Zadeva T‑762/20
Sinopec Chongqing SVW Chemical Co. Ltd in drugi
proti
Evropski komisiji
Sodba Splošnega sodišča (deveti razširjeni senat) z dne 21. februarja 2024
„Damping – Uvoz nekaterih polivinil alkoholov s poreklom iz Kitajske – Dokončna protidampinška dajatev – Izvedbena uredba (EU) 2020/1336 – Izračun normalne vrednosti – Znatno izkrivljanje v državi izvoznici – Člen 2(6a) Uredbe (EU) 2016/1036 – Pravo STO – Načelo skladne razlage – Prilagoditve – Nevračljiv DDV – Funkcije, podobne funkcijam zastopnika, ki dela na podlagi provizije – Poštena primerjava izvozne cene in normalne vrednosti – Dokazno breme – Člen 2(10)(b) in (i) Uredbe 2016/1036 – Nesodelovanje – Dostopna dejstva – Člen 18 Uredbe 2016/1036 – Dvojna uporaba – Kaznovalna uporaba – Različni proizvodni postopki – Nelojalno nižanje prodajnih cen – Segmenti trga – Metoda kontrolne številke izdelka – Člen 3(2) in (3) Uredbe 2016/1036 – Pravica do obrambe – Zaupna obravnava – Člena 19 in 20 Uredbe 2016/1036“
1. Pravo Evropske unije – Razlaga – Metode – Razlaga glede na mednarodne sporazume, ki jih je sklenila Unija – Razlaga Uredbe 2016/1036 glede na Protidampinški sporazum h GATT iz leta 1994 – Upoštevanje razlage, ki jo je sprejel organ za reševanje sporov – Razlaga contra legem sekundarne zakonodaje Unije – Nedopustnost
(člen 216(2) PDEU; Sporazum o izvajanju člena VI Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (protidampinški sporazum iz leta 1994); Uredba Evropskega parlamenta in Sveta 2016/1036, člen 2(6a) in (7))
(Glej točke od 20 do 22, od 28 do 33 in od 39 do 49.)
2. Mednarodni sporazumi – Sporazum o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije – GATT 1994 – Nemožnost sklicevanja na sporazume STO za izpodbijanje zakonitosti akta Unije – Izjeme – Akt Unije, ki je namenjen zagotavljanju njihovega izvajanja ali se nanje izrecno in natančno sklicuje – Neobstoj
(člen 216(2) PDEU; Sporazum o izvajanju člena VI Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (protidampinški sporazum iz leta 1994); Uredba Evropskega parlamenta in Sveta 2016/1036, člen 2(6a))
(Glej točke 23, 24 in 38.)
3. Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Stopnja dampinga – Primerjava med normalno vrednostjo in izvozno ceno – Prilagoditve – Upoštevanje provizij, plačanih za prodaje – Funkcije trgovca, ki so podobne funkcijam zastopnika, ki dela na podlagi provizij – Distributer, ki s proizvajalcem tvori gospodarski subjekt – Izključitev – Določitev obstoja gospodarskega subjekta – Dejavniki, ki jih je treba upoštevati
(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta 2016/1036, člen 2(10)(i))
(Glej točke od 60 do 64.)
4. Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Stopnja dampinga – Primerjava med normalno vrednostjo in izvozno ceno – Prilagoditve – Pogoji – Dokazno breme
(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta 2016/1036, člen 2(10)(i))
(Glej točke od 65 do 112, od 126 do 138, 147 in od 279 do 281.)
5. Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Stopnja dampinga – Primerjava med normalno vrednostjo in izvozno ceno – Prilagoditve – Upoštevanje nevračljivega davka na dodano vrednost, ki vpliva na izvozno ceno – Ponovna vzpostavitev simetrije med izvozno ceno in normalno vrednost s prilagoditvijo te vrednosti
(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta 2016/1036, člen 2(6a) in (10)(k))
(Glej točke 145 in od 153 do 158.)
6. Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Potek preiskave – Uporaba dostopnih dejstev v primeru, da podjetje zavrne sodelovanje – Obveznost institucij, da dokažejo uporabo najboljših možnih podatkov – Neobstoj – Diskrecijska pravica institucij – Sodni nadzor – Meje
(Sporazum o izvajanju člena VI Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (protidampinški sporazum iz leta 1994), člen 6.8 in Priloga II; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta 2016/1036, člena 3 ter 18(5) in (6))
(Glej točke od 181 do 207.)
7. Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Potek preiskave – Uporaba dostopnih dejstev v primeru, da podjetje zavrne sodelovanje – Določitev normalne vrednosti – Normalna vrednost, ki domnevno ni nižja od najvišje normalne vrednosti drugih proizvajalcev izvoznikov – Domneva, ki se opira na nesodelovanje podjetja – Nedopustnost
(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta 2016/1036, člen 18)
(Glej točke od 211 do 220.)
8. Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Škoda – Dejavniki, ki jih je treba upoštevati – Učinek dampinškega uvoza na cene podobnih izdelkov na trgu Unije – Izračun stopnje nelojalnega nižanja prodajnih cen – Metoda za izračun – Diskrecijska pravica Komisije – Obveznost Komisije, da upošteva segmente trga zadevnega izdelka – Neobstoj, razen v izjemnih okoliščinah
(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta 2016/1036, člena 1(4) ter 3(2) in (3))
(Glej točke od 249 do 258, 261, 262, od 267 do 269 in 273.)
9. Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Škoda – Dejavniki, ki jih je treba upoštevati – Učinek dampinškega uvoza na cene podobnih izdelkov na trgu Unije – Izračun stopnje nelojalnega nižanja prodajnih cen – Metoda za izračun – Obveznost Komisije, da upošteva vso prodajo podobnih izdelkov vzorčenih proizvajalcev Unije – Neobstoj
(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta 2016/1036, člen 3(2) in (3))
(Glej točke 288 in od 292 do 297.)
10. Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Preiskava – Spoštovanje pravice do obrambe – Obveznost institucij, da zadevnim podjetjem zagotovijo informacije in spoštujejo zaupnost informacij z usklajevanjem teh obveznosti – Odločitev Komisije, da zavrne prošnjo za dostop zadevnega podjetja do zaupnih informacij – Neobstoj napačne uporabe prava s strani Komisije – Podjetje, ki te odločitve o zavrnitvi ni predložilo pooblaščencu za zaslišanje – Okoliščina, ki potrjuje ugotovitev, da Komisija ni napačno uporabila prava
(Sporazum o izvajanju člena VI Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (protidampinški sporazum iz leta 1994), člen 6.5; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta 2016/1036, členi 6(7), 19 in 20)
(Glej točke od 308 do 315 in od 321 do 330.)
11. Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Potek preiskave – Obveznost Komisije, da zagotovi razkritje zadevnim strankam – Obseg – Pravica do obrambe – Kršitev – Pogoji – Možnost zadevnega podjetja, da bolje zagotovi svojo obrambo, če ni postopkovne nepravilnosti
(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta 2016/1036, člena 19 in 20)
(Glej točke od 331 do 335.)
Povzetek
Na podlagi tožbe, ki so jo vložili subjekti kitajske skupine Sinopec, je Splošno sodišče razglasilo ničnost Izvedbene uredbe Evropske komisije 2020/1336 o uvedbi dokončnih protidampinških dajatev na uvoz nekaterih polivinil alkoholov (v nadaljevanju: PVA) s poreklom iz Ljudske republike Kitajske.(1) Ob tej priložnosti je sodišče v okviru poštene primerjave med izvozno ceno in normalno vrednostjo pojasnilo obseg dokaznega bremena, ki ga nosi Komisija pri uporabi prilagoditve izvozne cene navzdol, ker družba za prodajo, povezana s proizvajalcem, izvaja funkcije, podobne funkcijam zastopnika, ki dela na podlagi provizij. Odločilo je tudi o vprašanju, ali lahko Komisija v primeru, v katerem svoje ugotovitve opre na dostopna dejstva, potem ko ugotovi, da družba ne sodeluje, uporabi domnevo, v skladu s katero normalna vrednost izdelkov, ki jih prodaja ta družba, ustreza najvišji normalni vrednosti izmed normalnih vrednosti drugih proizvajalcev izvoznikov.
V obravnavanem primeru je Komisija, ki je prejela pritožbo družbe Kuraray Europe GmbH, glavnega proizvajalca PVA v Evropski uniji, uvedla protidampinško preiskavo, ob koncu katere je sprejela izpodbijano uredbo.
V tem okviru so subjekti skupine Sinopec, in sicer družbi Sinopec Chongqing SVW Chemical Co. Ltd (v nadaljevanju: Sinopec Chongqing) in Sinopec Great Wall Energy & Chemical (Ningxia) Co. Ltd (v nadaljevanju: Sinopec Ningxia), kitajski podjetji, ki proizvajata PVA, ter družba Central‑China Company, Sinopec Chemical Commercial Holding Co. Ltd (v nadaljevanju: Sinopec Central‑China), kitajsko podjetje, povezano s prej navedenima družbama, ki zlasti v Evropsko unijo izvaža izdelke, ki jih proizvajata prvonavedeni družbi, ker so menili, da so zaradi protidampinških dajatev, ki jih je uvedla Komisija, oškodovani, pri Splošnem sodišču vložili tožbo za razglasitev ničnosti Izvedbene uredbe 2020/1336 v delu, ki se nanaša nanje.(2)
Presoja Splošnega sodišča
Tožeče stranke so v podporo tožbi najprej trdile, da je Komisijina uporaba člena 2(6a) Uredbe 2016/1036(3) za določitev normalne vrednosti izdelkov, ki jih proizvajajo, v nasprotju z obveznostmi, ki izhajajo iz prava Svetovne trgovinske organizacije (STO). Ta določba vzpostavlja poseben režim, ki določa pravila za določitev normalne vrednosti v primeru izvoza iz držav, za katere je dokazano, da na njihovem domačem trgu obstajajo znatna izkrivljanja, kot so opredeljena v tej določbi.
V zvezi s tem je Splošno sodišče pojasnilo, da Komisiji te določbe ni bilo treba razlagati v skladu s pravili STO. Tudi če je treba akte Unije razlagati, kolikor je mogoče, z vidika mednarodnega prava, zlasti kadar je njihov cilj izvajanje mednarodnega sporazuma, ki ga je sklenila Unija, dejstvo ostaja, da člena 2(6a) osnovne uredbe ni mogoče šteti za določbo, katere namen je izvajanje posebnih obveznosti iz sporazumov, sklenjenih v okviru STO, saj pravo STO ne vsebuje posebnih pravil za izračun normalne vrednosti v položajih, na katere se nanaša zadevna določba.
Dalje, Splošno sodišče je v zvezi s primerjavo med izvozno ceno in normalno vrednostjo zadevnih izdelkov ugotovilo, da je Komisija napačno uporabila prilagoditev izvozne cene navzdol na podlagi člena 2(10)(i) osnovne uredbe. Komisija je namreč storila napako pri presoji s tem, da je menila, da tožeče stranke kljub obstoju skupnega nadzora ne tvorijo enotnega gospodarskega subjekta, ker po mnenju Komisije družba Sinopec Central‑China, družba za prodajo, povezana z drugima tožečima strankama, ne deluje kot notranji oddelek za prodajo, temveč opravlja bolj funkcije, podobne funkcijam zastopnika, ki dela na podlagi provizij.
V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da kadar instituciji Unije menita, da je treba izvozno ceno prilagoditi navzdol, ker družba za prodajo, povezana s proizvajalcem, opravlja funkcije, podobne funkcijam zastopnika, ki dela na podlagi provizij, morata ti instituciji predložiti vsaj skladne indice, da je ta pogoj izpolnjen.
Tako je morala Komisija predložiti dovolj skladnih indicev, s katerimi je bilo mogoče dokazati, da kljub obstoju skupnega nadzora družba Sinopec Central‑China opravlja funkcije, podobne funkcijam zastopnika, ki dela na podlagi provizij, in ne deluje kot notranji oddelek za prodajo. Vendar Komisiji ni uspelo zadostiti dokaznemu bremenu, saj so bili predloženi indici ali neustrezni ali brez dokazne vrednosti glede funkcij, ki jih je opravljala družba Sinopec Central-China.
Glede izračuna normalne vrednosti izdelkov, ki jih prodaja družba Sinopec Ningxia, je Splošno sodišče poleg tega ugotovilo, da je Komisija napačno uporabila pravo s tem, da je uporabila domnevo, v skladu s katero ta vrednost ustreza najvišji normalni vrednosti izmed normalnih vrednosti drugih proizvajalcev izvoznikov.
V obravnavanem primeru je Komisija, ker ji tožeče stranke niso predložile potrebnih podatkov o družbi Sinopec Ningxia, normalno vrednost izdelkov, ki jih prodaja ta družba, izračunala na podlagi dostopnih dejstev v smislu člena 18 osnovne uredbe. Tako je primerjala podatke, ki jih je imela na voljo. Vendar, čeprav ji ni treba pojasniti, zakaj so bila uporabljena dostopna dejstva najboljša možna, ker taka obveznost ne izhaja ne iz člena 18 osnovne uredbe ne iz sodne prakse, mora vseeno pojasniti, zakaj so uporabljeni podatki ustrezni.
Čeprav je tako Komisija zaradi razlik med proizvodnimi postopki, ki ju uporabljata družbi Sinopec Ningxia in Sinopec Chongqing, upravičeno kot ustrezne podatke zavrnila podatke o zadnjenavedeni družbi in uporabila podatke o drugih proizvajalcih izvoznikih, je morala utemeljiti svojo odločitev, da za vsako vrsto izdelka, ki jo prodaja družba Sinopec Ningxia, upošteva najvišjo normalno vrednost izmed normalnih vrednosti drugih proizvajalcev izvoznikov. Ta odločitev se namreč ne more opirati na domnevo, ki temelji na preprosti ugotovitvi nesodelovanja tožečih strank, saj Komisija ni upravičena kaznovati proizvajalca izvoznika zaradi njegovega nesodelovanja.
Poleg tega uporaba domneve, tudi take, ki jo je težko ovreči, ostaja sprejemljiva, če obstaja med drugim možnost predložitve nasprotnega dokaza. Vendar je v obravnavanem primeru zadevno domnevo mogoče ovreči le, če tožeče stranke Komisiji predložijo informacije, katerih nepredložitev je pravzaprav dejavnik, zaradi katerega je Komisija uporabila dostopna dejstva v smislu člena 18 osnovne uredbe.
Nazadnje, Splošno sodišče je presodilo, da Komisija ni kršila pravice tožečih strank do obrambe s tem, da jim ni razkrila informacij o prodanih količinah in prodajnih cenah industrije Unije ter o stopnjah nelojalnega nižanja prodajnih cen in ciljnih cenah, saj so bile te informacije zaupne.
Ta neobstoj napake je potrjen s tem, da tožeče stranke, ko so prejele elektronsko sporočilo Komisije, v katerem je bila zavrnjena njihova zahteva za dostop do zgoraj navedenih informacij, tega vprašanja niso postavile pooblaščencu za zaslišanje, čeprav bi to lahko storile.(4) Tako so se strinjale z odločitvijo Komisije, ki izhaja iz uravnoteženja ciljev, ki ju uresničuje osnovna uredba, in sicer zainteresiranim stranem omogočiti, da učinkovito branijo svoje interese, in ohraniti zaupnost informacij, zbranih med preiskavo.(5)