavo.
B – Prvo vprašanje za predhodno odločanje
28. Po mnenju Komisije, vlade Združenega kraljestva, nemške in finske vlade, EGEDA in AIE je v vseh državah članicah potrebna enotna razlaga pojma „pravično nadomestilo“ iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29, vsaka država članica pa ga mora uporabljati v mejah, ki jih določa pravo Skupnosti, predvsem navedena direktiva.
29. Španska, francoska in deloma tudi grška vlada, tožeča stranka v postopku v glavni stvari, CEDRO in AGEDI nasprotno menijo, da zakonodajalec Skupnosti očitno želi omejiti usklajevalno funkcijo pojma „pravično nadomestilo“, in sicer zato, ker ga, prvič, ni treba nujno prevzeti v nacionalno zakonodajo držav članic in ker, drugič, ne vsebuje bistvenih opornih točk, da bi lahko določili stranke, predmet in vsebino pravnega razmerja, kar bi bilo potrebno, da bi lahko sklepali, da gre za usklajen pojem na evropski ravni. Iz tega naj bi bi bilo mogoče sklepati, da ni s pojmom „pravično nadomestilo“ iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 povezano nobeno usklajevanje na ravni Skupnosti.
C – Drugo vprašanje za predhodno odločanje
30. Vlada Združenega kraljestva in grška vlada, tožena stranka v postopku v glavni stvari, EGEDA in AGEDI trdijo, da bi bilo treba pri vsakem sistemu držav članic za izračun zneska pravičnega nadomestila paziti na ravnovesje med avtorji in uporabniki ter osebami, ki so posredno ali neposredno zavezane k plačilu dajatve, tako da bi se po potrebi upoštevala škoda ali izguba avtorjev zaradi dopustitve privatnega razmnoževanja. Francoska in nemška vlada natančneje navajata, da naj bi izračun pravičnega nadomestila avtorjem omogočil primerno plačilo za uporabo njihovih del.
31. Nasprotno pa španska vlada in CEDRO trdita, da iz besedila Direktive 2001/29 ni mogoče razbrati zahteve po ravnovesju. Dalje pojasnjujeta, da cilj tega nadomestila ne more biti le povračilo škode, zlasti ker je ta element le „koristno merilo“, kar ne pomeni, da je edino upoštevno ali celo odločilno merilo za določitev finančnega nadomestila. Po mnenju nemške vlade člen 5(2)(b) Direktive 2001/29 ne nasprotuje sistemu primernega plačila v državah članicah, v katerem pavšal temelji na domnevni uporabi aparatov, ki se običajno uporabljajo za privatno razmnoževanje, če ta metoda ni v nasprotju z načelom sorazmernosti.
32. Po mnenju Komisije lahko države članice, ker Direktiva 2001/29 ne vsebuje določb o financiranju pravičnega nadomestila, predvidenega v členu 5(2)(b), same določijo načine financiranja tega nadomestila in podrobnosti glede pristojbine, če ga financirajo v taki obliki, vendar vedno v okviru omejitev prava Skupnosti, predvsem pa temeljnih pravic in splošnih pravnih načel.
D – Tretje vprašanje za predhodno odločanje
33. Po mnenju vlade Združenega kraljestva in francoske vlade ter tožene stranke v postopku v glavni stvari in AGEDI se mora, če se država članica odloči, da bo uvedla sistem pristojbin za opremo, aparate in medije v skladu s ciljem iz člena 5(2)(b), da se avtorjem zagotovi nadomestilo za povzročeno škodo ali izgubo, ta pristojbina nanašati na domnevno uporabo te opreme in aparatov v povezavi z digitalnim reproduciranjem.
34. Španska, finska in grška vlada ter EGEDA in CEDRO nasprotno menijo, da so imele države članice odprt manevrski prostor, ki jim je omogočil, da so uvedle različne sisteme nadomestil, kar so dejansko tudi storile. Zato naj bi bilo dopustno, da se v okviru te raznolikosti taki sistemi uvedejo na podlagi objektivne zmogljivosti opreme ali aparata, da proizvede kopije za privatno uporabo. Smiselno je tudi izhajati iz temeljne domneve, da so že z izdelavo ali uvozom aparata dana na voljo sredstva, s katerimi se lahko avtorjem povzroči finančna škoda, ne glede na možnost, da se to merilo prilagodi konkretnim okoliščinam in drugim vidikom, kot v španski zakonodaji.
35. Komisija in AIE sta opozorila, da Direktiva 2001/29 državam članicam prepušča odločitev, kdo naj bi prispeval k financiranju pravičnega nadomestila in v kakšni obliki. Direktiva naj ne bi nasprotovala temu, da bi bili tisti, ki so imeli koristi zaradi izjem in omejitev avtorskih pravic avtorjev, umetnikov, izvajalcev, producentov ali medijskih podjetij, zavezani plačati prispevek v okviru omejitev, ki jih določa pravo Skupnosti.
E – Četrto vprašanje za predhodno odločanje
36. Vlada Združenega kraljestva in francoska vlada ter tožena stranka v postopku v glavni stvari menijo, da uporaba pristojbine brez razlikovanja za podjetja in osebe v svobodnem poklicu, ki aparate in nosilce podatkov za digitalno reproduciranje očitno kupujejo za namene, ki niso privatno razmnoževanje, ni združljiva s pojmom „pravično nadomestilo“. Zlasti če je država članica izbrala sistem pristojbine za opremo, aparate in medije, povezane z digitalnim reproduciranjem, je po mnenju finske vlade upravičeno, da se pristojbine ne predvidijo za take aparate, ki se uporabljajo izključno v poklicne namene.
37. Tudi če bi bilo res, da se lahko merilo objektivne primernosti opreme ali aparata prilagaja tudi na podlagi subjektivnega stanja pridobitelja (če bi bilo zagotovljeno, da ta opreme ali aparata ne bo uporabljal za privatno razmnoževanje), španska in grška vlada, EGEDA, CEDRO in AGEDI nasprotno menijo, da nič manj ni res, da ne bi moglo biti nobenega razloga, da ne bi tega subjektivnega elementa povzdignili na raven odločilnega merila, zlasti ker naj ne bi bilo preprosto določiti končnega namena aparatov. Direktiva 2001/29 naj držav članic ne bi zavezovala, da nekatere kategorije pridobiteljev oprosti obveznosti plačila ustreznega nadomestila. Po mnenju grške vlade opreme in aparatov, ki bi se uporabljali v poklicne namene, ne bi smeli oprostiti plačila nadomestila, saj naj ne bi bilo mogoče preveriti, za kaj se ti aparati dejansko uporabljajo.
38. Komisija in AIE sta opozorila, da Direktiva 2001/29 državi članici, ki je uvedla sistem pristojbine za opremo, aparate in medije, ki so v povezavi z digitalnim reproduciranjem zaščitenih del na voljo za privatno uporabo, ne preprečuje, da bi ta sistem uporabljala neodvisno od tega, ali je pridobitelj zasebnik, podjetje ali oseba v svobodnem poklicu.
F – Peto vprašanje za predhodno odločanje
39. Po mnenju španske in francoske vlade ter SGAE, EGEDA, CEDRO in AGEDI je ureditev, za katero se je odločil španski zakonodajalec, skladna z Direktivo 2001/29. Čeprav Komisija ni izrecno izrazila mnenja glede tega vprašanja za predhodno odločanje, se zdi, da tudi izhaja iz združljivosti španske ureditve z Direktivo 2001/29.
40. Tožena stranka v postopku v glavni stvari nasprotno meni, da je španska ureditev privatnega razmnoževanja v nasprotju s členom 5(2)(b) Direktive 2001/29 ter načeli sorazmernosti in prepovedi diskriminacije, saj se brez razlikovanja uporablja za vso opremo, aparate in medije, ki so povezani z digitalnim reproduciranjem, ne glede na to, ali se ti dejansko uporabljajo za izdelavo zasebnih kopij (in ne v komercialne namene) del in predmetov sorodnih pravic.
VI – Pravna presoja
A – Uvodne navedbe
41. Direktiva 2001/29, ki je začela veljati 23. junija 2001 in s katero je bila na ravni Skupnosti prenesena Pogodba WIPO o avtorski pravici(7) iz leta 1996, skupaj s šestimi nadaljnjimi direktivami oblikuje temelj avtorskega prava Evropske unije.(8) Pomeni odziv zakonodajalca Skupnosti na tehnični razvoj v informacijski tehnologiji, ki imetnikom pravic po eni strani odpira nove možnosti za izdelavo in izkoriščanje(9), po drugi strani pa zaradi nevarnosti ponarejanja, posnemanja ter nedovoljenega reproduciranja del in predmetov sorodnih pravic postavlja varstvo intelektualne lastnine pred nove izzive(10). Hkrati je njen namen upoštevati upravičene interese javnosti do dostopa do takih varovanih predmetov. Tako je Direktiva 2001/29 prežeta s prizadevanji zakonodajalca Skupnosti, da uskladi interese imetnikov pravic in javnosti.(11) Kot je navedeno v uvodni izjavi 2, spada med vrsto zakonodajnih ukrepov, ki jih je Evropski svet sprejel na zasedanju na Krfu 24. in 25. junija 1994 in so namenjeni oblikovanju splošnega in prožnega pravnega okvira na ravni Skupnosti, ki bo omogočal razvoj informacijske družbe v Evropi.
42. Direktiva, sprejeta na podlagi členov 95 ES, 47(2) ES in 55 ES, v skladu z uvodno izjavo 1 prispeva k temu, da se konkurenca na notranjem trgu ne izkrivlja. V skladu z uvodno izjavo 6 je treba namreč z usklajevanjem na ravni Skupnosti preprečiti nevarnost ponovne drobitve notranjega trga zaradi razlik v pravnem varstvu. Uvodna izjava 4 jasno določa, da je cilj ureditve iz Direktive 2001/29 oblikovati usklajeno pravno ureditev avtorske in sorodnih pravic, ki bo zaradi večje pravne varnosti in hkrati z zagotavljanjem visoke stopnje varstva intelektualne lastnine omogočala naložbe v ustvarjalnost in inovacije vključno z omrežno infrastrukturo, kar bo posledično vodilo k rasti in povečani konkurenčnosti evropske industrije.
43. Z vidika zakonodajne politike pomeni Direktiva 2001/29 kompromis(12), ki kljub izrecnemu cilju usklajevanja dovolj upošteva različne pravne tradicije in pojmovanja v državah članicah Evropske unije – kamor štejeta predvsem anglosaški koncept copyrighta in koncept varstva avtorja v kontinentalni Evropi(13), saj predvideva številne izjeme(14) in državam članicam pri prenosu dopušča precej manevrskega prostora(15).
44. To velja tudi za ureditev iz člena 5(2)(b) Direktive, ki državam članicam dopušča, da glede reproduciranja varovanih del ali storitev za privatno uporabo v svojem pravnem redu predvidijo izjemo ali omejitev, pri čemer so v tem primeru države članice vendarle izrecno zavezane, da poskrbijo za pravično nadomestilo imetniku pravice. Kot je razvidno že iz besedila te določbe („lahko“), je odločitev o uvedbi take izjeme ali omejitve neobvezna, kar pomeni, da je prepuščena presoji držav članic(16). Vendar na osrednje vprašanje obravnavane zadeve, kako natančno oblikovati ta sistem nadomestil, ni mogoče brez obotavljanja odgovoriti na podlagi besedila te določbe Direktive. Zato je potrebna celovita razlaga Direktive ob upoštevanju vseh metod razlage, ki jih ima na voljo Sodišče.
45. Ob razumni presoji vprašanj za predhodno odločanje je namen predloga za sprejetje predhodne odločbe predvsem izvedeti od Sodišča, kje so skupnostnopravne meje manevrskega prostora držav članic in katera merila je treba upoštevati pri oblikovanju tega pravičnega nadomestila glede na cilje, ki jih je določil zakonodajalec. Zaradi preglednosti bom pri pravni presoji upoštevala vrstni red vprašanj, kot jih je navedlo predložitveno sodišče. Vprašanja za predhodno odločanje od 3 do 5 je treba zaradi sorodnosti obravnavati skupaj.
B – Dopustnost predloga
1. Dopustnost predmeta razlage in pomembnost predloga za odločitev v sporu o glavni stvari
46. Pred preučitvijo vprašanj za predhodno odločanje je vendarle treba najprej obravnavati ugovor nedopustnosti, ki so ga podali španska vlada, CEDRO in tožeča stranka v postopku v glavni stvari.
47. Španska vlada in CEDRO v bistvu trdita, da so vprašanja za predhodno odločanje nepomembna za odločitev v sporu o glavni stvari, saj se ne uporabljajo španske določbe o prenosu Direktive 2001/29, temveč predhodne določbe. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari opozarja na dejstvo, da Direktiva 2001/29 predvideva minimalno uskladitev, tako da vprašanje, kako izračunati pravično nadomestilo za reproduciranje za privatno uporabo, ni vprašanje prava Skupnosti, temveč vprašanje nacionalnega prava, zato naj bi bila pomembna le razlaga upoštevnih določb držav članic.
48. Ugotoviti je treba, da ugovor nedopustnosti, ki so ga vložili zgoraj navedeni udeleženci v postopku – kljub očitnim razlikam v utemeljevanju – v bistvu temelji na tem, da pri reševanju spora o glavni stvari ne gre za razlago prava Skupnosti, temveč, nasprotno, za razlago nacionalnega prava. Tako udeleženci v postopku, pravno gledano, dvomijo o dopustnosti predmeta razlage na eni strani in pomembnosti predloga za odločitev v sporu o glavni stvari na drugi. Zato tudi navajajo, da Sodišče ni pristojno za razlago nacionalnih pravnih predpisov.
49. Zadnje je sicer res in tudi ustreza ustaljeni sodni praksi Sodišča(17), vendar iz njegove sodne prakse prav tako izhaja, da Sodišču načeloma ni dovoljeno presojati razlogov, zaradi katerih se je nacionalni sodnik odločil predložiti neko vprašanje(18). Tako je Sodišče večkrat opozorilo, da v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, določenim s členom 234 ES, samo nacionalna sodišča, ki odločajo o sporu in morajo prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki jo bodo izdala, glede na posebnosti vsake zadeve presojajo, ali je za izdajo njihove sodbe potrebno sprejetje predhodne odločbe in ali so vprašanja, ki jih postavljajo Sodišču, upoštevna(19).
50. Če se vprašanja, ki jih postavijo nacionalna sodišča, nanašajo na razlago določbe prava Skupnosti, je torej Sodišče načeloma zavezano, da o njih odloči(20), razen če je očitno, da se s predlogom za sprejetje predhodne odločbe v resnici želi doseči odločitev Sodišča v zvezi s konstruiranim sporom ali oblikovanje posvetovalnih mnenj o splošnih ali hipotetičnih vprašanjih, da zaprošena razlaga prava Skupnosti ni v nikakršni povezavi z resničnostjo ali predmetom spora ali da Sodišče nima na voljo dejanskih ali pravnih elementov, ki so nujni za ustrezen odgovor na nanj naslovljena vprašanja.(21)
51. Glede obravnavanega postopka za sprejetje predhodne odločbe je, najprej, Sodišče nesporno zaprošeno za razlago člena 5(2)(b) Direktive 2001/29. To je brez dvoma dopusten predmet razlage v skladu s členom 234(1)(b) ES. Glede vprašanja pomembnosti predloga za odločitev v sporu o glavni stvari ni nobenih opornih točk za ugotovitev, da vprašanja za predhodno odločanje niso povezana s tem sporom. Zdi se, da je ravno obratno, zlasti ker je predložitveno sodišče v predložitvenem sklepu(22) večkrat opozorilo, da bo odgovor na vprašanja za predhodno odločanje vplival na odločitev o sporu, ki je temelj predloga za sprejetje predhodne odločbe, saj je od tega odgovora odvisno, koliko je tožeča stranka v postopku v glavni stvari upravičena do pravičnega nadomestila. Po navedbah predložitvenega sodišča je to namreč odvisno od tega, ali je veljavna španska ureditev v konkretni obliki sploh združljiva s pojmom prava Skupnosti „pravično nadomestilo“, povedano drugače, ali ustreza zahtevam po pravičnem nadomestilu v smislu člena 5(2)(b) Direktive 2001/29.
52. V teh okoliščinah je za presojo dopustnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe načeloma nepomembno, za uporabo katerih nacionalnih določb točno gre v postopku v glavni stvari. Za presojo o tem so pristojni nacionalni sodniki, ki so v obravnavanem primeru odgovorni za razlago in uporabo nacionalnega prava.
53. Zato je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.
2. Trditev glede naknadne uvedbe pojma „pravično nadomestilo“ v špansko avtorsko pravo
54. Zaradi celovitosti želim v tej zvezi obravnavati trditev španske vlade, da razlaga Direktive 2001/29 ni potrebna za rešitev spora, saj je bil pojem „pravično nadomestilo“ („compensación equitativa“) v smislu člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 šele z zakonom 23/2006 z dne 7. julija 2006 vstavljen v člen 25 TRLPI kot nadomestilo za pojem „pravično plačilo“ („remuneración equitativa“), ki se je uporabljal do tedaj.
55. Najprej je treba ugotoviti, da španska vlada ni niti razložila niti utemeljila, koliko se pojem, ki se je prej uporabljal v španski zakonodaji, po normativni vsebini razlikuje od pojma „pravično nadomestilo“. Predvsem ostaja nejasno, ali je želel španski zakonodajalec s to spremembo uporabiti le semantično natančnejši pojem, da bi terminologijo nacionalne zakonodaje na področju avtorske pravice prilagodil terminologiji iz Direktive 2001/29. Na podlagi malenkostnih sprememb v besedilu se zadnje zdi bolj verjetno.(23)
56. Dalje je treba spomniti, da postopek na podlagi člena 234 ES temelji na sodelovanju med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, pri čemer ni v pristojnosti Sodišča, da se izreka glede razlage nacionalnih predpisov in odloča o tem, ali jih predložitveno sodišče razlaga pravilno.(24) Sodišče mora namreč v okviru razdelitve pristojnosti med sodišči Skupnosti in sodišči držav članic glede dejanskega in pravnega okvira, znotraj katerega so postavljena vprašanja za predhodno odločanje, s procesnopravnega vidika načeloma izhajati iz ugotovitev predložitvenega sodišča.(25) Ker predložitveno sodišče tega vidika ni predstavilo kot problem, bom v nadaljevanju izhajala iz dejstva, da za obravnavani postopek za sprejetje predhodne odločbe ni pomemben.
57. Zaradi nujnosti, da se na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je podalo predložitveno sodišče(26), podajo koristni odgovori, je po mojem mnenju vendarle treba preventivno opozoriti, da je, če naj bi v okviru postopka v glavni stvari – nenazadnje zaradi opravljenih uskladitev španskega materialnega prava s cilji Direktive – točno določili časovno veljavnost nacionalne zakonodaje, treba nujno upoštevati, da so se dejstva, ki so ta spor povzročila, zgodila v obdobju med septembrom 2002 in septembrom 2004, torej večinoma v času, prvič, ko je Direktiva 2001/29 že veljala, in, drugič, ko so morale države članice sprejeti zahtevane predpise za prenos. Iz člena 13(1) Direktive 2001/29 je namreč razvidno, da so morale države članice zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, sprejeti do 22. decembra 2002.
58. Če je bil pojem „pravično nadomestilo“ prevzet v špansko avtorsko pravo šele pozneje, z zakonom o spremembah 23/2006 z dne 7. julija 2006, in pravno ni bil enak predhodnemu pojmu, je treba opozoriti, da so bila španska sodišča od poteka roka za prenos vsekakor zavezana k razlagi, skladni z direktivo. V skladu s sodno prakso Sodišča so namreč nacionalna sodišča po poteku roka za prenos splošno zavezana, da nacionalno pravo razlagajo v skladu z direktivo.(27) Obveznost razlage v skladu z direktivo pomeni, da je treba nacionalno pravo kolikor je najbolj mogoče razlagati skladno z besedilom in namenom zadevne direktive, da bi se dosegli cilji, ki jih ta uresničuje, pri čemer ima prednost razlaga nacionalnih pravil, ki je najbolj skladna s tem namenom, da bi se tako prišlo do rešitve v skladu z določbami navedene direktive.(28)
C – Prvo vprašanje za predhodno odločanje
59. Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem za predhodno odločanje izvedeti, ali pojem „pravično nadomestilo“ iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 zajema usklajevanje in ali gre pri tem za pojem prava Skupnosti, ki se razlaga avtonomno.
60. Sama Direktiva 2001/29 ne vsebuje pravne opredelitve tega pojma. Tako se postavlja vprašanje, ali to dejstvo nasprotuje njegovi opredelitvi za pojem prava Skupnosti.
61. V prid taki opredelitvi je mogoče najprej navesti ustaljeno sodno prakso Sodišča(29), v skladu s katero iz zahteve po enotni uporabi prava Skupnosti in iz načela enakosti izhaja, da je treba izraze določbe prava Skupnosti, ki se pri opredelitvi smisla in obsega ne sklicuje posebej na pravo držav članic, navadno razlagati samostojno in enotno v celotni Skupnosti, in sicer ob upoštevanju okvira, v katerega je določba umeščena, in cilja, ki mu sledi zadevna ureditev. Če pa gre v aktu prava Skupnosti za implicitno napotilo zakonodajalca Skupnosti na rabo v posamezni državi, ni stvar Sodišča, da poda enotno skupnostno opredelitev uporabljenega pojma.(30)
62. Pri implicitnem napotilu na nacionalno rabo ali tudi na določbe nacionalnega prava za pojasnitev pojma se tako odpovemo skupnostni opredelitvi pojma. Tu ima nacionalno pravo znotraj prava Skupnosti učinek razlage. Takih napotil ni mogoče zaobiti zlasti tedaj, če se v Skupnosti na podlagi neizvajanja ali celo neobstoja zakonodajne pristojnosti na nekem področju ni ustvarila enotna terminologija prava Skupnosti. Ta napotila so tako posledica načel dodeljenih pristojnosti in subsidiarnosti, ki sta značilni za pravo Skupnosti v skladu s členom 5 ES.(31)
63. Ker v Direktivi 2001/29 ni izrecnega napotila na pravo držav članic, bi to načeloma govorilo v prid opredelitvi pojma za pojem prava Skupnosti.
64. Zgoraj navedeno sodno prakso je treba razumeti v smislu, da Sodišče očitno izhaja iz domneve o avtonomni razlagi na podlagi nujnosti enotne uporabe in enakega obravnavanja, ki pa jo je mogoče ovreči v okoliščinah(32), ko enotna opredelitev pojma ni mogoča(33) ali to zapoveduje le delna uskladitev(34).
65. Vendar v obravnavanem primeru ne gre za take okoliščine, saj je mogoče vsebino tega pojma dovolj natančno določiti s sistematično in teleološko razlago posameznih določb Direktive ob upoštevanju uvodnih izjav. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je treba pri razlagi določbe prava Skupnosti upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njen kontekst in cilje, ki jih želi doseči ureditev, v katero spada.(35)
66. Tako se ta pojem v členu 5(2)(b) Direktive uporablja za opis vsebine „pogoja“. Kot je bilo uvodoma ugotovljeno, morajo države članice ta pogoj izpolniti takrat, ko predvidijo izjeme ali omejitve glede pravice reproduciranja, predvidene v členu 2. Dalje uvodna izjava 35 pojasnjuje cilj takega pravičnega nadomestila. V skladu s tem ciljem prejme imetnik pravice ustrezno nadomestilo za uporabo svojega varovanega dela ali predmeta sorodnih pravic. Tudi iz drugih uvodnih izjav, na primer 31 in 32, je mogoče razbrati posamezne cilje, ki jih morajo izpolniti države članice pri oblikovanju takega nadomestila in jih je treba še podrobneje obravnavati v teh sklepnih predlogih. Direktiva 2001/29 tako vsebuje precejšnje število določb, ki, kot pravilno ugotavlja vlada Združenega kraljestva(36), uporabniku prava omogočajo, da določi vsaj osnovne značilnosti takega pravičnega nadomestila.
67. Nenazadnje govori v prid opredelitvi za pojem prava Skupnosti tudi cilj same Direktive 2001/29, da uskladi nekatere vidike avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi ter tako zaščiti konkurenco na notranjem trgu pred izkrivljanji, ki nastanejo zaradi raznolikosti ureditev v državah članicah. Če se želi doseči njen zakonodajni cilj(37), je za približevanje zakonodaje nujno potreben razvoj avtonomnih konceptov prava Skupnosti, skupaj z enotno terminologijo. Lastna opredelitev pojma mora biti mogoča neodvisno od tega, ali ima država članica glede prenosa direktive pravico do nekaj manevrskega prostora. Skrb zakonodajalca Skupnosti za čim enotnejšo razlago Direktive 2001/29 je med drugim prišla do izraza v njeni uvodni izjavi 32, ki poziva države članice, naj izjeme in omejitve glede pravice reproduciranja uporabljajo koherentno. Neenotna razlaga osrednjega pojma „pravično nadomestilo“ iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 pa bi preprečevala dosego tega cilja.
68. Zgornji premisleki so bili potrjeni v sodbi SENA(38), v kateri je bilo Sodišče pozvano, naj razloži pojem „pravično nadomestilo“ v smislu člena 8(2) Direktive Sveta 92/100/EGS z dne 19. novembra 1992 o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski, na področju intelektualne lastnine(39). V njej je Sodišče najprej napotilo na zgoraj navedeno sodno prakso glede avtonomne razlage pojmov Skupnosti(40), potem pa opozorilo na dejstvo, da Direktiva 92/100 ni vsebovala opredelitve tega pojma(41). Pri tem je očitno izhajalo iz izjeme, da se je zakonodajalec Skupnosti zavestno odpovedal določitvi podrobne in zavezujoče metode za izračun tega nadomestila.(42) Zato je izrecno priznalo pristojnost držav članic(43), da same podrobno uredijo določanje primernega nadomestila, tako da „določijo najprimernejša merila, da zagotovijo spoštovanje direktive, in sicer v mejah, ki jih določa pravo Skupnosti in zlasti zadevna direktiva“, in se omejilo na to, da države članice na podlagi ciljev iz Direktive 92/100, kot so bili razloženi predvsem v uvodnih izjavah, znotraj Skupnosti čim enotneje upoštevajo pojem „pravično nadomestilo“(44). Pri tem je treba poudariti, da dejstvo, da je bilo treba ta pojem konkretizirati z merili, določenimi na podlagi nacionalnega prava, Sodišča ni odvrnilo od pojasnila, da je treba ta pojem v smislu člena 8(2) Direktive 92/100 enotno razlagati v vseh državah članicah in da ga je morala v svojo zakonodajo prenesti vsaka država članica.(45) Tako je lahko Sodišče tudi v posebnih okoliščinah, ki so bile podlaga navedenega spora, na koncu potrdilo, da gre za pojem prava Skupnosti in da ga je treba v Skupnosti razlagati avtonomno.
69. Lahko si predstavljam prenos teh načel na obravnavani primer, zlasti ker je predmet obravnavane zadeve prav tako razlaga pravnega pojma na področju avtorskega prava Skupnosti, ki je zaradi zakonodajnega pristopa, ki ga je izbral zakonodajalec Skupnosti, podobno nedoločen in potreben konkretizacije.
70. Nazadnje je mogoče opredelitev pojma za pojem prava Skupnosti podpreti tudi z argumentom, ki temelji na zgodovinski razlagi Direktive 2001/29. Iz zgodovine nastanka te direktive je mogoče razbrati, da naj bi šlo pri pojmu „pravično nadomestilo“ iz člena 5(2)(b) za „nov koncept“, glede katerega mora Svet zaradi neobstoja zakonske opredelitve v predlogu Komisije določiti smernice za uporabo.(46) Te smernice so zdaj na voljo v uvodni izjavi 35 Direktive. Torej je želel zakonodajalec Skupnosti uvesti novi koncept na ravni Skupnosti, ne da bi se navezal na obstoječe pojme avtorskega prava na ravni držav članic ali mednarodni ravni.(47) Po tem se ta pojem razlikuje od pojma „pravično nadomestilo“, uporabljenega v členih 5 in 8(2) Direktive 2006/155, ki izhaja iz mednarodnega avtorskega prava(48) in je bil dobesedno prevzet v zakonodajo Skupnosti.
71. Tako se zdi, da si je zakonodajalec Skupnosti z izbiro novega koncepta za plačilo avtorju v primeru privatnega razmnoževanja – glede na zgodovino nastanka tega koncepta, potrebo po njegovi podrobnejši opredelitvi, njegovo avtonomijo v primerjavi s koncepti v nacionalnih pravnih redih in v mednarodnem pravu ter glede na cilj usklajevanja iz Direktive 2001/29 – prizadeval zajeti že obstoječe in iz različnih pravnih tradicij držav članic izhajajoče nacionalne ureditve. Hkrati se ponuja domneva, da je želel razviti čim bolj prožen koncept, ki ga je mogoče redno preizkušati glede na tehnološki in gospodarski razvoj.(49)
72. Ob upoštevanju povedanega je treba torej na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je pojem „pravično nadomestilo“ iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 avtonomen pojem prava Skupnosti, ki ga je treba v vseh državah članicah razlagati enako in ga mora vsaka država članica prenesti v nacionalno zakonodajo, pri tem pa za svoje ozemlje določiti najprimernejša merila za zagotovitev spoštovanja tega pojma Skupnosti v mejah, začrtanih v pravu Skupnosti, predvsem v Direktivi.
D – Drugo vprašanje za predhodno odločanje
73. Predložitveno sodišče želi z drugim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu izvedeti, ali morajo države članice spoštovati pravično ravnotežje med imetniki pravic intelektualne lastnine ter neposrednimi in posrednimi zavezanci za plačilo nadomestila. Če je odgovor pritrdilen, predložitveno sodišče sprašuje, ali je za cilj zadano pravično nadomestilo utemeljeno z odpravo škode imetnika pravice.
74. Na prvi del vprašanja je treba po mojem mnenju odgovoriti pritrdilno. Nujnost vzpostavitve takega ravnovesja najprej izhaja iz uvodne izjave 31 Direktive 2001/29, v kateri se sklicuje na zagotovitev „pravičnega ravnotežja pravic in interesov“ med različnimi kategorijami imetnikov pravic in uporabnikov varovanih predmetov. Dalje je v besedilu člena 5(2)(b) izrecno navedeno, da za omejitev glede privatnega razmnoževanja velja pogoj pravičnega nadomestila. Ta pojem že semantično vsebuje napotilo na neko ravnotežje med nasprotujočimi si interesi. Ne glede na to omogoča pojem „pravičnost“, ki ga je uporabil zakonodajalec Skupnosti in je pravzaprav pravnofilozofski pojem, globlje razumevanje zakonodajnih premislekov, na katerih temelji ta ureditev. V zvezi s tem je treba spomniti le na Aristotela, ki se je v delu „Nikomahova etika“ prvič lotil dogmatskega preučevanja in strukturiranja tega pojma, pri čemer je ugotovil, da pravičnost ni le krepost, temveč jo je treba vedno razumeti v odnosu do drugega. Tako ravna nepravično tisti, ki zahteva več, kot mu po zakonu pripada. Obratno je nepravično, če je nekdo za svoje storitve premalo nagrajen. Po mnenju Aristotela je za vzpostavljanje enakosti in s tem pravičnosti po navadi pristojen sodnik (dikastes). Pri tem je treba omeniti, da se je za ponazoritev svojih tez glede pravičnega nadomestila (iustitia commutativa) med drugim skliceval na pravico vsakega umetnika, da prejme količinsko in kakovostno ustrezno plačilo za svoja dela.(50) Lahko sklepamo, da je treba pravično naravo tega nadomestila, kot je pravilno razložila vlada Združenega kraljestva, doseči s tehtanjem interesov imetnika pravice in uporabnika.
75. Dejstvo, da se predložitveno sodišče v svojem vprašanju ne sklicuje izrecno na „uporabnike“, temveč na „neposredne in posredne zavezance za plačilo nadomestila“, ne more ovreči teh premislekov. Pravzaprav je treba vprašanje za predhodno odločanje postaviti v pravi okvir, za kar je potrebnih nekaj mojih pojasnil. Sama formalna vloga dolžnika nadomestila še ničesar ne pove o identiteti te fizične osebe v smislu člena 5(2)(b) Direktive 2001/29, ki uveljavlja določbo o privatnem razmnoževanju. Menim, da bi se morali bolj posvetiti tej osebi kot pa dolžniku. Ker mora gospodarsko breme nadomestila v skladu z maksimo cuius commoda, eius incommoda(51) nositi uporabnik, bi bilo treba pri tehtanju interesov upoštevati tudi njegove interese. Menim, da to bolj ustreza volji zakonodajalca Skupnosti, ki pride do izraza v uvodni izjavi 31 Direktive.
76. Ne glede na to pa člen 5(2)(b) Direktive 2001/29 ne določa, kdo naj bi bil sploh zavezan za plačilo. Pri razlagi ne pomaga niti uvodna izjava 35 te direktive. V nekaterih okoliščinah lahko gre pri dolžniku vsekakor tudi za samega uporabnika, kot je to na primer pri pravičnem nadomestilu, predvidenem v členu 8(2) Direktive 92/100.(52) Dalje je treba upoštevati, da bodo v sistemu pavšalnega nadomestila v obliki pristojbine – kot je predviden v španskem pravnem redu – neposredni zavezanci za plačilo takega pravičnega nadomestila, to so trgovci in uvozniki v skladu s členom 25(4)(a) TRLPI, praviloma to pristojbino prek nakupne cene prenesli naprej na stranke in s tem nazadnje na uporabnike.(53) Za trgovce in uvoznike se ta ureditev, kot pravilno ugotavlja nemška vlada(54), na koncu izkaže za nevtralno. Sicer morajo imetnikom pravic plačati pavšalno nadomestilo, vendar s tem niso postavljeni v slabši položaj, saj jim uporabnik povrne nadomestilo prek nakupne cene. Tako ne bi bilo prav, če bi upoštevali le interese dolžnikov nadomestila. To pa ne izključuje njihovega pomena v nekaterih okoliščinah, na primer kadar ravnajo ob upoštevanju interesov uporabnikov.
77. Tako je prvi del vprašanja smiseln le, če izraza „posredni zavezanci za plačilo“, ki ga je uporabilo predložitveno sodišče, ne razumemo tehnično, temveč tako, da so bili s tem mišljeni uporabniki, ki na koncu nosijo gospodarsko breme nadomestila. V tem primeru bi uporabili zgoraj navedene premisleke.
78. Glede drugega dela vprašanja je treba vnaprej opozoriti, da „pravično nadomestilo“ v smislu člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 ni namenjeno temu, da bi imetnike pravice odškodovali zaradi nezakonitih ravnanj v zvezi z nedovoljenim reproduciranjem del in predmetov sorodnih pravic. Pravica do nadomestila obstaja le v zvezi s privatnim razmnoževanjem, če je dovoljeno v skladu z zakoni držav članic glede avtorskega prava.(55) Dejstvo, da je mogoče – recimo na spletu prek tako imenovanih sistemov za izmenjavo P2P („peer to peer“) – ugotoviti zelo pogosto kršenje načeloma široke pravice reproduciranja, ki jo ima avtor, ni pomembno niti v zvezi s to določbo Direktive niti kot dejavnik pri vzpostavitvi ravnotežja med interesi imetnikov pravice in uporabnikov.(56) Take nezakonite kopije se namreč večinoma uporabljajo v komercialne namene. Vsekakor pa se uporabljajo v namene, ki niso „privatna uporaba“ v smislu člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 in tako niso zajeti z omejevalno ureditvijo.(57)
79. Pravica do pravičnega nadomestila v smislu člena 5(2)(b) Direktive 2001/29, na kar pravilno opozarja nemška vlada, ima namreč predvsem naravo plačila(58). To je razvidno iz prvega stavka uvodne izjave 10, po katerem morajo avtorji ali izvajalci za uporabo svojega dela prejeti „primerno nagrado“, če naj nadaljujejo z ustvarjalnim in umetniškim delom. Uvodna izjava 35 jasno navaja, da mora biti tudi pravično nadomestilo uvrščeno v to kategorijo plačil, s tem ko določa, da bi morali v nekaterih primerih izjem ali omejitev imetniki pravic prejeti pravično nadomestilo, ki jim bo ustrezno nadomestilo za uporabo njihovih varovanih del ali predmetov sorodnih pravic.
80. Nasprotno pa ni mogoče avtomatično potrditi pravne kategorizacije pravičnega nadomestila za čisto pravico do nadomestila škode, kot jo očitno domneva predložitveno sodišče. Izključna pravica reproduciranja, določena v členu 2 Direktive 2001/29, je sicer izraz intelektualne lastnine avtorja. Izjemo od te pravice ali njeno omejitev v skladu s členom 5(2)(b) lahko tako razumemo kot poseg v to zavarovano temeljno pravico(59) prava Skupnosti. Vendar pa se pri določanju pravičnega nadomestila ni treba nujno opirati na merilo škode. Direktiva le dopušča osredotočenje na škodo ali izgubo, vendar je ne povzdigne med zavezujoča merila.(60)
81. Tako je mogoče iz drugega stavka uvodne izjave 35 Direktive razbrati, da se morajo pri določanju oblike, podrobne ureditve in možne ravni takšnega pravičnega nadomestila upoštevati posebne okoliščine vsakega primera, pri čemer bi lahko bila pri vrednotenju teh okoliščin „koristno merilo“ potencialna škoda, povzročena imetnikom pravic. To kaže, da potencialne škode, kot pravilno navaja španska vlada, ni mogoče obravnavati niti kot edino niti kot odločilno merilo pri določanju takega pravičnega nadomestila, saj pomeni le enega od mnogih meril, na katera se lahko oprejo države članice pri odmeri pravičnega nadomestila. Temu se lahko pridružijo nadaljnja merila, navedena v uvodni izjavi 35 Direktive, kot so že prejeto plačilo v kaki drugi obliki, stopnja uporabe tehničnih zaščitnih ukrepov ali minimalna škoda imetnika pravic. Ta seznam pa še zdaleč ni izčrpen.(61)
82. Direktiva 2001/29 nekoliko zagovarja zagotovitev obstoja privatnega razmnoževanja, ko v prvem stavku uvodne izjave 38 navaja, da je treba državam članicam omogočiti, da ob zagotovitvi pravičnega nadomestila predvidijo izjemo ali omejitev pravice reproduciranja za nekatere tipe reprodukcije avdio, vizualnega in avdiovizualnega gradiva za privatno uporabo. Pri tem državam članicam vsekakor priznava širok manevrski prostor pri vzpostavitvi nacionalnih sistemov za prenos tega pravičnega nadomestila(62), na primer ko v drugem stavku uvodne izjave 38 navaja, da to lahko zajema uvedbo ali nadaljevanje sistemov nadomestil, ki bodo nadomestila škodo, povzročeno imetnikom pravic.
83. Ta zakonodajni pristop ustreza pravni naravi direktive, ki je v skladu s členom 249(3) ES zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar državam članicam v veliki meri prepušča izbiro oblike in metod.(63) Poleg tega je za Direktivo 2001/29 značilno to, da vsebuje posamezne, deloma manj konkretne cilje prava Skupnosti, na primer v skladu z uvodno izjavo 35 glede oblike, podrobne ureditve in možne ravni takšnega pravičnega nadomestila. S prenosom vsake direktive je povezana obveznost vsake države članice, da pokaže neki rezultat(64), ki je v primeru Direktive 2001/29 zagotovitev finančnega nadomestila med avtorji in uporabniki, če se ta država članica odloči, da bo predvidela izjeme ali omejitve glede pravice avtorjev do reproduciranja v skladu s členom 5(2)(b).(65)
84. V skladu s povedanim je treba na prvi del drugega vprašanja za predhodno odločanje odgovoriti, da so države članice ne glede na sistem, ki ga uporabljajo za izračun pravičnega nadomestila, zavezane spoštovati pravično ravnotežje med zadevnimi osebami, namreč med imetniki pravic intelektualne lastnine, ki so oškodovani zaradi uvedbe izjeme privatnega razmnoževanja in ki so upravičeni do navedenega nadomestila, po eni strani, ter neposrednimi in posrednimi zavezanci za plačilo nadomestila, po drugi strani. Na drugi del vprašanja je treba odgovoriti, da je treba pojem „pravično nadomestilo“ iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 razumeti kot dajatev imetniku pravice, ki ob upoštevanju vseh okoliščin dovoljenega privatnega razmnoževanja pomeni primerno plačilo za uporabo njegovega varovanega dela ali predmeta sorodnih pravic.
E – Vprašanja za predhodno odločanje od 3 do 5
85. Vprašanja od 3 do 5 predložitvenega sodišča se vsa nanašajo na vzpostavitev sistema, ki ga morajo države članice oblikovati ob uvedbi izjeme ali omejitve po členu 5(2)(b) Direktive 2001/29 za prenos pogoja pravičnega nadomestila. Z njimi želi predložitveno sodišče od Sodišča izvedeti, katere zahteve prava Skupnosti mora izpolnjevati nacionalni sistem, kot velja v Španiji, ki predvideva pavšalno plačilo v korist imetnika pravice za domnevno uporabo opreme, naprav in medijev za privatno razmnoževanje. Sporno vprašanje združljivosti take nacionalne ureditve s pravom Skupnosti, zlasti z Direktivo 2001/29, se postavlja predvsem zaradi uporabe te ureditve brez razlikovanja za celo vrsto naslovnikov in tehničnih naprav.
86. Sodišče v okviru postopka po členu 234 ES sicer ne more odločati o združljivosti nacionalnih pravnih norm s predpisi prava Skupnosti, vendar je pristojno predložitvenemu sodišču dati napotke za razlago prava Skupnosti, ki sodišču omogočajo, da presodi o združljivosti teh pravnih norm z ureditvijo Skupnosti.(66)
1. Zahteva po povezavi med nadomestilom in domnevno uporabo za privatno razmnoževanje
87. Tretje vprašanje za predhodno odločanje je bolj načelne narave in ga je treba zato preučiti najprej. Z njim želi predložitveno sodišče izvedeti, ali mora nujno obstajati povezava med pristojbino, prek katere naj bi financirali pravično nadomestilo, in domnevno uporabo zgoraj navedenih naprav in zapisljivih medijev. Povedano drugače, sprašuje glede skladnosti metode pavšalnega izračunavanja nagrade za imetnika pravice s pravom Skupnosti.
a) Povezava kot nenapisani pogoj
88. Kot je že bilo razloženo, je izjemo ali omejitev v skladu s členom 5(2)(b) Direktive 2001/29 mogoče razumeti kot s pravom Skupnosti dovoljen poseg v izključno pravico reproduciranja imetnika pravice(67), pri čemer ta določba Direktive v takem primeru nujno odreja nadomestilo v korist avtorja. Če država članica prenese to določbo v nacionalni pravni red, velja privatno razmnoževanje, ki ga opravlja fizična oseba, za konkreten poseg v izključno pravico reproduciranja, ki – s pridržkom nadaljnjih meril, ki jih je treba zakonsko določiti – sproži zahtevek imetnika pravice do finančnega nadomestila.
89. V tem smislu obstaja povezava med privatnim razmnoževanjem in dolgovanim plačilom. To velja neodvisno od vprašanj, kako podrobno je oblikovan plačilni sistem za nadomestilo za privatno razmnoževanje in ali se financira s pristojbino. Zato je treba tudi z vidika prava Skupnosti zahtevati, da vsekakor obstaja dovolj tesna povezava med zadevno pristojbino in uporabo zgoraj navedenih naprav in zapisljivih medijev.
90. Po drugi strani pa zahteve po taki povezavi ne smejo biti tolikšne, da bi bilo treba na koncu zahtevati, da se zadevni aparati dejansko uporabljajo za privatno razmnoževanje. Nasprotno, kot zadostno bi morali šteti že potencialno možnost uporabe. Ustrezne ugotovitve je mogoče po eni strani razbrati iz sodbe SGAE(68), vpp kateri je Sodišče razložilo nedoločni pravni pojem „priobčitev javnosti“ v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29 in pri tem menilo, da zadošča že možnost zagotovitve dostopa do dela javnosti, v konkretnem primeru prek televizijskih sprejemnikov.(69) Po mnenju Sodišča ni bilo pomembno, da nekateri uporabniki niso izkoristili te možnosti, na primer ker niso vklopili televizijskih sprejemnikov.(70) Dalje so zelo koristne tudi navedbe generalne pravobranilke Sharpston, ki jih je predstavila v sklepnih predlogih v zadevnem sporu, v katerih je spomnila, da so v skladu s temeljnimi načeli avtorskega prava imetniki pravice plačani na podlagi pravne možnosti uživanja dela, in ne na podlagi dejanskega uživanja.(71)
b) Spoštovanje povezave v sistemu pristojbin, ki dopušča pavšalne zneske
91. Vprašljivo je, ali se v okviru nacionalnega sistema pristojbin, ki uporablja metodo pavšalnega izračuna plačila, spoštuje zahteva po dovolj tesni povezavi med izvrševanjem pravice in ustreznim finančnim nadomestilom za privatno razmnoževanje.
92. Zahteva po dovolj tesni povezavi pa držav članic nikakor ne ovira, da ne bi pri uporabi manevrskega prostora, ki jim pripada, na podlagi praktičnih razmislekov uvedle sistema, ki ne temelji na dejanskem, temveč domnevnem obsegu privatnega razmnoževanja med uporabniki aparatov, ki to tehnično zmorejo, in da ne bi zato pravičnega nadomestila v skladu s členom 5(2)(b) Direktive 2001/29 izračunale na podlagi ocene. Nenazadnje bi se zdela uvedba takega sistema na ravni držav članic potrebna že zaradi skorajda dejanske nezmožnosti, da bi tako reproduciranje učinkovito nadzirali in statistično evidentirali natančno število zasebnih kopij.(72) Tako se predvideva, da imetnik pravice po vseh pravilih ne bo mogel ugotoviti, ali je prišlo do privatnega reproduciranja in kdo se ga je lotil. Tako je treba naložitev dajatve neposredno uporabnikom izključiti zaradi praktičnih razlogov(73). Na te težave so izrecno opozorile španska, grška in nemška vlada ter vlada Združenega kraljestva.
93. Pavšalno plačilo imetnika pravice, predvideno s špansko zakonodajo, ki se navezuje na domnevno uporabo aparatov in zapisljivih medijev, objektivno premaguje te praktične težave. Izdelovalec, uvoznik ali trgovec z aparatom ali zapisljivim medijem, ki se navadno dejansko uporablja za reproduciranje, namreč neposredno plača pavšalni znesek, zahtevan kot plačilo za privatno razmnoževanje v korist vseh imetnikov pravic. Za plačilo sicer ni zavezan dejanski uporabnik. Nasprotno, zanj je zavezana najprej navedena skupina oseb. Vendar pa je, kot že navedeno, treba izhajati iz dejstva, da se pavšalni znesek prek nakupne cene prenese naprej na pridobitelja aparata ali zapisljivega medija in s tem na uporabnika(74). Tako se plačilo posledično naveže na tipično dejansko uporabo aparata ali zapisljivega medija za privatno razmnoževanje.
94. Osredotočanje na objektivno primernost aparata za privatno razmnoževanje nekoliko temelji, kot v pisnih navedbah razlaga španska vlada(75), na zakonski domnevi, da bo kupec to možnost najverjetneje izkoristil(76). Dovolj tesna povezava je tako podana, če ta domneva ni ovržena s konkretnimi dokazi. Ta zakonska domneva upošteva povezavo iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 med uporabo pravice po eni strani in pravičnim nadomestilom po drugi strani. Zato velja, da je metoda, pri kateri se plačilo imetnika pravice obračunava pavšalno, načeloma skladna s pravom Skupnosti.
c) Predlog
95. Na tretje vprašanje za predhodno odločanje je tako treba odgovoriti, da je, če država članica izbere sistem dajatve na opremo, aparate in medije za digitalno reproduciranje ali pristojbine zanje, tako dajatev na člen 5(2)(b) Direktive 2001/29 mogoče opreti le takrat, ko se oprema, aparati in mediji domnevno uporabljajo za izvedbo reproduciranja, za katerega velja izjema privatnega razmnoževanja.
2. Uporaba pristojbine brez razlikovanja za podjetja in strokovnjake
96. Četrto vprašanje za predhodno odločanje je po svoji naravi nekoliko bolj specifično, saj predložitveno sodišče z njim opozarja na posebnost španskega sistema pristojbin. Sprašuje se, ali je v njem predvideno pobiranje pristojbine brez razlikovanja predvsem za podjetja in osebe v svobodnem poklicu združljivo s pojmom „pravično nadomestilo“. Predložitveno sodišče pri tem izhaja iz domneve, da podjetja in osebe v svobodnem poklicu zadevne aparate in pripomočke za digitalno reproduciranje očitno kupujejo za namene, ki niso privatno razmnoževanje.(77) Vprašanje za predhodno odločanje tako vsebuje bistveno ugotovitev dejstev, ki jo mora Sodišče upoštevati pri pravni presoji.
a) Nujno upoštevanje posebnih okoliščin vsakega primera
97. Pobiranje pristojbine brez razlikovanja, ne da bi ustrezno upoštevali dejstvo, da bi lahko bili zadevni aparati zaradi specifičnih danosti panoge pridobljeni v namene, ki niso privatno reproduciranje, ne more temeljiti na členu 5(2)(b) Direktive 2001/29. Ne gre za „pravično nadomestilo“ v smislu tega predpisa, ker je državam članicam, kot je razvidno iz uvodne izjave 35, izrecno priporočeno(78), naj se pri določanju oblike, podrobne ureditve in možne ravni takšnega pravičnega nadomestila upoštevajo posebne okoliščine vsakega primera. Zato ta cilj v obravnavanem primeru ne bi bil izpolnjen.
b) Potrebna povezava med privatnim razmnoževanjem in nadomestilom
98. Poleg tega taka ureditev v danih okoliščinah predvsem ne bi upoštevala povezave, ki mora v skladu s členom 5(2)(b) Direktive 2001/29 obstajati med posegom in ustreznim finančnim nadomestilom. V obravnavanem primeru namreč ne bi obstajala že pravna podlaga za nadomestilo. V skladu s to določbo so glavna predpostavka za nadomestilo reprodukcije, „ki jih izdela fizična oseba za privatno uporabo in v namene, ki niso niti posredno niti neposredno komercialni“.
99. Obremenitve podjetja brez razlikovanja s pristojbino za nadomestilo za privatno razmnoževanje ne bi bilo mogoče upravičiti, saj mora zasebno kopijo najprej izdelati „fizična oseba“, tako da reproduciranje „s strani podjetja“ ni zajeto, vsaj z besedilom ne. Čeprav bi z vidika bolj življenjske presoje izhajali iz dejstva, da bi morala reproduciranje nujno opraviti fizična oseba, na primer zaposleni v podjetju, bi pripisovanje tega dejanja podjetju sprožilo pravna vprašanja, glede katerih ni mogoče zavzeti dokončnega stališča. Po drugi strani iz smisla in namena določbe v členu 5(2)(b) posredno izhaja, da mora biti zadevna reprodukcija vsekakor mišljena „za privatno uporabo določene osebe“. S tem naj bi bila na primer izključena izdelava zasebne kopije, namenjene pravni osebi, če se pod tem razume, da jo bo uporabljalo veliko število ljudi(79).
100. Čeprav bi na vprašanje glede pripisovanja reproduciranja izjemoma odgovorili pritrdilno, pa pogoj iz člena 5(2)(b) ne bi bil izpolnjen. Ta določba izrecno izključuje vsako vrsto razmnoževanja v komercialne namene, ne glede na to, ali gre pri tem za zakonite (na primer varnostne kopije) ali nezakonite poslovne namene (na primer glasbeno piratstvo). Če podjetja in osebe v svobodnem poklicu, kot ugotavlja predložitveno sodišče, navedene aparate in pripomočke za digitalno reproduciranje „očitno kupujejo za namene, ki niso privatno razmnoževanje“, kot so recimo poklicni nameni, potem omejitvena določba iz člena 5(2)(b) primera, na katerega se sklicuje predložitveno sodišče, ne zajema.(80) Zato bi finančna nagrada imetnika pravice presegala tisto, kar dejansko zahteva Direktiva 2001/29 glede zagotovitve pravičnega nadomestila.(81)
101. Pravno gledano ima nacionalna ureditev, ki je predmet spora, za posledico razširitev osebnega in stvarnega področja uporabe člena 5(2)(b) Direktive 2001/29, saj v njej predvideno obveznost nadomestila po eni strani širi na osebe, ki niso fizične, po drugi strani pa na dejanska stanja, ki ne ustrezajo reproduciranju „za privatno uporabo“.
c) Izčrpna ureditev pravičnega nadomestila v členu 5(2)(b)
102. Kakšne bodo posledice, je v bistvu odvisno od tega, ali člen 5(2)(b) Direktive 2001/29 vsebuje izčrpno ureditev glede pravičnega nadomestila za privatno razmnoževanje ali ne.
103. Če določbe direktive neki vidik urejajo izčrpno, so določbe držav članic, ki se nanašajo na enako dejansko stanje in ta okvir presegajo, nedopustne. To, ali je namen direktive doseči tako izčrpno ureditev, je treba v vsakem posameznem primeru presojati ob upoštevanju njenega besedila, cilja in sistema ureditve.(82) Pri tem lahko direktiva vsekakor vsebuje določbe, ki so izčrpne, kot tudi take, ki prepuščajo presojo državam članicam – kot recimo glede ravni varstva neke določbe.(83)
104. V zvezi s tem je treba znova opozoriti, da gre pri pravičnem nadomestilu v smislu te določbe Direktive za zadostno določen pojem prava Skupnosti. Kljub sorazmerno nizki stopnji uskladitve Direktive 2001/29, ki je v tem smislu primerljiva s stopnjo uskladitve okvirne direktive, ureditev iz člena 5(2)(b) jasno določa, v katerih okoliščinah je imetnik pravice upravičen do plačila. Poleg tega je mogoče iz smisla in namena te ureditve natančno ugotoviti, kdo je naslovnik zahtevka. Ob dvomu je to uporabnik, v čigar korist je določena ureditev privatnega razmnoževanja.(84) V teh okoliščinah je treba izhajati iz dejstva, da vsebuje člen 5(2)(b) glede pravičnega nadomestila za privatno razmnoževanje izčrpno ureditev prava Skupnosti, ki državam članicam – vsaj glede privatnega razmnoževanja – preprečuje, da bi krog naslovnikov zahtevka enostransko razširile na druge skupine oseb, kot so podjetja in osebe v svobodnem poklicu, ki po izkušnjah aparate in pripomočke za digitalno reproduciranje kupujejo za namene, ki niso privatna uporaba.
105. Temu primerno plačila, ki je imetnikom pravice priznano zaradi uporabe pristojbine brez razlikovanja za podjetja in osebe v svobodnem poklicu na podlagi privatnega razmnoževanja, tudi ni mogoče obravnavati kot „pravično nadomestilo“ v smislu člena 5(2)(b) Direktive 2001/29.
106. To pa vendarle ne pomeni, da bi bilo na področju avtorskega prava pobiranje pristojbine od podjetij in oseb v svobodnem poklicu v skladu s členom 5(2)(b) Direktive 2001/29 načeloma prepovedano. Ta direktiva usklajuje le nekatere vidike avtorskega prava. Tako člen 5(2)(b) Direktive 2001/29 nasprotuje le nacionalni ureditvi, v skladu s katero morajo podjetja in osebe v svobodnem poklicu plačati pristojbino za nadomestilo za privatno razmnoževanje na aparatih, medijih in opremi, če je mogoče domnevati, da ti aparati, mediji in oprema ne bodo uporabljeni za privatno razmnoževanje v smislu člena 5(2)(b) Direktive 2001/29. Nasprotno pa ta člen ne nasprotuje nacionalni ureditvi, po kateri se pristojbina pobira iz drugih razlogov.(85)
d) Predlog
107. Zato je treba na četrto vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da plačila, ki je imetnikom pravice priznano zaradi uporabe pristojbine brez razlikovanja za podjetja in osebe v svobodnem poklicu na podlagi privatnega razmnoževanja, vsekakor ni mogoče obravnavati kot „pravično nadomestilo“ v smislu člena 5(2)(b) Direktive 2001/29.
3. Združljivost španskega sistema pristojbin z Direktivo 2001/29
108. Pri odgovoru na peto vprašanje za predhodno odločanje, ki se nanaša na združljivost sistema pristojbin, ki velja v Španiji, z Direktivo 2001/29, je treba upoštevati zgornje navedbe in ugotovitve predložitvenega sodišča.
109. Načeloma je s pristojbino financiran sistem nadomestil za privatno razmnoževanje, ki zaradi praktičnih razlogov za odmero „pravičnega nadomestila“ uporablja pavšalni znesek, glede na široko diskrecijo držav članic pri oblikovanju sistema združljiv z Direktivo 2001/29. Vendar mora nacionalni zakonodajalec zagotoviti, da se v glavnem ohranja zveza, določena s členom 5(2)(b), med posegom v načeloma široko pravico reproduciranja, ki jo ima imetnik pravice, in ustreznim finančnim nadomestilom.(86)
110. Če take zveze ni več, ker je bila na primer zadevna pristojbina v glavnem uporabljena za drugačna dejanska stanja, pri katerih ni omejitve pravic, ki upravičuje finančno nadomestilo, imetnikom pravice priznano plačilo vsekakor ni „pravično nadomestilo“ v smislu člena 5(2)(b) Direktive 2001/29.
111. Zato je treba na peto vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je nacionalni sistem, ki predvideva pristojbino za privatno razmnoževanje brez razlikovanja za vso opremo, aparate in medije, v nasprotju s členom 5(2)(b) Direktive 2001/29/ES, če ne obstaja zadostna zveza med pravičnim nadomestilom in omejitvijo pravice [reproduciranja] zaradi privatnega razmnoževanja, ki utemeljuje to nadomestilo, ker se pristojbina v veliki meri uporablja v drugačnih primerih, v katerih omejitev pravice, ki bi utemeljevala denarno nadomestilo, ne obstaja.
VII – Predlog
112. Ob upoštevanju zgoraj navedenega Sodišču predlagam te odgovore na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Audiencia Provincial de Barcelona:
1. Pojem „pravično nadomestilo“ iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi je avtonomen pojem prava Skupnosti, ki ga je treba v vseh državah članicah razlagati enako in ga mora vsaka država članica prenesti v nacionalno zakonodajo, pri tem pa za svoje ozemlje določiti najprimernejša merila za zagotovitev spoštovanja tega pojma Skupnosti v mejah, začrtanih v pravu Skupnosti, predvsem v Direktivi.
2. Pojem „pravično nadomestilo“ je treba razumeti kot dajatev imetniku pravice, ki ob upoštevanju vseh okoliščin dovoljenega privatnega razmnoževanja pomeni primerno plačilo za uporabo njegovega varovanega dela ali predmeta sorodnih pravic. Države članice so ne glede na sistem, ki ga uporabljajo za izračun pravičnega nadomestila, zavezane spoštovati pravično ravnotežje med zadevnimi osebami, namreč med imetniki pravic intelektualne lastnine, ki so oškodovani zaradi uvedbe izjeme privatnega razmnoževanja in so upravičeni do navedenega nadomestila, po eni strani, ter neposrednimi in posrednimi zavezanci za plačilo nadomestila, po drugi strani.
3. Če se država članica odloči za sistem pristojbine – kot nadomestila za privatno razmnoževanje – za opremo, aparate in medije za digitalno reproduciranje, mora biti ta pristojbina v skladu s cilji, ki jim sledi člen 5(2)(b), in ob upoštevanju konteksta te določbe nujno povezana z domnevno uporabo te opreme in materialov za izvedbo reproduciranja, za katerega velja izjema privatnega razmnoževanja, tako da je uvedba dajatve upravičena le, če je mogoče domnevati, da bodo oprema, aparati in mediji za digitalno reproduciranje uporabljeni za privatno razmnoževanje.
4. Uporaba pristojbine – na podlagi ureditve glede privatnega razmnoževanja – brez razlikovanja za podjetja in osebe v svobodnem poklicu, ki aparate in pripomočke za digitalno reproduciranje očitno kupujejo za namene, ki niso privatno razmnoževanje, ni v skladu s pojmom „pravično nadomestilo“ v smislu člena 5(2)(b) Direktive 2001/29.
5. Nacionalni sistem, ki predvideva pristojbino za privatno razmnoževanje brez razlikovanja za vso opremo, aparate in medije, je v nasprotju s členom 5(2)(b) Direktive 2001/29, če ne obstaja zadostna zveza med pravičnim nadomestilom in omejitvijo pravice reproduciranja zaradi privatnega razmnoževanja, ki utemeljuje to nadomestilo, ker ni mogoče domnevati, da se bodo ta oprema, aparati in mediji uporabljali za izdelavo zasebnih kopij.