Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Sąd Rejonowy we Włocławku (Poljska) 17. avgusta 2023 – Kazenski postopek proti K.P
(Zadeva C-530/23, Barało1 )
Jezik postopka: poljščina
Predložitveno sodišče
Sąd Rejonowy we Włocławku
Stranka v postopku v glavni stvari
K.P
Vprašanja za predhodno odločanje
Ali je treba člen 2(1)(b), člen 4(5) in člen 9 v povezavi z uvodnimi izjavami 18, 19, 24 in 27 Direktive (EU) 2016/1919 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2016 o brezplačni pravni pomoči za osumljene in obdolžene osebe v kazenskem postopku ter za zahtevane osebe v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje1 , v povezavi z vsebino člena 3(2)(a) in (c) ter člena 3(3)(a) Direktive 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti2 , kakor se razlaga v skladu [s točkami] 6, 7, 11 in 13 Priporočila Komisije z dne 27. novembra 2013 o procesnih jamstvih za ranljive osebe, ki so osumljene ali obdolžene v kazenskem postopku3 , razlagati tako, da se z njimi uvaja pravilo z neposrednim učinkom in zavezujočo naravo, v skladu s katerim dejanja zaslišanja ranljive osebe ali osebe v stanju ranljivosti ni dovoljeno opraviti brez sodelovanja zagovornika, kadar obstajajo objektivni dejanski razlogi za dodelitev pravne pomoči, vendar organ, ki vodi predkazenski postopek, brezplačne pravne pomoči (tudi nujne ali začasne) ne dodeli brez nepotrebnega odlašanja, še preden je zadevna oseba [v konkretnem primeru ranljiva oseba] zaslišana s strani policije, drugega organa pregona ali pravosodnega organa ali še preden se izvedejo določena preiskovalna dejanja ali dejanja zbiranja dokazov[?]
Ali je treba člen 2(1)(b), člen 4(5) in člen 9 v povezavi z uvodnimi izjavami 18, 19, 24 in 27 Direktive (EU) 2016/1919 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2016 o brezplačni pravni pomoči za osumljene in obdolžene osebe v kazenskem postopku ter za zahtevane osebe v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje, v povezavi z vsebino člena 1(2) Direktive (EU) 2016/1919 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2016 o brezplačni pravni pomoči za osumljene in obdolžene osebe v kazenskem postopku ter za zahtevane osebe v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje, kakor se razlaga v skladu [s točkami] 6, 7, 11 in 13 Priporočila Komisije z dne 27. novembra 2013 o procesnih jamstvih za ranljive osebe, ki so osumljene ali obdolžene v kazenskem postopku, kljub obstoju dejanskih indicev za hitro identifikacijo razlagati tako, da neobstoj procesne identifikacije potencialnega stanja ranljivosti ali priznanja osebe kot ranljive in nemožnost izpodbijanja ocene njene potencialne ranljivosti ter nedodelitev tej osebi odvetnika po uradni dolžnosti in brez odlašanja niso nikoli dovoljeni v zadevah, ki se nanašajo na kazniva dejanja, za katera je zagrožena kazen odvzema prostosti, in da je treba okoliščine, da ni bila opravljena ta identifikacija in ni bil postavljen zagovornik po uradni dolžnosti, izrecno navesti v odločbi o izvedbi zaslišanja brez odvetnika, zoper katero je načeloma mogoče vložiti pravno sredstvo[?]
Ali je treba člen 2(1)(b), člen 4(5) in člen 9 v povezavi z uvodnimi izjavami 18, 19, 24 in 27 Direktive (EU) 2016/1919 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2016 o brezplačni pravni pomoči za osumljene in obdolžene osebe v kazenskem postopku ter za zahtevane osebe v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje, v povezavi z vsebino člena 1(2) Direktive (EU) 2016/1919 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2016 o brezplačni pravni pomoči za osumljene in obdolžene osebe v kazenskem postopku ter za zahtevane osebe v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje, kakor se razlaga v skladu z oddelkom 3, točka 7, Priporočila Komisije z dne 27. novembra 2013 o procesnih jamstvih za ranljive osebe, ki so osumljene ali obdolžene v kazenskem postopku, razlagati tako, da to, da država članica v okviru kazenskega postopka ni uvedla domneve o ranljivosti, pomeni, da osumljencu ni priznano jamstvo iz člena 9 Direktive (EU) 2016/1919 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2016 o brezplačni pravni pomoči za osumljene in obdolžene osebe v kazenskem postopku ter za zahtevane osebe v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje, kakor se razlaga v skladu [s točko] 11 Priporočila Komisije z dne 27. novembra 2013 o procesnih jamstvih za ranljive osebe, ki so osumljene ali obdolžene v kazenskem postopku, ter da morajo zato pravosodni organi v takem primeru neposredno uporabiti določbe Direktive[?]
Ali je treba v primeru pritrdilnega odgovora na vsaj eno od vprašanj iz točk 1, 2 in 3 določbe dveh direktiv, ki so navedene v teh vprašanjih, razlagati tako, da nasprotujejo nacionalnim določam, kakršni sta:
(a) člen 301, drugi stavek, kodeks postepowania karnego (zakonik o kazenskem postopku), v skladu s katerim se osumljenca le na njegovo zahtevo zasliši v navzočnosti postavljenega zagovornika, to, da se za zaslišanje osumljenca ne postavi zagovornik, pa ni ovira za njegovo izvedbo;
(b) člen 79(1), točki 3 in 4, zakonika o kazenskem postopku, v skladu s katerim mora imeti obdolženec (osumljenec) v kazenskem postopku zagovornika, če obstaja utemeljen dvom glede tega, ali njegova sposobnost prepoznati pomen dejanja ali imeti v oblasti svoje ravnanje v času storitve dejanja ni bila izključena ali bistveno zmanjšana, in če obstaja utemeljen dvom glede tega, ali mu stanje njegovega duševnega zdravja omogoča samostojno in razsodno sodelovanje v postopku ali obrambo[?]
Ali je s členom 3(2)(a) v povezavi s členom 3(3)(b) Direktive 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti v povezavi z načelom primarnosti in neposrednega učinka direktiv organom predkazenskega postopka, sodiščem in vsem drugim organom države članice naloženo, da ne uporabijo določb nacionalne zakonodaje, ki niso v skladu z Direktivo, kot so navedene v četrtem vprašanju, ter posledično, da – glede na iztek roka za prenos – zgoraj navedene nacionalne določbe nadomestijo z določbami Direktive z neposrednim učinkom[?]
Ali je treba člen 2(1)(b), člen 4(5) in člen 9 v povezavi z uvodnimi izjavami 19, 24 in 27 Direktive (EU) 2016/1919 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2016 o brezplačni pravni pomoči za osumljene in obdolžene osebe v kazenskem postopku ter za zahtevane osebe v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje razlagati tako, da v primeru nesprejetja odločbe o dodelitvi oziroma nepriznanja brezplačne pravne pomoči ranljivi osebi ali osebi, za katero se domneva, da je v stanju ranljivosti v skladu z oddelkom 3, točka 7, Priporočila Komisije z dne 27. novembra 2013 o procesnih jamstvih za ranljive osebe, ki so osumljene ali obdolžene v kazenskem postopku (UL 2013, C 378, str. 2), zaradi česar posledično policija ali drug organ pregona izvede preiskovalna dejanja in dejanja zbiranja dokazov ob sodelovanju take osebe, vključno z dejanji, ki jih pred sodiščem ni mogoče ponoviti, za nacionalno sodišče, ki odloča o kazenski zadevi, in vse nacionalne organe, ki izvajajo sodno oblast (torej tudi organe predkazenskega postopka), velja obveznost, da ne uporabijo določb nacionalnega prava, ki niso v skladu z Direktivo, kot so navedene v četrtem vprašanju, ter posledično, da – glede na iztek roka za prenos – zgoraj navedene nacionalne določbe nadomestijo z določbami Direktive z neposrednim učinkom, in sicer tudi v primeru, ko je ta oseba po končani preiskavi (ali pregonu) in po tem, ko je državni tožilec vložil obtožni akt pri Sodišču, imenovala zagovornika[?]
Ali je treba člen 2(1)(b), člen 4(5) in člen 9 v povezavi z uvodnimi izjavami 19, 24 in 27 Direktive (EU) 2016/1919 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2016 o brezplačni pravni pomoči za osumljene in obdolžene osebe v kazenskem postopku ter za zahtevane osebe v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje v povezavi z vsebino člena 1(2) Direktive (EU) 2016/1919 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2016 o brezplačni pravni pomoči za osumljene in obdolžene osebe v kazenskem postopku ter za zahtevane osebe v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje, kakor se razlaga v skladu [s točkami] 6, 7, 11 in 13 Priporočila Komisije z dne 27. novembra 2013 o procesnih jamstvih za ranljive osebe, ki so osumljene ali obdolžene v kazenskem postopku, razlagati tako, da mora država članica zagotoviti takojšnjo identifikacijo in priznanje ranljivosti osumljenca ter zagotoviti brezplačno pravno pomoč osumljencem ali obdolžencem v kazenskem postopku, za katere se domneva, da so v stanju ranljivosti ali da so ranljivi, in da je ta pomoč obvezna tudi, če pristojni organ ne zaprosi neodvisnega strokovnjaka za oceno stopnje ranljivosti, potreb ranljive osebe in ustreznosti vseh sprejetih ali predvidenih ukrepov zoper ranljivo osebo, dokler neodvisni strokovnjak ne opravi ustrezne ocene[?]
Če je odgovor na vprašanje iz točke 7 pritrdilen, ali je treba navedene določbe Direktive in Priporočila Komisije razlagati tako, da nasprotujejo nacionalnim določbam, kot je člen 79(1), točki 3 in 4, zakonika o kazenskem postopku, v skladu s katerim mora imeti obdolženec v kazenskem postopku zagovornika le, če obstaja utemeljen dvom glede tega, ali njegova sposobnost prepoznati pomen dejanja ali imeti v oblasti svoje ravnanje v času storitve dejanja ni bila izključena ali bistveno zmanjšana, in če obstaja utemeljen dvom glede tega, ali mu stanje njegovega duševnega zdravja omogoča samostojno in razsodno sodelovanje v postopku ali obrambo[?]
Ali je treba člen 2(1)(b), člen 4(5) in člen 9 v povezavi z uvodnimi izjavami 19, 24 in 27 Direktive (EU) 2016/1919 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2016 o brezplačni pravni pomoči za osumljene in obdolžene osebe v kazenskem postopku ter za zahtevane osebe v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje, v povezavi z vsebino člena 1(2) Direktive (EU) 2016/1919 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2016 o brezplačni pravni pomoči za osumljene in obdolžene osebe v kazenskem postopku ter za zahtevane osebe v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje, kakor se razlaga v skladu [s točkami] 6, 7, 11 in 13 Priporočila Komisije z dne 27. novembra 2013 o procesnih jamstvih za ranljive osebe, ki so osumljene ali obdolžene v kazenskem postopku, ter načelo domneve o ranljivosti razlagati tako, da morajo pristojni organi (državno tožilstvo, policija) najpozneje pred prvim zaslišanjem osumljenca s strani policije ali drugega pristojnega organa takoj opraviti procesno identifikacijo in priznati ranljivost osumljenca v kazenskem postopku ter zagotoviti pravno pomoč ali nujno (začasno) pomoč in se vzdržati zaslišanja osumljenca, dokler se mu ne zagotovi brezplačna pravna pomoč ali dodeli nujna (začasna) pomoč[?]
Če je odgovor na vprašanje iz točke 9 pritrdilen, ali je treba člen 2(1)(b), člen 4(5) in člen 9 v povezavi z uvodnimi izjavami 19, 24 in 27 Direktive (EU) 2016/1919 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2016 o brezplačni pravni pomoči za osumljene in obdolžene osebe v kazenskem postopku ter za zahtevane osebe v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje, v povezavi z vsebino člena 1(2) Direktive (EU) 2016/1919 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2016 o brezplačni pravni pomoči za osumljene in obdolžene osebe v kazenskem postopku ter za zahtevane osebe v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje, kakor se razlaga v skladu [s točkami] 6, 7, 11 in 13 Priporočila Komisije z dne 27. novembra 2013 o procesnih jamstvih za ranljive osebe, ki so osumljene ali obdolžene v kazenskem postopku, razlagati tako, da državam članicam nalagajo obveznost, da v svojem nacionalnem pravu jasno opredelijo razloge in merila za odstopanja od takojšnje identifikacije in priznanja ranljivosti osumljenca v kazenskem postopku ter da mu zagotovijo pravno pomoč ali nujno (začasno) pomoč, pri čemer morajo biti morebitna odstopanja sorazmerna, časovno omejena in ne smejo posegati v načelo poštenega sojenja ter morajo biti v obliki procesne odločbe o odobritvi začasnega odstopanja, v zvezi s katero bi morala imeti zadevna stranka načeloma možnost zahtevati sodni nadzor[?]
Ali je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU in člen 47 Listine o temeljnih pravicah v povezavi s členom 3(2)(a) ter členom 3(3)(a) in (b) Direktive 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti v povezavi s členom 1(2) in uvodno izjavo 27 in v zvezi s členom 8 Direktive (EU) 2016/1919 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2016 o brezplačni pravni pomoči za osumljene in obdolžene osebe v kazenskem postopku ter za zahtevane osebe v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje razlagati tako, da je v primeru, da organ, ki vodi postopek, ne dodeli brezplačne pravne pomoči in da niso navedeni razlogi za nesprejetje odločitve glede dodelitve brezplačne pravne pomoči osebi, za katero se domneva, da je v stanju ranljivosti ali/in da je ranljiva (kot je določeno v [točkah] 7 in 11 Priporočila Komisije z dne 27. novembra 2013 o procesnih jamstvih za ranljive osebe, ki so osumljene ali obdolžene v kazenskem postopku), taka oseba upravičena do učinkovitega pravnega sredstva, in da je treba za tako učinkovito pravno sredstvo šteti institut nacionalnega procesnega prava iz člena 344a zakonika o kazenskem postopku, ki odreja vrnitev zadeve državnemu tožilcu, da:
(a) organ predkazenskega postopka izvede identifikacijo in prizna ranljivost osumljenca v kazenskem postopku;
(b) se osumljencu omogoči, da se pred zaslišanjem posvetuje z zagovornikom;
(c) se izvede zaslišanje osumljenca v prisotnosti zagovornika z avdiovizualnim snemanjem samega zaslišanja;
(d) se lahko zagovornik seznani s spisom postopka ter da ranljiva oseba in odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, ali odvetnik, ki ga imenuje osumljenec, lahko podajo morebitne dokazne predloge[?]
Ali je treba člen 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah v povezavi s členom 6(1) in členom 2 Pogodbe o Evropski uniji ter členom 6(3) Pogodbe o Evropski uniji v povezavi s členom 3 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, kakor je bila naknadno spremenjena s protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjena s Protokolom št. 2., v zvezi z domnevo o ranljivosti, kot je določena v [točki] 7 Priporočila Komisije z dne 27. novembra 2013 o procesnih jamstvih za ranljive osebe, ki so osumljene ali obdolžene v kazenskem postopku, razlagati tako, da zaslišanje osumljenca, ki ga opravi policist ali druga oseba, pooblaščena za izvedbo preiskovalnega dejanja, v okolju psihiatrične bolnišnice, brez upoštevanja stanja negotovosti in v pogojih posebej omejene svobode izražanja in posebne duševne ranljivosti ter brez odvetnika pomeni nečloveško ravnanje in kot tako na splošno diskvalificira tako procesno dejanje zaslišanja kot nasprotno s temeljnimi pravicami Unije[?]
Če je odgovor na vprašanje iz točke 12 pritrdilen, ali je treba določbe iz vprašanja 12 razlagati tako, da nacionalnemu sodišču, ki obravnava zadevo v kazenskem postopku – ki spada na področje uporabe Direktive (EU) 2016/1919 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2016 o brezplačni pravni pomoči za osumljene in obdolžene osebe v kazenskem postopku ter za zahtevane osebe v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje v povezavi s [točko] 7 Priporočila Komisije z dne 27. novembra 2013 o procesnih jamstvih za ranljive osebe, ki so osumljene ali obdolžene v kazenskem postopku, in na področje uporabe Direktive 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti – pa tudi vsem drugim organom kazenskega pregona, ki v zadevi izvajajo procesna dejanja, omogočajo (oziroma jim nalagajo), da ne uporabijo določb nacionalnega prava, ki niso v skladu z Direktivo, vključno zlasti z neuporabo člena 168a zakonika o kazenskem postopku, in da posledično – zaradi izteka roka za prenos – nadomestijo zgoraj navedeno nacionalno določbo z določbami direktive, ki imajo neposredni učinek, tudi v primeru, ko taka oseba po končani preiskavi (ali pregonu) in po tem, ko državni tožilec vloži obtožni akt pri sodišču, imenuje svojega zagovornika[?]
Ali je treba člen 2(1)(b), člen 4(5) in člen 9 v povezavi z uvodnimi izjavami 19, 24 in 27 Direktive (EU) 2016/1919 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2016 o brezplačni pravni pomoči za osumljene in obdolžene osebe v kazenskem postopku ter za zahtevane osebe v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje, v povezavi s členom 3(2)(a), (b) in (c) ter členom 3(3)(b) Direktive 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti v povezavi s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU in načelom učinkovitosti v pravu Unije razlagati tako, da mora državni tožilec, ko deluje v predkazenskem postopku v kazenski zadevi, v celoti spoštovati zahteve iz Direktive 2016/1919, ki imajo neposredni učinek, in tako zagotoviti, da je osumljencu ali obdolžencu, ki uživa varstvo navedene direktive, v postopku zagotovljeno učinkovito pravno varstvo od prvega od naslednjih datumov:
(a) preden ga zasliši policija ali drug organ kazenskega pregona ali sodni organ;
(b) ko organi pregona ali drugi pristojni organi opravijo preiskovalna dejanja ali dejanja zbiranja dokazov v skladu s členom 3(3)(c) Direktive 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013;
(c) takoj po odvzemu prostosti (s čimer je mišljeno tudi bivanje v psihiatrični bolnišnici), po potrebi pa je državni tožilec dolžan ne upoštevati odredbe nadrejenih tožilcev, če je prepričan, da bi njihova izpolnitev škodovala učinkovitemu varstvu osumljenca, za katerega se domneva, da je ranljiv ali v stanju ranljivosti, vključno z njegovo pravico do poštenega sojenja ali katero koli drugo pravico, ki mu je priznana z Direktivo 2016/1919 v povezavi z Direktivo 2013/48/EU[?]
Če je odgovor na vprašanje iz točke 14 pritrdilen, ali je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, ki določa načelo učinkovitega pravnega varstva, v povezavi s členom 2 PEU v povezavi z načelom spoštovanja pravne države, kot je bilo razlagano v sodni praksi Sodišča (glej sodbo z dne 27. maja 2019 v zadevi C-508/18), ter načelo neodvisnosti sodstva iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU in člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, kakor je razlagano v sodni praksi Sodišča (glej sodbo z dne 27. februarja 2018, Associação Sindical dos Juízes Portugueses, C-64/16, EU:C:2018:117), razlagati tako, da ta načela glede na možnost generalnega državnega tožilca ali nadrejenih državnih tožilstev, da dajejo zavezujoča navodila podrejenim državnim tožilcem, na podlagi katerih ti ne smejo upoštevati določb prava Unije, ki se neposredno uporabljajo, ali s katerimi se ovira uporaba teh določb, nasprotujejo nacionalni ureditvi, iz katere izhaja, da je državno tožilstvo neposredno podrejeno organu izvršilne oblasti, to je ministru za pravosodje, in nasprotujejo tudi nacionalnim določbam, ki omejujejo neodvisnost tožilca pri uporabi prava Unije, zlasti:
a) členu 1(2), členu 3(1), točki 1 in 3, členu 7, od (1) do (6) in (8), ter členu 13(1) in (2) ustawa z dnia 28 stycznia 2016 roku Prawo o prokuraturze (zakon z dne 28. januarja 2016 o državnem tožilstvu), iz katerih izhaja, da lahko minister za pravosodje, ki je obenem generalni državni tožilec in vodilni organ državnega tožilstva, državnim tožilcem nižjega ranga daje tudi zavezujoča navodila, ki se nanašajo na omejevanje ali oviranje neposredne uporabe prava Unije[?]
____________
1 Ime te zadeve je izmišljeno. Ne ustreza resničnemu imenu nobene od strank v postopku.
1 UL 2017, L 91, str. 40.
1 UL 2013, L 294, str. 1.
1 UL 2013, C 378, str. 8.