Zadeva T‑509/10

Manufacturing Support & Procurement Kala Naft Co., Tehran

proti

Svetu Evropske unije

„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi, uvedeni proti Islamski republiki Iran zaradi preprečitve širjenja jedrskega orožja – Zamrznitev sredstev – Ničnostna tožba – Dopustnost – Pristojnost Sveta – Zloraba pooblastil – Začetek veljavnosti – Prepoved retroaktivnosti – Obveznost obrazložitve – Pravica do obrambe – Pravica do učinkovitega pravnega varstva – Napačna uporaba prava – Pojem podpore širjenju jedrskega orožja – Napaka pri presoji“

Povzetek sodbe

1.      Evropska unija – Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi proti Iranu – Sklep o zamrznitvi sredstev – Sodni nadzor zakonitosti – Obseg – Člen 4 Sklepa 2010/413 – Izključitev

(člen 275 PDEU; Sklep Sveta 2010/413, člen 4)

2.      Akti institucij – Izbira pravne podlage – Akti, ki se nanašajo na sprejetje omejevalnih ukrepov proti Iranu

(člen 26(2), prvi pododstavek, PEU)

3.      Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Omejevalni ukrepi proti Iranu – Zamrznitev sredstev oseb, subjektov ali organov, ki sodelujejo pri širjenju jedrskega orožja ali to širjenje podpirajo – Minimalne zahteve

(člen 296 PDEU; uredbi Sveta št. 423/2007, člen 15(3), in št. 961/2010, člena 16(2) in 36(3); Sklep Sveta 2010/413, člen 24(3) in (4))

4.      Evropska unija – Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi proti Iranu – Zamrznitev sredstev oseb, subjektov ali organov, ki sodelujejo pri širjenju jedrskega orožja ali to širjenje podpirajo – Ravnanje, ki ustreza podpiranju takega širjenja

(člen 215(1) PDEU; uredbi Sveta št. 423/2007, člen 7(2), in št. 961/2010, člen 16(2)(a); Sklep Sveta 2010/413, člen 20(1))

1.      Prepovedi iz člena 4 Sklepa 2010/413 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Skupnega stališča 2007/140 so na eni strani splošni ukrepi, saj je njihovo področje uporabe opredeljeno z objektivnimi merili in ne glede na konkretne fizične ali pravne osebe. Zato navedeni člen 4 ni sklep, ki predvideva omejevalne ukrepe proti fizičnim in pravnim osebam, v smislu člena 275, drugi odstavek, PDEU. Splošno sodišče zato v skladu s členom 275, prvi odstavek, PDEU ni pristojno za odločanje o tožbah, katerih predmet je presoja zakonitosti navedenega člena 4.

(Glej točki 37 in 39.)

2.      Svet je s sprejetjem Sklepa 2010/413 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Skupnega stališča 2007/140, Izvedbene uredbe št. 668/2010 o izvajanju člena 7(2) Uredbe št. 423/2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu ter Sklepa 2010/644 o spremembi Sklepa 2010/413 in Uredbe št. 961/2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe št. 423/2007 glede iranske družbe, ki je v lasti nacionalne iranske družbe in deluje kot centralni subjekt za nabavo za nekatere njene dejavnosti, zaradi njene podpore širjenju jedrskega orožja ravnal skladno s členom 26(2), prvi pododstavek, PEU, po katerem Svet ukrepa na podlagi splošnih smernic in strateških usmeritev, ki jih določi Evropski svet.

(Glej točki 50 in 54.)

3.      Svet mora, razen če nujni razlogi v zvezi z varnostjo Unije ali njenih držav članic ali v zvezi z njihovimi mednarodnimi odnosi nasprotujejo posredovanju nekaterih elementov, na podlagi člena 24(3) Sklepa 2010/413 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Skupnega stališča 2007/140, člena 15(3) Uredbe št. 423/2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in člena 36(3) Uredbe št. 961/2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe št. 423/2007 sporočiti subjektom, na katere se nanaša ukrep, sprejet na podlagi člena 24(3) Sklepa 2010/413, člena 15(3) Uredbe št. 423/2007 oziroma člena 16(2) Uredbe št. 961/2010, posebne in konkretne razloge, iz katerih meni, da ta določba velja za zadevne osebe. Navesti mora tudi dejanske in pravne okoliščine, na katerih temelji pravna utemeljitev ukrepa, in ugotovitve, ki so ga vodile do njegovega sprejetja. Poleg tega mora biti obrazložitev prilagojena naravi zadevnega akta in okoliščinam, v katerih je bil sprejet. Ni treba, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, ker je treba zadostnost obrazložitve presojati ne le glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na njen okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje. Natančneje, akt, ki posega v položaj, je dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njo.

Zato je obrazložitev sklepov Sveta, zaradi katerih so bila zamrznjena sredstva in gospodarski viri tožeče stranke, v skladu s katero je tožeča stranka povezana s podjetji, vpletenimi v iranski jedrski program, nezadostna, ker ji ne omogoča razumevanja, kakšna vrsta povezave s katerimi subjekti se ji dejansko očita, tako da ne more preveriti utemeljenosti te navedbe in je niti približno ne more podrobno izpodbijati.

(Glej točke 73, 74 in 79.)

4.      Besedilo, ki ga je zakonodajalec Unije uporabil v členu 20(1) Sklepa 2010/413 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Skupnega stališča 2007/140, členu 7(2) Uredbe št. 423/2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in v členu 16(2)(a) Uredbe št. 961/2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe št. 423/2007, pomeni, da sprejetje omejevalnih ukrepov proti subjektu, ker naj bi ta podpiral širjenje jedrskega orožja, predpostavlja, da je ta pred tem ravnal ustrezno temu merilu. Če pa takega ravnanja dejansko ni, samo nevarnost, da bi lahko zadevni subjekt v prihodnosti podpiral širjenje jedrskega orožja, ne zadostuje.

(Glej točki 114 in 115.)