Language of document : ECLI:EU:T:2012:133

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)

z dne 20. marca 2012

Združene zadeve od T‑441/10 P do T‑443/10 P

Christian Kurrer in drugi

proti

Evropski komisiji

„Pritožba – Javni uslužbenci – Uradniki – Imenovanje – Razvrstitev v naziv – Prehodna pravila glede razvrstitve v naziv ob zaposlitvi – Člen 5(4) Priloge XIII Kadrovskih predpisov – Načelo enakega obravnavanja“

Predmet: Pritožbe zoper sodbe Sodišča z uslužbence Evropske unije (drugi senat) z dne 8. julija 2010 v zadevah Magazzu proti Komisiji (F‑126/06), Sotgia proti Komisiji (F‑130/06) in Kurrer proti Komisiji (F‑139/06) zaradi razveljavitve teh sodb.

Odločitev: Pritožbe se zavrnejo. Christian Kurrer, Salvatore Magazzu in Stefano Sotgia nosijo svoje stroške in stroške, ki jih je v tem postopku priglasila Evropska komisija. Svet Evropske unije nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Zaposlovanje – Imenovanje v naziv – Uvedba nove karierne strukture z Uredbo št. 723/2004 – Prehodne določbe za razvrstitev v naziv

(Kadrovski predpisi, člen 31(1); Priloga XIII, člen 5(4); Uredba Sveta št. 723/2004)

2.      Uradniki – Zaposlovanje – Imenovanje v naziv – Uvedba nove karierne strukture z Uredbo št. 723/2004 – Prehodne določbe za razvrstitev v naziv

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga XIII, člen 5(4); Uredba Sveta št. 723/2004)

3.      Pritožba – Razlogi – Pomanjkljiva obrazložitev – Uporaba implicitne obrazložitve s strani Sodišča za uslužbence – Dopustnost – Pogoji

(Statut Sodišča, člen 36 in Priloga I, člen 7(1))

1.      Na podlagi izrecnih in jasnih določb člena 5(4) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom morata imeti tako natečaj za premestitev v drugo kategorijo kot notranji natečaj za posledico, da uspešnemu kandidatu takega natečaja omogočita spremembo kategorije, česar uspeh na javnem natečaju običajno ne omogoča.

Stroga dobesedna razlaga te določbe namreč zahteva ravno to, da se šteje, da se ta ne nanaša na začasne uslužbence, ki so bili uspešni na javnem natečaju, saj tak natečaj običajno ne more privesti do zaposlitve s prehodom v drugo kategorijo, njeno besedilo pa ne pušča nobenega polja proste presoje upravi, da bi ga drugače razlagala ali uporabila.

Poleg tega te presoje ne omajeta namenska in kontekstualna razlaga te določbe. Čeprav je bila ugodnost od tega prehodnega pravila pridržana začasnim uslužbence, ki so bili uspešni na natečaju za premestitev v drugo kategorijo ali na notranjem natečaju, je bil namen tega, da se te uslužbence spodbudi k sodelovanju v takem natečaju za pridobitev imenovanja kot uradnik skupaj s prehodom v drugo kategorijo. Po drugi strani je javni natečaj odprt za vse zainteresirane, tudi tiste, ki niso v institucijah, in torej ni zasnovan za združitev zaposlitve in imenovanja s takim prehodom v drugo kategorijo.

V teh okoliščinah ni nobenega razloga za razmišljanje, da je zakonodajalec želel razširiti ugodnost ureditve iz člena 5(4) Priloge XIII Kadrovskih predpisov na začasne uslužbence, ki so bili uspešni na javnem natečaju.

(Glej točke 46, 48 in 49.)

Napotitev na:

Sodišče: 5. december 1974, Van Belle proti Svetu, 176/73, Recueil str. 1361, točka 8;

Splošno sodišče: 8. december 2005, Reynolds proti Parlamentu, T‑237/00, ZOdl. JU str. I‑A‑385 in II‑1731, točka 101.

2.      Če se dve kategoriji oseb, katerih dejanski in pravni položaj ni bistveno drugačen, obravnavata različno oziroma če se dva različna položaja obravnavata enako, je podano neenako obravnavanje. Tako morajo biti uslužbenci, ki so v enakem položaju predmet enakih pravil, zakonodajalec Unije pa mora upoštevati objektivne razlike kar zadeva pogoje ali položaje v katerih so zadevne osebe. Poleg tega je na področju, ki spada v okvir izvajanja diskrecijske pravice, kot je določitev prehodnih pravil, katerih namen je zagotoviti pravičen prehod s prejšnje ureditve kadrovskih predpisov na novo, načelo enakega obravnavanja kršeno, kadar zadevna institucija samovoljno ali očitno neustrezno različno obravnava glede na cilj, ki mu sledi zadevna ureditev.

Poleg tega je nadzor nad spoštovanjem splošnega načela enakega obravnavanja pravno vprašanje, kar pomeni, da je Splošno sodišče pristojno za preizkus primerljivosti različnih zadevnih položajev. V zvezi s tem je treba za pravilno ugotavljanje primerljivosti teh položajev upoštevati cilj, ki mu sledi upoštevna ureditev.

V zvezi s tem začasni uslužbenci, ki so kandidirali na natečaju, organiziranem zaradi zaposlitve na delovnem mestu v kategoriji, h kateri že pripadajo, niso v enakem položaju, kot je položaj kandidatov, ki so bili uspešni na natečaju, katerega predmet ali učinek je omogočiti prehod v višjo kategorijo in torej odločilno napredovanje v njihovi karieri. Okoliščina, da je zakonodajalec ob sprejetju člena 5(4) priloge XIII h Kadrovskim predpisom poskrbel za to, da je te slednje uslužbence kot uradnike na poskusnem delu mogoče izjemoma imenovati v naziv, ki so ga imeli v nekdanji kategoriji, ob upoštevanju cilja, ki ga uresničuje zakonodajalec, ne povzroči samovoljnega ali očitno neustreznega razlikovanja v razmerju do začasnih uslužbencev, ki so bili po javnem natečaju kot uradniki zaposleni v kategorijo, ki so ji pripadali..

(Glej točke od 54 do 56.)

Napotitev na:

Sodišče: 11. september 2007, Lindorfer proti Svetu, C‑227/04 P, ZOdl., str. I‑6767, točka 64; 16 december 2008, Arcelor Atlantique et Lorraine in drugi, C‑127/07, ZOdl. str. I‑9895, točka 26; 12. maj 2011, Luksemburg proti Parlamentu in Svetu, C‑176/09, ZOdl. str. I‑3727, točka 32;

Splošno sodišče: 20. februar 2009, Komisija proti Bertolete in drugim, od T‑359/07 P do T‑361/07 P, ZOdl. JU str. I‑B‑1‑5 in II‑B‑1‑21, točke 38, in navedena sodna praksa, 39, 43 in naslednje.

3.      Obveznost obrazložitve sodb, ki jo Sodišču za uslužbence nalaga člen 36 Statuta Sodišča v povezavi s členom 7(1) Priloge I k navedenemu statutu temu ne nalaga, da zagotovi razlago, ki bi izčrpno in posamično sledila vsem razlogovanjem strank v sporu. Obrazložitev je torej lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, iz katerih so bili zadevni ukrepi sprejeti, pritožbenemu sodišču pa, da razpolaga z dovolj elementi za sodni nadzor. Te obveznosti namreč ni mogoče razlagati, kot da pomeni, da mora Sodišče za uslužbence podrobno odgovoriti na vsako trditev, ki jo navede tožeča stranka, zlasti če ni dovolj jasna in natančna ter ni ustrezno podprta z dokazi.

(Glej točko 72.)

Napotitev na:

Sodišče: 21. januar 2010, Iride in Iride Energia proti Komisiji, C‑150/09 P, neobjavljena v ZOdl., točka 42; 29. marec 2011, ArcelorMittal Luxembourg proti Komisiji in Komisija proti ArcelorMittal Luxembourg in drugim, C‑201/09 P in C‑216/09 P, ZOdl. str. I‑2239, točka 78;

Splošno sodišče: 8. junij 2009, Krcova proti Sodišču, T‑498/07 P, ZOdl. JU str. I‑B‑1‑35 in II‑B‑1‑197, točka 34; 2. marec 2010, Doktor proti Svetu, T‑248/08 P, točka 64 in navedena sodna praksa.