SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 8. maja 2012(*)
„Damping – Uvoz etanolaminov s poreklom iz Združenih držav – Dokončna protidampinška dajatev – Iztek protidampinških ukrepov – Pregled – Verjetnost nadaljevanja ali ponovnega pojava dampinga – Člen 11(2) Uredbe (ES) št. 1225/2009“
V zadevi T‑158/10,
The Dow Chemical Company s sedežem v Midlandu, Michigan (Združene države), ki so jo sprva zastopali J.‑F. Bellis, R. Luff in V. Hahn, nato J.‑F. Bellis in R. Luff, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga zastopajo J.‑P. Hix, R. Szostak in B. Driessen, zastopniki, skupaj z G. Berrischem, odvetnikom, in N. Chesaitesom, barrister,
tožena stranka,
ob intervenciji
Evropske komisije, ki sta jo sprva zastopala H. van Vliet in M. França, nato M. França in A. Stobiecka‑Kuik, zastopniki,
intervenientka,
katere predmet je predlog za razglasitev delne ničnosti Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 54/2010 z dne 19. januarja 2010 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz etanolaminov s poreklom iz Združenih držav Amerike (UL L 17, str. 1)
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi N. J. Forwood, predsednik, F. Dehousse (poročevalec) in J. Schwarcz, sodnika,
sodna tajnica: J. Weychert, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 20. septembra 2011
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Svet Evropske unije je 1. februarja 1994 sprejel Uredbo (ES) št. 229/94 o uvedbi dokončnih protidampinških dajatev na uvoz etanolaminov s poreklom iz Združenih držav Amerike v Skupnost in o dokončnem pobiranju začasnih dajatev (UL L 28, str. 40).
2 Svet je 20. julija 2000 po pregledu v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 384/96 z dne 22. decembra 1995 o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 10, str. 45), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 1225/2009 z dne 30. novembra 2009 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL L 343, str. 51, popravek v UL 2010, L 7, str. 22, v nadaljevanju: temeljna uredba)), in predvsem na podlagi člena 11(2) in (3) temeljne uredbe sprejel Uredbo Sveta (ES) št. 1603/2000 o uvedbi dokončnih protidampinških dajatev za uvoz etanolaminov po poreklu iz Združenih držav Amerike (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 34, str. 3). Protidampinška dajatev na uvoz tožeče stranke, The Dow Chemical Company, je znašala 69,40 EUR na tono.
3 Svet je 23. oktobra 2006 po pregledu v skladu s členom 11(2) in (3) Uredbe št. 384/96 sprejel Uredbo (ES) št. 1583/2006 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz etanolaminov s poreklom iz Združenih držav Amerike (UL L 294, str. 2). Uredba št. 1583/2006 je veljala dve leti. Določala je protidampinško dajatev na uvoz tožeče stranke v višini 59,25 EUR na tono.
4 V Uradnem listu Evropske unije (UL C 71, str. 13) je bilo 18. marca 2008 objavljeno obvestilo o bližnjem izteku nekaterih protidampinških ukrepov.
5 Proizvajalci, ki proizvajajo več kot 50 % vseh etanolaminov v Evropski uniji, so 25. julija 2008 vložili predlog za pregled veljavnih protidampinških ukrepov na podlagi člena 11(2) Uredbe št. 384/96.
6 Komisija Evropskih skupnosti je 25. oktobra 2008 v Uradnem listu Evropske unije objavila obvestilo o začetku pregleda protidampinških ukrepov, ki se uporabljajo za uvoz etanolaminov s poreklom iz Združenih držav Amerike (UL C 270, str. 26).
7 Komisija je 22. oktobra 2009 tožeči stranki poslala dokument o splošnem razkritju in dokument o posebnem razkritju. Komisija je v teh dokumentih med drugim razkrila, da tožeča stranka v obdobju preiskave v zvezi s pregledom (v nadaljevanju: OPP), to je od 1. oktobra 2007 do 30. septembra 2008, ni uvažala po dampinških cenah. Komisija je navedla tudi, da je stopnja dampinga drugega ameriškega proizvajalca, družbe Ineos Oxide LLC (v nadaljevanju: družba Ineos), ki je sodelovala v protidampinškem postopku, 11,9 %. Komisija je določila enako stopnjo dampinga za ameriške proizvajalce, ki niso sodelovali v protidampinškem postopku. Ugotovila je verjetnost, da se bo škoda ponovila.
8 Tožeča stranka je 6. novembra 2009 predložila del stališč v zvezi z dokumentoma o razkritju, ki ju je prejela od Komisije.
9 Svet je 19. januarja 2010 sprejel Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 54/2010 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz etanolaminov s poreklom iz Združenih držav Amerike (UL L 17, str. 7, v nadaljevanju: izpodbijana uredba). Izpodbijana uredba je veljala dve leti. Določa protidampinško dajatev na uvoz tožeče stranke v višini 59,25 EUR na tono. Svet poudarja verjetnost, da se škoda ponovi, če bi se protidampinški ukrepi razveljavili (uvodna izjava 91 izpodbijane uredbe). Svet v utemeljitev svojih stališč navaja zlasti nadaljevanje dampinga v OPP, neizkoriščeno zmogljivost ameriških proizvajalcev, naložitev protidampinških dajatev na zadevni proizvod na Kitajskem, povpraševanje po zadevnem izdelku v Združenih državah in na izvoznih trgih te države, prehod s proizvodnje monoetilenglikola na proizvodnjo etanolaminov in dejstvo, da imajo družbe, ki niso sodelovale v postopku, še vedno interes, da ostanejo na trgu Unije in okrepijo svoj izvoz ter povečajo svoje izvozne dejavnosti (uvodna izjava 81 izpodbijane uredbe).
Postopek in predlogi strank
10 Tožeča stranka je 9. aprila 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
11 Komisija je 21. maja 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog, naj se ji dovoli intervencija v podporo predlogom Sveta. S sklepom z dne 23. avgusta 2010 je predsednik prvega senata Splošnega sodišča to intervencijo dovolil.
12 Ker se je sestava senatov Splošnega sodišča spremenila in je bil sodnik poročevalec premeščen v drugi senat, je bila ta zadeva dodeljena temu senatu.
13 Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Splošno sodišče (drugi senat) odločilo, da začne ustni postopek, in v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika Splošnega sodišča pozvalo Svet, naj odgovori na nekatera pisna vprašanja. Svet je na ta vprašanja odgovoril z aktom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 15. julija 2011.
14 Stranki sta na obravnavi 20. septembra 2011 podali ustne navedbe in odgovorili na vprašanja Splošnega sodišča.
15 Svet je na obravnavi navedel, da želi predložiti popravke pisnih odgovorov, ki jih je vložil v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 15. julija 2011. Svet je bil pozvan, naj te pisne popravke predloži, kar je storil v za to določenem roku. Tožeča stranka je bila pozvana, naj predloži stališča v zvezi s popravki, ki jih je vložil Svet, kar je storila v za to določenem roku.
16 Ustni postopek je bil končan 31. oktobra 2011.
17 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– razglasi ničnost izpodbijane uredbe v delu, ki se nanaša nanjo;
– Svetu naloži plačilo stroškov.
18 Svet in Komisija Splošnemu sodišču predlagata, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
19 Tožba tožeče stranke je osnovana na enem tožbenem razlogu, s katerim se zatrjuje kršitev člena 11(2) temeljne uredbe. Ta tožbeni razlog je razdeljen na sedem delov, ki se nanašajo na očitne napake pri ugotovitvi in presoji dejanskega stanja. Prvi del je povezan z ugotovitvijo dampinga v OPP. Drugi se nanaša na povečanje dampinga po OPP. Tretji del je v zvezi z neizkoriščeno zmogljivostjo za proizvodnjo etanolamina v Združenih državah. Četrti del se nanaša na preusmeritev trgovine, ki je posledica uvedbe protidampinških ukrepov na Kitajskem. Peti del je povezan z razvojem povpraševanja v Združenih državah in na drugih trgih. Šesti del se nanaša na prehod s proizvodnje monoetilenglikola na proizvodnjo etanolaminov. Sedmi del pa je povezan z razmerjem med cenami v Združenih državah in v Uniji.
20 Splošno sodišče meni, da je treba odločiti o prvem in tretjem delu vprašanja.
21 Prvič, spomniti je treba, da imajo institucije Unije na področju skupne trgovinske politike in predvsem na področju ukrepov trgovinske zaščite zaradi zapletenosti gospodarskih, političnih in pravnih razmer, ki jih morajo preučiti, široko diskrecijsko pravico (sodbi Sodišča z dne 27. septembra 2007 v zadevi Ikea Wholesale, C‑351/04, ZOdl., str. I‑7723, točka 40, in z dne 11. februarja 2010 v zadevi Hoesch Metals and Alloys, C‑373/08, ZOdl., str. I‑951, točka 61). V tem kontekstu je treba šteti, da preučitev verjetnosti, da se bosta damping in škoda nadaljevala ali ponovila, zajema presojo zapletenih gospodarskih vprašanj in da mora biti sodni nadzor take presoje omejen na preveritev, ali so bila spoštovana postopkovna pravila, ali je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje, ki se upošteva pri izpodbijani izbiri, ali ne gre za očitno napako pri presoji tega dejanskega stanja in ali ne gre za zlorabo pooblastil (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 20. junija 2001 v zadevi Euroalliages proti Komisiji, T‑188/99, Recueil, str. II‑1757, točki 45 in 46).
22 Drugič, v skladu s členom 11(2), prvi pododstavek, temeljne uredbe protidampinški ukrep preneha veljati pet let po uvedbi ali pet let od datuma končanja zadnjega pregleda, pri katerem sta se obravnavala tako damping kot škoda, „razen če je v tem pregledu določeno, da bo po izteku ukrepov verjetno prišlo do nadaljevanja ali do ponovnega pojava dampinga in škode“. Iz tega besedila je najprej razvidno, da je prenehanje veljavnosti ukrepa po petih letih pravilo, njegova ohranitev veljavnosti pa izjema. Dalje, ohranitev ukrepa je odvisna od presoje, kakšne bi bile posledice prenehanja tega ukrepa, torej od napovedi na podlagi predpostavk v zvezi s prihodnjim razvojem razmer na zadevnem trgu. Nazadnje je iz te določbe razvidno, da zgolj možnost, da se damping in škoda nadaljujeta ali ponovita, ne zadostuje za utemeljitev ohranitve ukrepa, saj se za to zahteva, da pristojni organi na podlagi preiskave potrdijo verjetnost, da se bosta damping in škoda nadaljevala ali ponovila (zgoraj v točki 21 navedena sodba Euroalliages proti Komisiji, točke 41, 42 in 57, in sodba Splošnega sodišča z dne 8. julija 2003 v zadevi Euroalliages in drugi proti Komisiji, T‑132/01, Recueil, str. II‑2359, točka 37).
Prvi del tožbenega razloga: ugotovitev dampinga v OPP
Trditve strank
23 Tožeča stranka se sklicuje na uvodno izjavo 80 izpodbijane uredbe in navaja, da je bil obstoj dampinga 11,9 % uradno ugotovljen le pri eni družbi, in sicer družbi Ineos. Uvoz te družbe, ki naj bi bila povezana z enim od pritožnikov, pa naj bi predstavljal majhen delež uvoza etanolaminov iz Združenih držav. Velika večina tega uvoza, in sicer več kot 85 %, naj bi bil uvoz tožeče stranke. Stopnja dampinga tožeče stranke naj bi bila –7 % (kar pomeni, da dampinga ni). Ugotovitev dampinga družbe Ineos naj torej ne bi bila reprezentativna.
24 Dalje, institucije naj bi stopnjo dampinga družbe Ineos očitale tudi tretjemu ameriškemu proizvajalcu, ki naj bi bil zelo obroben in naj ne bi sodeloval pri preiskavi. Vendar naj nič ne bi omogočalo ugotovitve – v nasprotju s trditvami Sveta v uvodni izjavi 116 izpodbijane uredbe – da bi moral ta proizvajalec nujno prodajati pod ceno, če bi moral ponovno izvažati v Unijo.
25 Vsekakor naj bi bila tehtana povprečna stopnja dampinga na nacionalni ravni na uvoz etanolamina iz Združenih držav v OPP –4,5 % (kar pomeni, da dampinga ni). Tožeča stranka se v zvezi s tem sklicuje na zadevo, v kateri naj bi Komisija pri utemeljevanju svojih stališč uporabila tehtano povprečno stopnjo dampinga na nacionalni ravni. Tožeča stranka pojasnjuje, da ne trdi, da je treba uporabiti člen 9(3) temeljne uredbe ob upoštevanju člena 11(2) te uredbe. To zadevo naj bi navedla zato, da bi pojasnila, da damping enega ali dveh izvoznikov ne pretehta nad dejstvom, da na nacionalni ravni ni dampinga. Tožeča stranka poudarja tudi, da je Svet v dopisih, poslanih Splošnemu sodišču, priznal, da bi morale institucije pri pregledu opraviti analizo glede zadevne države izvoznice. To pomeni, da bi bilo treba damping presojati glede na uvoz iz Združenih držav v celoti. V obravnavani zadevi naj bi Svet priznal, da institucije niso ugotovile, da je šlo dejansko pri vsem izvozu iz Združenih držav za damping. Dalje naj bi Svet menil, da je ugotovitev, da se damping nadaljuje, mogoče utemeljiti tudi z obstojem dejanskega ali očitanega dampinga izvoznikov, ki pokrivajo manj kot 10 % zadevnega uvoza. Vendar naj bi bil Svet v protislovju sam s seboj, ker naj bi institucije med postopkom zagovarjale stališče, da pregled ukrepov, ki se iztekajo, ni preiskava uvoza enega samega izvoznika. Nazadnje naj bilo v poročilu pritožbenega organa Svetovne trgovinske organizacije (STO), na katerega se je v dopisih skliceval Svet, potrjeno, da bi morale institucije stopnjo dampinga presoditi glede na „vsak proizvod“. V obravnavani zadevi naj bi bila ta stopnja dampinga negativna.
26 Svet navaja, da v ugotovitvi iz uvodne izjave 80 izpodbijane uredbe ni nobene napake. Iz podrobnih ugotovitev v zvezi z dampingom v uvodni izjavi 23 izpodbijane uredbe naj bi bilo razvidno, da institucije niso napačno ugotovile stopnje dejanskega dampinga dveh ameriških proizvajalcev. Svet v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da ugotovitev dampinga družbe Ineos ni reprezentativna, podrobneje navaja, da institucije niso dolžne dokazati dampinga za vsakega izvoznika posebej, saj stopenj dampinga in ustreznih protidampinških dajatev pri tovrstnem pregledu ni mogoče spremeniti. Pomembno naj bi bilo namreč opredeliti, ali se pri izvozu iz zadevne države izvoza še vedno izvaja damping. Ta pristop naj bi potrjeval pritožbeni organ STO. S tega vidika naj bi bila trditev tožeče stranke, da navedeno poročilo potrjuje, da bi morale institucije stopnjo dampinga presoditi glede na „vsak proizvod“, napačna. Ugotovitve pritožbenega organa STO naj bi se nanašale na člen 9.2 Sporazuma o izvajanju člena VI splošnega sporazuma o carinah in trgovini iz leta 1994 (GATT) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 189), ki je v Prilogi 1 A k Sporazumu o ustanovitvi STO (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 82), ki se uporablja za prvotne preiskave, ne pa na člen 11.3 navedenega sporazuma. Nazadnje, tožeča stranka naj s svojo trditvijo ne bi upoštevala stopnje dampinga, ki bi jo bilo treba pripisati tretjemu ameriškemu proizvajalcu, ki ga tožeča stranka navaja v svojih dopisih.
27 Svet glede tretjega ameriškega proizvajalca, ki ga tožeča stranka navaja v dopisih, napotuje na uvodno izjavo 29 izpodbijane uredbe in meni, da navedeni proizvajalec v bistvu ni zelo obroben.
28 Svet v zvezi z dejstvom, ki ga navaja tožeča stranka, namreč, da je stopnja dampinga za uvoz zadevnih proizvodov iz Združenih držav –4,5 %, trdi, da institucije niso ugotovile, da je pri vsem uvozu iz Združenih držav dejansko šlo za damping, kot navaja tožeča stranka. Svet poleg tega trdi, da institucije niso zavezane ugotavljati dampinga za vsakega izvoznika posebej niti izračunavati stopnje dampinga na nacionalni ravni. Zadeva, na katero se v dopisih sklicuje tožeča stranka, naj se ne bi upoštevala, saj se nanaša na preiskavo na podlagi člena 5 temeljne uredbe. Ureditev končanja tovrstne preiskave, določena v členu 9(3) temeljne uredbe, naj se ne bi uporabljala za preiskavo v zvezi s pregledom na podlagi člena 11(2) te uredbe.
Presoja Splošnega sodišča
29 Najprej je treba poudariti, da izpodbijana uredba vsebuje oddelek C, naslovljen „Verjetnost nadaljevanja ali ponovnega pojava dampinga“. Svet v uvodni izjavi 17 izpodbijane uredbe navaja, da „se je preučilo, ali damping ?…? obstaja“.
30 Svet je v uvodni izjavi 23 izpodbijane uredbe navedel, da je primerjava med tehtano povprečno normalno vrednostjo in tehtano povprečno izvozno ceno „pokazala damping“. V zvezi s tem je Svet ugotovil, da je bila stopnja dampinga tožeče stranke 0 % (dejanska izračunana stopnja je bila –7 %) in da je bila stopnja dampinga družbe Ineos 11,9 %. Zadnjenavedena stopnja dampinga je bila ugotovljena tudi za druge izvoznike, ki niso sodelovali v protidampinškem postopku.
31 Svet je v uvodni izjavi 24 izpodbijane uredbe navedel, da je bila po analizi „obstoja dampinga“ preučena verjetnost „nadaljevanja dampinga“.
32 Svet je v uvodni izjavi 25 izpodbijane uredbe v okviru analize stopnje dampinga v primeru ukinitve ukrepov navedel, da „?č?e bi se izvozne cene znižale sorazmerno z ravnjo protidampinških dajatev, bi stopnje dampinga, ugotovljene v OPP, znašale 12 % za ?Ineos? in nesodelujoče stranke (v skladu s členom 18 temeljne uredbe), medtem ko še vedno ne bi bil ugotovljen damping za ?tožečo stranko?“.
33 Preizkus, ki ga je opravil Svet, je pokazal verjetnost „nadaljevanja dampinga“ (uvodna izjava 51).
34 Svet je v uvodni izjavi 74 izpodbijane uredbe v okviru analize položaja industrije Skupnosti poudaril, da se je „damping ?…? v OPP nadaljeval ?…?“.
35 Svet je v uvodni izjavi 80 izpodbijane uredbe v okviru analize verjetnosti ponovitve škode navedel, „da je bilo med OPP ugotovljeno nadaljevanje dampinga za dva ameriška proizvajalca izvoznika“.
36 Nazadnje je Svet je uvodnih izjavah 113 in 114 izpodbijane uredbe ugotovil, da je „?p?reiskava ?…? pokazala, da obstaja verjetnost nadaljevanja dampinga (vključno z verjetnim povečanjem obsega dampinškega uvoza), in tudi verjetnost ponovitve škode“, in da „?t?udi če se upošteva, da eden izmed dveh sodelujočih proizvajalcev izvoznikov izdelka ni uvažal po dampinških cenah, in predvideva, da tudi v prihodnosti njegov del uvoza iz Združenih držav ne bo dampinški, so izpolnjeni pogoji za nadaljevanje uporabe dajatev na podlagi člena 11(2) osnovne uredbe“.
37 Iz teh navedb je razvidno, da se je Svet, zato da bi dokazal nujnost ohranitve protidampinških ukrepov, skliceval izključno na verjetnost nadaljevanja dampinga. Ni se skliceval na verjetnost ponovitve dampinga. Poleg tega se je, zato da bi dokazal verjetnost nadaljevanja dampinga, skliceval predvsem na dejstvo, da se je v OPP damping nadaljeval. Nazadnje, ugotovitev Sveta, da se je damping v OPP nadaljeval, temelji na dejstvu, da sta dva proizvajalca izvoznika prodajala pod ceno. Svet ni navedel, da je tožeča stranka še naprej prodajala pod ceno niti da bi se damping lahko ponovil. Iz tega posredno, vendar nujno izhaja, da je Svet dokazal povezavo med dampingom dveh proizvajalcev izvoznikov v OPP in verjetnostjo, da se damping nadaljuje, če bi bilo treba ukrepe razveljaviti.
38 Tožeča stranka v bistvu meni, da Svet ne more zanemariti dejstva, da v OPP ni prodajala pod ceno.
39 Prvič, poudariti je treba, da se je Svet v obravnavani zadevi skliceval na verjetnost nadaljevanja dampinga z ugotovitvijo med drugim, da se je damping v OPP nadaljeval.
40 Drugič, izraz „damping“, kot ga vsebuje člen 11(2) temeljne uredbe, ni opredeljen. Vendar je treba ob upoštevanju sistematike temeljne uredbe in dejstva, da ni nasprotnih navedb, šteti, da ima izraz „damping“, ki ga vsebuje člen 11(2) temeljne uredbe, enak pomen kot izraz „damping“, opredeljen v členu 1 navedene uredbe, ki se nanaša na „načela“.
41 Tretjič, damping se v smislu člena 1 temeljne uredbe, zlasti njegovih odstavkov 1 in 2, nanaša na izdelek, ki je sproščen v prosti promet v Evropski uniji. Kadar se navedeni izdelek torej prodaja pod ceno in povzroča škodo, lahko institucije, če so izpolnjeni še drugi pogoji, naložijo protidampinške ukrepe.
42 Četrtič, spomniti je treba, da se protidampinški postopki načeloma nanašajo na ves uvoz neke kategorije proizvodov iz tretje države, in ne na uvoz proizvodov, ki jih proizvajajo točno določena podjetja (sodba Sodišča z dne 7. decembra 1993 v zadevi Rima Eletrometalurgia proti Svetu, C‑216/91, Recueil, str. I‑6303, točka 17). Poleg tega se na podlagi člena 9(5) temeljne uredbe protidampinška dajatev v ustreznih zneskih uvede v vsakem primeru in brez razlikovanja za ves uvoz proizvoda.
43 Petič, poudariti je treba, da lahko institucije v okviru člena 11(2) temeljne uredbe veljavne ukrepe bodisi ohranijo bodisi pustijo, da se iztečejo. Navedenih ukrepov ne morejo spremeniti zato, da bi se upoštevalo, da nekatera podjetja ne prodajajo pod ceno.
44 Iz zgoraj navedenega je razvidno, da pojem nadaljevanja dampinga, ki ga vsebuje člen 11(2) temeljne uredbe, zajema damping, ki se nanaša na zadevni proizvod s poreklom iz tretjih držav, in ne le damping, ki ga izvajajo nekatera podjetja, kot je v svojih dopisih priznal Svet.
45 V obravnavani zadevi je na eni strani iz predloženih dokazov razvidno, da je večina uvoza iz Združenih držav v OPP izvedla tožeča stranka, in sicer več kot 85 %, čemur Svet ne ugovarja. Na drugi strani institucije ne bi mogle ugotoviti, da se je damping v zvezi z zadevnim proizvodom s poreklom iz Združenih držav v OPP nadaljeval, če bi pri svoji analizi ustrezno upoštevale uvoz tožeče stranke. V tem primeru bi morale institucije namreč ugotoviti, da je bila večina uvoza iz Združenih držav, in sicer 85 %, izvedena brez dampinga. Na podlagi tega položaja bi se poleg tega moralo ugotoviti, da je tehtana povprečna stopnja dampinga v zvezi s proizvodi s poreklom iz Združenih držav negativna (kar pomeni, da ni dampinga), kot kažejo izračuni tožeče stranke in česar Svet ni ovrgel. V teh okoliščinah Svet ne bi mogel ugotoviti, da se je v OPP damping nadaljeval niti da je verjetno nadaljevanje dampinga. Svet bi bil torej moral dokazati verjetnost, da se bo damping ponovil.
46 Čeprav bi bilo mogoče izraz nadaljevanje dampinga, kot ga vsebuje člen 11(2) temeljne uredbe, razlagati tako, da se v bistvu nanaša na damping, ki ga izvaja vsako podjetje posebej ali nekatera med njimi, je treba vsekakor navesti, da institucije niso mogle ugotoviti, da je tožeča stranka nadaljevala damping, česar niti niso naredile. Dalje, Svet v uvodni izjavi 25 izpodbijane uredbe pojasnjuje, da ob razveljavitvi ukrepov „še vedno ne bi bil ugotovljen damping za ?tožečo stranko?“. V teh okoliščinah bi morale institucije poleg verjetnosti nadaljevanja dampinga (za druga dva proizvajalca izvoznika) v zvezi s tožečo stranko dokazati verjetnost ponovitve dampinga. Vendar izpodbijana uredba ne vsebuje nobenega dokaza v zvezi s tem.
47 Na podlagi zgoraj navedenega je treba šteti, da je Svet storil očitno napako pri presoji, ker je ugotovil, da se je damping v OPP nadaljeval in na podlagi tega sklepal, da je verjetno nadaljevanje dampinga. Torej je treba prvemu delu tožbenega razloga ugoditi in zato razglasiti ničnost izpodbijane uredbe v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko.
Tretji del tožbenega razloga: neizkoriščena zmogljivost za proizvodnjo etanolamina v Združenih državah
Trditve strank
48 Tožeča stranka meni, da trditev Sveta v uvodni izjavi 28 izpodbijane uredbe, da je v Združenih državah na voljo neizkoriščena zmogljivost, ni utemeljena. Šlo naj bi za bistven element, na podlagi katerega naj bi institucije odločile, da je treba protidampinške ukrepe podaljšati za nadaljnji dve leti, kot je navedeno v uvodni izjavi 117 izpodbijane uredbe. Tožeča stranka je med upravnim postopkom poudarila, da je ocena, ki so jo podale institucije (70.000 ton), temeljila na napačnem izračunu, ker naj bi primerjale največjo mogočo proizvodnjo (to je dejansko zmogljivost industrije) s celotno ameriško potrošnjo, namesto s celotno ameriško proizvodnjo. Po pripombah tožeče stranke naj bi institucije navedle, da so spremenile način izračunavanja. Vendar naj bi se Svet v uvodni izjavi 26 izpodbijane uredbe skliceval na podatke, na podlagi katerih je bila prvotno izračunana neizkoriščena zmogljivost. Gospodarsko poročilo, omenjeno v uvodni izjavi 26 izpodbijane uredbe, naj bi dokazovalo, da v Združenih državah ni neizkoriščene proizvodne zmogljivosti, če se proizvodnja primerja z dejansko ameriško proizvodnjo. Ameriška industrija naj bi delovala z maksimalno proizvodno zmogljivostjo. Tožeča stranka dodaja, da Svet v dopisih, ki jih je predložil Sodišču, še naprej zamenjuje neizkoriščeno proizvodno zmogljivost in preveliko ponudbo na ameriškem trgu. Dalje, glede trditve Sveta, da je tožeča stranka delovala z 80 % polne načrtovane zmogljivosti, bi bilo treba upoštevati orkane, ki so v OPP prizadeli državi Louisiana in Teksas (Združene države) in zaradi katerih so bile tovarne zaprte, kot je navedeno v publikaciji, navedeno v izpodbijani uredbi. V teh okoliščinah naj bi se dejanska zmogljivost zmanjšala, stopnja izkoriščenosti proizvodne zmogljivosti pa naj bi bila 98,7 %.
49 Svet navaja, da so institucije dejansko spremenile način izračunavanja neizkoriščene proizvodne zmogljivosti v postopku (in prišle do končnega izračuna 60.000 ton neizkoriščene proizvodne zmogljivosti). Vendar način izračunavanja, ki je uporabljen v izpodbijani uredbi, v nasprotju s tem, kar bi se lahko zdelo na podlagi dopisov tožeče stranke, izhaja iz sprejetja sprememb in ni način, ki je bil po mnenju tožeče stranke prvotno napačen. To naj bi bilo razvidno iz izrazov v uvodni izjavi 26 izpodbijane uredbe in podatkov, ki so bili med postopkom predloženi tožeči stranki. Svet v zvezi s tem podrobneje navaja, da je bila neizkoriščena zmogljivost izračunana z odštetjem količine dejanske proizvodnje od dejanske proizvodne zmogljivosti. Institucije naj bi ocenile, da je stopnja dejanske proizvodne zmogljivosti 90 % skupne načrtovane zmogljivosti. Institucije naj bi se, zato da bi določile dejansko količino proizvodnje, oprle na podatke, po katerih naj bi tožeča stranka delovala z 80 % polne načrtovane zmogljivosti. Po mnenju Sveta naj bi se ta stopnja uporabila tudi za proizvajalce izvoznike, ki niso sodelovali v postopku. Dejstvo, da je Svet v isti uvodni izjavi navedel pomembno razliko med skupno načrtovano zmogljivostjo v Združenih državah in tamkajšnjim povpraševanjem, naj ne bi nikakor dokazovalo, da njegov izračun neizkoriščene proizvodne zmogljivosti temelji na primerjavi teh dveh elementov.
50 Trditvi tožeče stranke, da je ameriška industrija delovala z maksimalno proizvodno zmogljivostjo, nasprotuje dokaz, ki ga je v postopku predložila v zvezi z izkoriščanjem lastne proizvodne zmogljivosti (to je 80 % v OPP). Poleg tega podatki, na katere se tožeča stranka sklicuje v svojih dopisih, ob upoštevanju sobesedila ne utemeljujejo njenih ugotovitev. Še več, dokazi, ki jih je predložila v zvezi z orkani, ki so v OPP prizadeli državi Louisiana in Teksas, naj ne bi bili predloženi v upravnem postopku. Tožeča stranka se torej ne more sklicevati na te dokaze, da bi se na podlagi njih ugotovila očitna napaka institucij pri presoji. Poleg tega trditve tožeče stranke niso utemeljene z dokazi. Iz uvodne izjave 26 izpodbijane uredbe je vsekakor razvidno, da so institucije upoštevale vpliv orkanov, ki so v OPP prizadeli državi Louisiana in Teksas. Tožeča stranka temu ni ugovarjala.
51 Gospodarsko poročilo, ki ga je tožeča stranka navedla v svojih dopisih in ki je omenjeno v uvodni izjavi 26 izpodbijane uredbe, naj bi potrjevalo obstoj morebitne neizkoriščene proizvodne zmogljivosti v Združenih državah. To poročilo naj bi zlasti dokazalo, da obstaja na ameriškem trgu prevelika ponudba. Prevelika ponudba naj bi poleg neizkoriščene proizvodne zmogljivosti potrjevala obstoj neizkoriščene proizvodne zmogljivosti v primerjavi z domačo potrošnjo. Nazadnje Svet poudarja, da se trditev v uvodni izjavi 117 izpodbijane uredbe nanaša na utemeljitev „omejitev“ ohranitve protidampinških ukrepov na dve leti namesto na pet let.
Presoja Splošnega sodišča
52 Svet je v uvodni izjavi 26 izpodbijane uredbe navedel, da je neizkoriščena zmogljivost za proizvodnjo etanolamina v Združenih državah v OPP znašala 60.000 ton.
53 Prvič, poudariti je treba, da je iz uvodne izjave 26 izpodbijane uredbe razvidna neskladnost ustreznih elementov, ki so bili upoštevani pri opredelitvi neizkoriščene proizvodne zmogljivosti v Združenih državah. Medtem ko Svet v navedeni uvodni izjavi navaja, da je bila ta zmogljivost izračunana „na podlagi proizvedenih količin dveh sodelujočih proizvajalcev izvoznikov, dejstva, da so normalne pričakovane stopnje proizvodnje približno 90 % načrtovane dejavnosti, domneve, da dejanski donos proizvodnje nesodelujočih proizvajalcev izvoznikov iz [Združenih državah] ni bil manjši od 80 % načrtovane dejavnosti, in informacij vodilnih strokovnih publikacij“, se dvakrat sklicuje tudi na presojo, ki temelji na domači potrošnji v Združenih državah. Podrobneje, Svet najprej navaja, da je „[v] primerjavi z ocenjeno skupno načrtovano dejavnostjo v [Združenih državah] v višini 732.000 ton […] skupno ocenjeno povpraševanje, vključno z lastno potrošnjo, znašalo 588.000 ton“ in da je bila „[r]azmeroma nizka stopnja izkoriščenosti zmogljivosti […] posledica številnih incidentov“. Nato Svet navaja, da je „[o]bstoj morebitnih neizkoriščenih proizvodnih zmogljivosti v [Združenih državah] med letoma 2007 in 2008, tj. med obdobjem, ki ga zajema OPP, […] potrdila tudi vodilna letna publikacija, ki preučuje trg etanolamina“, in da je „[z]a leto 2007 […] ta publikacija ocenila, da je ponudba na trgu [Združenih držav] prevelika za 65.000 ton“. Vendar pri izračunu stopnje izkoriščenosti proizvodne zmogljivosti, kot Svet v bistvu priznava v svojih dopisih, ni upoštevana domača potrošnja. Svet pa je sicer na obravnavi navedel, da se lahko besedilo uvodne izjave 26 izpodbijane uredbe zdi nejasno.
54 Drugič, iz pisnih odgovorov Sveta na vprašanja Sodišča je razvidno, da je način izračunavanja neizkoriščenih proizvodnih zmogljivosti v Združenih državah vprašljiv ali celo neskladen z dokazi v obravnavani zadevi. Čeprav je Svet najprej potrdil, da je bila dejanska proizvodnja tožeče stranke in družbe Ineos odšteta od dejanske proizvodne zmogljivosti v Združenih državah, je nazadnje pojasnil, da je bila pred izračunom dejanske proizvodne zmogljivosti v Združenih državah dejanska proizvodnja družbe Ineos odšteta od skupne načrtovane zmogljivosti v tej državi. Dalje, čeprav je bila dejanska proizvodnja družbe Ineos odšteta od skupne načrtovane zmogljivosti v Združenih državah, bi po mnenju Sveta morala biti dejanska proizvodnja tožeče stranke in drugih proizvajalcev, ki niso sodelovali pri preiskavi, odšteta od dejanske proizvodne zmogljivosti v Združenih državah. Vendar ni bil predložen noben dokaz, ki bi lahko utemeljil, da se dejanska proizvodnja zadevnih družb pri nekaterih odšteje od skupne načrtovane zmogljivosti v Združenih državah, pri drugih pa od tamkajšnje dejanske proizvodne zmogljivosti.
55 Tretjič, „vodilna letna publikacija, ki preučuje trg etanolamina“ (to je Chemical Economics Handbook Product Review, „Ethanolamines“, SRI Consulting, v nadaljevanju: poročilo SRI), na katero se Svet sklicuje v uvodni izjavi 26 izpodbijane uredbe, nasprotuje obstoju neizkoriščene proizvodne zmogljivosti v Združenih državah v višini 60.000 ton. Ob upoštevanju podatkov iz poročila SRI in načina izračuna dejanske zmogljivosti za proizvodnjo etanolamina v Združenih državah (to je načrtovane zmogljivosti, pomnožene s stopnjo 90 %) je neizkoriščena proizvodna zmogljivost v tej državi novembra 2008 (mesec dni po izteku OPP) znašala 8000 ton, kar tožeča stranka utemeljeno navaja v dveh dopisih, Svet pa ji ne nasprotuje. Tudi če bi pri izračunu dejanske proizvodne zmogljivosti upoštevali stopnjo 95 % – in tudi če bi bila taka nadomestitev mogoča – bi bil rezultat 45.400 ton, kar je več kot polovica v primerjavi s 85.000 tonami, navedenimi v uvodni izjavi 26 izpodbijane uredbe, in kar ustreza izračunu „ob doseganju ambicioznejših stopenj proizvodnje“, to je 95 %, kot je potrdil Svet v svojih dopisih. Dalje, za leto 2007 (pri čemer je OPP zajemalo oktober, november in december 2007) pa je na podlagi podatkov iz poročila SRI mogoče ugotoviti neizkoriščeno proizvodno zmogljivost največ 5650 ton.
56 Četrtič, spomniti je treba, da je v poročilu SRI večkrat navedeno, da je stopnja izkoriščenosti proizvodne zmogljivosti v Združenih državah zelo visoka.
57 Petič, poudariti je treba, da sta na stopnjo proizvodnje v OPP vplivala orkana Gustav in Ike (september 2008), kar je Svet v uvodni izjavi 26 izpodbijane uredbe izrecno priznal. Svet podrobneje navaja, da je bila nizka stopnja izkoriščenosti zmogljivosti posledica številnih incidentov v zadnjih letih, predvsem „vpliva orkanov Gustav in Ike na določene proizvodne obrate oziroma nekatere obrate za predelavo surovin.“ Navaja, da „[k]ar se tiče orkanov Ike in Gustav, sta imela v OPP še vedno določen vpliv, vendar je bil ta vpliv po OPP odpravljen“. Svet nadaljuje, sklicujoč se na strokovno publikacijo, da je „[zaradi vpliva orkanov Gustav in Ike po] ocenah PCI Consulting Group (PCI) v letu 2008 […] izgubljena proizvodnja znašala 39.000 ton“. Vendar iz izpodbijane uredbe, natančneje, iz njene uvodne izjave 26, ni razvidno, da je Svet pri presoji neizkoriščene proizvodne zmogljivosti upošteval ciklične pojave, zlasti vplive orkanov Ike in Gustav. Vendar Svet v dupliki potrjuje, da so „institucije upoštevale vpliv orkanov Gustav in Ike na celotno ameriško proizvodnjo, ko so računale stopnjo neizkoriščene zmogljivosti v Združenih državah, in da so se sklicevale na oceno izgube tamkajšnje proizvodnje v višini 39.000 ton“. Vendar Splošnemu sodišču ni bil predložen noben izčrpen dokaz, na podlagi katerega bi bilo mogoče šteti, da se je količina 39.000 ton, navedena v uvodni izjavi 26 izpodbijane uredbe, dejansko upoštevala pri izračunu neizkoriščene proizvodne zmogljivosti v Združenih državah. Svet je v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča najprej pojasnil, da so institucije pri izračunu upoštevale načrtovano proizvodno zmogljivost (to je 732.000 ton), navedeno v poročilu SRI, pri kateri je bil že upoštevan vpliv orkanov Gustav in Ike. Svet je nato dodal, da njegov odgovor ni bil pravilen in da so se motnje, ki sta jih povzročila orkana Gustav in Ike, upoštevale edino pri podatku iz poročila SRI o dejanski proizvodni zmogljivosti (in ne o načrtovani proizvodni zmogljivosti). Svet je poleg tega v odgovorih na pisna vprašanja Splošnega sodišča pojasnil, da institucije razen podatka o načrtovani proizvodni zmogljivosti niso uporabljale podatkov iz poročila SRI. Ugotovljeno je torej, da Svet ni uporabljal podatkov iz poročila SRI o dejanski proizvodni zmogljivosti. Iz tega je razvidno, da v nasprotju s prvim odgovorom, ki ga je podal Svet in ki ga je nato popravil, na podlagi ničesar ni mogoče šteti, da so institucije uporabljale podatke, v katerih je bil že upoštevan vpliv orkanov Gustav in Ike na proizvodnjo etanolaminov v Združenih državah ali da je bil ta vpliv že upoštevan pri izračunu neizkoriščene proizvodne zmogljivosti v Združenih državah.
58 Šestič, Splošnemu sodišču ni bil predložen noben drug izčrpen dokaz, na podlagi katerega bi bilo mogoče, med drugim, ob upoštevanju zgoraj navedenega neskladja in protislovja utemeljiti 60.000 ton neizkoriščene zmogljivosti za proizvodnjo etanolamina v Združenih državah, ki jo navaja Svet v izpodbijani uredbi.
59 Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba šteti, da so dokazi, ki jih je predložil Svet v utemeljitev 60.000 ton neizkoriščene zmogljivosti za proizvodnjo etanolamina v Združenih državah bodisi neskladni bodisi v nasprotju z ustreznimi elementi, ki jih je treba upoštevati. Iz tega je razvidno, da je Svet v obravnavanem primeru s tem, da je določil stopnjo neizkoriščene zmogljivosti za proizvodnjo etanolamina v Združenih državah na 60.000 ton, storil očitno napako pri presoji. Dodati je treba, da je ta napaka vplivala na splošni zaključek v uvodni izjavi 26 izpodbijane uredbe, saj je Svet na podlagi tega navedel, „da obstaja velika možnost za povečanje izvoza iz [Združenih držav] in prevzem velikega dela trga Unije“.
60 Tretjemu delu tožbenega razloga je zato treba ugoditi in izpodbijano uredbo na podlagi tega v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, razglasiti za nično.
Stroški
61 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Svet s svojimi predlogi ni uspel, zato se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.
62 Institucije, ki so se kot intervenientke udeležile postopka, na podlagi člena 87(4), prvi pododstavek, Poslovnika nosijo svoje stroške. Zato Komisija, ki je intervenirala v podporo Svetu, nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)
razsodilo:
1. Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 54/2010 z dne 19. januarja 2010 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz etanolaminov s poreklom iz Združenih držav Amerike se v delu, v katerem se nanaša na družbo The Dow Chemical Company, razglasi za nično.
2. Svet Evropske unije nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila družba The Dow Chemical Company.
3. Evropska komisija nosi svoje stroške.
Forwood | Dehousse | Schwarcz |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 8. maja 2012.
Podpisi