SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)
z dne 8. oktobra 2015(*)
„Znamka Skupnosti – Prijava tridimenzionalne znamke Skupnosti – Oblika igralnega zaboja – Absolutni razlog za zavrnitev – Neobstoj razlikovalnega učinka – Člen 7(1)(b) Uredbe (ES) št. 207/2009 – Obveznost obrazložitve – Pravica do izjave – Člen 75 Uredbe št. 207/2009“
V zadevi T‑547/13,
Rosian Express SRL s sedežem v Mediasu (Romunija), ki jo zastopata E. Grecu in A. Tigau, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopata V. Melgar in A. Geavela, zastopnika,
tožena stranka,
zaradi tožbe zoper odločbo petega odbora za pritožbe UUNT z dne 11. julija 2013 (zadeva R 797/2013‑5) v zvezi z zahtevo za registracijo tridimenzionalnega znaka v obliki igralnega zaboja kot znamke Skupnosti.
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),
v sestavi D. Gracias, predsednik, M. Kančeva, sodnica, in C. Wetter (poročevalec), sodnik,
sodni tajnik: I. Dragan, administrator,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 8. oktobra 2013,
na podlagi odgovora na tožbo, vloženega v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 7. februarja 2014,
na podlagi replike, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 24. aprila 2014,
na podlagi obravnave z dne 21. maja 2015
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, družba Rosian Express SRL, je 11. septembra 2012 pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1) vložila zahtevo za registracijo znamke Skupnosti.
2 Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je ta tridimenzionalni znak:
3 Proizvodi, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo v razreda 28 in 35 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in ustrezajo tem opisom:
– razred 28: „igre in igrala; gimnastične in športne potrebščine, ki niso vključene v drugih razredih; okraski za božična drevesa“;
– razred 35: „oglaševanje; vodenje; poslovno vodenje; pisarniška dela“.
4 Preizkuševalec je 1. februarja 2013 zavrnil zahtevo za registracijo za „igre in igrala“ iz razreda 28 na podlagi člena 7(1)(b) in (2) Uredbe št. 207/2009.
5 Tožeča stranka je pri UUNT 28. marca 2013 zoper odločbo preizkuševalca na podlagi členov od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009 vložila pritožbo.
6 Peti odbor za pritožbe UUNT je z odločbo z dne 11. julija 2013 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) zavrnil pritožbo z obrazložitvijo, da tridimenzionalni znak, za katerega je bilo zahtevano, da se registrira kot znamka Skupnosti, v zvezi z zadevnimi proizvodi nima razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009.
Predlogi strank
7 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razglasi za nično in naloži registracijo prijavljene znamke za vse predlagane proizvode in storitve;
– UUNT naloži plačilo stroškov.
8 UUNT Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
9 Tožeča stranka navaja dva tožbena razloga, od katerih se prvi nanaša na kršitev člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009, drugi, ki je bil naveden v repliki, pa na kršitev obveznosti obrazložitve in pravice do izjave v smislu člena 75 navedene uredbe.
10 Splošno sodišče meni, da je treba najprej obravnavati drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 75 Uredbe št. 207/2009.
Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 75 Uredbe št. 207/2009
11 Na prvem mestu tožeča stranka trdi, da je odbor za pritožbe kršil svojo dolžnost obrazložitve. V zvezi s tem navaja dva argumenta. Prvič, v izpodbijani odločbi naj ne bi bilo pojasnjeno, s katerimi oblikami je bila primerjana prijavljena znamka pri ugotovitvi, da nima razlikovalnega učnika. Poleg tega naj, drugič, ne bi bilo pojasnjeno, glede na katero upoštevno javnost se je presojal razlikovalni učinek prijavljene znamke.
12 Na drugem mestu tožeča stranka v bistvu trdi, da je odbor za pritožbe kršil njeno pravico do izjave. Trdi namreč, da je odbor za pritožbe svojo odločbo oprl na podatke iz spletnih mest, čeprav se je ali se je lahko ta vsebina po presoji preizkuševalca ali odbora za pritožbe spremenila.
13 Najprej je treba poudariti, da je tožeča stranka tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 75 Uredbe št. 207/2009, navedla šele v repliki. Vendar je treba spomniti, da iz sodne prakse izhaja, da sta neobrazložitev ali nezadostna obrazložitev razlog javnega reda, ki ga mora sodišče Unije upoštevati po uradni dolžnosti (sodbi z dne 2. aprila 1998, Komisija/Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, Recueil, EU:C:1998:154, točka 67, in z dne 12. marca 2014, Tubes Radiatori/UUNT – Antrax It (Radiator), T‑315/12, EU:T:2014:115, točka 96). Obravnavanje takega pritožbenega razloga je torej mogoče v kateri koli fazi postopka (sodba z dne 20. februarja 1997, Komisija/Daffix, C‑166/95 P, Recueil, EU:C:1997:73, točka 25).
14 Na podlagi člena 75 Uredbe št. 207/2009 so odločbe UUNT obrazložene in lahko temeljijo le na razlogih, na katere so stranke lahko podale pripombe.
15 Obseg obveznosti obrazložitve je enak kot pri obveznosti iz člena 296 PDEU, v skladu s katerim je treba jasno in nedvoumno poudariti razlogovanje avtorja akta. Njen namen je dvojen, in sicer, da se zainteresiranim osebam omogoči, da se zaradi varstva svojih pravic seznanijo z utemeljitvami sprejetega ukrepa in da se sodišču Unije omogoči nadzor nad zakonitostjo odločbe (sodbi z dne 19. maja 2010, Zeta Europe/UUNT (Superleggera), T‑464/08, EU:T:2010:212, točka 47, in z dne 21. maja 2014, Eni/UUNT – Emi (IP) (ENI), T‑599/11, EU:T:2014:269, točka 29).
16 Iz točke 12 izpodbijane odločbe je razvidno, da se je odbor za pritožbe pri ugotavljanju, ali ima prijavljena znamka razlikovalni učinek v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009, oprl zlasti na standarde ali navade zadevnega sektorja, ki je v obravnavanem primeru sektor družabnih iger in igrač. Iz navedene točke je razvidno tudi, da sta prikaz igrače in lesena embalaža oblika in material, ki sta v tem sektorju običajna.
17 Odbor za pritožbe je v točki 13 izpodbijane odločbe opozoril, da se pri ugotavljanju razlikovalnega učinka prijavljene znamke lahko opre na znana dejstva.
18 V točki 14 izpodbijane odločbe se odbor za pritožbe z uporabo izraza „[v]sekakor“ posredno sklicuje na spletna mesta, na katerih se prodajajo enaki proizvodi, pri čemer navaja, da je „vlagateljica zahteve sama priznala, da sta bila z iskanjem na internetu najdena dva proizvoda z obliko, ki je enaka obliki, za katero je bila vložena zahteva“.
19 Ugotoviti je torej treba, da je iz izpodbijane odločbe razvidno, da je odbor za pritožbe na podlagi znanih dejstev ugotovil, da sta lesena embalaža in oblika prijavljene znamke v zadevnem sektorju pogosti in da prijavljena znamka nima razlikovalnega učinka. Odločba je torej obrazloženo tako, da je tožeča stranka seznanjena z razlogi zanjo in da Splošno sodišče lahko opravi nadzor v zvezi s tem.
20 Glede domnevnega neobstoja opredelitve upoštevne javnosti in njene stopnje pozornosti je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso obveznost obrazložitve procesno pravilo, ki ga je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti obrazložitve. Če je obrazložitev morebiti napačna, to namreč ne pomeni, da je ni (sodbi z dne 17. maja 2011, Diagnostiko kai Therapeftiko Kentro Athinon „Ygeia“/UUNT (υγεία), T‑7/10, EU:T:2011:221, točka 59, in z dne 12. septembra 2012, Duscholux Ibérica/UUNT – Duschprodukter i Skandinavien (duschy), T‑295/11, EU:T:2012:420, točka 41).
21 Ugotoviti je treba, da sta bili upoštevna javnost in stopnja njene pozornosti vsekakor opredeljeni v točki 11 izpodbijane odločbe (glej spodaj točko 42) in da je tožeča stranka na obravnavi sama navedla, da izpodbija utemeljenost te opredelitve.
22 Iz tega sledi, da je izpodbijana odločba zadostno obrazložena glede upoštevne javnosti in stopnje njene pozornosti, kar pa ne vpliva na presojo utemeljenosti, ki bo opravljena v okviru tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009.
23 Glede na navedeno je treba presoditi, da v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, člen 75 Uredbe št. 207/2009, v skladu s katerim so odločbe UUNT obrazložene, ni bil kršen.
24 Drugi stavek člena 75 Uredbe št. 207/2009 v okviru prava znamk Skupnosti določa splošno načelo varstva pravice do obrambe, ki zajema pravico do izjave. Na podlagi tega splošnega načela prava Unije mora biti naslovnikom odločb javnih organov, ki občutno prizadenejo njihove interese, omogočeno, da učinkovito podajo svoje pripombe (sodba z dne 7. februarja 2007, Kustom Musical Amplification/UUNT (Oblika kitare), T‑317/05, ZOdl., EU:T:2007:39, točka 26).
25 V skladu s to določbo lahko odbor za pritožbe UUNT svojo odločbo utemelji le na elementih pravnega ali dejanskega stanja, na katere so stranke lahko podale svoje pripombe. Zato mora odbor za pritožbe takrat, ko po uradni dolžnosti zbira informacije o dejanskem stanju, da bi na njih utemeljil svojo odločbo, te obvezno sporočiti strankam, tako da lahko slednje nanje podajo pripombe (sodba z dne 21. oktobra 2004, KWS Saat/UUNT, C‑447/02 P, ZOdl., EU:C:2004:649, točki 42 in 43).
26 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je iz točk od 16 do 19 zgoraj razvidno, da izpodbijana odločba ne temelji na vsebini zadevnih spletnih mest, ampak na znanih dejstvih. Trditev, ki se nanaša na kršitev pravice do izjave, je treba zato zavrniti.
27 Poleg tega je iz odločbe preizkuševalca razvidno, da je ta v svojo odločbo vključil na zadevnih spletnih mestih objavljene slike proizvodov, za katere je menil, da so enaki kot prijavljena znamka. Zato je treba ugotoviti, da je tožeča stranka, tudi če bi izpodbijana odločba temeljila na primerjavi med prijavljeno znamko in proizvodi z zadevnih spletnih mest in se je vsebina teh spletnih mest s časom spremenila, lahko predložila pripombe na zadevne slike, saj so bile te priložene v odločbi preizkuševalca. Poleg tega je odbor za pritožbe v točki 13 izpodbijane odločbe pravilno navedel, da je tožeča stranka sama priznala, da na trgu obstajajo enaki proizvodi. Iz spisa in argumentacije tožeče stranke pred Splošnim sodiščem je namreč razvidno, da je na vsebino zadevnih spletnih mest podala pripombe, pri čemer je poudarila, da so navedena spletna mesta znana po prodaji ponaredkov. Tožeča stranka je torej vsekakor lahko podala pripombe na vsebino teh spletnih mest, kar je poleg tega tudi storila.
28 Glede na navedeno je treba presoditi, da v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, člen 75 Uredbe št. 207/2009 ni bil kršen.
Kršitev člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009
29 Tožeča stranka odboru za pritožbe očita, da ni upošteval, da družabne igre, kot je igra remi, niso proizvodi tekoče potrošnje, ampak trajni proizvodi za dolgotrajno uporabo, in da je treba šteti, da je stopnja pozornosti upoštevne javnosti v trenutku nakupa teh proizvodov večja.
30 Glede razlikovalnega učinka prijavljene znamke tožeča stranka izpodbija razlogovanje odbora za pritožbe, da povprečni potrošniki, če ni nobenega figurativnega ali besednega elementa, običajno ne sklepajo o izvoru proizvoda na podlagi oblike proizvoda ali oblike njegove embalaže. Tožeča stranka poudarja, da iz Uredbe št. 207/2009 nikakor ne izhaja, da je treba tridimenzionalne znamke obravnavati drugače od drugih znamk in da bi bilo treba, če bi se uporabil navedeni pristop, zavrniti vsakršno registracijo tridimenzionalne znamke.
31 Tožeča stranka v utemeljitev trditve, da ima prijavljena znamka razlikovalni učinek, navaja prakso odločanja UUNT, iz katere je po njenem mnenju razvidno, da so bile tridimenzionalne znamke, ki so take kot prijavljena znamka, registrirane za proizvode iz razreda 28, in da bi odbor za pritožbe to moral upoštevati. Poleg tega trdi, da v nasprotju s tem, kar je odbor za pritožbe ugotovil v točki 12 izpodbijane odločbe, torej da je prijavljena znamka zgolj različica vrste prikaza in embalaže, ki sta za zadevne proizvode povsem običajna, prijavljena zanamka bistveno odstopa od standardov in uporabe v panogi iger. V zvezi s tem trdi, da odbor za pritožbe ni pojasnil, kako razume „osnovne oblike“ in da za igre remi „osnovne oblike“ vsekakor ne obstajajo, ker je to igro mogoče prikazati in sestaviti na številne načine. Zato meni, da bi odbor za pritožbe moral posebno pozornost nameniti načinu, kako so v obravnavanem primeru izdelani in sestavljeni različni elementi igre remi.
32 Tožeča stranka odboru za pritožbe očita tudi, da ugotovitve iz točke 12 izpodbijane odločbe, da „[s]o družabne igre in igrače (na primer različice igre remi za otroke, ki so igrača) običajno zapakirane in se prodajajo v embalaži, izdelani iz različnih vrst materialov, vključno z lesenimi zaboji“, ter da „[s]ta tovrstna embalaža in prestavitev običajni za navedene igre, tako da jih bo upoštevna javnost zamešala prav z neko igro in njeno embalažo“, ni podprl z dokazi. Odbor za pritožbe naj ne bi upošteval vseh dejavnikov, ki so v obravnavanem primeru upoštevni, in zlasti stanja na trgu, iz katerega naj bi bilo razvidno, da se oblika prijavljene znamke bistveno razlikuje od drugih oblik, ki so prisotne na trgu.
33 Tožeča stranka meni, da zadevni proizvodi in zlasti igra remi ne zahtevajo določene oblike embalaže. Odbor za pritožbe naj bi torej napačno ugotovil, da je oblika prijavljene znamke posledica narave zadevnega proizvoda.
34 Nazadnje, odboru za pritožbe se očita, da je prijavljeno znamko primerjal z enakimi proizvodi, ki se tržijo na internetu, na podlagi česar je ugotovil, da so na trgu podobne oblike, čeprav naj bi šlo za ponaredke. Tožeča stranka v utemeljitev teh trditev prvič pred Splošnim sodiščem v repliki prilaga članke iz uglednih specializiranih publikacij, ki opozarjajo na ponaredke na spletnih mestih, na katere sta se sklicevala preizkuševalec in odbor za pritožbe.
35 Najprej je treba spomniti, da se v skladu s členom 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009 ne registrirajo „znamke, ki so brez slehernega razlikovalnega učinka“.
36 Razlikovalni učinek znamke v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009 pomeni, da je znamka primerna, da proizvode, za katere je bila zahtevana registracija, označuje za proizvode, ki izvirajo iz nekega podjetja, in jih tako razlikuje od proizvodov, ki izvirajo iz drugih podjetij (glej sodbo z dne 9. decembra 2010 Wilo/UUNT (Fasetirano ohišje električnega motorja in upodobitev zelenih faset), T‑253/09 in T‑254/09, EU:T:2010:507, točka 17 in navedena sodna praksa).
37 Ta razlikovalni učinek znamke je treba presojati po eni strani glede na proizvode ali storitve, za katere je bila zahtevana registracija, po drugi strani pa glede na zaznavo upoštevne javnosti, ki je sestavljena iz normalno obveščenih ter razumno pozornih in preudarnih povprečnih potrošnikov navedenih proizvodov ali storitev (glej zgoraj v točki 36 navedeno sodbo Fasetirano ohišje električnega motorja in upodobitev zelenih faset, EU:T:2010:507, točka 18 in navedena sodna praksa).
38 V skladu z ustaljeno sodno prakso so merila za presojo razlikovalnega učinka znamk, ki imajo videz proizvoda, enaka kot tista, ki se uporabljajo za druge kategorije znamk (glej zgoraj v točki 36 navedeno sodbo Fasetirano ohišje električnega motorja in upodobitev zelenih faset, EU:T:2010:507, točka 19 in navedena sodna praksa).
39 Vendar v okviru uporabe teh meril ni nujno, da upoštevna javnost tridimenzionalno znamko, ki ima videz proizvoda, zaznava vedno enako kot besedno ali figurativno znamko, ki jo sestavlja znak, neodvisen od videza proizvodov, ki jih znamka označuje. Povprečni potrošniki namreč, če ni nobenega grafičnega ali besednega elementa, o izvoru proizvodov običajno ne sklepajo iz njihove oblike ali oblike njihove embalaže, pri čemer je lahko dokazovanje razlikovalnega učinka pri taki tridimenzionalni znamki težje kot pri besedni ali figurativni znamki (glej zgoraj v točki 36 navedeno sodbo Fasetirano ohišje električnega motorja in upodobitev zelenih faset, EU:T:2010:507, točka 20 in navedena sodna praksa).
40 Poleg tega, bolj ko se oblika, za katero je bilo zahtevano, da se registrira kot znamka, približuje najverjetnejši obliki, ki jo bo imel zadevni proizvod, verjetneje je, v skladu s sodno prakso, da navedena oblika nima razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009. V teh okoliščinah ima le znamka, ki se bistveno razlikuje od standarda ali navad sektorja in zaradi tega izpolnjuje bistveno nalogo označbe izvora, razlikovalni učinek v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009 (glej zgoraj v točki 36 navedeno sodbo Fasetirano ohišje električnega motorja in upodobitev zelenih faset, EU:T:2010:507, točka 21 in navedena sodna praksa).
41 Izpodbijano odločbo je treba preučiti glede na navedene ugotovitve.
42 Glede upoštevne javnosti je odbor za pritožbo pravilno ugotovil, da je sestavljena predvsem iz normalno obveščenih ter razumno pozornih in preudarnih povprečnih potrošnikov in da lahko glede na naravo in ceno zadevnih proizvodov stopnja poznavanja upoštevne javnosti niha med povprečno in visoko (točka 11 izpodbijane odločbe). Zadevni proizvodi glede na njihov opis namreč spadajo v sektor iger in igrač. Namenjeni so široki porabi, in ne le profesionalnim ali amaterskim igralcem, saj lahko vsak posameznik v nekem trenutku kupi oziroma kupuje tak proizvod, redno ali občasno (glej v tem smislu sodbo z dne 24. marca 2011, Cybergun/UUNT – Umarex Sportwaffen (AK 47), T‑419/09, EU:T:2011:121, točka 37 in navedena sodna praksa). Tožeča stranka torej napačno trdi, da bi moral odbor za pritožbe ugotoviti, da je stopnja pozornosti upoštevne javnosti izključno visoka.
43 Poleg tega je treba zavrniti tudi trditev, da je odbor za pritožbe storil napako, ker ni dokazal, katera javnost je upoštevna in kolikšna je stopnja njene pozornosti. Od UUNT namreč ni mogoče zahtevati, naj opravi ekonomsko analizo trga in anketira potrošnike, da bi dokazal, kako pozorni so na videz proizvodov, ki spadajo v neko kategorijo (sodba z dne 5. marca 2003, Unilever/UUNT (Ovalna tableta), T‑194/01, Recueil, EU:T:2003:53, točka 48).
44 Glede razlikovalnega učinka prijavljene znamke je treba najprej navesti opis tožeče stranke, v skladu s katerim je prijavljena znamka pravokotni zaboj, izdelan iz lesa, s sistemom drsnih stojal za postavitev igralnih elementov in zapiralnim mehanizmom teh stojal na obeh koncih zaboja. Prijavljena znamka tako vključuje drsni sistem, ki omogoča spojitev štirih igralnih stojal v celoto, igralne elemente in nosilce stojal, ki so umeščeni med štiri nosilne stranice, ki podpirajo celoto, ki je opremljena z dvema ploščicama, ki omogočata zapiranje brez dodatnega pakiranja. Vsaka stranica ima na notranji strani vrezana dva utora, ki omogočata drsenje dveh parov stojal. Ploščici za zapiranje pravokotne oblike z zaobljenima koncema in poševno odrezanimi robovi sta na okvir pritrjeni z vijakom.
45 Glede na ta opis je odbor za pritožbe v točki 12 izpodbijane odločbe pravilno ugotovil, da se prijavljena znamka „bistveno ne razlikuje od standarda ali navad v zadevnem sektorju“ in da „[s]o družabne igre in igrače (na primer različice igre remi za otroke, ki so igrače) običajno zapakirane in se prodajajo v embalaži, izdelani iz različnih vrst materialov, vključno z lesenimi zaboji“.
46 Znano je namreč, da so zadevni proizvodi pogosto predstavljeni v pravokotnih lesenih zabojih. Tudi način odpiranja in sestavljanja zaboja, katerega oblika sestavlja zadevno znamko, torej drsni sistem stojal, ki omogoča pripravo ali sestavo igre, se bistveno ne razlikuje od standarda in navad v sektorju. Znano je namreč, da za pripravo in sestavo zadevnih proizvodov obstajajo podobni drsni sistemi. Tudi na podlagi skupne presoje različnih značilnosti prijavljene znamke, kot so opisane zgoraj v točki 44, ni mogoče ugotoviti, da se prijavljena znamka bistveno razlikuje od standarda in navad v zadevnem sektorju. Zato je treba presoditi, da prijavljena znamka nima razlikovalnega učinka, na podlagi katerega bi upoštevna javnost lahko prepoznala proizvode, ki izvirajo iz nekega podjetja, in jih tako razlikovala od proizvodov, ki izvirajo iz drugih podjetij.
47 Glede trditve, da odbor za pritožbe pri presoji razlikovalnega učinka prijavljene znamke ni opredelil izraza „osnovne oblike“ in da navedb v zvezi s tem ni podprl z dokazi, je treba opozoriti, da mora UUNT na podlagi člena 76(1) Uredbe št. 207/2009 po uradni dolžnosti preveriti dejstva, ki bi lahko privedla do uporabe absolutnih razlogov za zavrnitev iz člena 7(1) navedene uredbe. Iz tega je razvidno, da lahko UUNT svoje odločbe utemelji na dejstvih, ki jih prijavitelj ni navedel (glej v tem smislu sodbi z dne 19. aprila 2007, UUNT/Celltech, C‑273/05 P, ZOdl., EU:C:2007:224, točka 38 in navedena sodna praksa, in z dne 14. julija 2014, BSH/UUNT (Wash & Coffee), T‑5/12, EU:T:2014:647, točka 46).
48 Čeprav mora UUNT v svojih odločbah načeloma ugotoviti pravilnost takih dejstev, pa to ni potrebno, če se sklicuje na splošno znana dejstva (glej zgoraj v točki 47 navedeni sodbi UUNT/Celltech, EU:C:2007:224, točka 39 in navedena sodna praksa; in Wash & Coffee, EU:T:2014:647, točka 47). Nič torej ne preprečuje, da UUNT pri presoji ne bi upošteval splošno znanih dejstev (glej sodbo z dne 25. marca 2014, Deutsche Bank/UUNT (Passion to Perform), T‑291/12, EU:T:2014:155, točka 51 in navedena sodna praksa). Iz tega sledi, da je odbor za pritožbe v obravnavanem primeru neobstoj razlikovalnega učinka prijavljene znamke lahko zakonito ugotovil tudi tako, da se je oprl na splošno znana dejstva, ki izhajajo iz praktičnih izkušenj, splošno pridobljenih na podlagi trženja proizvodov za široko porabo, ne da bi moral navesti konkretne primere (glej v tem smislu sodbo z dne 10. novembra 2004, Storck/UUNT (Oblika zavitega bombona), T‑402/02, ZOdl., EU:T:2004:330, točka 58). Poleg tega je treba ugotoviti, da je iz točke 12 izpodbijane odločbe razvidno, da odbor za pritožbo presoje prijavljene znamke ni oprl na primerjavo z „osnovnimi oblikami“, ampak na standard in navade v zadevnem sektorju, pri čemer se je oprl na sodno prakso, ki jo je navedel v točki 9 izpodbijane odločbe. Odbor za pritožbe je v točki 10 izpodbijane odločbe sicer res omenil „osnovne oblike zadevnih proizvodov“. Vendar je bila ta omemba navedena le v okviru navedbe načel, ki izhajajo iz sodne prakse in ki jih je treba upoštevati pri presoji razlikovalnega učinka tridimenzionalne znamke. Odbor za pritožbe se nanje namreč ni skliceval pri presoji razlikovalnega učinka prijavljene znamke.
49 Glede dokazov, ki jih je tožeča stranka predložila, da bi dokazala, da oblike, ki so take kot prijavljena znamka, ne obstajajo, je treba spomniti, da neobstoja razlikovalnega učinka znamke ne moreta omajati niti večje ali manjše število podobnih oblik na trgu (sodbi z dne 29. aprila 2004, Henkel/UUNT, C‑456/01 P in C‑457/01 P, Recueil, EU:C:2004:258, točka 62, in z dne 23. maja 2007, Procter & Gamble/UUNT (Kvadratne bele tablete z barvnim cvetličnim vzorcem), T‑241/05, od T‑262/05 do T‑264/05, T‑346/05, T‑347/05 in od T‑29/06 do T‑31/06, ZOdl., EU:T:2007:151, točka 81) niti to, da na trgu ne obstajajo oblike, ki bi bile enake oblikam, katerih registracija se zahteva (glej v tem smislu sodbo z dne 31. maja 2006, De Waele/UUNT (Oblika klobase), T‑15/05, ZOdl., EU:T:2006:142, točka 40).
50 V zvezi s tem je treba poudariti, da povprečen potrošnik brez tržne analize ne ve vnaprej, da le eno podjetje trži zadevni proizvod v neki vrsti embalaže, medtem ko njegovi konkurenti za ta proizvod uporabljajo drugačno pakiranje (sodba z dne 12. januarja 2006, Deutsche SiSi-Werke/UUNT, C‑173/04 P, ZOdl., EU:C:2006:20, točka 34).
51 Ne da bi bilo treba odločiti o dopustnosti dokazov, predloženih v zvezi s tem, tako sledi tudi, da trditev tožeče stranke, da je odbor za pritožbe storil napako, ko se je skliceval na druge proizvode, ki obstajajo na trgu, čeprav gre za ponaredke, ni upoštevna.
52 Glede trditve, da naj bi UUNT dovolil registracijo tridimenzionalnih znamk, ki so take kot prijavljena znamka, za proizvode iz razreda 28, je treba opozoriti, da mora UUNT svoje pristojnosti izvajati v skladu s splošnimi načeli prava Unije. V zvezi z načeli enakega obravnavanja in dobrega upravljanja mora UUNT upoštevati odločbe, ki so že bile sprejete o podobnih zahtevah, in posebno pozornost nameniti vprašanju, ali je treba odločiti v enakem smislu. Vendar mora biti uporaba teh načel v skladu z načelom zakonitosti. Tako se oseba, ki zahteva registracijo znaka kot znamke, ne more v svojo korist sklicevati na morebitno nezakonitost, ki je bila storjena v korist druge osebe, da bi dosegla enako odločitev. Poleg tega mora biti preizkus vsake zahteve za registracijo iz razlogov pravne varnosti in tudi dobrega upravljanja strog ter celosten, da bi se preprečila neupravičena registracija znamk. Zato je treba tak preizkus opraviti v vsakem posameznem primeru. Registracija znaka kot znamke je namreč odvisna od posebnih meril, ki se uporabijo za dejansko stanje obravnavanega primera in ki so namenjena preverjanju, ali v zvezi s spornim znakom niso podani razlogi za zavrnitev (glej sodbo z dne 14. januarja 2015, Melt Water/UUNT (Oblika prozorne valjaste steklenice), T‑70/14, EU:T:2015:9, točka 39 in navedena sodna praksa).
53 Odbor za pritožbe je v obravnavani zadevi na podlagi celostnega preizkusa in ob upoštevanju zaznavanja upoštevne javnosti ugotovil, da prijavljena znamka nima razlikovalnega učinka. Kot je razvidno iz točk od 42 do 51 zgoraj, ta ugotovitev sama po sebi zadostuje za sklep, da registracija zadevne tridimenzionalne znamke kot znamke Skupnosti za zadevne proizvode ni mogoča zaradi absolutnega razloga za zavrnitev iz člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009.
54 Ker je zakonitost izpodbijane odločbe, ki se nanaša na nemožnost registracije prijavljene znamke kot znamke Skupnosti za zadevne proizvode, ugotovljena neposredno na podlagi člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009, je iz sodne prakse, navedene zgoraj v točki 52, razvidno, da je ni mogoče izpodbijati le zato, ker odbor za pritožbe v obravnavani zadevi ni sledil praksi odločanja UUNT.
55 Odbor za pritožbe je zato pravilno ugotovil, da prijavljena tridimenzionalna znamka za nobenega od zadevnih proizvodov nima razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009.
56 Zato je treba prvi tožbeni razlog, ne da bi bilo treba odločiti o predlogu, s katerim tožeča stranka od Splošnega sodišča zahteva, naj naloži registracijo znamke za zahtevane proizvode in storitve, v celoti zavrniti.
Stroški
57 V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.
58 Tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi UUNT naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Rosian Express SRL se naloži plačilo stroškov.
D. Gracias | M. Kančeva | C. Wetter |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 8. oktobra 2015.
Podpisi