SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (peti senat)
z dne 12. decembra 2006(*)
„Odškodninska tožba – Nepogodbena obveznost – Mleko – Dodatna dajatev – Referenčna količina – Proizvajalci, ki so sprejeli obveznost netrženja – Proizvajalci SLOM 1984 – Nenadaljevanje proizvodnje po izteku obveznosti“
V zadevi T‑373/94,
R. W. Werners, stanujoč v Meppelu (Nizozemska), ki sta ga najprej zastopala H. Bronkhorst in E. Pijnacker Hordijk, odvetnika, nato Pijnacker Hordijk,
tožeča stranka,
proti
Svetu Evropske unije, ki sta ga najprej zastopala A. Brautigam in A.-M. Colaert, zastopnika, nato Colaert,
in
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo je najprej zastopal T. van Rijn, zastopnik, skupaj s H.‑J. Rabejem, odvetnikom, nato van Rijn,
toženi stranki,
zaradi odškodninskega zahtevka na podlagi člena 178 Pogodbe ES (sedaj člen 235 ES) in člena 215, drugi odstavek, Pogodbe ES (sedaj člen 288, drugi odstavek, ES), za škodo, ki jo je domnevno utrpela tožeča stranka, ker ji je bilo preprečeno trgovanje z mlekom na podlagi Uredbe Sveta (EGS) št. 857/84 z dne 31. marca 1984 o določitvi splošnih pravil za uporabo dajatev iz člena 5c Uredbe (EGS) št. 804/68 v sektorju mleka in mlečnih izdelkov (UL L 90, str. 13), kakor je bila dopolnjena z Uredbo Komisije (EGS) št. 1371/84 z dne 16. maja 1984 o določitvi podrobnih pravil za uporabo dodatne dajatve iz člena 5c Uredbe št. 804/68 (UL L 132, str. 11),
SODIŠČE PRVE STOPNJEEVROPSKIH SKUPNOSTI (peti senat),
v sestavi M. Vilaras, predsednik, M. E. Martins Ribeiro in K. Jürimäe, sodnici,
sodni tajnik: J. Plingers, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 6. aprila 2006
izreka naslednjo
Sodbo
Pravni okvir
1 Uredba Sveta (EGS) št. 1078/77 z dne 17. maja 1977 o uvedbi sistema premij za netrženje mleka in mlečnih proizvodov in za preusmeritev mlečnih čred (UL L 131, str. 1) je predpisala izplačilo premije za netrženje ali premije za preusmeritev proizvajalcem, ki so se zavezali, da ne bodo tržili mleka ali mlečnih izdelkov v petletnem obdobju netrženja ali da ne bodo trgovali z mlekom ali mlečnimi izdelki in bodo preusmerili mlečne črede v mesne v štiriletnem obdobju preusmeritve.
2 Proizvajalci mleka, ki so sprejeli obveznost netrženja na podlagi Uredbe št. 1078/77, se ponavadi imenujejo „proizvajalci SLOM“, ta kratica pa izhaja iz nizozemskega izraza „slachten en omschakelen“ (zaklati in preusmeriti), s katerim so opisane njihove obveznosti v okviru sistema netrženja ali preusmeritve.
3 Z Uredbo Sveta (EGS) št. 856/84 z dne 31. marca 1984 o spremembi Uredbe (EGS) št. 804/68 o skupni organizaciji trga mleka in mlečnih izdelkov (UL L 90, str. 10) in Uredbo Sveta (EGS) št. 857/84 z dne 31. marca 1984 o določitvi splošnih pravil za uporabo dajatev iz člena 5c Uredbe št. 804/68 v sektorju mleka in mlečnih izdelkov (UL L 90, str. 13) je bila od 1. aprila 1984 uvedena dodatna dajatev na oddane količine mleka, ki presegajo referenčno količino, ki je za vsakega kupca določena v mejah celotne količine, ki je zagotovljena vsaki državi članici. Referenčna količina, ki je oproščena dodatne dajatve, je bila enaka količini mleka ali ekvivalenta mleka, ki ga je oddal proizvajalec ali pa odkupila mlekarna, na podlagi formule, ki jo je izbrala država v referenčnem letu, za Kraljevino Nizozemsko je to leto 1983.
4 Podrobna pravila za uporabo dodatne dajatve iz člena 5c Uredbe št. 804/68 z dne 27. junija 1968 o skupni ureditvi trga za mleko in mlečne proizvode (UL L 148, str. 13) so bila določena z Uredbo Komisije (EGS) št. 1371/84 z dne 16. maja 1984 (UL L 132, str. 11).
5 Proizvajalce, ki zaradi obveznosti na podlagi Uredbe št. 1078/77 v referenčnem letu, ki ga je sprejela država članica, niso oddajali mleka, se je izključilo od dodeljevanja referenčne količine.
6 Sodišče je s sodbama z dne 28. aprila 1988 v zadevi Mulder (120/86, Recueil, str. 2321, v nadaljevanju: sodba Mulder I) in v zadevi von Deetzen (170/86, Recueil, str. 2355) razglasilo za neveljavno Uredbo št. 857/84, kakor je bila dopolnjena z Uredbo št. 1371/84, v delu, v katerem ni predpisala dodeljevanja referenčne količine proizvajalcem, ki z izvajanjem obveznosti na podlagi Uredbe št. 1078/77 niso oddajali mleka v referenčnem letu, ki ga je določila zadevna država članica.
7 Svet je po sodbah Mulder I in von Deetzen, navedeni zgoraj v točki 6, 20. marca 1989 sprejel Uredbo (EGS) št. 764/89 o spremembi Uredbe št. 857/84 (UL L 84, str. 2), ki je začela veljati 29. marca 1989, da bi se omogočila uvedba kategorije proizvajalcev iz teh sodb za posebno referenčno količino, ki je 60 odstotkov njihove proizvodnje v dvanajstih mesecih pred njihovo obveznostjo netrženja ali preusmeritve na podlagi Uredbe št. 1078/77.
8 Člen 3a(1)(b) Uredbe št. 857/84, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 764/89, je začasno dodeljevanje posebne referenčne količine pogojeval zlasti s tem, da proizvajalec „za utemeljitev svoje prošnje dokaže [...], da je bil na svojem posestvu sposoben proizvajati do višine zaprošene referenčne količine“.
9 Člen 3a(1), prva alinea, te Uredbe se nanaša na proizvajalca „ki se mu [je] obdobje netrženja ali preusmeritve ob izvrševanju obveznosti na podlagi Uredbe […] št. 1078/77 izteče [izteklo] po 31. decembru 1983 ali po 30. septembru 1983 v državah članicah, v katerih je zbiranje mleka od aprila do septembra vsaj dvakrat tolikšno kot od oktobra do marca naslednjega leta“.
10 Člen 3a(3) Uredbe št. 857/84, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 764/89, določa:
„Če lahko proizvajalec v roku dveh let od 29. marca 1989 pristojnemu organu dokaže, da je dejansko izvajal neposredno prodajo in/ali oddajo in da te neposredne prodaje in/ali oddaje v zadnjih dvanajstih mesecih ustrezajo vsaj 80 odstotkom začasno dodeljene posebne referenčne količine, se mu ta dokončno dodeli. Če tega ne more dokazati, se referenčna količina v celoti vrne v zaloge Skupnosti […]“
11 Na podlagi Uredbe št. 764/89 je Uredba Komisije (EGS) št. 1033/89 z dne 20. aprila 1989 o spremembi Uredbe (EGS) št. 1546/88 o določitvi podrobnih pravil za uporabo dodatne dajatve iz člena 5(c) Uredbe (EGS) št. 804/68 (UL L 110, str. 27) v slednjo uredbo dodala člen 3a, katerega odstavek 1, prvi pododstavek, določa:
„Prošnjo [za posebno referenčno količino] iz člena 3a(1) Uredbe […] 857/84 mora zadevni proizvajalec vložiti pri pristojnem organu, ki ga določi država članica po postopku, ki ga je določila sama, in pod pogojem, da proizvajalec lahko dokaže, da še vedno v celoti ali delno upravlja isto posestvo, ki ga je upravljal v trenutku, ko je bila odobrena prošnja za dodelitev premije iz člena 5(2) Uredbe Komisije (EGS) št. 1391/78.“
12 Proizvajalci, ki so sprejeli obveznost netrženja ali preusmeritve in ki so na podlagi Uredbe št. 764/89 prejeli „posebno“ referenčno količino, se imenujejo „proizvajalci SLOM I“.
13 Sodišče je s sodbo z dne 11. decembra 1990 v zadevi Spagl (C‑189/89, Recueil, str. I‑4539) razglasilo člen 3a(1), prva alinea, Uredbe št. 857/84, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 764/89, za neveljaven v delu, v katerem izključuje dodeljevanje posebne referenčne količine na podlagi te določbe proizvajalcem, ki se jim je obdobje netrženja ali preusmeritve ob izvrševanju obveznosti na podlagi Uredbe št. 1078/77 izteklo pred 31. decembrom 1983 ali v določenem primeru pred 30. septembrom 1983.
14 Svet je po sodbi Spagl, navedena zgoraj v točki 13, sprejel Uredbo (EGS) št. 1639/91 z dne 13. junija 1991 o spremembi Uredbe št. 857/84 (UL L 150, str. 35), ki je z ukinitvijo pogojev, ki jih je Sodišče razglasilo za neveljavne, obravnavanim proizvajalcem priznala dodelitev posebne referenčne količine. Ti se na splošno imenujejo „proizvajalci SLOM II“.
15 Sodišče je z začasno sodbo z dne 19. maja 1992 v zadevi Mulder in drugi proti Svetu in Komisiji (C‑104/89 in C‑37/90, Recueil, str. I‑3061, v nadaljevanju: sodba Mulder II) Evropsko gospodarsko skupnost razglasilo za odgovorno za škodo, ki so jo utrpeli nekateri proizvajalci mleka, ki so sprejeli obveznost na podlagi Uredbe št. 1078/77 in se jim je potem na podlagi Uredbe št. 857/84 trženje mleka preprečilo. Sodišče je stranki pozvalo k sporazumni določitvi zneska za plačilo.
16 Po tej sodbi sta Svet in Komisija v Uradnem listu Evropskih skupnosti z dne 5. avgusta 1992 objavila Sporočilo 92/C 198/04 (UL C 198, str. 4). Instituciji sta, potem ko sta spomnili na posledice sodbe Mulder II, navedena zgoraj v točki 13, izrazili namen opredeliti podrobnosti odškodnine obravnavanim proizvajalcem, da bi tej sodbi zagotovili polni učinek.
17 Instituciji sta se do sprejetja teh podrobnosti zavezali, da ne bosta uveljavljali zastaranja iz člena 46 Statuta Sodišča proti vsakemu proizvajalcu, ki je izpolnjeval pogoje iz sodbe Mulder II, navedena zgoraj v točki 15. Vendar je bila ta zaveza pogojena s tem, da pravica do odškodnine na dan objave Sporočila z dne 5. avgusta 1992 ali na dan, ko se je proizvajalec obrnil na eno od institucij, še ni zastarala.
18 S sodbo z dne 27. januarja 2000 v združenih zadevah Mulder in drugi proti Svetu in Komisiji (C‑104/89 in C‑37/90, Recueil, str. I‑203, v nadaljevanju: sodba Mulder III) je Sodišče odločilo o znesku odškodnin, ki so jih zahtevale tožeče stranke v zadevah, na katere se nanaša sodba Mulder II, navedena zgoraj v točki 15.
19 Sodišče prve stopnje je s sodbama z dne 31. januarja 2001 v zadevi Bouma proti Svetu in Komisiji (T‑533/93, Recueil, str. II‑203, v nadaljevanju: sodba Bouma) in v zadevi Beusmans proti Svetu in Komisiji (T‑73/94, Recueil, str. II‑223, v nadaljevanju: sodba Beusmans) zavrnilo tožbi v zvezi z nepogodbeno odgovornostjo Skupnosti, ki sta ju na podlagi člena 235 ES in člena 288, drugi odstavek, ES vložila proizvajalca mleka na Nizozemskem, ki sta sprejela obveznost netrženja v okviru Uredbe št. 1078/77, ki je prenehala veljati leta 1983.
20 V točki 45 sodbe Bouma (točka 44 sodbe Beusmans), navedena zgoraj v točki 19, je Sodišče prve stopnje iz sodbe Spagl, navedena zgoraj v točki 13, sklepalo, da so proizvajalci, katerih obveznost se je iztekla leta 1983, lahko uspešno utemeljili svoje odškodninske tožbe zaradi kršitve načela varstva legitimnega pričakovanja le, če so dokazali, da so bili razlogi, zaradi katerih v referenčnem letu niso nadaljevali s proizvodnjo mleka, povezani z dejstvom, da so z njo za določen čas prekinili, in da jim je bilo zaradi ureditve omenjene proizvodnje onemogočeno, da bi takoj nadaljevali omenjeno proizvodnjo.
21 Sodišče prve stopnje se je v točki 46 sodbe Bouma (točka 45 sodbe Beusmans), navedena zgoraj v točki 19, sklicevalo na sodbo Mulder II, navedena zgoraj v točki 15, in ugotovilo tole:
„Poleg tega iz sodbe v zadevi Mulder II, podrobneje točke 23, izhaja, da se odgovornost Skupnosti pogojuje s tem, da so proizvajalci jasno izrazili namen nadaljevati proizvodnjo mleka, ko se je njihova obveznosti netrženja iztekla. Proizvajalcem SLOM je bilo treba namreč nadaljevanje proizvodnje mleka preprečiti, da bi lahko zaradi nezakonitosti, ki je povzročila razglasitev neveljavnosti predpisov, ki so vzrok za njihov položaj, nastala pravica do nadomestila v njihovo korist. To pomeni, da so proizvajalci, ki se jim je obveznost iztekla pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 857/84, ponovno začeli proizvodnjo ali v ta namen vsaj sprejeli ukrepe, kot je izvedba investicij ali popravil, ali pa vzdrževanje opreme za omenjeno proizvodnjo (glede tega glej [...] sklepne predloge generalnega pravobranilca Van Gervena v sodbi v zadevi Mulder II, Recueil, str. I‑3094, točka 30).“
22 Sodišče prve stopnje je glede položaja tožečih strank v točki 48 sodbe Bouma (točka 47 sodbe Beusmans), navedena zgoraj v točki 19, ugotovilo:
„Tožeča stranka mora, upoštevajoč dejstvo, da ni nadaljevala proizvodnje mleka od dne, ko se je njena obveznost netrženja iztekla […], do 1. aprila 1984, ko je začel veljati sistem kvot, za to, da bi bila njena zahteva za nadomestilo utemeljena, dokazati, da je imela namen nadaljevati proizvodnjo po izteku obveznosti netrženja in da ji je bilo to onemogočeno zaradi začetka veljavnosti Uredbe št. 857/84.“
23 S sodbo z dne 29. aprila 2004 v združenih zadevah Bouma in Beusmans proti Svetu in Komisiji (C‑162/01 P in C‑163/01 P, Recueil, str. I‑4509, v nadaljevanju: sodba Bouma in Beusmans) je Sodišče zavrnilo pritožbi zoper sodbi Bouma, navedena zgoraj v točki 19, in Beusmans, navedena zgoraj v točki 19.
24 V točkah 62 in 63 sodbe Bouma in Beusmans, navedena zgoraj v točki 23, je Sodišče odločilo:
„62 Sodišče prve stopnje se je v točki 45 sodbe v zadevi Bouma (točka 44 sodbe v zadevi Beusmans) omejilo na sklepanje iz sodbe v zadevi Spagl, da [so] proizvajalci, ki se jim [je] obveznost izteče [iztekla] v letu 1983, [morali] dokazati, da so [bili] razlogi, zaradi katerih ne nadaljujejo [niso nadaljevali] proizvodnje mleka v referenčnem letu, povezani z dejstvoma, da [so] to proizvodnjo za določen čas prekinili in da zaradi njene organiziranosti niso mogli takoj nadaljevati omenjene proizvodnje.
63 Ta razlaga sodbe v zadevi Spagl ni napačna.“
25 V točki 72 sodbe Bouma in Beusmans, navedena zgoraj v točki 23, je Sodišče ugotovilo:
„[…] pogoji, ki se zahtevajo, da bi E. Bouma in B. M. J. B. Beusmans kot proizvajalca SLOM 1983 lahko zahtevala odškodnino, lahko izhajajo le iz razlage, ki jo je dalo Sodišče za predpise na tem področju. Tako Uredba št. 1639/91 spreminja člen 3a Uredbe št. 857/84, spremenjene z Uredbo št. 764/89, o dodelitvi posebne referenčne količine, ne določa pa pogojev, ki so potrebni, da bi proizvajalec SLOM 1983 lahko zahteval odškodnino. Odškodnina na podlagi Uredbe št. 2187/93 ostaja samostojna, če v njej določena ureditev predstavlja alternativo sodni rešitvi spora in uvaja dodatno sredstvo za pridobitev nadomestila (sodba [Sodišča] z dne 9. oktobra 2001 v združenih zadevah Flemmer in drugi, od C‑80/99 do C‑82/99, Recueil, str. I‑7211, točka 47).“
26 Sodišče je v točkah 89 in 90 sodbe Bouma in Beusmans, navedena zgoraj v točki 23, sklenilo:
„89 Sodišče prve stopnje bi lahko, v nasprotju s trditvami E. Boume in B. M. J. B. Beusmansa, v točki 46 sodbe Bouma (točka 45 sodbe Beusmans) izpeljalo splošen sklep, da je odgovornost Skupnosti pogojena s tem, da so proizvajalci jasno izrazili namen nadaljevati proizvodnjo mleka, ko se njihova obveznost netrženja izteče.
90 Iz tega je razvidno, da bi Sodišče prve stopnje v točki 46 sodbe Bouma (točka 45 sodbe v zadevi Beusmans) lahko zahtevalo, da proizvajalec SLOM 1983, ko se njegova obveznost na podlagi Uredbe št. 1078/77 izteče, izrazi svoj namen nadaljevati proizvodnjo mleka bodisi s tem, da ponovno začne proizvajati, [bodisi] vsaj s tem, da po zgledu proizvajalcev SLOM I v ta namen sprejme ukrepe, kot je izvedba investicij ali popravil ali pa vzdrževanje opreme za omenjeno proizvodnjo.“
27 Sodišče je v točkah 100 in 101 sodbe Bouma in Beusmans, navedena zgoraj v točki 23, odločilo:
„100 Glede tega je treba opozoriti, tako kot je poudarila generalna pravobranilka v točki 125 sklepnih predlogov, da porazdelitev dokaznega bremena, ki jo je Sodišče prve stopnje določilo v izpodbijanih sodbah, ustreza ustaljeni sodni praksi, v skladu s katero mora tožeča stranka dokazati, da so izpolnjeni različni pogoji za nepogodbeno odgovornost Skupnosti. Če bi se ta odgovornost lahko uveljavljala le, če proizvajalec dokaže svoj namen nadaljevati trženje mleka bodisi z nadaljevanjem proizvodnje po izteku svoje obveznosti netrženja bodisi z drugimi izrazi te volje, bi moral tisti, ki zahteva odškodnino, dokazati resničnost svojega namena.
101 Glede očitka, da E. Bouma in B. M. J. B. Beusmans nista mogla predvidevati posledic, ki bi jih lahko imelo nenadaljevanje proizvodnje pred 1. aprilom 1984, je treba poudariti, da bi morala tako kot vsak udeleženec na trgu, ki želi začeti proizvodnjo mleka, pričakovati, da bodo zanju veljali vmes sprejeti predpisi tržne politike. Tako ne bi mogla upravičeno računati na to, da bi proizvodnjo lahko nadaljevala pod prejšnjimi pogoji (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Mulder I, točka 23).“
Dejansko stanje
28 Tožeča stranka, proizvajalec mleka na Nizozemskem, je 24. maja 1980 v okviru Uredbe št. 1078/77 sprejela obveznost netrženja, ki se je iztekla 24. maja 1985.
29 Tožeča stranka je 2. junija 1989, po sprejetju Uredbe št. 764/89, nizozemskim organom predložila prošnjo za dodelitev začasne posebne referenčne količine, v kateri je izjavila, da je „na svojem posestvu dejansko sposobna proizvajati dodeljeno posebno referenčno količino“.
30 Z odločbo z dne 21. julija 1989 je bila tožeči stranki dodeljena začasna posebna referenčna količina.
31 Z odločbo z dne 31. oktobra 1990 je bila tožeči stranki dodeljena dokončna referenčna količina, ki je bila nato odvzeta z odločbo nizozemskega ministrstva za kmetijstvo, naravo in ribištvo z dne 11. oktobra 1991 zaradi preiskave, v kateri se je izkazalo, da ne izpolnjuje pogojev za končno dodelitev, ki so povezani z dejstvom, da ne proizvaja mleka, na katero se nanaša Beschikking Superheffing SLOM-deelnemers (shema dodatne dajatve udeležencev v sistemu SLOM) na prvotnem posestvu SLOM.
32 Poleg tega je na prvotnem posestvu vodila proizvodnjo mleka soproga tožeče stranke.
33 Tožeča stranka je vložila ugovor proti odločbi ministrstva za kmetijstvo, naravo in ribištvo. Ker je bil ta ugovor zavrnjen, je tožeča stranka vložila tožbo pri College van Beroep voor het Bedrijfsleven (drugostopenjsko upravno sodišče za trgovino in industrijo, Nizozemska), ki je bila prav tako zavrnjena s sodno odločbo z dne 16. januarja 1997.
Postopek
34 Z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 22. novembra 1994, je tožeča stranka vložila to tožbo. Tožba je bila vpisana pod opravilno številko T‑373/94.
35 Sodišče prve stopnje je s sklepom prvega razširjenega senata z dne 24. januarja 1995 prekinilo postopek v tej zadevi do razglasitve sodbe Mulder III, navedena zgoraj v točki 18.
36 Sodišče prve stopnje je s sklepom predsednika prvega razširjenega senata z dne 24. februarja 1995 odločilo, da združi zadevi T‑372/94 in T‑373/94 z združenimi zadevami od T‑530/93 do T‑533/93, od T‑1/94 do T‑4/94, T‑11/94, T‑53/94, T‑71/94, od T‑73/94 do T‑76/94, T‑86/94, T‑87/94, T‑91/94, T‑94/94, T‑96/94, od T‑101/94 do T‑106/94, od T‑118/94 do T‑124/94, T‑130/94 in T‑253/94.
37 Na Sodišču prve stopnje je bil 30. septembra 1998 neformalni sestanek, na katerem so sodelovali zastopniki strank. Na tem sestanku so imele stranke priložnost predložiti svoje pripombe glede analitične razvrstitve zadev v zvezi s proizvajalci SLOM, ki jo je opravilo Sodišče prve stopnje in je vsebovala kategorijo „D“, ki se nanaša na proizvajalce SLOM, ki niso pridobili dokončne referenčne količine ali ki jim je bila taka referenčna količina odvzeta in ki jim zaradi tega ni bila ponujena nobena odškodnina na podlagi Uredbe Sveta (EGS) št. 2187/93 z dne 22. julija 1993 o ponudbi za odškodnino določenim proizvajalcem mleka ali mlečnih izdelkov, ki jim je bilo opravljanje dejavnosti začasno preprečeno (UL L 196, str. 6).
38 Na Sodišču prve stopnje je 17. januarja 2002 potekal drugi neformalni sestanek, na katerem so sodelovali zastopniki strank. Stranke so sklenile sporazum glede izbire vodilne zadeve v okviru proizvajalcev SLOM kategorije III in Sodišče prve stopnje je odločilo, da prekine postopek v drugih zadevah do razglasitve sodbe v vodilni zadevi.
39 Sodišče prve stopnje je s sklepom predsednika drugega razširjenega senata z dne 27. junija 2002 odredilo izbris zadeve T‑2/94 iz celote združenih zadev, navedenih v točki 36 te sodbe.
40 Z dopisom z dne 25. julija 2002, naslovljenim na Sodišče prve stopnje, sta Svet in Komisija predlagala, da ponovno začne postopek v zadevi T‑373/94 kot vodilni zadevi za proizvajalce SLOM kategorije III. Tožeča stranka glede tega ni imela pripomb.
41 Sodišče prve stopnje je s sklepom predsednika prvega razširjenega senata z dne 2. decembra 2002 odredilo ločitev zadeve T‑373/94 od združenih zadev, navedenih v točki 36 te sodbe, in nadaljevanje postopka v zadevi T‑373/94.
42 Tožeča stranka je 5. februarja 2003 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila novo tožbo, da bi nadomestila prvotno tožbo.
43 Sodišče prve stopnje je s sklepom na občni seji 2. julija 2003 odločilo, da to zadevo vrne senatu, ki ga sestavljajo trije sodniki, v tem primeru prvemu senatu, v ponovno odločanje.
44 Na začetku novega sodnega leta se je sestava senatov Sodišča prve stopnje spremenila, sodnik poročevalec je bil dodeljen petemu senatu, ki mu je bila ta zadeva posledično dodeljena.
45 Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Sodišče prve stopnje (peti senat) odločilo, da se ustni postopek začne brez izvedbe predhodnih pripravljalnih ukrepov.
46 Stranke so podale svoje ustne navedbe in odgovore na ustna vprašanja Sodišča prve stopnje na obravnavi 6. aprila 2006.
47 Zastopnik tožeče stranke je Sodišču prve stopnje med ustnim postopkom predlagal, naj skliče neformalni sestanek v zvezi s to zadevo in drugimi zadevami, za katere je pristojen, da bi določil zadeve, v katerih je bil dokazan namen nadaljevati proizvodnjo, ko se obveznost netrženja izteče. Komisija je temu predlogu nasprotovala, ker je bil cilj te zadeve, ki je vodilna zadeva, odgovoriti na konkretno pravno vprašanje, in ker so morali biti Sodišču prve stopnje v skladu z rednim postopkom v vsaki zadevi predloženi potrebni dokazi.
48 Sodišče prve stopnje je med ustnim postopkom odločilo pridržati odločitev v zvezi s tem predlogom za sklicanje neformalnega sestanka in po potrebi ponovno začeti ustni postopek. Sodišče prve stopnje je odločilo, da bo v zvezi z drugimi zadevami, za katere je odgovoren zastopnik tožeče stranke, odločilo v sklopu teh zadev.
49 Tožeča stranka je med ustnim postopkom tudi zatrjevala, da glede na sodbo Sodišča z dne 28. oktobra 2004 v zadevi van den Berg proti Svetu in Komisiji (C‑164/01 P, ZOdl., str. I-10225) njen odškodninski zahtevek še ni popolnoma zastaral. Sodišče prve stopnje je na predlog Sveta slednjemu priznalo rok treh tednov, da mu omogoči, da opredeli svoje stališče, in da odloči, ali namerava svoj očitek v zvezi z zastaranjem zahtevka v celoti umakniti. Komisija je navedla, da se pridružuje mnenju Sveta. Toženi stranki sta zatrjevali, da je zahtevek delno zastaral.
50 Svet je 4. maja 2006 z dopisom odgovoril, da umika očitek zastaranja pred Sodiščem prve stopnje za obdobje od 25. septembra 1988 do 29. marca 1989.
51 Predsednik petega senata Sodišča prve stopnje je s sklepom z dne 15. maja 2006 odločil, da ta dokument shrani v spis in konča ustni postopek.
Predlogi strank
52 Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– Skupnosti naloži plačilo zneska v višini 5.908,52 EUR, skupaj z osemodstotnimi letnimi obrestmi od 19. maja 1992 do dneva plačila;
– Skupnosti naloži plačilo stroškov.
53 Svet Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– zavrne tožbo;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
54 Komisija Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– tožbo kot neutemeljeno zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
55 Tožeča stranka zatrjuje, da so pogoji za nastanek odgovornosti Skupnosti izpolnjeni in da naj ne bi bilo mogoče priznati delnega zastaranja njenega zahtevka, ki ga navaja Svet.
56 Sodišče prve stopnje meni, da v tem primeru presoja vprašanja zastaranja zahteva, da se predhodno ugotovi, ali lahko nastane odgovornost Skupnosti na podlagi člena 215, drugi odstavek, Pogodbe ES (sedaj člen 288, drugi odstavek, ES), in v primeru pritrditve, do katerega dne (glej v tem smislu sodbe Sodišča prve stopnje Bouma, navedena zgoraj v točki 22, točka 28; Beusmans, navedena zgoraj v točki 22, točka 27, in z dne 7. februarja 2002 v zadevi Gosch proti Komisiji, T‑199/94, Recueil, str. II‑391, točka 40).
Trditve strank
57 Tožeča stranka izpodbija stališče toženih strank, v skladu s katerim bi lahko proizvajalci SLOM I, ki jim je bila tako kot njej odvzeta količina, zahtevali odškodnino za obdobje do 1. aprila 1989, če bi dokazali, da so sprejeli dejanske ukrepe v zvezi z obveznostmi SLOM I, da bi nadaljevali proizvodnjo.
58 Tožeča stranka meni, da taka zahteva po dokazu ni veljavna, ker na eni strani ni utemeljena z nobenimi dejanskimi elementi v zvezi s proizvajalci SLOM I in, na drugi strani, ker pomeni nedopustno diskriminacijo proizvajalcev SLOM I, ki jim je bila kvota odvzeta, v primerjavi s proizvajalci SLOM I, ki jim je bila dodeljena končna kvota.
59 Ugotavlja, da zahteva toženih strank izhaja iz utemeljitve Sodišča prve stopnje v sodbah Bouma, navedena zgoraj v točki 19, in Beusmans, navedena zgoraj v točki 19, vendar meni, da naj te ne bi bilo mogoče uporabiti za položaj proizvajalcev SLOM I, če je bil razlog, zaradi katerega je Sodišče prve stopnje v teh sodbah menilo, da bi morali zadevni proizvajalci dokazati svoj namen nadaljevati proizvodnjo mleka po izteku svoje obveznosti SLOM, povezan z dejstvom, da naj bi obveznosti SLOM prenehala v referenčnem letu, in sicer leta 1983.
60 Tožeča stranka meni, da so se proizvajalci SLOM, ki so se kot ona zavezali obveznosti netrženja, ki se je iztekla pred koncem referenčnega leta, znašli v bistveno drugačnem položaju, kot je položaj proizvajalcev SLOM II, kot so na primer tožeče stranke v zadevah, ki so privedle do sprejetja sodb Bouma, navedena zgoraj v točki 19, in Beusmans, navedena zgoraj v točki 19. Ker je na koncu referenčnega leta, in sicer leta 1983, ostalo še 17 mesecev pred iztekom roka obveznosti netrženja, naj ne bi bilo utemeljeno od nje zahtevati, da za to, da bi se določila odgovornost Skupnosti, dokaže, da je v referenčnem letu sprejela dejanske ukrepe, da bi nadaljevala mlečno proizvodnjo po izteku njene obveznosti netrženja.
61 Tožeča stranka dodaja, da je od 1. aprila 1984 vsak proizvajalec SLOM vedel, da je bil izključen iz režima kvot in da naj bi bilo v teh okoliščinah neutemeljeno vlagati v nadaljevanje mlečne proizvodnje, ker je bilo jasno, da to ne bo mogoče. Enako velja glede obstoja dokaza v zvezi z prošnjo za dodelitev referenčne količine po izteku obveznosti netrženja v obravnavani zadevi leta 1985, ker je bilo ugotovljeno, da naj bi bila taka prošnja preprosto zavrnjena, tako kot tiste, ki so jih vložili proizvajalci SLOM. Pristojni organi naj bi torej proizvajalce SLOM leta 1985 obvestili, da ni dejanske možnosti, da bi bila tistim v položaju tožeče stranke dodeljena referenčna količina.
62 Tožeča stranka tako meni, da ob upoštevanju okoliščin niti Sodišče niti toženi stranki nikoli niso zahtevali dokaza, da je proizvajalec SLOM I sprejel dejanske ukrepe, da bi nadaljeval mlečno proizvodnjo po izteku svoje obveznosti netrženja.
63 Tožeča stranka glede tega navaja sodbo Sodišča prve stopnje z dne 7. februarja 2002 v zadevi Rudolph proti Svetu in Komisiji (T-187/94, Recueil, str. II-367), v kateri naj bi Sodišče v točki 47 odločilo, da tožeči stranki v tej zadevi, katere obveznost netrženja se je iztekla 31. marca 1985, torej po začetku veljavnosti sistema mlečnih kvot v utemeljitev svoje pravice do odškodnine ni treba dokazati, da je imela namen nadaljevati mlečno proizvodnjo po izteku te obveznosti, saj je bilo po začetku veljavnosti tega sistema tak namen nemogoče izraziti.
64 Svet in Komisija zatrjujeta, da pogoji za nastanek nepogodbene odgovornosti Skupnosti v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni, zato je treba tožbo zavrniti.
Presoja Sodišča prve stopnje
65 Opozoriti je treba, da lahko v skladu s sodno prakso nepogodbena odgovornost Skupnosti zaradi škode, ki jo povzročijo institucije, določene v členu 215, drugi odstavek, Pogodbe ES, nastane le, če so izpolnjeni vsi pogoji, ki so nezakonitost očitanega ravnanja, dejanska škoda in vzročna zveza med nezakonitim ravnanjem in zatrjevano škodo (sodbi Sodišča z dne 28. aprila 1971 v zadevi Lütticke proti Komisiji, 4/69, Recueil, str. 325, točka 10, in z dne 17. decembra 1981 v združenih zadevah Ludwigshafener Walzmühle in drugi proti Svetu in Komisiji, od 197/80 do 200/80, 243/80, 245/80 in 247/80, Recueil, str. 3211, točka 18; sodbe Sodišča prve stopnje z dne 13. decembra 1995 v združenih zadevah Exporteurs in Levende Varkens in drugi proti Komisiji, T‑481/93 in T‑484/93, Recueil, str. II‑2941, točka 80; Bouma, navedena zgoraj v točki 19, točka 39, in Beusmans, navedena zgoraj v točki 19, točka 38, potrjeni s sodbo Bouma in Beusmans, navedena zgoraj v točki 23, točka 43, in sodbo Gosch proti Komisiji, navedena zgoraj v točki 56, točka 41).
66 Glede na položaj proizvajalcev mleka, ki so sprejeli obveznost netrženja, nastane obveznost Skupnosti do vsakega proizvajalca, ki je utrpel škodo, ker mu je bilo preprečeno trgovanje z mlekom na podlagi Uredbe št. 857/84 (sodba Mulder II, navedena zgoraj v točki 15, točka 22). To odgovornost se utemeljuje s kršitvijo načela varstva legitimnega pričakovanja (sodbi Bouma, navedena zgoraj v točki 19, točka 40, in Beusmans, navedena zgoraj v točki 19, točka 39, potrjeni s sodbo Bouma in Beusmans, navedena zgoraj v točki 23, točke od 45 do 47, in sodbo Gosch proti Komisiji, navedena zgoraj v točki 56, točka 42).
67 Vendar se na to načelo lahko sklicuje proti zakonodaji Skupnosti le, če je Skupnost prej ustvarila položaj, ki bi lahko ustvaril legitimno pričakovanje (sodba Sodišča z dne 10. januarja 1992 v zadevi Kühn, C‑177/90, Recueil, str. I‑35, točka 14; sodbi Bouma, navedena zgoraj v točki 19, točka 41, in Beusmans, navedena zgoraj v točki 19, točka 40, potrjeni s sodbo Bouma in Beusmans, navedena zgoraj v točki 23, točke od 45 do 47, in sodbo Gosch proti Komisiji, navedena zgoraj v točki 56, točka 43).
68 Tako bi lahko udeleženec na trgu, ki se ga je z aktom Skupnosti spodbujalo k ustavitvi trženja mleka v določenem obdobju v splošnem interesu in proti plačilu premije, upravičeno računal na to, da po izteku svoje obveznosti zanj ne bodo veljale omejitve, ki nanj vplivajo na poseben način, predvsem zato, ker je uporabil možnosti, ki jih ponuja zakonodaja Skupnosti (sodbi Mulder I, navedena zgoraj v točki 6, točka 24, in von Deetzen, navedena zgoraj v točki 6, točka 13). Nasprotno načelo varstva legitimnega pričakovanja ne nasprotuje temu, da bi se v shemi, kakršna je shema dodatne dajatve, omejitve naložile proizvajalcu, ker v določenem obdobju pred začetkom veljavnosti omenjene sheme zaradi odločitve, ki jo je sprejel svobodno, ne da bi se ga spodbujalo z aktom Skupnosti, ni tržil mleka ali ga je tržil le v omejeni količini (sodbe Kühn, navedena zgoraj v točki 67, točka 15; Bouma, navedena zgoraj v točki 19, točka 42, in Beusmans, navedena zgoraj v točki 19, točka 41, potrjene s sodbo Bouma in Beusmans, navedena zgoraj v točki 23, točke od 45 do 47, in sodbo Gosch proti Komisiji, navedena zgoraj v točki 56, točka 44).
69 Poleg tega je iz sodbe Spagl, navedena zgoraj v točki 13, razvidno, da Skupnost ne bi mogla avtomatično izključiti od dodelitve kvot vseh proizvajalcev, katerih obveznost netrženja ali preusmeritve se je iztekla leta 1983, zlasti tistih, ki tako kot K. Spagl niso mogli nadaljevati proizvodnje mleka zaradi razlogov, povezanih s svojo obveznostjo, ne da bi kršila načelo varstva legitimnega pričakovanja (sodbi Bouma, navedena zgoraj v točki 19, točka 43, in Beusmans, navedena zgoraj v točki 19, točka 42, potrjeni s sodbo Bouma in Beusmans, navedena zgoraj v točki 23, točka 53, in sodbo Gosch proti Komisiji, navedena zgoraj v točki 56, točka 45). Sodišče je tako v točki 13 te sodbe odločilo:
„[Z]akonodajalec Skupnosti je bil upravičen določiti rok za potek obdobja netrženja ali preusmeritve zadevnih oseb, da bi proizvajalce, ki niso oddajali mleka v celotnem obravnavanem referenčnem letu ali delu tega leta zaradi razlogov, ki niso povezani z obveznostjo netrženja ali preusmeritve, izključil iz ugodnosti [določb o uvedbi posebne referenčne količine]. Nasprotno načelo [varstva] legitimnega pričakovanja, kot ga razlaga zgoraj navedena sodna praksa, nasprotuje temu, da se za tovrstni rok določijo pogoji, s katerimi bi se od ugodnosti [zgoraj navedenih določb] izključilo proizvajalce, katerih neoddajanje mleka v celotnem obravnavanem referenčnem letu ali delu tega leta je posledica izvajanja obveznosti na podlagi Uredbe št. 1078/77.“
70 Tako je iz te sodbe mogoče sklepati, da lahko proizvajalci, katerih obveznost se je iztekla leta 1983, odškodninsko tožbo uspešno utemeljijo s kršitvijo načela varstva legitimnega pričakovanja le, če dokažejo, da so razlogi, zaradi katerih niso nadaljevali proizvodnje mleka v referenčnem letu, povezani z dejstvom, da so to proizvodnjo prekinili za določen čas in da jim je bilo zaradi ureditve omenjene proizvodnje onemogočeno, da bi jo takoj nadaljevali (sodbi Bouma, navedena zgoraj v točki 19, točka 45, in Beusmans, navedena zgoraj v točki 19, točka 44, potrjeni s sodbo Bouma in Beusmans, navedena zgoraj v točki 23, točki 62 in 63, in sodbo Gosch proti Komisiji, navedena zgoraj v točki 56, točka 47).
71 Poleg tega je iz sodbe Mulder II, navedena zgoraj v točki 15, točka 23, razvidno, da se odgovornost Skupnosti pogojuje s tem, da so proizvajalci, ki so sprejeli obveznost netrženja, jasno izrazili namen nadaljevati proizvodnjo mleka po izteku navedene obveznosti. V skladu s sodbama Bouma, navedena zgoraj v točki 19 (točka 46), in Beusmans, navedena zgoraj v točki 19 (točka 45), je bilo treba namreč proizvajalcem SLOM preprečiti nadaljnjo proizvodnje mleka, da bi lahko zaradi nezakonitosti, ki je vodila do razglasitve neveljavnosti predpisov, ki so vzrok za njihov položaj, nastala pravica do nadomestila v njihovo korist zaradi začetka veljavnosti sheme dodatne dajatve.
72 Če proizvajalec ni izrazil tega namena, ne more kadarkoli v prihodnosti zatrjevati, da je upravičeno pričakoval možnost za nadaljnjo proizvodnjo mleka. V teh okoliščinah njegov položaj ne bi bil drugačen od položaja gospodarskih subjektov, ki ne bi proizvajali mleka in ki jim je bilo po uvedbi sistema mlečnih kvot v letu 1984 preprečeno, da bi začeli tako proizvodnjo. Gospodarski subjekti tako v skladu z ustaljeno sodno prakso na področju skupne tržne ureditve, katere cilj je stalno prilagajanje spremembam zaradi gospodarskih razmer, ne morejo upravičeno pričakovati, da zanje ne bodo veljale omejitve iz morebitnih predpisov tržne ali strukturne politike (glej sodbi Bouma, navedena zgoraj v točki 19, točka 47, in Bouma, navedena zgoraj v točki 19, točka 46 in navedena sodna praksa, potrjeni s sodbo Bouma in Beusmans, navedena zgoraj v točki 23, točke od 99 do 102, in sodbo Gosch proti Komisiji, navedena zgoraj v točki 56, točka 49).
73 Sodišče je v zvezi s proizvajalci, katerih obveznost netrženja se je iztekla po začetku veljavnosti sheme dodatne dajatve, iz ukrepov – ki so jih sprejeli zadevni proizvajalci v sodbi Mulder II in na katere napotuje prvi stavek točke 23 sodbe Mulder II, navedena zgoraj v točki 15, in sicer prošnje že pred iztekom obveznosti netrženja za dodelitev referenčne količine na podlagi dodatne dajatve, in nadaljevanja mlečne proizvodnje najkasneje do obdobja po pridobitvi posebne referenčne količine na podlagi Uredbe št. 764/89 – sklepalo, da so ti proizvajalci ustrezno izrazili svoj namen nadaljevati mlečno proizvodnjo. Iz tega je sklepalo, da izgube dobička zaradi oddajanja mleka ni mogoče šteti za posledico prenehanja mlečne proizvodnje, za katero so se tožeče stranke odločile svobodno (sodba Bouma in Beusmans, navedena zgoraj v točki 23, točka 88).
74 V obravnavani zadevi je ugotovljeno, da je tožeča stranka sprejela obveznost netrženja, ki se je iztekla 24. maja 1985, kar je po začetku veljavnosti sheme dodatne dajatve.
75 V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da tožeča stranka ni zaprosila – tako kot zadevni proizvajalci iz sodbe Mulder II, navedena zgoraj v točki 15, katerih obveznost netrženja naj bi se prav tako iztekla po začetku veljavnosti sheme dodatne dajatve – za dodelitev referenčne količine na podlagi navedene sheme že pred iztekom svoje obveznosti netrženja. Poleg tega tožeča stranka take prošnje ni predložila niti takoj po koncu obdobja navedene obveznosti.
76 Drugič, prav tako je ugotovljeno, da tožeča stranka, v nasprotju z zadevnimi proizvajalci iz sodbe Mulder II, navedena zgoraj v točki 15, ni nadaljevala mlečne proizvodnje takoj po pridobitvi posebne referenčne količine na podlagi Uredbe št. 764/89 za prvotno posestvo SLOM.
77 Iz spisa je najprej seveda razvidno, da je tožeča stranka po sprejetju Uredbe št. 764/89 zaprosila za dodelitev posebne referenčne količine, ki ji je bila dodeljena 21. julija 1989. Končna referenčna količina, ki ji je bila dodeljena 31. oktobra 1990, ji je bila vendarle odvzeta z odločbo nizozemskega ministrstva za kmetijstvo, naravo in ribištvo z dne 11. oktobra 1991, ker „se [je] v preiskavi splošnega nadzornega organa navedenega ministrstva izkazalo, da [tožeča stranka] ni [izpolnjevala] pogojev za to končno dodelitev“, ker ni proizvajala mleka „na [svojem] prvotnem posestvu, na katero se nanaša Beschikking Superheffing SLOM-deelnemers“.
78 Tožba, vložena proti tej odločbi pri College van Beroep voor het Bedrijfsleven, je bila nato zavrnjena s sodbo z dne 16. januarja 1997, zlasti ker „[p]roizvodne enote prvotnega posestva SLOM v nadaljevanje mlečne proizvodnje [niso] […] bile […] vključene tako, da [bi bilo] mogoče šteti, da [je] tožeča stranka navedeno proizvodnjo nadaljevala na prvotnem posestvu SLOM“.
79 Poleg tega je iz sodbe College van Beroep voor het Bedrijfsleven z dne 16. januarja 1997 razvidno tudi, da „je treba odločitev, ki jo je sprejela tožeča stranka, da pri proizvodnji količin v skladu z začasno dodeljenimi kvotami SLOM ne bo izkoriščala prvotnega posestva SLOM, in sicer zato, ker je na navedenem posestvu SLOM vodila proizvodnjo mleka njegova soproga, šteti za poslovodsko odločitev, katere posledice mora prevzeti tožeča stranka“.
80 Kot je poudaril Svet, proizvodnje ne bi bilo mogoče nadaljevati na prvotnem posestvu SLOM, ker ga je soproga tožeče stranke uporabljala za mlečno proizvodnjo, saj je tožeča stranka temu posestvu namenila drugačno uporabo.
81 Nazadnje je treba opozoriti, da je v skladu s sodno prakso Sodišča iz besedila določb člena 3a(1) Uredbe št. 857/84, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 764/89, in člena 3a(1) Uredbe Komisije (EGS) št. 1546/88 z dne 23. junija 1988 o določitvi podrobnih pravil za uporabo dodatne dajatve iz člena 5(c) Uredbe (EGS) št. 804/68 (UL L 139, str. 12), kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1033/89 o pogojih za dokončno dodelitev posebne referenčne količine, razvidno, da je treba mlečno proizvodnjo izvajati na prvotnem posestvu SLOM (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 3. decembra 1992 v zadevi O’Brien, C-86/90, Recueil, str. I‑6251, točke 11 in 12; z dne 27. januarja 1994 v zadevi Herbrink, C-98/91, Recueil, str. I-223, točki 12 in 13, in sodbo van den Berg proti Svetu in Komisiji, navedena zgoraj v točki 49, točka 71).
82 Kot je Svet utemeljeno poudaril, ko je Skupnost po sodbi Mulder I, navedena zgoraj v točki 6, sprejela nove uredbe, ki omogočajo, da proizvajalci SLOM pridobijo referenčne količine, je morala to pridobitev omejiti na tiste, ki bi jo dejansko lahko zahtevali, in sicer na tiste, ki so imeli namen nadaljevati mlečno proizvodnjo po izteku obveznosti netrženja, in izključiti tiste, ki tega namena niso imeli in ki so bili torej v enakem položaju kot ostali poljedelci, ki v referenčnem letu niso proizvajali mleka in ki med uvedbo sheme dodatne dajatve torej niso mogli pridobiti referenčne količine.
83 V tem smislu druga uvodna izjava Uredbe št. 764/89 določa, da „pa lahko ti proizvajalci take dodelitve zahtevajo le, če izpolnjujejo določene pogoje za pridobitev, ki dokazujejo njihov namen in njihove dejanske možnosti za nadaljevanje mlečne proizvodnje ter da niso mogli pridobiti referenčne količine na podlagi člena 2 Uredbe […] št. 857/84“.
84 Glede na vse elemente, navedene v točkah od 74 do 83 te sodbe, ki so bili preizkušeni ob upoštevanju zgoraj v točki 15 navedene sodbe Mulder II, je treba ugotoviti, da ker je bila tožeči stranki končna referenčna količina, ki jo je pridobila, odvzeta ravno zato, ker ni izpolnjevala pogojev za upravičenost do take referenčne količine iz Uredbe št. 857/84, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 764/89, in zlasti zato, ker ni proizvajala mleka na prvotnem posestvu SLOM, netrženja mleka po izteku obveznosti, ki jo je sprejela, če tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza o svoji nameri nadaljevati mlečno proizvodnjo, ni mogoče pripisati začetku veljavnosti sheme dodatne dajatve.
85 Poudariti je treba, kot je ugotovil generalni pravobranilec Van Gerven v točki 30 sklepnih predlogov za zgoraj v točki 15 navedeno sodbo Mulder II, da lahko Skupnost glede proizvajalcev mleka – katerih obveznost netrženja se je iztekla po začetku veljavnosti sheme dodatne dajatve in ki so zahtevali posebno referenčno količino v okviru Uredbe št. 764/89, vendar je niso pridobili, ker niso izpolnjevali pogojev, ki jih določa – domneva, da razen če dokažejo nasprotno, ne bi mogli pridobiti referenčne količine, če je to določala Uredba št. 857/84, tako da se znajdejo v enakem položaju kot proizvajalci SLOM, ki nikoli niso zahtevali referenčne količine.
86 Tako domnevo je treba uporabiti tudi za proizvajalce, ki so tako kot tožeča stranka pridobili posebno referenčno količino v okviru Uredbe št. 764/89, ki jim je bila odvzeta, ker niso izpolnjevali pogojev, ki jih določa.
87 Ta presoja je v skladu z razlago Sodišča v zvezi s pogoji za nepogodbeno obveznost Skupnosti zaradi uvedbe sheme dodatne dajatve leta 1984, ki, kot je bilo poudarjeno v sodni praksi, navedeni v točkah od 66 do 72 obravnavane sodbe, nastane le do proizvajalcev, ki so začasno prekinili mlečno proizvodnjo, katere nadaljevanje je bilo preprečeno ravno zaradi začetka veljavnosti sheme dodatne dajatve. Nasprotno pa je zavrnitev plačila odškodnine tistim, ki po izteku obveznosti netrženja niso nadaljevali trženja mleka iz drugih razlogov, kot so tisti, povezani z začetkom veljavnosti navedene sheme, utemeljena, ker je nujno, da se jim onemogoči prošnja za dodelitev posebne referenčne količine, ne z namenom, da nikoli ne bi nadaljevali trženja mleka, ampak zato, da se tej dodelitvi odvzame izključno finančna ugodnost, pri čemer se sklicuje na tržno vrednost, ki so jo medtem pridobile referenčne količine (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 22. oktobra 1991 v zadevi von Deetzen, C-44/89, Recueil, str. I-5119, točka 24).
88 Proizvajalci, ki so tako kot tožeča stranka prekinili trženje mleka v okviru Uredbe št. 1078/77 in so po sprejetju Uredbe št. 764/89 zahtevali posebno referenčno količino, ki jim je bila dodeljena in nato odvzeta, morajo tako dokazati, da so imeli namen nadaljevati mlečno proizvodnjo po izteku te obveznosti.
89 Glede tega in v nasprotju s tem, kar zatrjuje tožeča stranka, naj sodbe Rudolph proti Svetu in Komisiji, navedena zgoraj v točki 63, in zlasti njene točke 47, ne bi bilo mogoče razlagati tako, da naj se dokaz glede namena tožeče stranke nadaljevati mlečno proizvodnjo po izteku obveznosti netrženja ne bi več zahteval.
90 To sodbo je mogoče razlagati le ob upoštevanju njenih dejstev. T. Rudolph, ki je bila proizvajalka mleka in ki je v okviru Uredbe št. 1078/77 sprejela obveznost netrženja, ki se je iztekla 31. marca 1985, je tako po začetku veljavnosti Uredbe št. 764/89 pridobila posebno referenčno količino, ki ji je omogočila nadaljevanje mlečne proizvodnje.
91 Sodbo Rudolph proti Svetu in Komisiji, navedena zgoraj v točki 63, točka 47, je treba razlagati torej v smislu, da se dokaz glede namena nadaljevati mlečno proizvodnjo po izteku obveznosti netrženja še vedno zahteva, vendar se šteje, da je ta ugotovljen, kadar proizvajalci, katerih obveznost netrženja se je iztekla po začetku veljavnosti sheme dodatne dajatve, dokažejo, da izpolnjujejo pogoje, ki jih zahteva veljavna ureditev in jim omogočajo nadaljevanje proizvodnje mleka, s tem da zaprosijo za posebno referenčno količino in jo obdržijo, da bi nadaljevali dejavnost proizvajalca mleka.
92 V obravnavani zadevi so tožeči stranki torej najprej odvzeli posebno referenčno količino, ki ji je bila dodeljena po sprejetju Uredbe št. 764/89, ker ni izpolnjevala pogojev, ki jih je zgoraj navedena Skupnostna ureditev določala za dodelitev take referenčne količine.
93 Tožeča stranka je nato šele med ustnim postopkom predložila vse dokaze in dokumente, ki so še vedno obstajali in ki jih je bilo mogoče predložiti Sodišču prve stopnje na neformalnem sestanku, katerega sklic je tožeča stranka predlagala Sodišču prve stopnje, da bi se preučilo te dokaze in dokumente, s katerimi naj bi bilo ugotovljeno, da se je njen sin, ki je bil leta 1985 star 17 let, poklicno izobraževal za opravljanje poklica proizvajalca mleka in tako nadaljeval njeno dejavnost, ker naj bi se sama kmalu upokojila. Poleg tega je navajala dejstvo, da bi lahko izjava njene računovodje potrdila njen namen nadaljevati mlečno proizvodnjo.
94 Poleg tega da naj poklicno izobraževanje in zgoraj navedena izjava ne bi pomenila ukrepov proizvajalca, ki bi dokazali njegov namen nadaljevati mlečno proizvodnjo po izteku njegove obveznosti netrženja, je treba ugotoviti, da so bile trditve v zvezi s tem navedene šele na obravnavi, čeprav bi lahko bili dokazi in dokumenti v njihovo podporo priloženi v spis v pisnem postopku. Iz tega sledi, da je treba predlog tožeče stranke, naj Sodišče prve stopnje skliče neformalni sestanek, da bi te dokaze in dokumente priložilo v spis ter preučilo, zavrniti.
95 Nazadnje, kot je poudaril Svet, tudi ni bil predložen noben dokaz, s katerim bi bilo v obravnavani zadevi mogoče dokazati, da razlogi, ki so tožeči stranki onemogočali nadaljevanje proizvodnje ob pogojih, ki jih določa Uredba št. 764/89, po izteku obveznosti netrženja niso obstajali in naj ne bi ovirali tega nadaljevanja.
96 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni dokazala, da je imela v skladu z zgoraj navedenimi načeli po izteku svoje obveznosti netrženja namen nadaljevati mlečno proizvodnjo.
97 Prav tako je treba ugotoviti, da trditve tožeče stranke – v skladu s katero naj bi se izvajala diskriminacija med proizvajalci mleka glede na to, ali spadajo v kategorijo proizvajalcev SLOM I, ki jim je bila posebna referenčna količina odvzeta, ali proizvajalcev SLOM I, ki imajo končno posebno referenčno količino – naj ne bi bilo mogoče sprejeti, ker med tema dvema kategorijama proizvajalcev obstaja objektivna razlika, tako da ju ni mogoče obravnavati enako.
98 V skladu z ustaljeno sodno prakso načelo prepovedi diskriminacije namreč zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena (sodbe Sodišča z dne 17. maja 1984 v zadevi Denkavit Nederland, 15/83, Recueil, str. 2171, točka 22, in z dne 25. novembra 1986 v zadevi Klensch in drugi, 201/85 in 202/85, Recueil, str. 3477, točka 9; sodbe Sodišča prve stopnje z dne 13. julija 1995 v združenih zadevah O’Dwyer in drugi proti Svetu, T‑466/93, T‑469/93, T‑473/93, T‑474/93 in T‑477/93, Recueil, str. II‑2071, točka 113, in z dne 14. julija 1998 v zadevi Hauer proti Svetu in Komisija, T‑119/95, Recueil, str. II‑2713, točka 63).
99 Iz vsega zgoraj navedenega je razvidno, da tožeča stranka ni dokazala vzročne zveze med Uredbo št. 857/84 in zatrjevano škodo. Posledično je treba sklepati, da zaradi uporabe Uredbe št. 857/84 ni mogla nastati odgovornost Skupnosti glede na tožečo stranko, ne da bi bilo treba preveriti, ali so bili za to odgovornost izpolnjeni drugi pogoji.
100 Vprašanja zastaranja zato ni treba preučiti.
101 Tožbo je torej treba zavrniti.
Stroški
102 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeča stranka s svojimi tožbenimi razlogi ni uspela, se ji v skladu s predlogi Sveta in Komisije naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (peti senat)
razsodilo:
1) Tožba se zavrne.
2) R. W. Wernersu se naloži plačilo stroškov.
Vilaras | Martins Ribeiro | Jürimäe |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxemburgu, 12. decembra 2006.