Language of document : ECLI:EU:T:2022:5

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (deveti senat)

z dne 12. januarja 2022(*)

„Pravo institucij – Okrepljeno sodelovanje v zvezi z ustanovitvijo Evropskega javnega tožilstva – Uredba (EU) 2017/1939 – Imenovanje evropskih tožilcev Evropskega javnega tožilstva – Imenovanje enega od kandidatov, ki jih je predlagala Belgija – Pravila, ki se uporabljajo za imenovanje evropskih tožilcev“

V zadevi T‑647/20,

JeanMichel Verelst, stanujoč v Éghezéeju (Belgija), ki ga zastopa C. Molitor, odvetnik,

tožeča stranka,

proti

Svetu Evropske unije, ki ga zastopajo K. Pleśniak, R. Meyer in K. Kouri, agenti,

tožena stranka,

ob intervenciji

Kraljevine Belgije, ki jo zastopajo C. Pochet, M. Van Regemorter in M. Jacobs, agentke,

intervenientka,

zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti Izvedbenega sklepa Sveta (EU) 2020/1117 z dne 27. julija 2020 o imenovanju evropskih tožilcev Evropskega javnega tožilstva (UL 2020, L 244, str. 18) v delu, v katerem je za evropskega tožilca Evropskega javnega tožilstva imenovan Yves van den Berge in zavrnjena prijava tožeče stranke,

SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat),

v sestavi M. J. Costeira, predsednica, M. Kancheva (poročevalka) in T. Perišin, sodnici,

sodni tajnik: E. Coulon,

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Tožeča stranka, Jean‑Michel Verelst, od leta 2010 opravlja funkcijo namestnika državnega tožilca v Bruslju (Belgija), specializiranega za davčne zadeve. Poleg tega je direktor Organe central pour la saisie et la confiscation (osrednji organ za zasege in zaplembe, v nadaljevanju: OCSC) pri ministère public (belgijsko državno tožilstvo) od 2. januarja 2017, potem ko je bil tam od decembra 2013 namestnik direktorja.

2        Svet Evropske unije je 12. oktobra 2017 sprejel Uredbo (EU) 2017/1939 o izvajanju okrepljenega sodelovanja v zvezi z ustanovitvijo Evropskega javnega tožilstva (UL 2017, L 283, str. 1). S to uredbo je bilo ustanovljeno Evropsko javno tožilstvo kot organ Evropske unije in so bila določena pravila o njegovem delovanju.

3        V uvodni izjavi 40 Uredbe 2017/1939 je navedeno:

„Postopek za imenovanje evropskega glavnega tožilca in evropskih tožilcev bi moral zagotavljati njihovo neodvisnost. Njihova legitimnost bi morala izhajati iz institucij Unije, vključenih v postopek imenovanja.“

4        V uvodni izjavi 41 Uredbe 2017/1939 je navedeno:

„Izbirna komisija bi morala pripraviti ožji seznam kandidatov za mesto evropskega glavnega tožilca. Pooblastilo za določanje pravil delovanja te komisije in za imenovanje njenih članov bi bilo treba prenesti na Svet, na podlagi predloga [Evropske k]omisije. Takšno izvedbeno pooblastilo bi bilo v skladu s posebnimi pooblastili, prenesenimi na Svet na podlagi člena 86 PDEU, in odraža posebno naravo EJT, ki bo še naprej trdno vpeto v nacionalne pravne strukture, obenem pa bo organ Unije. EJT bo ukrepalo v postopkih, kjer bo večina drugih akterjev nacionalnih, na primer sodišča, policija in drugi organi kazenskega pregona, zato ima Svet poseben interes, da je čim bolj udeležen pri postopku imenovanja. Prenos navedenih pooblastil na Svet tudi ustrezno upošteva potencialno občutljivo naravo pristojnosti za odločanje, ki neposredno vplivajo na nacionalne strukture sodišč in tožilstva. […]“

5        V skladu s členom 16(1) Uredbe 2017/1939 mora vsaka država članica, ki sodeluje pri okrepljenem sodelovanju v zvezi z ustanovitvijo Evropskega javnega tožilstva, predlagati tri kandidate za mesto evropskega tožilca med kandidati, ki so aktivni člani državnega tožilstva ali sodstva v zadevni državi članici, katerih neodvisnost je nedvomna in ki imajo potrebne kvalifikacije za imenovanje na visoko tožilsko ali sodniško funkcijo v tej državi članici ter imajo ustrezne praktične izkušnje z nacionalnimi pravnimi sistemi, finančnimi preiskavami in mednarodnim pravosodnim sodelovanjem v kazenskih zadevah.

6        Člen 16(2) Uredbe 2017/1939 določa, da Svet po prejemu utemeljenega mnenja izbirne komisije iz člena 14(3) te uredbe (v nadaljevanju: izbirna komisija) izbere in imenuje enega kandidata na mesto evropskega tožilca za zadevno državo članico, in če izbirna komisija ugotovi, da kandidat ne izpolnjuje pogojev, ki se zahtevajo za opravljanje dolžnosti evropskega tožilca, je njeno mnenje za Svet zavezujoče. V skladu s členom 16(3) Uredbe 2017/1939 Svet z navadno večino izbere in imenuje evropske tožilce za mandat šestih let brez možnosti podaljšanja ter se lahko ob koncu šestletnega obdobja odloči, da mandat podaljša za največ tri leta.

7        V skladu s členom 14(3) Uredbe 2017/1939 Svet določi operativna pravila izbirne komisije in sprejme sklep o imenovanju njenih članov na predlog Evropske komisije.

8        Svet je 13. julija 2018 sprejel Izvedbeni sklep (EU) 2018/1696 o operativnih pravilih izbirne komisije iz člena 14(3) Uredbe (EU) 2017/1939 (UL 2018, L 282, str. 8).

9        Priloga k Izvedbenemu sklepu 2018/1696 je naslovljena „Operativna pravila“ (v nadaljevanju: operativna pravila izbirne komisije). V skladu s točko VI.2 teh pravil, ki se nanaša na postopek za imenovanje evropskih tožilcev, izbirna komisija po prejemu prijav, ki jih predloži država članica, te prijave pregleda glede na zahteve iz člena 16(1) Uredbe 2017/1939 in opravi osebne razgovore s predlaganimi kandidati. Prvi odstavek točke VII.2 teh pravil določa, da „[i]zbirna komisija na podlagi ugotovitev pregleda prijav in razgovorov oblikuje mnenje o usposobljenosti kandidatov za izpolnjevanje nalog evropskega tožilca in izrecno navede, ali posamezen kandidat izpolnjuje pogoje iz člena 16(1) Uredbe […] 2017/1939 ali ne“. V skladu s tretjim odstavkom navedene točke VII.2 „[i]zbirna komisija razvrsti kandidate v skladu z njihovimi kvalifikacijami in izkušnjami“ in v tej razvrstitvi „navede prednostni vrstni red kandidatov, ki pa za Svet ni zavezujoč“.

10      Da bi predlagali tri kandidate za mesto evropskega tožilca na podlagi člena 16(1) Uredbe 2017/1939, so belgijski organi v Moniteur belge z dne 25. januarja 2019 objavili razpis za predložitev prijav, na katerega se je odzvalo šest kandidatov, med katerimi je bila tožeča stranka. S temi kandidati sta 14. marca 2019 opravila razgovor Collège des procureurs généraux (kolegij generalnih državnih tožilcev) in Procureur fédéral de Belgique (zvezni tožilec Belgije). Kolegij generalnih državnih tožilcev je v mnenju z dne 20. marca 2019 v zvezi s prijavo tožeče stranke na mesto evropskega tožilca navedel, da so „[p]retekle in sedanje funkcije [tožeče stranke], zlasti na področju boja proti gospodarskemu, finančnemu in davčnemu kriminalu, ter [njene] izkušnje v okviru vodenja OCSC (evropske – ARO – in mednarodne naloge – CARIN) […] prednosti za opravljanje funkcij evropskega tožilca pri Evropskem javnem tožilstvu“. Vendar je izjavil, da „[tožeča stranka] kolegija ni mogla prepričati[, da ima] dovolj jasno vizijo glede nalog prihodnjega evropskega javnega tožilstva in [evropskega] tožilca [države članice]“. Na koncu je kolegij generalnih državnih tožilcev za tožečo stranko izdal „mnenje s pridržki za mandat evropskega tožilca (na lestvici zelo pozitivno – pozitivno – s pridržki – negativno)“.

11      Ministre de la Justice (belgijsko ministrstvo za pravosodje) je v dopisu z dne 11. aprila 2019 tožečo stranko obvestilo, da je v skladu s členom 16(1) Uredbe 2017/1939 predsedniku izbirne komisije 29. marca 2019 predlagalo tri kandidate za mesto evropskega tožilca, pri čemer je navedlo, da je tožeča stranka med njimi.

12      Izbirna komisija je razgovor s tožečo stranko opravila 24. maja 2019.

13      Izbirna komisija je 20. junija 2019 Svetu poslala utemeljeno mnenje o kandidatih za mesto evropskega tožilca, ki jih je predlagala Kraljevina Belgija.

14      Izbirna komisija je v tem mnenju najprej pojasnila, da na podlagi preučitve življenjepisov in motivacijskih pisem ter razgovorov, opravljenih 23. in 24. maja 2019, meni, da kandidati, ki jih je Kraljevina Belgija predlagala za mesto evropskega tožilca, izpolnjujejo pogoje iz člena 16(1) Uredbe 2017/1939.

15      Dalje, izbirna komisija je navedla, da je navedene kandidate razvrstila po prednostnem vrstnem redu, v katerem je bila tožeča stranka na prvem mestu, medtem ko je bil Yves van den Berge na tretjem.

16      V zvezi s tožečo stranko je izbirna komisija to razvrstitev utemeljila tako:

„Komisija je menila, da je med predlaganimi kandidati [tožeča stranka] najbolj primer[na] za opravljanje funkcije evropskega tožilca v Evropskem javnem tožilstvu. […] [Tožeča stranka] je namestnik državnega tožilca v Bruslju in direktor [OCSC] pri Service public fédéral Justice de Belgique (belgijska javna zvezna služba za pravosodje). Na poklicni poti je pridobil[a] številne izkušnje na področju preiskav in pregona v zvezi z večjimi finančnimi kaznivimi dejanji, vključno s primeri pranja denarja in resnimi primeri davčnih vrtiljakov. Pridobil[a] je tudi dragocene izkušnje na področju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah. [Tožeča stranka] je član[ica] usmerjevalne skupine in kontaktna oseba réseau inter-agences de récupération d’actifs de Camden (medagencijska mreža Camden za izterjavo sredstev, CARIN) ter redno sodeluje v delovnih skupinah [Unije], povezanih z zaplembo nezakonito pridobljenega premoženja. [Tožeča stranka] je pokazal[a] veliko sposobnost za delo v večkulturnem okolju, vključno s sposobnostjo soočiti se s pravnimi sistemi, ki se razlikujejo od [njenega], in dobrim poznavanjem institucionalnega pravnega okvira Unije. […] Poleg tega ima dobre izkušnje z vodenjem.

Na razgovoru je [tožeča stranka] predstavil[a] strateško vizijo vloge in delovanja evropskega tožilca v Evropskem javnem tožilstvu ter dal[a] zelo natančne odgovore na vprašanja, ki jih je postavila komisija. Pokazal[a] je dobro razumevanje Uredbe [2017/1939] in izzivov, na katere bi lahko naletelo Evropsko javno tožilstvo, ter predlagal[a] vzdržne rešitve za reševanje teh izzivov. Komisija je cenila, da je poudaril[a] nujnost, da Evropsko javno tožilstvo spoštuje temeljne in procesne pravice v svojih postopkih. Komisija je posebej cenila [njeno] specializirano znanje in izkušnje na področju zaplemb in izterjave nezakonito pridobljenega premoženja ter [njen] pragmatični pristop k reševanju morebitnih sporov. Komisija je prepričana, da [tožeča stranka] izpolnjuje vse pogoje, da bo učinkovit evropski tožilec.“

17      Vprašanje izbora in imenovanja evropskih tožilcev so preučili svetovalci za pravosodje in notranje zadeve pri Svetu na šestih zaporednih sestankih (v nadaljevanju: sestanki COPEN), ki so bili 9. septembra, 26. novembra in 12. decembra 2019 ter 1., 20. in 22. julija 2020.

18      Predsedstvo Sveta je 18. septembra 2019 Odboru stalnih predstavnikov (Coreper) poslalo dokument z naslovom „Naloge in postopki za izbor evropskih tožilcev“. V točki 8 tega dokumenta je bilo navedeno:

„Pripravljalna tehnična dela bodo opravila pristojna telesa Sveta (Delovna skupina COPEN in/ali svetovalci PNZ glede na posamezen primer). Prijave bodo pregledane na podlagi utemeljenih mnenj, ki jih bo poslala izbirna komisija, ob upoštevanju nezavezujočega prednostnega vrstnega reda, ki ga je pripravila izbirna komisija, ter dejstva, da je ta komisija že skrbno ocenila dosežke in strokovno raven [ter] kvalifikacije kandidatov, uvrščenih na ožji seznam. Po tem pregledu bo pristojni organ Sveta predlagal evropske tožilce in [odboru Coreper] priporočil njihovo imenovanje. V skladu s členom 16[(3) in (4)] Uredbe [2017/1939] Svet z navadno večino sodelujočih držav članic izbere in imenuje evropske tožilce […]“

19      Belgijska delegacija je na sestanku COPEN 26. novembra 2019 navedla [zaupno].(1)

20      Na sestanku COPEN 12. decembra 2019 [zaupno].

21      Kraljevina Belgija je 27. februarja 2020 Svetu predložila pisno utemeljitev v zvezi z [zaupno].

22      V tej pisni utemeljitvi je Kraljevina Belgija [zaupno].

23      Kraljevina Belgija je nato predstavila stališče kolegija generalnih državnih tožilcev in zveznega tožilca:

„[zaupno]“

24      Kraljevina Belgija je poleg tega svoje mnenje, da je treba v obravnavani zadevi upoštevati mnenje kolegija generalnih državnih tožilcev, pojasnila tako:

„[zaupno]“

25      Kraljevina Belgija je pojasnila tudi, da „[zaupno]“.

26      Na koncu pisne utemeljitve je Kraljevina Belgija navedla, da „[zaupno]“.

27      Na sestanku COPEN 1. julija 2020 je predsedstvo Sveta opozorilo, da [zaupno].

28      Zato je bilo vprašanje izbora in imenovanja evropskega tožilca za Kraljevino Belgijo predmet razprave na sestanku „skupine ANTICI“ 13. julija 2020.

29      Odbor Coreper je 24. julija 2020 sprejel osnutek sklepa o imenovanju evropskih tožilcev Evropskega javnega tožilstva.

30      Svet je 27. julija 2020 sprejel Izvedbeni sklep (EU) 2020/1117 o imenovanju evropskih tožilcev Evropskega javnega tožilstva (UL 2020, L 244, str. 18; v nadaljevanju: izpodbijani sklep).

31      V uvodnih izjavah 7 in 8 izpodbijanega sklepa je navedeno:

„(7)      Izbirna komisija je pripravila obrazložena mnenja in vrstni red vseh predlaganih kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 16(1) Uredbe (EU) 2017/1939, ter jih predložila Svetu, ki jih je prejel 29. maja, 20. junija, 11. oktobra, 18. novembra in 10. decembra 2019 ter 16. julija 2020.

(8)      Izbirna komisija je na podlagi četrtega odstavka [točke] VII.2 operativnih pravil izbirne komisije razvrstila kandidate glede na njihove kvalifikacije in izkušnje. V tej razvrstitvi je podan prednostni vrsti red kandidatov izbirne komisije in za Svet ni zavezujoč.“

32      V uvodni izjavi 12 izpodbijanega sklepa je Svet navedel, da je ocenil dosežke posameznih kandidatov ob upoštevanju obrazloženih mnenj, ki jih je predložila izbirna komisija. V uvodni izjavi 13 tega sklepa je Svet pojasnil, da je na podlagi te ocene sledil nezavezujočemu prednostnemu vrstnemu redu, ki ga je izbirna komisija podala za vse kandidate, ki so jih predlagale sodelujoče države članice, razen za tiste, ki so jih predlagale Kraljevina Belgija, Republika Bolgarija in Portugalska republika ter za katere se je oprl na drugačno oceno dosežkov teh kandidatov, ki so jo pripravila ustrezna pripravljalna telesa Sveta.

33      Člen 1 izpodbijanega sklepa določa:

„Za evropske tožilce EJT se kot začasni uslužbenci v razredu AD 13 za neobnovljivo obdobje šestih let od 29. julija 2020 imenujejo:

Yves van den Berge

[…]“

34      Svet je v dopisu z dne 7. oktobra 2020 tožeči stranki – tako kot tudi vsem drugim neizbranim kandidatom – vročil izpodbijani sklep in upoštevne informacije o razlogih, ki podpirajo njegovo odločitev o imenovanju drugega kandidata, v tem primeru Y. van den Bergeja.

35      Svet je tako pojasnil [zaupno].

36      V zvezi s tem je Svet navedel več pojasnil. Tako je navedel [zaupno].

37      Svet je tudi poudaril [zaupno].

38      Poleg tega je Svet navedel [zaupno].

39      V tem dopisu je Svet pojasnil tudi [zaupno].

40      Tožeča stranka je v dopisu z dne 19. oktobra 2020 Svet zaprosila, naj ji pošlje vse dokumente v zvezi s potekom izbirnega postopka, ki se nanašajo nanjo. Svet je v odgovor tožeči stranki 25. novembra 2020 poslal oceno, ki jo je v zvezi z njeno prijavo opravila izbirna komisija, pisno utemeljitev, ki jo je predložila Kraljevina Belgija, da bi Svet odstopil od prednostnega vrstnega reda, ki ga je izbirna komisija določila za kandidate za mesto evropskega tožilca, ki jih je predlagala ta država članica, odlomke zapisnikov sestankov COPEN z dne 26. novembra 2019, 12. decembra 2019 in 1. julija 2020 v delih, ki so se nanašali na izbiro kandidatov, ki jih je predlagala ta država članica, ter dokument Sveta 12175/19 z dne 18. decembra 2019, v katerem so bili opredeljeni notranji postopek, ki se mora uporabiti v Svetu za imenovanje evropskih tožilcev, in še dva dokumenta v zvezi z vključitvijo „skupine ANTICI“ v ta postopek.

 Postopek in predlogi strank

41      Tožeča stranka je 21. oktobra 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

42      Kraljevina Belgija je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 18. januarja 2021 vložila predlog za intervencijo v tem postopku v podporo predlogom Sveta. Predsednica devetega senata Splošnega sodišča je z odločbo z dne 23. februarja 2021 to intervencijo dovolila. Kraljevina Belgija je vložila intervencijsko vlogo, glavni stranki pa sta Splošno sodišče obvestili, da glede te vloge ne bosta predložili stališča v za to določenih rokih.

43      Svet je 26. januarja 2021 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil odgovor na tožbo.

44      Ker je Svet 11. februarja 2021 pri Splošnem sodišču na podlagi člena 66 njegovega poslovnika vložil obrazložen predlog v tej smeri, je to sodišče odločilo, da v javni različici te sodbe izpusti vsebino dopisa Sveta z dne 7. oktobra 2020, priloženega k tožbi, ter dopisa Sveta z dne 25. novembra 2020 in njegovih prilog, priloženih k odgovoru na tožbo.

45      Tožeča stranka in Svet sta repliko in dupliko vložila 12. marca oziroma 19. aprila 2021.

46      Predsednica devetega senata je zaradi smrti sodnika B. Berkeja 1. avgusta 2021 imenovala drugega sodnika za dopolnitev senata.

47      V okviru ukrepov procesnega vodstva, določenih v členu 89 Poslovnika, je Splošno sodišče strankam postavilo pisna vprašanja. Stranke so na ta vprašanja odgovorile v za to določenem roku.

48      Splošno sodišče je na podlagi člena 106(3) Poslovnika odločilo, da bo odločilo brez ustnega dela postopka.

49      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijani sklep razglasi za ničen v delu, v katerem je Y. van den Berge imenovan za evropskega tožilca Evropskega javnega tožilstva od 29. julija 2020;

–        Svetu naloži plačilo stroškov.

50      Svet Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne kot neutemeljeno;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov;

–        podredno, ohrani učinke izpodbijanega sklepa v skladu s členom 264, drugi odstavek, PDEU do takrat, ko bo ta akt nadomeščen z novim, ustrezno sprejetim aktom, vendar ne več kot 24 mesecev od začetka učinkovanja odločbe sodišč Unije, s katero bo pravnomočno odločeno o tej zadevi.

51      Kraljevina Belgija Splošnemu sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

 Pravo

52      Tožeča stranka v utemeljitev tožbe v bistvu navaja tri tožbene razloge. Prvi tožbeni razlog se v bistvu nanaša na kršitev pravil, ki se uporabljajo za imenovanje evropskih tožilcev, zlasti postopkovnih pravil, določenih v členu 14(3) in členu 16, od (1) do (3), Uredbe 2017/1939, ter člena 1 Izvedbenega sklepa 2018/1696, točk VI.2 in VII.2 operativnih pravil izbirne komisije in načela prepovedi diskriminacije. Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve iz člena 296 PDEU, ki je potrjena v členu 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Tretji tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela dobrega upravljanja in dolžnosti skrbnega ravnanja ter na očitno napako pri presoji.

 Prvi tožbeni razlog: kršitev določb, ki urejajo postopek imenovanja evropskih tožilcev Evropskega javnega tožilstva

53      Prvi tožbeni razlog je sestavljen iz dveh delov.

 Prvi del prvega tožbenega razloga

54      Tožeča stranka s prvim delom prvega tožbenega razloga v bistvu trdi, da je Svet kršil določbe, ki urejajo postopek sprejetja izpodbijanega sklepa, s tem, da je dosežke treh kandidatov, ki jih je predlagala Kraljevina Belgija, primerjal na podlagi mnenja kolegija generalnih državnih tožilcev in zveznega tožilca te države članice, in ne na podlagi mnenja izbirne komisije.

55      Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da iz člena 16 Uredbe 2017/1939 izhaja, da Svet izbere in imenuje enega od treh kandidatov, ki jih predlaga vsaka od držav članic, ki sodelujejo v Evropskem javnem tožilstvu, potem ko prejme utemeljeno mnenje izbirne komisije. Iz tega naj bi izhajalo, da mora izbira Sveta glede enega od treh zadevnih kandidatov nujno temeljiti na mnenju izbirne komisije. Po mnenju tožeče stranke Svet mnenja izbirne komisije tako ne more nadomestiti z mnenjem zadevne države članice ali pristojnega nacionalnega organa, katerih vloga naj bi bila omejena na to, da predlagata tri kandidate, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 16(1) Uredbe 2017/1939.

56      To razlago člena 16 Uredbe 2017/1939 naj bi potrdil sam Svet v internem dokumentu 12175/19 z dne 18. septembra 2019, v katerem je določen postopek, ki ga je treba v Svetu uporabiti za imenovanje evropskih tožilcev, in ki je priložen k odgovoru na tožbo.

57      Po mnenju tožeče stranke pa je iz uvodne izjave 13 izpodbijanega sklepa ter dopisa Sveta z dne 7. oktobra 2020 in dokazov, ki jih je Svet predložil v prilogi k odgovoru na tožbo, razvidno, da je Svet pri imenovanju kandidata, ki ga je predlagala Kraljevina Belgija, na mesto evropskega tožilca v nasprotju s členom 16 Uredbe 2017/1939 zavrnil primerjavo dosežkov kandidatov, ki jih je predlagala ta država članica, kot jo je opravila izbirna komisija v utemeljenem mnenju, in upošteval drugo primerjavo dosežkov, ki ni določena v Uredbi 2017/1939 in so jo opravila nepooblaščena telesa, saj je upošteval mnenje kolegija generalnih državnih tožilcev in zveznega tožilca Belgije.

58      Svet in Kraljevina Belgija izpodbijata trditve tožeče stranke.

59      V uvodu je treba ugotoviti, da tožeča stranka ne zanika resničnosti poteka postopka, ki je pripeljal do sprejetja izpodbijanega sklepa, kot je opisan v točkah od 10 do 30 zgoraj.

60      Poudariti je treba tudi, da tožeča stranka ni podala ugovora nezakonitosti niti zoper člen 16 ali člen 14 Uredbe 2017/1939 niti zoper operativna pravila izbirne komisije, temveč trdi, da je Svet v obravnavani zadevi te določbe kršil.

61      V zvezi s tem je treba glede določb, ki urejajo postopek, ki je pripeljal do sprejetja izpodbijanega sklepa, spomniti, da v skladu s členom 16(2) Uredbe 2017/1939 Svet izbere in imenuje na mesto evropskega tožilca za zadevno državo članico enega od treh kandidatov, ki jih predlaga ta država članica, potem ko prejme utemeljeno mnenje izbirne komisije. Na podlagi iste določbe je mnenje izbirne komisije, če ugotovi, da kandidat ne izpolnjuje pogojev, ki se zahtevajo za opravljanje dolžnosti evropskega tožilca, za Svet zavezujoče.

62      Spomniti je treba tudi, da v skladu s členom 16(3) Uredbe 2017/1939 „Svet z navadno večino izbere in imenuje evropske tožilce za mandat šestih let brez možnosti podaljšanja […]“.

63      Natančen obseg naloge, zaupane izbirni komisiji, je določen v operativnih pravilih izbirne komisije.

64      V skladu s točko VI.2 operativnih pravil izbirne komisije tako ta pregleda prijave predlaganih kandidatov glede na zahteve iz člena 16(1) Uredbe 2017/1939 in opravi osebne razgovore s temi kandidati. Na podlagi prvega odstavka točke VII.2 teh pravil izbirna komisija na podlagi ugotovitev pregleda prijav in razgovorov oblikuje utemeljeno mnenje o usposobljenosti kandidatov za izpolnjevanje nalog evropskega tožilca in izrecno navede, ali posamezen kandidat izpolnjuje pogoje iz člena 16(1) Uredbe 2017/1939 ali ne. V skladu z drugim odstavkom točke VII.2 operativnih pravil izbirne komisije ta komisija, „[č]e predlagani kandidati ne izpolnjujejo [navedenih] pogojev […][,] prek svojega sekretariata od zadevne države članice zahteva, naj predlaga ustrezno število novih kandidatov“. Nazadnje, na podlagi tretjega odstavka točke VII.2 teh operativnih pravil izbirna komisija razvrsti kandidate v skladu z njihovimi kvalifikacijami in izkušnjami ter v tej razvrstitvi navede prednostni vrstni red kandidatov, ki za Svet ni zavezujoč.

65      Iz teh določb izhaja, da ima izbirna komisija v postopku imenovanja evropskih tožilcev, kot pravilno poudarja Svet, dve različni nalogi. Prva naloga je sestava utemeljenega mnenja o usposobljenosti kandidatov za izpolnjevanje nalog evropskega tožilca, pri čemer izrecno navede, ali kandidat izpolnjuje pogoje iz člena 16(1) Uredbe 2017/1939 ali ne. To mnenje, ki se izda po tem, ko izbirna komisija pregleda prijave in opravi osebne razgovore s kandidati, je za Svet zavezujoče, kadar je v njem ugotovljeno, da kandidat ne izpolnjuje pogojev za izpolnjevanje nalog evropskega tožilca. V takem primeru izbirna komisija zadevno državo članico pozove, naj predlaga novega kandidata. Svet, ki lahko na podlagi člena 16(2) Uredbe 2017/1939 izbere in na mesto evropskega tožilca imenuje enega od treh kandidatov, ki jih je predlagala zadevna država članica, šele ko prejme utemeljeno mnenje izbirne komisije o usposobljenosti navedenih kandidatov za opravljanje te funkcije, bo torej lahko sprejel odločitev o tem šele, ko bodo trije kandidati, ki jih je predlagala zadevna država članica, dobili pozitivno utemeljeno mnenje izbirne komisije. Iz tega sledi, da je prva naloga navedene komisije zagotoviti, da bo Svet lahko izbiral med tremi kandidati, ki glede na njihovo usposobljenost izpolnjujejo pogoje za opravljanje nalog evropskega tožilca.

66      Druga naloga izbirne komisije je razvrstiti kandidate, ki jih je predlagala zadevna država članica, na podlagi njihove usposobljenosti in izkušenj, to je primerjati dosežke navedenih kandidatov, pri čemer določi prednostni vrstni red. Kot je bilo navedeno v točki 64 zgoraj, tretji odstavek točke VII.2 operativnih pravil izbirne komisije izrecno določa, da ta razvrstitev za Svet ni zavezujoča. Iz tega sledi, da je druga naloga izbirne komisije, da samo zaradi svetovanja opravi primerjavo dosežkov treh kandidatov, ki jih je predlagala zadevna država članica in ki izpolnjujejo pogoje za opravljanje nalog evropskega tožilca, to je primerjavo, na katero bo Svet glede na okoliščine primera lahko oprl odločitev o imenovanju enega od teh kandidatov na mesto evropskega tožilca.

67      V obravnavani zadevi je iz mnenja izbirne komisije z dne 20. junija 2020 o treh kandidatih, ki jih je Kraljevina Belgija predlagala za mesto evropskega tožilca, katerega vsebina je predstavljena v točkah od 14 do 16 zgoraj, razvidno, da je ta komisija po pregledu prijav in razgovorih s temi kandidati menila, da navedeni kandidati izpolnjujejo pogoje za opravljanje nalog evropskega tožilca, določene v členu 16(1) Uredbe 2017/1939. Iz tega mnenja je razvidno tudi, da je izbirna komisija kandidate razvrstila po prednostnem vrstnem redu, v skladu s katerim je bila tožeča stranka razvrščena na prvo mesto, Y. van den Berge pa na tretje, ter da je ta prednostni vrstni red temeljil na primerjavi usposobljenosti in izkušenj navedenih kandidatov.

68      Poleg tega je iz zapisnikov različnih sestankov COPEN (glej točke 19, 20 in 27 zgoraj) razvidno, da je delegacija Kraljevine Belgije v fazi pregleda prijav za mesta evropskega tožilca navedla [zaupno].

69      Poleg tega iz uvodne izjave 13 izpodbijanega sklepa (glej točko 32 zgoraj) in dopisa Sveta z dne 7. oktobra 2020 (glej točke od 34 do 36 zgoraj) izhaja, da Svet pri imenovanju evropskega tožilca za Kraljevino Belgijo svoje odločitve ni oprl na razvrstitev, ki jo je določila izbirna komisija, ampak „na drugo primerjavo dosežkov“. Iz teh istih elementov izhaja, da je bila v okviru te primerjave posebna pozornost namenjena okoliščini, da [zaupno].

70      Ugotoviti je treba, da čeprav je izbirna komisija po razvrstitvi na podlagi usposobljenosti in izkušenj treh kandidatov za mesto evropskega tožilca, ki jih je predlagala Kraljevina Belgija, dejansko menila, da je tožeča stranka najprimernejši kandidat za opravljanje zadevnih nalog, je Svet izpodbijani sklep oprl na drugo primerjavo dosežkov, pri kateri je imelo odločilno vlogo mnenje kolegija generalnih državnih tožilcev, ki so mu ga poslali belgijski organi.

71      Vendar je treba po eni strani spomniti, da v skladu s tretjim odstavkom točke VII.2 operativnih pravil izbirne komisije razvrstitev, ki jo ta pripravi na podlagi usposobljenosti in izkušenj treh kandidatov, ki jih predlaga zadevna država članica, za Svet ni zavezujoča (glej točko 63 zgoraj).

72      Po drugi strani je treba poudariti, da niti člen 16(2) in (3) Uredbe 2017/1939 niti operativna pravila izbirne komisije ne nasprotujejo temu, da Svet pri izbiri med tremi kandidati, ki jih je predlagala država članica, v okviru izvajanja pristojnosti, ki mu je podeljena z navedenim členom 16(2) in (3), upošteva informacije, ki bi mu jih predložile vlade držav članic, zastopane v tej instituciji, eventualno zadevna država članica sama.

73      Iz tega sledi, da tožeča stranka napačno trdi, da je bil izpodbijani sklep sprejet v nasprotju s postopkovnimi pravili, ki urejajo njegovo sprejetje, ter zlasti v nasprotju s členoma 14 in 16 Uredbe 2017/1939 in točkama VI.2 in VII.2 operativnih pravil izbirne komisije.

74      Zato je treba prvi del prvega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

 Drugi del prvega tožbenega razloga

75      Tožeča stranka z drugim delom prvega tožbenega razloga trdi, da je Svet kršil načelo prepovedi diskriminacije s tem, da je odločitev o imenovanju evropskih tožilcev za Kraljevino Belgijo, Republiko Bolgarijo in Portugalsko republiko oprl na primerjavo dosežkov, ki jo je opravilo telo, ki za to ni pooblaščeno, hkrati pa isto odločitev o imenovanju za druge države članice, ki sodelujejo v Evropskem javnem tožilstvu, oprl na mnenje izbirne komisije v skladu z Uredbo 2017/1939.

76      V zvezi s tem je treba spomniti, da je splošno načelo prepovedi diskriminacije ali enakega obravnavanja kršeno le takrat, kadar se primerljivi položaji obravnavajo različno in se različni položaji obravnavajo enako, razen če tako obravnavanje ni objektivno utemeljeno (glej sodbi z dne 5. decembra 2013, Solvay/Komisija, C‑455/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:796, točka 77 in navedena sodna praksa, in z dne 16. junija 2021, Krajowa Izba Gospodarcza Chłodnictwa i Klimatyzacji/Komisija, T‑126/19, EU:T:2021:360, točka 47 in navedena sodna praksa).

77      V obravnavani zadevi pa v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, iz okoliščine, da Svet ni upošteval razvrstitve, ki jo je izbirna komisija določila za imenovanje evropskih tožilcev za Kraljevino Belgijo, Republiko Bolgarijo in Portugalsko republiko, ne izhaja, da je v tem primeru svojo odločitev o tem oprl na primerjavo dosežkov, ki jo je opravilo za to nepooblaščeno telo.

78      Spomniti je namreč treba, da iz določb Uredbe 2017/1939 in operativnih pravil izbirne komisije izhaja, da razvrstitev kandidatov, ki jih je predlagala država članica, sodelujoča v Evropskem javnem tožilstvu, ki jo določi ta komisija, za Svet ni zavezujoča in da ta lahko upošteva informacije, ki jih predložijo države članice, zastopane v tej instituciji, v okviru primerjave dosežkov navedenih kandidatov, ki jo mora in fine opraviti (glej točki 71 in 72 zgoraj).

79      Zato, kot trdi Svet, okoliščina, da je uporaba postopkovnih pravil, določenih v Uredbi 2017/1939, v nekaterih primerih pripeljala do tega, da je Svet upošteval razvrstitev, ki jo je določila izbirna komisija, v drugih primerih pa do tega, da se je oddaljil od te razvrstitve in svojo odločitev oprl na drugo primerjavo dosežkov, ne more biti dokaz, da so bili nekateri kandidati obravnavani diskriminatorno.

80      Torej je treba drugi del prvega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen in posledično zavrniti prvi tožbeni razlog v celoti.

 Drugi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve

81      Tožeča stranka trdi, da izpodbijani sklep, kot je bil objavljen v Uradnem listu, ni obrazložen v zvezi z razlogi, iz katerih se je Svet odločil odstopiti od prednostnega vrstnega reda, ki ga je določila izbirna komisija, in se opreti na drugo primerjavo dosežkov, ki so jo opravila pripravljalna telesa Sveta.

82      Po mnenju tožeče stranke dopis Sveta z dne 7. oktobra 2020 ne more omiliti te neobrazložitve. Po eni strani naj bi šlo namreč za obrazložitev, ki je bila poslana naknadno in je torej ni bilo v izpodbijanem sklepu, kot je bil objavljen v Uradnem listu. Razlogi za sklep, katerih cilj je prav določiti podlago tega sklepa in utemeljiti izbiro, ki jo je Svet opravil s sprejetjem tega sklepa, pa bi morali obstajati in biti opredeljeni ob sprejetju tega sklepa.

83      Po drugi strani naj razlogi, navedeni v tem dopisu, ne bi bili upoštevni, ker naj bi bili v nasprotju s sistemom ocenjevanja prijav na mesto evropskega tožilca, vzpostavljenim z Uredbo 2017/1939. Tožeča stranka se pri tem sklicuje na okoliščino, da je Svet izbiro kandidata, ki je bil imenovan za evropskega tožilca za Kraljevino Belgijo, utemeljil s tem, da [zaupno]. Tožeča stranka se v zvezi s tem sklicuje tudi na okoliščino, da je Svet svojo izbiro utemeljil s tem, da [zaupno]. Po mnenju tožeče stranke s tema okoliščinama ni bilo mogoče utemeljiti tega, da je Svet dal prednost mnenju nacionalnega organa pred mnenjem pristojnega telesa Unije, in sicer izbirne komisije. Poleg tega tožeča stranka meni, da z merilom, povezanim z [zaupno], ni mogoče utemeljiti prednosti, dane prijavi imenovanega kandidata pred prijavo tožeče stranke.

84      Svet in Kraljevina Belgija trditve tožeče stranke izpodbijata.

85      Najprej je treba spomniti, da je obveznost obrazložitve, določena v členu 296 PDEU in členu 41(2)(c) Listine o temeljnih pravicah, odvisna od narave zadevnega akta in okoliščin, v katerih je bil sprejet. Obrazložitev mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, tako da se lahko po eni strani zadevne osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa, zato da lahko zaščitijo svoje pravice in preverijo, ali je odločba utemeljena, in da lahko po drugi strani sodišče Unije opravi nadzor zakonitosti (glej v tem smislu sodbo z dne 11. junija 2020, Komisija/Di Bernardo, C‑114/19 P, EU:C:2020:457, točka 29 in navedena sodna praksa).

86      Iz tega sledi, da mora biti obrazložitev zadevni osebi načeloma sporočena hkrati z odločbo, ki posega v njen položaj, in da neobstoja obrazložitve ni mogoče popraviti s tem, da zadevna oseba za razloge za to odločbo izve v postopku pred sodiščem Unije (sodbe z dne 28. februarja 2008, Neirinck/Komisija, C‑17/07 P, EU:C:2008:134, točka 50; glej tudi sodbo z dne 11. junija 2020, Komisija/Di Bernardo, C‑114/19 P, EU:C:2020:457, točka 51 in navedena sodna praksa).

87      V obravnavani zadevi je treba poudariti, da je Svet z izpodbijanim sklepom izbral in imenoval na mesto evropskega tožilca enega od treh kandidatov, ki jih je predlagala vsaka od držav članic, ki sodelujejo v okrepljenem sodelovanju v zvezi z ustanovitvijo Evropskega javnega tožilstva.

88      Po eni strani pa je treba ugotoviti, da takega sklepa o imenovanju ni mogoče šteti za splošen akt, ker se ne nanaša na skupine oseb, ki so določene splošno in abstraktno, in ker se vsi posamezniki Unije, za katere je pristojno Evropsko javno tožilstvo, prav tako ne morejo šteti za tako skupino oseb, na katero bi se nanašal sklep o imenovanju. Okoliščina, da je bil izpodbijani sklep objavljen v Uradnem listu, poleg tega ne more spremeniti njegove pravne narave (glej sklep z dne 8. julija 2021, Mendes de Almeida/Svet, T‑75/21, neobjavljen, v pritožbenem postopku, EU:T:2021:424, točka 51 in navedena sodna praksa).

89      Po drugi strani je treba poudariti, da je sklep o imenovanju nekaterih kandidatov, ki so jih predlagale države članice, ki sodelujejo v okrepljenem sodelovanju v zvezi z ustanovitvijo Evropskega javnega tožilstva, na mesto evropskega tožilca neločljivo povezan z implicitno zavrnitvijo, da se na to mesto imenujejo drugi kandidati, ki so jih predlagale te države članice (glej sklep z dne 8. julija 2021, Mendes de Almeida/Svet, T‑75/21, neobjavljen, v pritožbenem postopku, EU:T:2021:424, točka 52 in navedena sodna praksa).

90      Iz tega sledi, da je treba izpodbijani sklep obravnavati kot sklop posamičnih aktov, ki posegajo v položaj oseb, ki niso njihovi naslovniki, in sicer kandidatov, ki so jih predlagale države članice, ki sodelujejo v Evropskem javnem tožilstvu, in ki jih Svet ni imenoval za evropske tožilce (glej sklep z dne 8. julija 2021, Mendes de Almeida/Svet, T‑75/21, neobjavljen, v pritožbenem postopku, EU:T:2021:424, točka 53 in navedena sodna praksa).

91      Zato je treba ugotoviti, da je morala biti ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točkah 85 in 86 zgoraj, obrazložitev izpodbijanega sklepa v delu, ki se je nanašal na implicitno zavrnitev prijave tožeče stranke na mesto evropskega tožilca za Kraljevino Belgijo, načeloma tej stranki sporočena hkrati z izpodbijanim sklepom.

92      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je edina obrazložitev v izpodbijanem sklepu, kot je bil objavljen v Uradnem listu, v njegovi uvodni izjavi 13. V tej uvodni izjavi je namreč navedeno, da „[k]ar zadeva kandidate, imenovane s strani Belgije, Bolgarije in Portugalske, Svet na podlagi drugačne ocene dosežkov navedenih kandidatov, ki so jo pripravila ustrezna pripravljalna telesa Sveta, ni upošteval nezavezujočega prednostnega vrstnega reda, ki ga je podala izbirna komisija“.

93      Tožeča stranka trdi, da na podlagi te obrazložitve ni mogla razumeti razlogov, iz katerih se je Svet odločil odstopiti od prednostnega vrstnega reda, ki ga je določila izbirna komisija, ki jo je predlagala kot najprimernejšega kandidata za opravljanje nalog evropskega tožilca med kandidati, ki jih je predlagala Kraljevina Belgija. Po mnenju tožeče stranke je moral Svet namreč glede na vsebino mnenja izbirne komisije utemeljiti, zakaj se je odločil odstopiti od tega prednostnega vrstnega reda.

94      V zvezi s tem je treba spomniti, da v obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, ker je treba to, ali so z obrazložitvijo akta izpolnjene zahteve iz člena 296 PDEU, presojati ne le glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegov kontekst in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (glej sodbo z dne 6. septembra 2006, Portugalska/Komisija, C‑88/03, EU:C:2006:511, točka 88 in navedena sodna praksa).

95      Kot je bilo ugotovljeno v točki 66 zgoraj, iz tretjega odstavka točke VII.2 operativnih pravil izbirne komisije izhaja, da razvrstitev, ki jo je ta določila v zvezi s tremi kandidati za mesto evropskega tožilca, ki jih je predlagala Kraljevina Belgija, na podlagi njihove usposobljenosti in izkušenj, za Svet ni zavezujoča. Ta je torej lahko prosto bodisi sprejel navedeno razvrstitev bodisi svojo odločitev oprl na drugo primerjavo dosežkov kandidatov.

96      Zato tožeča stranka napačno trdi, da bi ji obrazložitev izpodbijanega sklepa morala omogočiti razumeti, zakaj se je Svet odločil, da ne bo upošteval prednostnega vrstnega reda, ki ga je določila izbirna komisija.

97      Vseeno je treba poudariti, da v nasprotju s tem, kar trdi Svet, obrazložitev izpodbijanega sklepa v uvodni izjavi 13 tega sklepa sama po sebi niti tožeči stranki niti Splošnemu sodišču ne omogoča, da bi razumela, zakaj je Svet menil, da je prijava kandidata, ki je bil imenovan na mesto evropskega tožilca za Kraljevino Belgijo, boljša od prijave tožeče stranke.

98      S trditvijo Sveta, da je tožeča stranka lahko razumela, zakaj je bila prijavi imenovanega kandidata dana prednost pred njeno prijavo, saj je prejela mnenje kolegija generalnih državnih tožilcev in mnenje izbirne komisije, če sta se ta dokumenta nanašala nanjo, ni mogoče podvomiti o tej ugotovitvi, ker izpodbijani sklep ne vsebuje nobene navedbe o tem, da je Svet ta sklep oprl na informacije, ki jih je Kraljevina Belgija predložila v zvezi z mnenjem kolegija generalnih državnih tožilcev in zveznega tožilca o najprimernejšem kandidatu za opravljanje nalog evropskega tožilca.

99      Vendar je treba ugotoviti, da je Svet v dopisu z dne 7. oktobra 2020, katerega vsebina je predstavljena v točkah od 34 do 36 zgoraj, dovolj podrobno predstavil razloge, iz katerih je menil, da je imenovani kandidat primernejši za opravljanje nalog evropskega tožilca kot druga dva kandidata.

100    Zato, čeprav bi bilo želeno, da bi bili dodatni razlogi za zavrnitev prijave tožeče stranke tej sporočeni hkrati z objavo izpodbijanega sklepa v Uradnem listu, je treba ugotoviti, da se je tožeča stranka z navedenimi razlogi lahko seznanila v dopisu Sveta z dne 7. oktobra 2020, to je pred vložitvijo tožbe, in da ji je to v obravnavani zadevi omogočilo, da je presodila utemeljenost tega sklepa in branila svoje pravice, kar dokazujejo trditve, ki jih navaja v utemeljitev tretjega tožbenega razloga, ki se izrecno nanašajo na razloge, ki jih je Svet navedel v dopisu z dne 7. oktobra 2020.

101    Iz tega sledi, da se tožeča stranka v zvezi s tem ne more učinkovito sklicevati na kršitev obveznosti obrazložitve, kot je pojasnjena v sodni praksi, navedeni v točkah 85 in 86 zgoraj.

102    Poleg tega je treba spomniti, da je tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 296, drugi odstavek, PDEU, ločen od tožbenega razloga, ki se nanaša na očitno napako pri presoji. Prvi, ki se nanaša na neobstoj ali nezadostnost obrazložitve, namreč spada med bistvene kršitve postopka v smislu člena 263 PDEU in je razlog javnega reda, ki ga mora sodišče Unije obravnavati po uradni dolžnosti, drugi, ki se nanaša na vsebinsko zakonitost odločbe, pa spada med kršitve pravnega pravila v zvezi z uporabo Pogodbe DEU v smislu istega člena 263 PDEU in ga lahko sodišče Unije obravnava samo, če ga navaja tožeča stranka. Obveznost obrazložitve je zato vprašanje, ločeno od vprašanja utemeljenosti razlogov za sprejetje izpodbijanega sklepa (glej v tem smislu sodbo z dne 2. aprila 1998, Komisija/Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, EU:C:1998:154, točka 67).

103    Zato je treba trditve tožeče stranke, da so razlogi, ki jih je Svet navedel v dopisu z dne 7. oktobra 2020, v nasprotju s sistemom ocenjevanja prijav na mesto evropskega tožilca, vzpostavljenim z Uredbo 2017/1939, ker je Svet dal prednost mnenju kolegija generalnih državnih tožilcev Belgije pred mnenjem izbirne komisije, zavrniti kot brezpredmetne v delu, v katerem so navedene v podporo tožbenemu razlogu v zvezi s kršitvijo obveznosti obrazložitve.

104    Ker se te trditve precej prekrivajo s trditvami, ki jih tožeča stranka navaja v utemeljitev tretjega tožbenega razloga v delu, ki se nanaša na očitno napako pri presoji, so vsekakor preučene v okviru navedenega tožbenega razloga.

105    Iz tega sledi, da je treba drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, zavrniti kot neutemeljen.

 Tretji tožbeni razlog: kršitev načela dobrega upravljanja in dolžnosti skrbnega ravnanja ter očitna napaka pri presoji

106    Po mnenju tožeče stranke člen 41(1) Listine o temeljnih pravicah na podlagi pravice do dobrega upravljanja potrjuje pravico do nepristranske in poštene obravnave. Na področju javnih uslužbencev, zlasti v zvezi z imenovanjem na funkcije ali delovna mesta v javnem sektorju, naj bi namreč to načelo povzročilo nastanek dolžnosti skrbnega ravnanja, ki naj bi pomenila, da mora uprava pri pregledu spisa, a fortiori v primeru diskrecijske pravice, objektivno preučiti vse predložene elemente. Tožeča stranka opozarja, da je Sodišče za uslužbence Evropske unije odločilo, da institucija s tem, da v postopku zaposlovanja ni konkretno izvajala diskrecijske pravice, ki jo ima, in ni upoštevala elementov v interesu tožeče stranke v zvezi s pravili, ki se uporabljajo za zaposlovanje, po eni strani ter nazivi in dosežki zadevne osebe po drugi strani ter tako ni izvajala svoje diskrecijske pravice v konkretnem primeru in glede na vse upoštevne elemente obravnavanega primera, ni spoštovala načela dobrega upravljanja in svoje dolžnosti skrbnega ravnanja ter je storila očitno napako pri presoji.

107    V obravnavani zadevi naj bi moral Svet, ker je bila njegova odločitev o izbiri in imenovanju enega od kandidatov na mesto evropskega tožilca za zadevno državo članico lahko sprejeta šele po prejemu utemeljenega mnenja izbirne komisije in je bila ta komisija zadolžena za razvrstitev kandidatov glede na njihovo usposobljenost in izkušnje, vsekakor utemeljiti izbiro kandidata in njegovo imenovanje s tem, da bi dejansko in konkretno primerjal dosežke kandidatov, kar bi lahko storil bodisi tako, da bi se skliceval na mnenje izbirne komisije, bodisi da bi sam opravil primerjavo na podlagi navedb v tem mnenju.

108    Poleg tega tožeča stranka trdi, da je moral Svet odločitev opreti na primerjavo dosežkov, ki bi temeljila na objektivnih podatkih, in sicer na primerjavo prijav s kvalifikacijami, ki se zahtevajo za opravljanje nalog evropskega tožilca. Po mnenju tožeče stranke bi ob upoštevanju obsega njenih poklicnih izkušenj tako na področju preiskav in pregona finančnih kaznivih dejanj kot na področju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah Svet s tako primerjavo dosežkov lahko ugotovil, da so te izkušnje razmeroma bogatejše od izkušenj imenovanega kandidata, kar naj bi bilo jasno razvidno iz mnenja izbirne komisije. Vendar naj Svet ne bi opravil take primerjave dosežkov, ampak je le povzel elemente iz pisne utemeljitve, ki so jo predložili belgijski organi, ki naj bi se nanašali na dosežke izbranega kandidata, ne da bi jih primerjal z dosežki drugih kandidatov, zlasti tožeče stranke.

109    Tožeča stranka poleg tega Svetu očita, da je dal prednost mnenju kolegija generalnih državnih tožilcev Belgije pred mnenjem izbirne komisije, ne da bi se opredelil do vsebine zadnjenavedenega mnenja in upravičil odstop od njega.

110    Tožeča stranka dalje trdi, da trditev, v skladu s katero je stališče kolegija generalnih državnih tožilcev in zveznega tožilca temeljijo zlasti na splošni oceni uspešnosti na celotni poklicni poti kandidatov, ni bila preverjena glede na spis. Nasprotno, po mnenju tožeče stranke je izbirna komisija svojo presojo oprla zlasti na potek poklicne poti predstavljenih kandidatov, pri čemer se je tožeča stranka lahko, kot je navedena komisija poudarila v svojem mnenju, sklicevala na pomembne izkušnje na področju vodenja, kar pa naj ne bi veljalo za druga kandidata, ki ju je predlagala Kraljevina Belgija.

111    Tožeča stranka poleg tega trdi, da trditev Sveta v odgovoru na tožbo, v skladu s katero je „posebej ovrednotil sposobnosti in izkušnje kandidatov v zvezi z opredelitvijo in usklajevanjem izvajanja politik na kazenskem področju na osrednji ravni držav članic, vključno s pravosodnim sodelovanjem v kazenskih zadevah, ter sposobnost izvajanja večje odgovornosti v zvezi z usklajevanjem in spremljanjem“, ni niti potrjena s spisom, zlasti z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa, niti ne more utemeljiti prednosti, dane imenovanemu kandidatu, ob upoštevanju razmeroma bogatejših izkušenj tožeče stranke na teh področjih.

112    Tožeča stranka trdi tudi, da trditev Sveta, v skladu s katero „je ugotovil, da je za dva druga kandidata, ki ju je predlagala [Kraljevina] Belgija, med drugim za tožečo stranko, kolegij generalnih državnih tožilcev izdal mnenje s precej velikimi pridržki“, ne ustreza dejanskemu stanju zadeve. Tožeča stranka pojasnjuje, da je v točki E mnenja, ki se nanaša nanjo, navedeno, da so „[njene p]retekle in sedanje dolžnosti […], zlasti na področju boja proti gospodarskemu, finančnemu in davčnemu kriminalu, ter [njene] izkušnje v okviru vodenja OCSC (evropske – ARO – in mednarodne naloge – CARIN) […] prednosti za opravljanje nalog evropskega tožilca pri Evropskem javnem tožilstvu“.

113    Nazadnje ugotavlja, da je treba trditev, prav tako navedeno v točki E navedenega mnenja, v skladu s katero „kolegija [generalnih državnih tožilcev] ni mogla prepričati[, da ima] dovolj jasno vizijo glede nalog prihodnjega evropskega javnega tožilstva in njegovega nacionalnega tožilca“, relativizirati, ker jo je podal prav nacionalni organ, in jo vsekakor primerjati s presojo prijave tožeče stranke, ki jo je izbirna komisija opravila v utemeljenem mnenju.

114    Svet in Kraljevina Belgija trditve tožeče stranke izpodbijata.

115    Ugotoviti je treba, da tožeča stranka Svetu očita, da je izpodbijani sklep napačno oprl na elemente v pisni utemeljitvi, ki so jo belgijski organi predložili v podporo stališču, s katerim so odstopili od prednostnega vrstnega reda, ki ga je določila izbirna komisija, čeprav se ti elementi nanašajo le na dosežke imenovanega kandidata in ne vsebujejo primerjave dosežkov tega kandidata z dosežki drugih dveh kandidatov, med drugim tožeče stranke. Poleg tega tožeča stranka meni, da bi moral Svet zaradi njenih poklicnih izkušenj, ki so razmeroma bogatejše od izkušenj imenovanega kandidata, ugotoviti, da je boljši kandidat za opravljanje nalog evropskega tožilca.

116    V zvezi s tem je treba spomniti, da ima institucija široko polje presoje pri ocenjevanju in primerjavi dosežkov kandidatov za prosto delovno mesto ter da elementi te presoje niso odvisni le od sposobnosti in poklicne ustreznosti zadevnih oseb, ampak tudi od njihovega značaja, ravnanja in celotne osebnosti (glej sodbo z dne 3. februarja 2005, Mancini/Komisija, T‑137/03, EU:T:2005:33, točka 97 in navedena sodna praksa).

117    To še toliko bolj velja, kadar prosto delovno mesto vključuje velike pristojnosti (sodba z dne 3. februarja 2005, Mancini/Komisija, T‑137/03, EU:T:2005:33, točka 98).

118    V obravnavani zadevi je treba navesti, da na podlagi člena 9 Uredbe 2017/1939 evropski tožilci skupaj z evropskim glavnim tožilcem sestavljajo kolegij tega tožilstva, ki sprejema odločitve o strateških vprašanjih, kot je določanje prednostnih nalog in politike Evropskega javnega tožilstva o preiskavah in pregonu (glej uvodno izjavo 24 navedene uredbe), ter vprašanjih splošnega pomena, ki izhajajo iz posameznih zadev, zlasti da se zagotovi usklajenost, učinkovitost in doslednost politike Evropskega javnega tožilstva glede pregona v vseh državah članicah. Navedeni kolegij sprejme poslovnik Evropskega javnega tožilstva ter druge odločitve o notranji organizaciji in različnih upravnih vidikih delovanja tega tožilstva.

119    Poleg tega imajo v skladu s členom 12(1), (3) in (5) Uredbe 2017/1939 evropski tožilci različne pristojnosti. Med drugim nadzorujejo preiskave in pregon, za katere so pristojni evropski delegirani tožilci, ki obravnavajo zadevo v njihovi državi članici izvora. Lahko dajejo navodila evropskemu delegiranemu tožilcu, ki obravnava zadevo, ter delujejo kot točka za zvezo in informacijski kanal med stalnimi senati in evropskimi delegiranimi tožilci v svojih državah članicah izvora. Prav tako spremljajo izvajanje nalog Evropskega javnega tožilstva v svojih državah članicah, tudi za izognitev sporom o pristojnosti med nacionalnimi organi in Evropskim javnim tožilstvom. Drugače kot evropski delegirani tožilci evropski tožilci niso pristojni za vodenje preiskav, pregon in vložitev obtožnice pri sodiščih držav članic.

120    Poleg tega Evropsko javno tožilstvo opravlja naloge osrednjega organa zaradi sodelovanja na podlagi različnih instrumentov mednarodnega sodelovanja v kazenskih zadevah – enako kot to počnejo osrednji organi držav članic – kot določa člen 104 Uredbe 2017/1939 (glej tudi uvodno izjavo 109 te uredbe).

121    Iz tega sledi, da morajo evropski tožilci izvajati višje pristojnosti, kar je sicer potrjeno z nazivom AD 13, v katerega so imenovani in ki glede na Prilogo I h Kadrovskim predpisom za uradnike Evropske unije ustreza funkciji svetovalca ali enakovredni funkciji. Funkcija evropskega tožilca je torej med funkcijo direktorja (AD 15–AD 14) in funkcijo vodje enote ali enakovredno funkcijo (AD 9–AD 14).

122    Zato ima Svet v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 116 in 117 zgoraj, široko polje proste presoje pri ocenjevanju in primerjavi dosežkov kandidatov za mesto evropskega tožilca za državo članico.

123    Trditve, ki jih navaja tožeča stranka, je torej treba presojati ob upoštevanju širokega polja proste presoje, ki ga ima Svet.

124    Prvič, glede trditve tožeče stranke, da Svet ni primerjal dosežkov treh kandidatov, ki jih je predlagala Kraljevina Belgija, ampak se je samo oprl na elemente, ki jih je predložila ta država članica in so se nanašali samo na dosežke imenovanega kandidata, je treba ugotoviti, da so belgijski organi v pisni utemeljitvi z dne 27. februarja 2020 Svetu sporočili, da [zaupno].

125    Poleg tega je treba ugotoviti, da je Svet v dopisu z dne 7. oktobra 2020, preden je podrobno predstavil poklicne izkušnje imenovanega kandidata, navedel, da [zaupno].

126    Tako je treba ugotoviti, da čeprav obrazložitev izpodbijanega sklepa, kot je bila dopolnjena z dopisom z dne 7. oktobra 2020, ne vsebuje podrobne primerjalne presoje dosežkov vsakega od treh kandidatov, ki jih je predlagala Kraljevina Belgija, je iz te obrazložitve vseeno razvidno mnenje Sveta, da so dosežki imenovanega kandidata, podrobno predstavljeni v navedenem dopisu, večji od dosežkov drugih dveh kandidatov, med drugim tožeče stranke.

127    Zato je treba trditev tožeče stranke, da Svet izpodbijanega sklepa ni oprl na primerjavo dosežkov treh kandidatov, ki jih je Kraljevina Belgija predlagala za mesto evropskega tožilca, zavrniti.

128    Drugič, glede trditve tožeče stranke, da se je Svet napačno oprl na mnenje kolegija generalnih državnih tožilcev Belgije, ne da bi to mnenje primerjal z mnenjem izbirne komisije, je dovolj spomniti, da – kot je bilo ugotovljeno v točki 63 zgoraj – razvrstitev kandidatov, ki jih je predlagala Kraljevina Belgija, ki ga je določila izbirna komisija, za Svet ni zavezujoča.

129    Tretjič, glede trditve tožeče stranke, da je Svet napačno navedel, da je kolegij generalnih državnih tožilcev Belgije v zvezi s tožečo stranko izrazil pomembne pridržke, je treba ugotoviti, da mnenje navedenega kolegija dejansko vsebuje to pozitivno presojo: „[p]retekle in sedanje naloge [tožeče stranke], zlasti na področju boja proti gospodarskemu, finančnemu in davčnemu kriminalu, ter [njene] izkušnje v okviru vodenja OCSC (evropske – ARO – in mednarodne naloge – CARIN) so prednosti za opravljanje nalog evropskega tožilca pri Evropskem javnem tožilstvu“. Vendar je v istem mnenju navedeno, da „[tožeča stranka] kolegija [generalnih državnih tožilcev] ni mogla prepričati[, da ima] dovolj jasno vizijo glede nalog prihodnjega Evropskega javnega tožilstva in njegovega nacionalnega tožilca“. Poleg tega je treba poudariti, da je kolegij generalnih državnih tožilcev na koncu mnenja izrazil „mnenje s pridržki za mandat evropskega tožilca (na lestvici zelo pozitivno – pozitivno – s pridržki – negativno)“. Svet je torej, ne da bi storil napako, v dopisu z dne 7. oktobra 2017 navedel, da je kolegij generalnih državnih tožilcev izrazil pomembne pridržke glede prijave tožeče stranke za mesto evropskega tožilca.

130    Četrtič, glede trditve tožeče stranke, da so njene poklicne izkušnje bogatejše od izkušenj imenovanega kandidata, je treba ugotoviti, da – kot je razvidno iz dopisa Sveta z dne 7. oktobra 2020 – [zaupno]. V teh okoliščinah ob upoštevanju širokega polja proste presoje, ki ga je imel Svet, z okoliščino, da so bile poklicne izkušnje tožeče stranke na teh področjih bogatejše od izkušenj imenovanega kandidata, tudi če so izkazane, ni mogoče dokazati obstoja očitne napake pri presoji, ki bi jo storil Svet.

131    Ob upoštevanju zgornjih preudarkov je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni dokazala, da je Svet v obravnavani zadevi prestopil meje svojega širokega polja proste presoje s tem, da je izbral in imenoval Y. van den Bergeja na mesto evropskega tožilca.

132    Poleg tega je treba enako kot Svet ugotoviti, da trditve, ki jih tožeča stranka navaja, da bi dokazala domnevno kršitev načela dobrega upravljanja in dolžnosti skrbnega ravnanja, temeljijo na premisi, v skladu s katero bi morala biti prijava tožeče stranke na mesto evropskega tožilca, če bi Svet v obravnavani zadevi spoštoval obveznosti, ki izhajajo iz teh načel, nujno sprejeta. Vendar je treba ugotoviti, da se take trditve prekrivajo z očitki, ki jih je tožeča stranka navedla v okviru drugega tožbenega razloga v zvezi s kršitvijo obveznosti obrazložitve in tega tožbenega razloga v delu, ki se nanaša na očitno napako pri presoji, ki sta že bila zavrnjena.

133    V teh okoliščinah je treba tretji tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

134    Glede na vse zgornje preudarke je treba tožbo zavrniti.

 Stroški

135    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi Sveta naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške Sveta.

136    V skladu s členom 138(1) Poslovnika države članice, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Kraljevina Belgija torej nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      JeanMichel Verelst nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasil Svet Evropske unije.

3.      Kraljevina Belgija nosi svoje stroške.

Costeira

Kancheva

Perišin

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 12. januarja 2022.

Podpisi


*      Jezik postopka: francoščina.


1 Prikriti zaupni podatki.