SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (sedmi razširjeni senat)
z dne 21. decembra 2022(*)
„Damping – Uvoz nekaterih polivinil alkoholov s poreklom iz Kitajske – Dokončna protidampinška dajatev – Izvzetje uvoza, za katerega velja posebna raba – Ničnostna tožba – Ločljivost – Predpis, ki potrebuje izvedbene ukrepe – Neposredno nanašanje – Izpodbojni akt – Dopustnost – Člen 9(5), prvi pododstavek, Uredbe (EU) 2016/1036 – Nediskriminatorna uvedba dajatve – Enako obravnavanje“
V zadevi T‑747/20,
EOC Belgium s sedežem v Oudenaardu (Belgija), ki jo zastopata Y. Melin in I. Fressynet, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopajo K. Blanck, G. Luengo in M. Gustafsson, agenti,
tožena stranka,
SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi razširjeni senat),
ob posvetovanju v sestavi R. da Silva Passos, predsednik, V. Valančius, sodnik, I. Reine, sodnica, L. Truchot (poročevalec) in M. Sampol Pucurull, sodnika,
sodna tajnica: H. Eriksson, administratorka,
na podlagi pisnega dela postopka,
na podlagi obravnave z dne 9. junija 2022,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Tožeča stranka, družba EOC Belgium, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razglasitev ničnosti člena 1(4) Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2020/1336 z dne 25. septembra 2020 o uvedbi dokončnih protidampinških dajatev na uvoz nekaterih polivinil alkoholov s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL 2020, L 315, str. 1).
I. Dejansko stanje
2 Evropska komisija je 25. septembra 2020 sprejela Izvedbeno uredbo 2020/1336.
3 Komisija je s členom 1(1) Izvedbene uredbe 2020/1336 uvedla protidampinške dajatve, omenjene v točki 1 zgoraj.
4 Komisija je s členom 1(4) Izvedbene uredbe 2020/1336 uvedla izvzetje iz teh dajatev (v nadaljevanju: zadevno izvzetje). Ta določba določa:
„Izdelki, opisani v odstavku 1, se izvzamejo iz dokončne protidampinške dajatve, če se […] uvažajo za proizvodnjo lepil iz suhih zmesi, ki se proizvajajo in v prahu prodajajo za industrijo kartona. Taki izdelki se dajo v postopek posebne rabe iz člena 254 Uredbe (EU) št. 952/2013, s čimer se pokaže, da se uvažajo izključno za zgoraj navedeno uporabo.“
5 Komisija je v oddelku 6.3.4, naslovljenem „Proizvajalci lepil“, iz dela Izvedbene uredbe 2020/1336, posvečenem interesu Evropske unije, pojasnila razloge za svojo odločitev, da uvoz nekaterih polivinil alkoholov (v nadaljevanju: PVA) izvzame iz dokončnih protidampinških dajatev, uvedenih z navedeno uredbo. Namen tega izvzetja, ki velja za proizvajalce lepil iz suhih zmesi, je zaščititi njihove interese pred negativnimi učinki, ki bi jih uvedba takih dajatev lahko imela na njihov položaj.
6 Tožeča stranka je družba s sedežem v Belgiji, ki uvaža PVA in iz njih proizvaja tekoče lepilo.
II. Predlogi strank
7 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– razglasi člen 1(4) Izvedbene uredbe 2020/1336 za ničen;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
8 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
III. Pravo
9 Ker Komisija uveljavlja več ugovorov nedopustnosti, je treba preučiti dopustnost tožbe.
A. Dopustnost
10 Da bi se ugotovila nedopustnost tožbe, Komisija najprej trdi, prvič, da člena 1(4) Izvedbene uredbe 2020/1336 ni mogoče ločiti od preostalega dela te uredbe, drugič, da ta uredba potrebuje izvedbene ukrepe, in tretjič, da se niti neposredno niti posamično ne nanaša na tožečo stranko.
11 Dalje, Komisija trdi, da se tožeča stranka ne more sklicevati na pravico do učinkovitega pravnega sredstva, da bi dokazala svoje procesno upravičenje.
12 Nazadnje, Komisija trdi, da če bi Splošno sodišče razsodilo, da se člen 1(4) Izvedbene uredbe 2020/1336 nanaša neposredno na tožečo stranko, ta določba ni izpodbojni akt.
13 Tožeča stranka trdi, da je njena tožba dopustna.
1. Ločljivost člena 1(4) Izvedbene uredbe 2020/1336
14 Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da je razglasitev delne ničnosti akta Unije mogoča samo takrat, kadar je elemente, katerih ničnost se zahteva, mogoče ločiti od ostalega dela akta. V zvezi s tem je Sodišče že večkrat presodilo, da tej zahtevi ne bi bilo zadoščeno, če bi bila posledica delne ničnosti akta ta, da bi bilo spremenjeno njegovo bistvo (glej sodbo z dne 9. novembra 2017, SolarWorld/Svet, C‑204/16 P, EU:C:2017:838, točka 36 in navedena sodna praksa).
15 Za preverjanje ločljivosti elementov akta Unije je potrebna preučitev obsega navedenih elementov, da bi bilo mogoče presoditi, ali bi razglasitev njihove ničnosti spremenila smisel in vsebino tega akta (glej sodbo z dne 9. novembra 2017, SolarWorld/Svet, C‑204/16 P, EU:C:2017:838, točka 36 in navedena sodna praksa).
16 V obravnavani zadevi tožeča stranka predlaga razglasitev ničnosti zgolj člena 1(4) Izvedbene uredbe 2020/1336 (glej točko 7 zgoraj), ki uvaja zadevno izvzetje.
17 Tako izvzetje, kolikor določa izjemo od pravila o uvedbi protidampinških dajatev, je načeloma mogoče ločiti od uredbe, ki določa to pravilo.
18 V sodbi z dne 9. novembra 2017, SolarWorld/Svet (C‑204/16 P, EU:C:2017:838, točke od 44 do 53), na katero se je sklicevala Komisija, je Sodišče navedlo indice, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, v katerih primerih izvzetja protidampinških dajatev ni mogoče ločiti od uredbe o uvedbi teh dajatev.
19 V zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 9. novembra 2017, SolarWorld/Svet (C‑204/16 P, EU:C:2017:838), je bila sporna Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 1238/2013 z dne 2. decembra 2013 o uvedbi dokončne izravnalne dajatve na uvoz fotonapetostnih modulov iz kristalnega silicija in njihovih ključnih sestavnih delov (to je celic) s poreklom iz Ljudske republike Kitajske ali ki so od tam poslani (UL 2013, L 325, str. 1).
20 Sodišče je odločilo, da člena 3(1) Uredbe št. 1238/2013, ki določa, da je uvoz nekaterih izdelkov, za katere so družbe, od katerih je Komisija sprejela zaveze, izdala račune, oproščen protidampinških dajatev, uvedenih s členom 1 te uredbe, ni mogoče ločiti od preostalih določb te uredbe in zlasti od določb, ki predpisujejo uvedbo teh dajatev (sodba z dne 9. novembra 2017, SolarWorld/Svet, C‑204/16 P, EU:C:2017:838, točka 55).
21 Sodišče je menilo, da čeprav se formalno zdi, da je uvedba dajatev pravilo, oprostitev dajatev na podlagi zaveze pa izjema, sta zadevni določbi v resnici pomenili alternativna in dopolnjujoča se ukrepa za doseganje istega cilja (sodba z dne 9. novembra 2017, SolarWorld/Svet, C‑204/16 P, EU:C:2017:838, točke od 44 do 53).
22 Da je prišlo do te ugotovitve, se je Sodišče oprlo na več indicev. Prvič, ugotovilo je, da sta cilja ukrepa, ki nalaga dajatve, in ukrepa, ki določa oprostitev, enaka. Tako sta bila v obravnavani zadevi uvedba dajatev in sprejetje zavez namenjena odpravi škodljivega učinka dampinga, povezanega z uvozom fotonapetostnih modulov iz kristalnega silicija in njihovih ključnih sestavnih delov, na industrijo Unije (sodba z dne 9. novembra 2017, SolarWorld/Svet, C‑204/16 P, EU:C:2017:838, točke od 44 do 48). Drugič, Sodišče je poudarilo, da se zadevni določbi dopolnjujeta. V zvezi s tem se je oprlo na gospodarske posledice, ki jih povzročajo (sodba z dne 9. novembra 2017, SolarWorld/Svet, C‑204/16 P, EU:C:2017:838, točke od 49 do 51). Tretjič, Sodišče je nazadnje ugotovilo, da oprostitev ni bila izjema. V zvezi s tem je navedlo, da je oprostitev veljala za 70 % uvoza zadevnih izdelkov (sodba z dne 9. novembra 2017, SolarWorld/Svet, C‑204/16 P, EU:C:2017:838, točki 52 in 53).
23 Rešitev, ki jo je Sodišče sprejelo v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 9. novembra 2017, SolarWorld/Svet (C‑204/16 P, EU:C:2017:838), torej temelji na nizu indicev, s katerimi je mogoče opredeliti poseben položaj, v katerem je tisto, kar se na prvi pogled zdi zgolj oprostitev in torej izjema od pravila, v resnici nerazdružljiv del izpodbijanega ukrepa in zato ni ločljivo.
24 Zato je treba pri določanju ločljivosti zadevnega izvzetja ugotoviti, ali v obravnavani zadevi obstajajo kakršni koli tovrstni indici.
25 Na prvem mestu je treba opozoriti, da je namen uvedbe protidampinških dajatev, kot je v tem primeru določena v členu 1(1) Izvedbene uredbe 2020/1336, odpraviti škodljive učinke domnevnega dampinga na industrijo Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 9. novembra 2017, SolarWorld/Svet, C‑204/16 P, EU:C:2017:838, točka 46).
26 Vendar člen 21(1) Uredbe (EU) 2016/1036 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske unije (UL 2016, L 176, str. 21; v nadaljevanju: osnovna uredba), Komisiji omogoča, da zaradi zaščite med drugim interesa uporabnikov zadevnega izdelka, ne sprejme protidampinških ukrepov, čeprav sta damping in škoda ugotovljena.
27 V tem primeru je namen zadevnega izvzetja, ki je bilo sprejeto na podlagi člena 21 osnovne uredbe, kot je navedeno v uvodni izjavi 625 Izvedbene uredbe 2020/1336, zaščita interesov nekaterih uporabnikov PVA, in sicer proizvajalcev lepil iz suhih zmesi, pred negativnimi učinki, ki bi jih uvedba protidampinških dajatev lahko imela na njihov položaj.
28 Cilj zadevnega izvzetja se torej razlikuje od cilja, ki se uresničuje s členom 1(1) Izvedbene uredbe 2020/1336, navedenega v točki 25 zgoraj, medtem ko se je v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 9. novembra 2017, SolarWorld/Svet (C‑204/16 P, EU:C:2017:838), z uvedbo protidampinških dajatev in njihovo oprostitvijo uresničeval isti cilj (glej točko 22 zgoraj).
29 Na drugem mestu, v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 9. novembra 2017, SolarWorld/Svet (C‑204/16 P, EU:C:2017:838), je Svet Evropske unije, avtor izpodbijane uredbe, uvedel ukrepe trgovinske zaščite, ki so predstavljali sveženj ali „paket“, sestavljen iz dveh ločenih in dopolnjujočih se ukrepov, od katerih je bil eden uvedba protidampinških dajatev, drugi pa oprostitev teh protidampinških dajatev za družbe, od katerih je Komisija sprejela zaveze (sodba z dne 9. novembra 2017, SolarWorld/Svet, C‑204/16 P, EU:C:2017:838, točka 44).
30 V obravnavanem primeru pa zadevno izvzetje ne dopolnjuje uvedbe protidampinških dajatev, temveč je glede na to uvedbo akcesorno.
31 Akcesornost zadevnega izvzetja glede na uvedbo protidampinških dajatev je razvidna iz tega, kje v obrazložitvi Izvedbene uredbe 2020/1336 so uvodne izjave, v katerih se obravnava zadevno izvzetje. Navedene uvodne izjave so v edinem delu Izvedbene uredbe 2020/1336, ki je namenjen interesom proizvajalcev lepila in negativnim učinkom, ki bi jih lahko utrpeli zaradi uvedbe protidampinških dajatev. Komisija je zato utemeljitev zadevnega izvzetja omejila na del Izvedbene uredbe 2020/1336, ki mu je namenjen, kar kaže na akcesornost, ki mu jo pripisuje Komisija.
32 Na tretjem mestu, v uvodni izjavi 628 Izvedbene uredbe 2020/1336 je zadevno izvzetje opisano kot odobreno „izjemoma“, postopek njegove rabe pa je „strogo omejen na lepila iz suhih zmesi in pod nobenim pogojem ne bo zajemal drugih izdelkov (na primer tekočih lepil), ki jih proizvajajo proizvajalci lepil“.
33 V zvezi s tem je Komisija v uvodni izjavi 627 Izvedbene uredbe 2020/1336, ko je preučevala učinke zadevnega izvzetja v primeru njegove uporabe, ugotovila, da tržni delež lepil predstavlja 17 % potrošnje Unije in da je edini proizvajalec lepil iz suhih zmesi, ki se je javil, predstavljal samo 4 % tega deleža.
34 Nasprotno, oprostitev v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 9. novembra 2017, SolarWorld/Svet (C‑204/16 P, EU:C:2017:838), ker je veljala za 70 % uvoza zadevnih izdelkov (glej točko 22 zgoraj), ni bila izjema.
35 Iz preudarkov, navedenih v točkah od 25 do 34 zgoraj, izhaja, da v obravnavani zadevi ni nobenega od indicev, na katere se je Sodišče oprlo v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 9. novembra 2017, SolarWorld/Svet (C‑204/16 P, EU:C:2017:838), in so bili navedeni v točki 22 zgoraj.
36 Poleg tega niso razvidni nobeni drugi indici, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da zadevno izvzetje ni izjema od pravila o uvedbi protidampinških dajatev, temveč alternativni in dopolnilni ukrep k temu pravilu, namenjen doseganju istega cilja (glej točko 21 zgoraj).
37 Zato je zadevno izvzetje mogoče ločiti od pravila, ki določa uvedbo protidampinških dajatev.
38 Dodati je treba, da se člen 1(4) Izvedbene uredbe 2020/1336 ne omejuje na to, da v prvem stavku določa zadevno izvzetje. Drugi stavek tega besedila (glej točko 4 zgoraj) določa, da se v primeru izvzetja PVA da v postopek posebne rabe iz člena 254 Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (UL 2013, L 269, str. 1), da se dokaže, da je uvožen izključno za rabo, omenjeno v točki 4 zgoraj.
39 Edini namen te zadnje določbe je določiti carinski postopek, v katerega se uvrsti uvoz PVA, za katerega velja zadevno izvzetje.
40 Ker je zadevno izvzetje, katerega načelo je določeno v prvem stavku člena 1(4) Izvedbene uredbe 2020/1336, mogoče ločiti od preostalega dela te uredbe, pravilo, ki določa zgolj carinski postopek, ki se uporablja za izdelke, upravičene do tega izvzetja, in je določeno v drugem stavku navedenega člena, prevzame od tega izvzetja lastnost ločljivosti.
41 Zato je glede na ugotovitev v točki 37 zgoraj člen 1(4) Izvedbene uredbe 2020/1336 v celoti ločljiv od drugih določb te uredbe.
42 Glede na zgoraj navedeno drugi argumenti, ki jih je navedla Komisija, in sicer, prvič, soobstoj uvedbe protidampinških dajatev in zadevnega izvzetja v istem členu Izvedbene uredbe 2020/1336, drugič, redkost uporabe izvzetja, kot je zadevno izvzetje, tretjič, podrobna obrazložitev v zvezi z zadevnim izvzetjem, četrtič, število pripomb, ki so jih gospodarski subjekti predložili med preučevanjem navedenega izvzetja, petič, znatne gospodarske posledice, ki bi jih razglasitev ničnosti izvzetja imela za družbo Cordial, proizvajalko lepil iz suhih zmesi, katere položaj je Komisija upoštevala v Izvedbeni uredbi 2020/1336, in za njene stranke, in šestič, vztrajanje Komisije pri sprejetju tega akta kljub zadržanosti nekaterih držav članic, niso pomembni za to, da bi se podvomilo o ločljivosti člena 1(4) Izvedbene uredbe 2020/1336.
43 Zato je treba ugovor nedopustnosti, ki ga je uveljavljala Komisije, zavrniti.
2. Pogoji dopustnosti iz člena 263, četrti odstavek, PDEU
44 Opozoriti je treba, da člen 263, četrti odstavek, PDEU določa primera, v katerih se fizični ali pravni osebi prizna procesno upravičenje za vložitev tožbe zoper akt, ki ni naslovljen nanjo. Na eni strani je tako tožbo mogoče vložiti, če se ta akt nanjo neposredno in posamično nanaša. Na drugi strani lahko taka oseba vloži tožbo zoper predpis, ki ne potrebuje izvedbenih ukrepov, če se nanjo neposredno nanaša (sodbi z dne 19. decembra 2013, Telefónica/Komisija, C‑274/12 P, EU:C:2013:852, točka 19, in z dne 18. oktobra 2018, Internacional de Productos Metálicos/Komisija, C‑145/17 P, EU:C:2018:839, točka 32).
45 Pogoje dopustnosti iz člena 263, četrti odstavek, PDEU je treba razlagati ob upoštevanju temeljne pravice do učinkovitega sodnega varstva, kot izhaja iz člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, vendar se pri tem ne sme odstopati od pogojev, ki so izrecno določeni s Pogodbo DEU (sodba z dne 3. decembra 2020, Changmao Biochemical Engineering/Distillerie Bonollo in drugi, C‑461/18 P, EU:C:2020:979, točka 55 in navedena sodna praksa).
46 V tem primeru tožeča stranka ni naslovnik Izvedbene uredbe 2020/1336. Njeno procesno upravičenje je torej mogoče priznati samo, če je zajeta z eno od dveh možnosti, omenjenih v točki 44 zgoraj.
47 Dopustnost te tožbe je treba preučiti ob upoštevanju druge možnosti, omenjene v točki 44 zgoraj.
48 Ugotoviti je treba, prvič, ali je Izvedbena uredba 2020/1336 predpis, drugič, ali potrebuje izvedbene ukrepe ali ne, in tretjič, ali neposredno vpliva na položaj tožeče stranke.
a) Obstoj predpisa
49 V skladu s sodno prakso so predpisi splošni akti, razen zakonodajnih aktov (sodba z dne 3. oktobra 2013, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, C‑583/11 P, EU:C:2013:625, točka 61, in sklep z dne 28. oktobra 2020, Sarantos in drugi/Parlament in Svet, C‑84/20 P, neobjavljen, EU:C:2020:871, točka 29).
50 Ugotoviti je treba, prvič, ali je člen 1(4) Izvedbene uredbe 2020/1336 splošen, in drugič, ali je ta uredba zakonodajni akt.
51 Prvič, iz besedila člena 1(4) Izvedbene uredbe 2020/1336 je razvidno, da ima ta člen splošno področje uporabe, saj se uporablja za objektivno določene položaje in ima pravne učinke za splošno in abstraktno predvideno kategorijo oseb (glej točko 4 zgoraj).
52 Splošno področje uporabe člena 1(4) Izvedbene uredbe 2020/1336 potrjuje obrazložitev te uredbe, ki v uvodni izjavi 630 navaja:
„V zvezi s tem je Komisija pojasnila, da [zadevno] izvzetje […] ni povezano z […] družbo [Cordial], temveč se nediskriminatorno uporablja za vse proizvajalce lepil iz suhih zmesi […]“.
53 Drugič, kot izhaja iz uvodnih izjav 672 in 673 Izvedbene uredbe 2020/1336, je Komisija to uredbo sprejela po tem, ko je osnutek zadevne uredbe predložila odboru za pritožbe pod pogoji iz člena 5(5) Uredbe (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL 2011, L 55, str. 13).
54 Iz premislekov, navedenih v točkah od 49 do 53 zgoraj, izhaja, da Izvedbena uredba 2020/1336 ni zakonodajni akt, saj ni bila sprejeta niti po rednem zakonodajnem postopku niti po posebnem zakonodajnem postopku v smislu člena 289(1) in (2) PDEU (glej v tem smislu sklepa z dne 5. februarja 2013, BSI/Svet, T‑551/11, neobjavljen, EU:T:2013:60, točka 43, in z dne 14. septembra 2021, Far Polymers in drugi/Komisija, T‑722/20, neobjavljen, EU:T:2021:598, točka 55).
55 Ker sta oba pogoja iz točk 49 in 50 zgoraj izpolnjena, je treba ugotoviti, da ima Izvedbena uredba 2020/1336, katere člen 1(4) določa zadevno izvzetje, naravo predpisa. Poleg tega Komisija tej opredelitvi ne oporeka. Zato je treba preučiti, ali to izvzetje potrebuje izvedbene ukrepe ali ne.
b) Neobstoj izvedbenih ukrepov
56 Pojem „[ki] ne potrebujejo izvedbenih ukrepov“ v smislu člena 263, četrti odstavek, tretji del stavka, PDEU je treba razlagati glede na cilj te določbe, ki je, kot je razvidno iz zgodovine njenega nastanka, v preprečevanju tega, da bi moral posameznik kršiti pravo, da bi imel dostop do sodišča. Če ima predpis neposredne učinke na pravni položaj fizične ali pravne osebe, ne da bi potreboval izvedbene ukrepe, bi bila lahko ta oseba prikrajšana za učinkovito sodno varstvo, če pred sodiščem Unije ne bi imela na voljo pravnega sredstva za izpodbijanje zakonitosti tega predpisa. Ob neobstoju izvedbenih ukrepov bi namreč fizična ali pravna oseba, čeprav bi se zadevni akt neposredno nanašal nanjo, sodni nadzor nad tem aktom lahko dosegla šele po tem, ko bi kršila določbe navedenega akta, in sicer s sklicevanjem na njihovo nezakonitost v okviru postopkov, sproženih zoper njo pred nacionalnimi sodišči (glej sodbi z dne 19. decembra 2013, Telefónica/Komisija, C‑274/12 P, EU:C:2013:852, točka 27, in z dne 6. novembra 2018, Scuola Elementare Maria Montessori/Komisija, Komisija/Scuola Elementare Maria Montessori in Komisija/Ferracci, od C‑622/16 P do C‑624/16 P, EU:C:2018:873, točka 58; v nadaljevanju: sodba Montessori).
57 Nasprotno, če predpis potrebuje izvedbene ukrepe, je zagotovljen sodni nadzor spoštovanja pravnega reda Unije ne glede na to, ali navedeni ukrepi izhajajo iz Unije ali iz držav članic. Fizične ali pravne osebe, ki zaradi pogojev za dopustnost iz člena 263, četrti odstavek, PDEU ne morejo pri sodišču Unije neposredno izpodbijati predpisa Unije, so pred uporabo takega akta zaščitene tako, da lahko izpodbijajo izvedbene ukrepe, ki jih ta akt zajema (sodbi z dne 19. decembra 2013, Telefónica/Komisija, C‑274/12 P, EU:C:2013:852, točka 28, in z dne 6. novembra 2018, Montessori, od C‑622/16 P do C‑624/16 P, EU:C:2018:873, točka 59).
58 Na področju protidampinških dajatev carinski sistem, vzpostavljen z Uredbo št. 952/2013, določa, da se pobiranje dajatev, določenih z uredbo, kot je Izvedbena uredba 2020/1336, izvaja na podlagi ukrepov, ki jih sprejmejo nacionalni organi in ki so opredeljeni kot „izvedbeni ukrepi“ (glej v tem smislu sodbi z dne 18. oktobra 2018, Internacional de Productos Metálicos/Komisija, C‑145/17 P, EU:C:2018:839, točki 59 in 60, in z dne 19. septembra 2019, Trace Sport, C‑251/18, EU:C:2019:766, točka 31, ter sklep z dne 5. februarja 2013, BSI/Svet, T‑551/11, neobjavljen, EU:T:2013:60, točke od 45 do 53).
59 Vendar se je treba za presojo, ali predpis potrebuje izvedbene ukrepe, navezovati izključno na predmet tožbe (sodbi z dne 19. decembra 2013, Telefónica/Komisija, C‑274/12 P, EU:C:2013:852, točka 31, in z dne 6. novembra 2018, Montessori, od C‑622/16 P do C‑624/16 P, EU:C:2018:873, točka 61). Poleg tega je treba v primeru, da tožeča stranka predlaga le razglasitev ničnosti dela akta, glede na okoliščine primera, upoštevati le izvedbene ukrepe, ki jih ta del akta morebiti potrebuje (sodba z dne 18. oktobra 2018, Internacional de Productos Metálicos/Komisija, C‑145/17 P, EU:C:2018:839, točka 53).
60 Tožeča stranka izpodbija le člen 1(4) Izvedbene uredbe 2020/1336.
61 Zato v nasprotju s trditvami Komisije za ugotovitev, ali v tem primeru obstajajo izvedbeni ukrepi, ni treba upoštevati izvedbenih ukrepov, ki jih na podlagi sodne prakse, navedene v točki 58 zgoraj, člen 4(1) Izvedbene uredbe 2020/1336, ki določa uvedbo protidampinških dajatev, nujno potrebuje (glej točko 3 zgoraj).
62 Poleg tega se je treba tudi za presojo, ali predpis potrebuje izvedbene ukrepe, navezati na položaj osebe, ki se sklicuje na pravico do tožbe na podlagi člena 263, četrti odstavek, tretji del stavka, PDEU. Vprašanje, ali zadevni akt potrebuje izvedbene ukrepe v razmerju do drugih pravnih subjektov, torej ni upoštevno (sodbi z dne 19. decembra 2013, Telefónica/Komisija, C‑274/12 P, EU:C:2013:852, točka 30, in z dne 6. novembra 2018, Montessori, od C‑622/16 P do C‑624/16 P, EU:C:2018:873, točka 61).
63 Ni dvoma, da pritožnica, ki uvaža PVA izključno za proizvodnjo tekočega lepila, ne more biti upravičena do zadevnega izvzetja.
64 Zato tudi ob domnevi, da postopek posebne rabe iz člena 254 Uredbe št. 952/2013, na katerega se člen 1(4) Izvedbene uredbe 2020/1336 sklicuje v drugem stavku (glej točko 4 zgoraj), vključuje sprejetje izvedbenih ukrepov s strani nacionalnih organov, teh ukrepov ne bi bilo mogoče uporabiti za tožečo stranko.
65 Zato ni upoštevna trditev Komisije, da morajo, prvič, družbi Cordial in drugim upravičencem do zadevnega izvzetja v skladu z Uredbo št. 952/2013 carinski organi izdati dovoljenje, da lahko uveljavljajo to izvzetje, in drugič, da je tako izvzetje ukrep za izvajanje člena 1(4) Izvedbene uredbe 2020/1336.
66 Res je, da bi lahko tožeča stranka zahtevala, da je upravičena do zadevnega izvzetja, zadevni carinski organi pa bi to zavrnili, kar bi lahko izpodbijala.
67 Vendar zavrnitve zahteve, ki jo tožeča stranka vloži pri nacionalnih organih, ni mogoče šteti za ukrep za izvajanje akta Unije, če je mogoče sklepati, da bi bilo to, da se tožeči stranki naloži obveznost vložitve take zahteve, umetno (glej v tem smislu sodbo z dne 6. novembra 2018, Montessori, od C‑622/16 P do C‑624/16 P, EU:C:2018:873, točki 66 in 67).
68 Ker v obravnavanem primeru tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev iz Izvedbene uredbe 2020/1336 za uveljavljanje zadevnega izvzetja, bi bilo umetno, če bi ji bilo naloženo, da pri zadevnih carinskih organih zaprosi za to izvzetje in izpodbija akt o zavrnitvi te zahteve pred nacionalnim sodiščem, da bi to sodišče vprašalo Sodišče o veljavnosti člena 1(4) Izvedbene uredbe 2020/1336 (glej v tem smislu sodbi z dne 6. novembra 2018, Montessori, od C‑622/16 P do C‑624/16 P, EU:C:2018:873, točki 65 in 66, in z dne 28. oktobra 2020, Associazione GranoSalus/Komisija, C‑313/19 P, neobjavljena, EU:C:2020:869, točka 41).
69 Iz premislekov, navedenih v točkah od 56 do 68 zgoraj, izhaja, da v nasprotju s trditvijo Komisije zadevno izvzetje ne potrebuje izvedbenih ukrepov v zvezi s tožečo stranko.
70 Če ni izvedbenih ukrepov, je treba preučiti pogoj neposrednega nanašanja.
c) Neposredno nanašanje
71 V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča se s pogojem, da se mora sklep, ki je predmet tožbe, kakor je določena v členu 263, četrti odstavek, PDEU, na fizično ali pravno osebo neposredno nanašati, zahteva, da sta kumulativno izpolnjeni dve merili, in sicer, da ima na eni strani izpodbijani ukrep neposredne učinke na pravni položaj posameznika in da na drugi strani naslovnikom tega ukrepa, ki jim je naložena njegova izvedba, ne dopušča nobene diskrecijske pravice, saj je ta izvedba samodejna in temelji izključno na ureditvi Unije brez uporabe drugih vmesnih pravil (sodbe z dne 5. maja 1998, Dreyfus/Komisija, C‑386/96 P, EU:C:1998:193, točka 43; z dne 13. marca 2008, Komisija/Infront WM, C‑125/06 P, EU:C:2008:159, točka 47, in z dne 6. novembra 2018, Montessori, od C‑622/16 P do C‑624/16 P, EU:C:2018:873, točka 42).
1) Drugo merilo, ki se nanaša na neobstoj diskrecijske pravice naslovnikov, ki so zadolženi za izvajanje izpodbijanega ukrepa
72 Poudariti je treba, da drugo merilo ni pomembno v primeru ukrepa, ki, kot v tem primeru, ne vključuje nobenih izvedbenih ukrepov v zvezi s tožečo stranko (glej v tem smislu sodbo z dne 7. julija 2015, Federcoopesca in drugi/Komisija, T‑312/14, EU:T:2015:472, točke od 38 do 40).
73 Vsekakor pa člen 14(1) osnovne uredbe z naslovom „Splošne določbe“ določa naslednje:
„Začasne ali dokončne protidampinške dajatve se uvedejo z uredbo, pobirajo pa jih države članice v obliki, po določeni stopnji in v skladu z drugimi kriteriji, določenimi v uredbi, ki uvaja take dajatve […]“
74 Tako države članice, zadolžene za izvajanje protidampinških predpisov, načeloma nimajo nobene diskrecijske pravice (glej v tem smislu sodbi z dne 3. decembra 2020, Changmao Biochemical Engineering/Distillerie Bonollo in drugi, C‑461/18 P, EU:C:2020:979, točka 59, in z dne 18. oktobra 2016, Crown Equipment (Suzhou) in Crown Gabelstapler/Svet, T‑351/13, neobjavljena, EU:T:2016:616, točka 24).
75 V obravnavanem primeru člen 1(4) Izvedbene uredbe 2020/1336 s tem, da pogojuje izvzetje le s tem, da so bili zadevni izdelki uvoženi za proizvodnjo lepil iz suhih zmesi, ki se proizvajajo in v prahu prodajajo za industrijo kartona, nacionalnim carinskim organom, zadolženim za njegovo izvajanje, ne daje nobene diskrecijske pravice.
76 V zvezi s pravilom iz člena 1(4) Izvedbene uredbe 2020/1336 o dajanju PVA v postopek posebne rabe iz člena 254 Uredbe št. 952/2013 je treba navesti, da se s to določbo, ki je namenjena izključno določitvi carinskega postopka, v katerega se daje uvoz PVA, za katerega velja zadevno izvzetje (glej točko 39 zgoraj), iz tega razloga ne more podvomiti o povsem samodejni naravi tega izvzetja. Poleg tega navedena določba že zaradi svojega besedila, ki ne določa nobenega drugega pogoja za uporabo postopka posebne rabe, razen tistega, ki se nanaša na izvzetje, do katerega so upravičeni PVA, nacionalnim carinskim organom ne pušča več diskrecijske pravice.
77 Zato je izpolnjeno drugo merilo iz točke 71 zgoraj, ki ga poleg tega ni izpodbijala nobena od strank.
2) Prvo merilo, ki se nanaša na neposredne učinke na pravni položaj tožeče stranke
78 Tožeča stranka v utemeljitev dopustnosti svoje tožbe navaja, da je uporabnica PVA, ki konkurira upravičencem do zadevnega izvzetja. V zvezi s pogojem neposrednega nanašanja Splošnemu sodišču predlaga, naj v obravnavani zadevi uporabi rešitev, ki jo je Sodišče v zvezi z državnimi pomočmi sprejelo v sodbi z dne 6. novembra 2018, Montessori (od C‑622/16 P do C‑624/16 P, EU:C:2018:873). Navaja, da jo zadevno izvzetje postavlja v slabši konkurenčni položaj v primerjavi s proizvajalci lepil iz suhih zmesi.
79 V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da na podlagi okoliščine, v kateri je gospodarski subjekt z aktom Unije postavljen v slabši konkurenčni položaj, ni mogoče šteti, da ta akt vpliva na njegov pravni položaj, niti da se ta akt zato neposredno nanaša nanj (glej v tem smislu sodbi z dne 28. aprila 2015, T & L Sugars in Sidul Açúcares/Komisija, C‑456/13 P, EU:C:2015:284, točke 34, 36 in 37; z dne 17. septembra 2015, Confederazione Cooperative Italiane in drugi/Anicav in drugi, C‑455/13 P, C‑457/13 P in C‑460/13 P, neobjavljena, EU:C:2015:616, točke od 47 do 49, in z dne 28. februarja 2019, Svet/Growth Energy and Renewable Fuels Association, C‑465/16 P, EU:C:2019:155, točka 81).
80 Vendar je Sodišče v točki 43 sodbe z dne 6. novembra 2018, Montessori (od C‑622/16 P do C‑624/16 P, EU:C:2018:873), odločilo, da je mogoče šteti, da sklep Komisije, ki je bil sprejet na področju državnih pomoči in bi lahko postavil gospodarski subjekt v slabši konkurenčni položaj, ker je ohranil učinke nacionalnega ukrepa, ki je v korist njegovim konkurentom, neposredno vpliva na pravni položaj tega subjekta.
81 Kot je razvidno iz točk 43 in 52 sodbe z dne 6. novembra 2018, Montessori (od C‑622/16 P do C‑624/16 P, EU:C:2018:873), je Sodišče svojo rešitev utemeljilo na ugotovitvi, da je cilj pravil o državnih pomočeh ohranitev konkurence in da iz določb Pogodbe DEU s tega področja izhaja pravica konkurenta podjetja, ki ima korist od nacionalnega ukrepa, da ne trpi izkrivljanja konkurence zaradi tega ukrepa.
82 Vendar pa člen 21(1) osnovne uredbe na področju protidampinških ukrepov določa naslednje:
„Odločitev o tem, ali interes Unije zahteva posredovanje, temelji na ocenitvi vseh različnih interesov, vzetih kot celota, vključno z interesi domače industrije ter uporabnikov in potrošnikov. Odločitev na podlagi tega člena se sprejme samo, kadar so pred tem vse stranke dobile priložnost, da povedo svoja stališča na podlagi odstavka 2. Pri taki preiskavi je posvečena posebna pozornost potrebi po odpravi učinkov škodljivega dampinga, ki izkrivlja trgovino in vzpostavitvi učinkovite konkurence. Ukrepi, ki so določeni na osnovi ugotovljenega dampinga in škode, se morda ne uporabijo, kadar pristojni organi na osnovi predloženih informacij lahko jasno ugotovijo, da uporaba takih ukrepov ni v interesu Unije.“
83 V skladu s to določbo morajo organi Unije, vključno s Komisijo, pred sprejetjem protidampinških ukrepov ugotoviti, ali je sprejetje takih ukrepov v interesu Unije. Komisija se torej lahko odloči, da ne bo sprejela ukrepov, čeprav sta ugotovljena damping in škoda, če to ni v interesu Unije.
84 Na podlagi te določbe je bilo sprejeto zadevno izvzetje (glej uvodno izjavo 551 Izvedbene uredbe 2020/1336).
85 Da bi se ugotovil interes Unije, člen 21(1), tretji stavek, osnovne uredbe določa, da „je posvečena posebna pozornost potrebi po odpravi učinkov škodljivega dampinga, ki izkrivlja trgovino, in vzpostavitvi učinkovite konkurence“.
86 Iz tega stavka je razvidno, da se za to prednostno upošteva interes proizvajalcev industrije Unije, da se ponovno vzpostavi njihov konkurenčni položaj, ki so ga prizadele škodljive dampinške prakse.
87 Vendar mora Komisija v skladu s prvim stavkom člena 21(1) osnovne uredbe za ugotovitev, ali je sprejetje protidampinških ukrepov v interesu Unije, oceniti vse različne zadevne interese kot celoto, tako da interesi proizvajalcev niso edini, ki jih mora upoštevati.
88 Tako ta določba natančno navaja, da so med zadevnimi interesi tudi interesi uporabnikov zadevnega izdelka.
89 Zato ni mogoče sklepati, da je bilo iz naslova interesa Unije izključeno upoštevanje interesov uporabnikov zadevnega izdelka, da ne bi bil prizadet njihov konkurenčni položaj v primeru, kot je naveden v točki 87 zgoraj, če se tretji stavek člena 21(1) osnovne uredbe nanaša le na konkurenčni položaj proizvajalcev industrije Unije.
90 Nasprotno, interesi nekaterih uporabnikov zadevnega izdelka, da se ohrani njihov konkurenčni položaj glede na učinke morebitnega izkrivljanja, ki ga povzroča tako izvzetje, so v interesu Unije v smislu člena 21(1) osnovne uredbe.
91 Povezava med interesom uporabnikov zadevnega izdelka, da se ohrani njihov konkurenčni položaj, in interesom Unije poleg sklicevanja na njihove interese v členu 21(1) osnovne uredbe izhaja tudi iz dejstva, da ta uredba določa splošni cilj ohranjanja konkurence na notranjem trgu, ki ni omejen na konkurenčni položaj proizvajalcev Unije.
92 V zvezi s tem je treba poudariti, da se tretji stavek člena 21(1) osnovne uredbe nanaša na učinkovito konkurenco in ne le na konkurenčni položaj proizvajalcev industrije Unije in njihove posebne interese.
93 Poleg tega člen 9(4), drugi pododstavek, osnovne uredbe določa, da znesek dokončnih protidampinških dajatev ne sme presegati stopnje dampinga niti škode, ki jo je utrpela industrija Unije.
94 Tako na eni strani proizvajalcem industrije Unije ni priznana nobena konkurenčna prednost pred izvozniki iz tretjih držav, ki izvajajo damping, na drugi strani pa znesek protidampinških dajatev ne presega nujno potrebnega, s čimer se ohranijo interesi gospodarskih subjektov, ki so v nadaljevanju verige, zlasti uporabnikov zadevnega izdelka.
95 Iz tega sledi, da osnovna uredba ni namenjena le ponovni vzpostavitvi konkurenčnega položaja proizvajalcev industrije Unije, temveč si prizadeva tudi za ohranitev učinkovite konkurence na notranjem trgu.
96 Zato imajo uporabniki zadevnega izdelka pravico, da ne trpijo zaradi izkrivljene konkurence, ki jo povzroča akt, ki ga sprejme Komisija na podlagi osnovne uredbe, enako kot ima konkurent podjetja, ki prejema državno pomoč, pravico, da ne trpi zaradi izkrivljene konkurence, ki jo povzroča taka pomoč.
97 Glede na obstoj te pravice akt Komisije, ki jo lahko krši, vpliva na pravni položaj imetnika te pravice in se nanj torej neposredno nanaša.
98 Glede na pogoj neposrednega nanašanja iz člena 263, četrti odstavek, PDEU je tožeča stranka v položaju, primerljivem s položajem tožečih strank v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 6. novembra 2018, Montessori (od C‑622/16 P do C‑624/16 P, EU:C:2018:873).
99 Po drugi strani pa sodna praksa Sodišča, navedena v točki 79 zgoraj, ki nasprotuje temu, da bi se za gospodarski subjekt, ki je po sprejetju akta Unije v slabšem konkurenčnem položaju, štelo, da se ta akt nanj neposredno nanaša, ne nasprotuje temu, da bi bil pogoj neposrednega nanašanja izpolnjen.
100 Tožeča stranka sicer tako kot tožeče stranke v zadevah, navedenih v točki 79 zgoraj, trdi, da je Komisija sprejela ukrep, ki bi lahko zaradi različnega obravnavanja, ki ga povzroča, vplival na njen konkurenčni položaj.
101 Vendar so v nasprotju z dejstvi v zadevah, navedenih v točki 79 zgoraj, interesi tožeče stranke, vključno z ohranitvijo njenega konkurenčnega položaja, upoštevani iz naslova osnovne uredbe, na podlagi katere je bilo sprejeto zadevno izvzetje.
102 Nasprotno, v primerih, opisanih v točki 79 zgoraj, interesi tožečih strank niso bili zaščiteni zaradi pravne ureditve, ki je dajala prednost njihovim konkurentom, saj so bili zunaj področja uporabe te ureditve.
103 Tako je bilo v sodbi z dne 28. aprila 2015, T & L Sugars in Sidul Açúcares/Komisija (C‑456/13 P, EU:C:2015:284, točke od 1 do 3 in 34), opozorjeno, da se na trgu Unije ponuja sladkor, ki je proizveden bodisi s predelavo sladkorne pese, ki se pridela znotraj Unije, bodisi z rafiniranjem surovega trsnega sladkorja, ki se uvaža iz tretjih držav, pri čemer je s kemičnega vidika končni proizvod v obeh primerih enak. Namen zadevnih določb je bil povečati ponudbo sladkorja na trgu Unije, na katerem je bilo takrat pomanjkanje. Nekatere od njih so dajale prednost proizvajalcem Unije, saj so jim dovoljevale proizvodnjo in trženje omejene količine sladkorja in izoglukoze nad kvoto za notranjo proizvodnjo. Tožeči stranki, ki nista bili proizvajalki sladkorja in izoglukoze, temveč rafineriji uvoženega trsnega sladkorja, nista spadali na področje uporabe zadevne pravne ureditve.
104 Podobno je bilo v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 17. septembra 2015, Confederazione Cooperative Italiane in drugi/Anicav in drugi (C‑455/13 P, C‑457/13 P in C‑460/13 P, neobjavljena, EU:C:2015:616, točke od 2 do 9, 32 in 48), z zadevnimi določbami dodeljena prednost organizacijam proizvajalcev v sektorju sadja in zelenjave. Tožeče stranke, ki so bile industrijski predelovalci sadja in zelenjave, in ne pridelovalci teh živil, so trdile, da prihaja do diskriminacije med njimi in organizacijami proizvajalcev, ki se ukvarjajo s predelovalnimi dejavnostmi. Vendar niso spadale na področje uporabe zadevne pravne ureditve.
105 Nazadnje, v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 28. februarja 2019, Svet/Growth Energy et Renewable Fuels Association (C‑465/16 P, EU:C:2019:155, točke 73, 74 in od 79 do 81), je bil predmet izpodbijanih ukrepov uvedba protidampinške dajatve na uvoz bioetanola s poreklom iz Združenih držav. Tožeča stranka je bila ameriški proizvajalec bioetanola. Svojega izdelka ni izvažal v Unijo, temveč ga je prodajal proizvajalcem mešanic. Ti so izvozili bioetanol, ki so ga kupili, tudi od tožeče stranke, pri čemer se je za ta izdelek uporabljala protidampinška dajatev. Določbe, na podlagi katerih so bili sprejeti izpodbijani ukrepi, so bile določbe člena 9(5) Uredbe Sveta (ES) št. 1225/2009 z dne 30. novembra 2009 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL 2009, L 343, str. 51) (zdaj člen 9(5) osnovne uredbe). Te določbe predpisujejo, da se protidampinška dajatev uvede „na uvoz“ izdelkov, ki vstopajo na ozemlje Unije. Zato se te določbe in celotna pravna ureditev, vzpostavljena z osnovno uredbo, zlasti s členom 21(1), ne uporabljajo za proizvajalce iz tretjih držav kot take, temveč le za tiste, ki svoje izdelke izvažajo v Unijo.
106 V zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 6. novembra 2018, Montessori (od C‑622/16 P do C‑624/16 P, EU:C:2018:873), pa so tako tožeča stranka kot njeni konkurenti spadali na področje uporabe prava državnih pomoči, saj so delovali na notranjem trgu. Poleg tega je imela tožeča stranka v okviru te skupne pravne ureditve pravico do ohranitve svojega konkurenčnega položaja (glej točko 81 zgoraj). Izpodbijani sklep Komisije je bil sprejet na podlagi te ureditve, z njim pa je bil odobren nacionalni ukrep, ki je v okviru te ureditve uvedel različno obravnavo, ki bi lahko povzročila slabši konkurenčni položaj za tožečo stranko.
107 Tako je tudi v obravnavanem primeru.
108 Kot je bilo že poudarjeno, člen 21(1) osnovne uredbe določa, da se za odločitev o tem, ali je uporaba protidampinških dajatev v interesu Unije, ocenijo vsi različni interesi, zlasti interesi uporabnikov zadevnega izdelka.
109 Na podlagi te določbe člena 21(1) osnovne uredbe, ki je namenjena uporabnikom zadevnega izdelka, torej v tem primeru zlasti vsem proizvajalcem lepil, je bil sprejet člen 1(4) Izvedbene uredbe 2020/1336 (glej točko 27 zgoraj).
110 Proizvajalci tekočih lepil tako kot njihovi konkurenti, in sicer proizvajalci lepil iz suhih zmesi, torej spadajo na področje uporabe osnovne uredbe, poleg tega pa so njihovi interesi upoštevani pri uporabi te uredbe.
111 Zato je treba skleniti, da sodna praksa Sodišča, navedena v točki 79 zgoraj, ne nasprotuje ugotovitvi, da ima zadevno izvzetje pravne učinke na položaj proizvajalcev tekočih lepil, saj so zaradi tega izvzetja lahko postavljeni v slabši konkurenčni položaj.
112 Poleg tega je res, da so v zadevah državnih pomoči konkurenti upravičencev do nacionalnega ukrepa, ki jih oprošča plačila dajatve, načeloma neposredno zavezani plačilu te dajatve, kot je bilo v zadevah, v katerih je bila izdana sodba z dne 6. novembra 2018, Montessori (od C‑622/16 P do C‑624/16 P, EU:C:2018:873, točki 6 in 50).
113 Vendar v tej zadevi tožeča stranka kot uporabnica PVA ni neposredno obdavčena s protidampinškimi dajatvami, ki se, kot izhaja iz člena 1(1) Izvedbene uredbe 2020/1336, naložijo na uvoz.
114 Vendar so protidampinške dajatve običajno v celoti ali delno prevaljene na kupce zadevnega izdelka v Uniji, v tem primeru na uporabnike PVA, zlasti na proizvajalce tekočih lepil.
115 Člen 12 osnovne uredbe namreč določa, da lahko Komisija ponovno začne preiskavo v smislu člena 6 osnovne uredbe, da preveri, ali so protidampinške dajatve vplivale na cene, če se ugotovi, da zaradi dajatev ni bilo zadostnega gibanja cen pri nadaljnji prodaji ali vseh nadaljnjih prodajnih cen v Uniji.
116 Poleg tega je Komisija, ker je menila, da je treba v tem primeru proizvajalce PVA za uporabo v proizvodnji lepil iz suhih zmesi oprostiti protidampinških dajatev, ocenila, da bi uporabniki PVA, ki proizvajajo taka lepila, če ne bi bilo takega izvzetja, v celoti ali delno nosili dodatne stroške, ki jih pomenijo protidampinške dajatve. Vendar iz dokumentacije ni mogoče domnevati, da bi bil položaj uporabnikov PVA, ki proizvajajo tekoče lepilo, v tem pogledu drugačen.
117 Zato brez upoštevanja dejstva, da je tožeča stranka tudi uvoznica PVA (glej točko 6 zgoraj), zadostuje ugotovitev, da mora kot uporabnica tega izdelka v celoti ali delno kriti protidampinške dajatve, uvedene z Izvedbeno uredbo 2020/1336.
118 Iz premislekov, navedenih v točkah od 112 do 117 zgoraj, izhaja, da se z neobstojem obveznosti tožeče stranke kot uporabnice PVA, ki konkurira upravičencem do zadevnega izvzetja, da sama plača protidampinške dajatve, ne more podvomiti o ugotovitvi iz točke 111 zgoraj.
119 Nato je treba ugotoviti, ali bi bila tožeča stranka zaradi zadevnega izvzetja lahko v slabšem konkurenčnem položaju.
120 V zvezi s tem je Sodišče v točki 46 sodbe z dne 6. novembra 2018, Montessori (od C‑622/16 P do C‑624/16 P, EU:C:2018:873), dodalo, da čeprav se namreč sodišču Unije v fazi preizkusa dopustnosti ni treba dokončno izreči o konkurenčnih razmerjih med tožečo stranko in upravičenci do nacionalnih ukrepov, ki so bili preučeni v sklepu Komisije s področja državnih pomoči, neposrednega nanašanja na tako tožečo stranko nikakor ne bi bilo mogoče izpeljati zgolj iz možnosti konkurenčnega razmerja.
121 Sodišče je navedlo, da se s pogojem v zvezi z neposrednim nanašanjem zahteva, da mora izpodbijani akt imeti neposredne učinke na pravni položaj tožeče stranke, zato mora namreč sodišče Unije preveriti, ali je ta ustrezno navedla razloge, zaradi katerih jo lahko sklep Komisije postavi v slabši konkurenčni položaj in zaradi katerih lahko ima zato učinke na njen pravni položaj (sodba z dne 6. novembra 2018, Montessori, od C‑622/16 P do C‑624/16 P, EU:C:2018:873, točka 47).
122 V zvezi z okoliščinami te zadeve je Sodišče razsodilo, da sta tožeči stranki, ker sta dokazali, da delujeta na istem trgu kot upravičenci do zadevne pomoči, ustrezno utemeljili, da ju sporni sklep lahko postavi v slabši konkurenčni položaj in da ta sklep zato neposredno vpliva na njun pravni položaj, zlasti na njuno pravico do tega, da na tem trgu nista izpostavljena konkurenci, ki je izkrivljena zaradi zadevnih ukrepov (sodba z dne 6. novembra 2018, Montessori, od C‑622/16 P do C‑624/16 P, EU:C:2018:873, točka 50).
123 V obravnavanem primeru je tožeča stranka podrobno, ne da bi ji kdo oporekal v zvezi s tem, pojasnila, da svojo dejavnost opravlja na istem proizvodnem in geografskem trgu kot eden od gospodarskih subjektov, ki je upravičen do zadevnega izvzetja. Proizvaja namreč tekoče lepilo na osnovi PVA za industrijo kartona v Uniji. Dodala je, da so tekoča lepila in lepila iz suhih zmesi zamenljiva ter da bi se lahko njene stranke zaradi stroškov, ki bi jih imele zaradi protidampinških dajatev, raje začele oskrbovati pri proizvajalcih lepil iz suhih zmesi.
124 Tožeča stranka je tako navedla razloge, zakaj bi jo zadevno izvzetje lahko postavilo v slabši konkurenčni položaj.
125 Zato je treba skleniti, da sta v tem primeru izpolnjena prvo merilo iz točke 71 zgoraj in pogoj neposrednega nanašanja v celoti.
126 Iz vseh ugotovitev, navedenih v točkah od 49 do 125 zgoraj, izhaja, da so izpolnjeni trije pogoji, določeni v členu 263, četrti odstavek, tretji del stavka, PDEU in navedeni v točki 44 zgoraj. Zato ni treba preverjati, ali so izpolnjeni tudi pogoji iz člena 263, četrti odstavek, drugi del stavka, PDEU.
127 Zato je treba preučiti ugovor nedopustnosti, ki ga je Komisija navedla podredno (glej točko 12 zgoraj).
3. Obstoj izpodbojnega akta
128 Komisija trdi, da če bi Splošno sodišče razsodilo, da se zadevno izvzetje nanaša neposredno na tožečo stranko, tožba kljub temu ni dopustna, ker člen 1(4) Izvedbene uredbe št. 2020/1336 ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati, ker ne posega v interese tožeče stranke s tem, da bi bistveno spremenil njen pravni položaj. Komisija meni, da bi morebitna omilitev sodne prakse glede pogoja neposrednega nanašanja, ki bi bila posledica prenosa rešitve, ki jo je Sodišče sprejelo v sodbi z dne 6. novembra 2018, Montessori (od C‑622/16 P do C‑624/16 P, EU:C:2018:873), na obravnavani primer, povzročila nevarnost actio popularis, zato bi morala tožeča stranka, da bi se izognila tej nevarnosti, v zvezi s pogojem izpodbojnega akta dokazati obstoj bistvene spremembe svojega pravnega položaja.
129 Najprej je treba spomniti, da je namen člena 1(4) Izvedbene uredbe 2020/1336 izvzeti uvoz PVA s poreklom iz Kitajske iz dokončnih protidampinških dajatev, uvedenih s členom 1(1) navedene uredbe, če se PVA uvaža za proizvodnjo lepil iz suhih zmesi, ki se proizvajajo in v prahu prodajajo za industrijo kartona.
130 Člen 1(4) Izvedbene uredbe 2020/1336 ima torej pravne učinke v zvezi s tretjimi osebami v smislu člena 263, prvi odstavek, PDEU.
131 Vendar je Sodišče razsodilo, da so akti, zoper katere se lahko vloži ničnostna tožba v smislu člena 263 PDEU, ukrepi, ki ustvarjajo take zavezujoče pravne učinke, ki vplivajo na interese tožeče stranke tako, da bistveno spremenijo njen pravni položaj (sodba Sodišča z dne 11. novembra 1981, IBM/Komisija, 60/81, EU:C:1981:264, točka 9).
132 V zvezi s tem se je sodna praksa, navedena v točki 131 zgoraj, razvila v okviru tožb, ki so jih fizične ali pravne osebe vložile pri Sodišču Unije zoper akte, katerih naslovniki so bile same. Kadar pa, kot v tej zadevi, neprivilegirana tožeča stranka vloži ničnostno tožbo zoper akt, ki ni naslovljen nanjo, se zahteva, da morajo zavezujoči pravni učinki izpodbijanega ukrepa vplivati na interese tožeče stranke tako, da bistveno spremenijo njen pravni položaj, prekriva s pogoji dopustnosti take ničnostne tožbe, kot so obstajali pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe, torej pogoji, ki so odslej določeni v členu 263, četrti odstavek, PDEU, razen tretjega dela stavka tega odstavka (glej v tem smislu sodbo z dne 13. oktobra 2011, Deutsche Post in Nemčija/Komisija, C‑463/10 P in C‑475/10 P, EU:C:2011:656, točka 38, in sklep z dne 15. aprila 2021, Validity in Center for Independent Living/Komisija, C‑622/20 P, neobjavljen, EU:C:2021:310, točka 39).
133 Tako se ta sodna praksa ne uporablja za fizične ali pravne osebe, ki niso naslovniki izpodbijanega ukrepa in ki že izpolnjujejo pogoje iz člena 263, četrti odstavek, drugi del stavka, PDEU, in sicer pogoja, da se akt nanjo nanaša neposredno in posamično.
134 Prav tako je treba šteti, da se sodna praksa, navedena v točki 131 zgoraj, ne uporablja za fizične ali pravne osebe, ki niso naslovniki izpodbijanega ukrepa in ki že izpolnjujejo pogoje iz člena 263, četrti odstavek, tretji del stavka, PDEU.
135 Prvič, iz pripravljalnih dokumentov v zvezi s členom III-365(4) osnutka pogodbe o ustavi za Evropo, katerega vsebina je bila dobesedno prevzeta v člen 263, četrti odstavek, PDEU, je namreč razvidno, da je bil namen tega, da se tej določbi doda tretji del stavka, razširitev pogojev za dopustnost ničnostnih tožb v razmerju do fizičnih in pravnih oseb ter da je treba pri splošnih aktih restriktiven pristop ohraniti le za zakonodajne akte (sodba z dne 6. novembra 2018, Montessori, od C‑622/16 P do C‑624/16 P, EU:C:2018:873, točka 26).
136 Tako je namen člena 263, četrti odstavek, tretji del stavka, PDEU omilitev pogojev dopustnosti ničnostnih tožb, ki jih fizične in pravne osebe vložijo zoper vse splošne akte razen tistih, ki so zakonodajne narave (sodba z dne 6. novembra 2018, Montessori, od C‑622/16 P do C‑624/16 P, EU:C:2018:873, točka 27).
137 Vendar bi obveznost tožeče stranke, ki izpolnjuje vse pogoje iz člena 263, četrti odstavek, tretji del stavka, PDEU, da dokaže „bistveno“ spremembo svojega pravnega položaja, da bi dokazala, da je izpolnjen pogoj glede obstoja izpodbojnega akta, pomenila omejitev omilitve pogojev za dopustnost tožb, ki so jo želeli avtorji Pogodbe DEU.
138 Drugič, cilj člena 263, četrti odstavek, tretji del stavka, PDEU je tudi, kot izhaja iz zgodovine njenega nastanka, preprečiti, da bi moral posameznik kršiti pravo, da bi imel dostop do sodišča (sodbi z dne 19. decembra 2013, Telefónica/Komisija, C‑274/12 P, EU:C:2013:852, točka 27, in z dne 6. novembra 2018, Montessori, od C‑622/16 P do C‑624/16 P, EU:C:2018:873, točka 58).
139 V obravnavanem primeru bi tožeča stranka zaradi nedopustnosti te tožbe, ki bi temeljila na tem, da ni dokazala bistvene spremembe svojega pravnega položaja, če bi želela nadaljevati svojo tožbo, lahko pri pristojnih carinskih organih vložila zahtevo za zadevno izvzetje. Taka obveznost je umetna, kot je navedeno v točki 68 zgoraj.
140 Glede na ugotovitve, navedene v točkah od 129 do 139 zgoraj, je treba skleniti, da Komisija nima podlage za to, da uveljavlja ugovor nedopustnosti, ki temelji na tem, da člen 1(4) Izvedbene uredbe 2020/1336 za tožečo stranko nima zavezujočih pravnih učinkov, ki bi lahko vplivali na njene interese, saj bi povzročili bistveno spremembo njenega pravnega položaja.
141 Zato je treba ugovor nedopustnosti, ki ga uveljavlja Komisija v zvezi s tem, zavrniti.
142 Dodati je treba, da nevarnost actio popularis, na katero se sklicuje Komisija, ni bila ugotovljena. Ugotovitev, da se akt nanaša neposredno na tožečo stranko, je v tej sodbi omejena na položaj, v katerem izvzetje iz protidampinških dajatev v okviru pravne ureditve, ki je skupna nekaterim uporabnikom zadevnega izdelka, uvaja različno obravnavo, ki povzroča slabši konkurenčni položaj (glej točki 110 in 111 zgoraj).
143 Iz vsega navedenega izhaja, da je ta tožba dopustna.
B. Vsebinska presoja
144 Spomniti je treba, da je Svet Evropske unije s Sklepom Sveta 94/800/ES z dne 22. decembra 1994 o sklenitvi sporazumov, doseženih v Urugvajskem krogu večstranskih pogajanj (1986–1994), v imenu Evropske skupnosti, v zvezi z zadevami, ki so v njeni pristojnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 80) sprejel sklep o odobritvi Sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (STO), ki je bil podpisan 15. aprila 1994 v Marakešu (v nadaljevanju: Sporazum o ustanovitvi STO), in sporazumov iz, med drugim, priloge IA tega sporazuma, med katerimi sta Splošni sporazum o carinah in trgovini 1994 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 91) in Sporazum o izvajanju člena VI Splošnega sporazuma o carinah in trgovini 1994 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 189, v nadaljevanju: protidampinški sporazum).
145 V tem primeru se tožeča stranka, ki trdi, da člen 1(4) Izvedbene uredbe 2020/1336 krši člen 9(5), prvi pododstavek, osnovne uredbe, sklicuje tudi na člen 9.2, prvi stavek, protidampinškega sporazuma.
146 Tožeča stranka opozarja, da člen 9(5), prvi pododstavek, osnovne uredbe in člen 9.2, prvi stavek, protidampinškega sporazuma določata, da se protidampinške dajatve uvedejo brez diskriminacije. Po njenem mnenju je edina dovoljena izjema uvoz iz virov, za katere je bila sprejeta zaveza.
147 Zaradi zadevnega izvzetja bi bile uvedene diskriminatorne protidampinške dajatve v škodo proizvajalcev tekočih lepil, saj zanje te dajatve veljajo, medtem ko so proizvajalci lepila iz suhih zmesi izvzeti iz teh dajatev.
148 Zadevno izvzetje torej ne bi upoštevalo določb, navedenih v točki 145 zgoraj.
149 Poleg tega tožeča stranka trdi, da je lahko do zadevnega izvzetja upravičen le eden od kitajskih izvoznikov PVA, in sicer edini dobavitelj družbe Cordial, proizvajalke lepil iz suhih zmesi, katere položaj je Komisija upoštevala v Izvedbeni uredbi 2020/1336. Zato trdi, da zadevno izvzetje diskriminira vse druge kitajske izvoznike PVA.
150 Komisija v odgovoru na očitek, omenjen v točkah od 145 do 148 zgoraj, trdi, prvič, da različno obravnavanje, ki izhaja iz zadevnega izvzetja, ne spada na področje uporabe obveznosti prepovedi diskriminacije iz člena 9(5), prvi pododstavek, osnovne uredbe, drugič, da tudi če bi šlo za različno obravnavanje, ne bi pomenilo diskriminacije v smislu navedene določbe, in tretjič, da bi bila diskriminacija, tudi če bi bila ugotovljena, objektivno utemeljena z interesom Unije v skladu s členom 21 osnovne uredbe.
151 Komisija prav tako izpodbija obstoj diskriminacije, omenjene v točki 149 zgoraj.
152 Iz premislekov, navedenih v točkah od 144 do 149 zgoraj, izhaja, da je edini tožbeni razlog tožeče stranke razdeljen na dva očitka, pri čemer se prvi nanaša na diskriminacijo uporabnikov PVA v Uniji, drugi pa na diskriminacijo kitajskih izvoznikov PVA.
1. Diskriminacija uporabnikov PVA
153 Člen 9(5) osnovne uredbe določa:
„Protidampinška dajatev se v ustreznih zneskih uvede v vsakem primeru in brez razlikovanja za vse uvoze izdelka iz vseh virov, za katere se ugotovi, da so pod ceno in povzročajo škodo, razen za uvoze iz tistih virov, iz katerih so bila podjetja izvzeta pod pogoji te uredbe.
[…]“
154 Komisija trdi, da se člen 9(5), prvi pododstavek, osnovne uredbe in zlasti izraz „brez razlikovanja“ ne uporabljata za različno obravnavo uporabnikov zadevnega izdelka, ki imajo sedež na ozemlju članice STO, ki uvaja protidampinške dajatve.
155 V zvezi s tem je treba poudariti, da se tožeča stranka ne sklicuje na kršitev načela enakega obravnavanja. Njen očitek diskriminacije uporabnikov PVA je omejen na sklicevanje na neupoštevanje člena 9(5), prvi pododstavek, osnovne uredbe.
156 Tožeča stranka namreč v svojih vlogah pojasnjuje, da člen 9(5), prvi pododstavek, osnovne uredbe v nasprotju s splošnim načelom enakega obravnavanja določa le eno izjemo od uvedbe protidampinških dajatev, ki se nanaša na uvoz iz virov, za katere je bila sprejeta zaveza. Zato bi bilo po njenem mnenju vsako drugo izvzetje nujno diskriminatorno. Dodaja, da je uporaba splošnega načela enakega obravnavanja, ki jo zahteva ta določba, zelo specifična.
157 Glede na razmejitev očitka tožeče stranke je treba skleniti, da bi bil ta očitek brezpredmeten, če se člen 9(5), prvi pododstavek, osnovne uredbe, kot trdi Komisija, ne bi uporabljal za različno obravnavo uporabnikov zadevnega izdelka, kar je torej treba ugotoviti.
158 Za razlago člena 9(5), prvi pododstavek, osnovne uredbe in zlasti za razmejitev njegovega področja uporabe se stranki sklicujeta na člen 9.2, prvi stavek, protidampinškega sporazuma, kakor ga razlagajo organi za reševanje sporov pri STO.
159 Člen 9.2, prvi stavek, protidampinškega sporazuma določa:
„Če se uvede protidumpinška carina v zvezi z določenim proizvodom, se taka carina pobira v ustrezni višini v vsakem primeru na nediskriminacijski podlagi za uvoz takega proizvoda iz vseh virov, za katere se ugotovi, da gre za dumping in da povzročajo škodo, z izjemo uvoza iz tistih virov, za katere so sprejete cenovne zaveze v okviru pogojev tega sporazuma. […]“
160 Sklicevanje tožeče stranke na člen 9.2, prvi stavek, protidampinškega sporazuma je treba razumeti tako, da želi razlagati člen 9(5), prvi pododstavek, osnovne uredbe v skladu s to določbo.
a) Upoštevanje določb Sporazuma o ustanovitvi STO in njegovih prilog ter poročil organov STO, ki sodelujejo v postopku reševanja sporov
161 Ugotoviti je treba, v kolikšnem obsegu se lahko, prvič, določbe Sporazuma o ustanovitvi STO in njegovih prilog, in drugič, poročila organov STO, ki sodelujejo v postopku reševanja sporov, koristno upoštevajo pri razlagi določb sekundarne zakonodaje, kot je člen 9(5), prvi pododstavek, osnovne uredbe.
1) Določbe Sporazuma o ustanovitvi STO in njegovih prilog
162 Sodišče je v zvezi z vplivom, ki ga lahko ima mednarodni sporazum, katerega pogodbenica je Unija, kot je Splošni sporazum o carinah in trgovini 1994, na razlago določbe sekundarne zakonodaje, odločilo, da primarnost mednarodnih sporazumov, ki jih je sklenila Unija, v razmerju do besedil sekundarne zakonodaje Unije narekuje, da je treba ta besedila razlagati čim bolj v skladu s temi sporazumi (sodbi z dne 10. septembra 1996, Komisija/Nemčija, C‑61/94, EU:C:1996:313, točka 52, in z dne 7. junija 2007, Řízení Letového Provozu, C‑335/05, EU:C:2007:321, točka 16).
163 Preden se preuči, ali je taka skladna razlaga v obravnavani zadevi mogoča, je najprej treba spomniti, da je treba določbe osnovne uredbe v delu, v katerem se ujemajo z določbami protidampinškega sporazuma, razlagati, kolikor je mogoče, ob upoštevanju ustreznih določb tega sporazuma (glej sodbo z dne 14. julija 2021, Interpipe Niko Tube in Interpipe Nizhnedneprovsky Tube Rolling Plant/Komisija, T‑716/19, EU:T:2021:457, točka 98 in navedena sodna praksa).
164 Ker pa sta besedili člena 9.2, prvi stavek, protidampinškega sporazuma in člena 9(5) osnovne uredbe skoraj enaki, določbe zadnjega ustrezajo določbam prvega.
165 V zvezi s tem je bilo razsojeno, da ima člen 9.2, prvi stavek, protidampinškega sporazuma enako področje uporabe kot člen 9(5), prvi pododstavek, osnovne uredbe, ker prepoveduje diskriminatorno obravnavanje pri pobiranju protidampinških dajatev za proizvod glede na vir obravnavanega uvoza (glej po analogiji sodbo z dne 17. decembra 2008, HEG in Graphite India/Svet, T‑462/04, EU:T:2008:586, točka 39).
166 Zato je treba člen 9(5), prvi pododstavek, osnovne uredbe razlagati, kolikor je mogoče, v skladu s členom 9.2, prvi stavek, protidampinškega sporazuma.
167 Dodati je treba, da možnosti skladne razlage določbe sekundarne zakonodaje glede na mednarodni sporazum, na katero se napoti v sodni praksi Sodišča, navedeni v točki 162 zgoraj, ni mogoče uporabiti za določbo, katere pomen je jasen in nedvoumen in ki zato ne zahteva razlage, kot je razvidno iz izraza „kolikor je mogoče“. Če bi se ta sodna praksa uporabila v takem primeru, bi bilo načelo skladne razlage besedil sekundarnega prava Unije namreč podlaga za razlago te določbe contra legem, česar ni mogoče sprejeti (glej po analogiji sodbo z dne 13. julija 2018, Confédération nationale du Crédit mutuel/ECB, T‑751/16, EU:T:2018:475, točka 34). Iz istega razloga takrat, kadar pomen zadevne določbe sekundarne zakonodaje ni nedvoumen, ni mogoče uporabiti skladne razlage, če so vse mogoče razlage te določbe v nasprotju s hierarhično višjim pravilom.
168 Če je torej pomen zadevne določbe sekundarne zakonodaje po eni strani nedvoumen, po drugi strani pa v nasprotju s hierarhično višjim pravilom, določenim v mednarodnem sporazumu, te določbe ni mogoče razlagati v skladu s tem pravilom.
169 V tem primeru ni izpolnjeno nobeno od teh meril.
170 Prvič, izraz „brez razlikovanja“ iz člena 9(5) osnovne uredbe je mogoče razlagati različno.
171 Ker je člen 9(5), prvi pododstavek, osnovne uredbe podoben členu 9.2, prvi stavek, protidampinškega sporazuma, ni mogoče šteti, da je v nasprotju z njim.
172 Zato je treba pri določanju področja uporabe izraz „brez razlikovanja“ iz člena 9(5), prvi pododstavek, osnovne uredbe razlagati v skladu z izrazom „nediskriminacijski“ iz člena 9.2, prvi stavek, protidampinškega sporazuma.
173 Poleg tega se v okviru predhodne razlage zadnjenavedene določbe lahko upoštevajo druge ustrezne določbe iz Sporazuma o ustanovitvi STO in njegovih prilog. Mednarodno pogodbo je treba razlagati glede na običajni pomen, ki ga je treba dati izrazom pogodbe v njihovem kontekstu, ter glede na njena predmet in namen (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 2018, Bosphorus Queen Shipping, C‑15/17, EU:C:2018:557, točka 67), kot to na področju razlage mednarodnih pogodb določa člen 31(1) Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb z dne 23. maja 1969 (Recueil des traités des Nations unies, zvezek 1155, str. 331), ki je del pravnega reda Unije (sodba z dne 25. februarja 2010, Brita, C‑386/08, EU:C:2010:91, točka 42) in jo upošteva pritožbeni organ STO (poročilo z dne 20. maja 1996 o sporu „Združene države Amerike – Standardi za reformulirani in konvencionalni bencin (WT/DS2/AB/R)“).
2) Poročila organov STO, ki sodelujejo v postopku reševanja sporov
174 Sodišče je že presodilo, da načelo splošnega mednarodnega prava o spoštovanju pogodbenih obveznosti (pacta sunt servanda), določeno v členu 26 Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb, pomeni, da mora Sodišče Unije pri razlagi in uporabi protidampinškega sporazuma upoštevati razlago različnih določb tega sporazuma, ki so jo podali organi STO, ki sodelujejo v postopku reševanja sporov (glej v tem smislu sodbo z dne 20. januarja 2022, Komisija/Hubei Xinyegang Special Tube, C‑891/19 P, EU:C:2022:38, točka 32 in navedena sodna praksa).
175 Sodišče se je torej v utemeljitev svoje razlage nekaterih določb sporazumov iz Priloge Sporazuma o ustanovitvi STO že sklicevalo na poročila posebne skupine ali pritožbenega organa STO (glej sodbo z dne 20. januarja 2022, Komisija/Hubei Xinyegang Special Tube, C‑891/19 P, EU:C:2022:38, točka 33 in navedena sodna praksa).
176 Sodišče je tudi sprejelo, da se je mogoče na poročila organov STO, ki sodelujejo v postopku reševanja sporov, opreti za namene razlage prava Unije (sodbi z dne 10. novembra 2011, X in X BV, C‑319/10 in C‑320/10, neobjavljena, EU:C:2011:720, točka 46, in z dne 20. januarja 2022, Komisija/Hubei Xinyegang Special Tube, C‑891/19 P, EU:C:2022:38, točka 34).
177 Splošno sodišče pa je razsodilo, da ni razloga, da se pri razlagi določb osnovne uredbe glede na določbe protidampinškega sporazuma ne bi sklicevalo na poročila organov STO, ki sodelujejo v postopku reševanja sporov (glej po analogiji sodbo z dne 10. aprila 2019, Jindal Saw in Jindal Saw Italia/Komisija, T‑300/16, EU:T:2019:235, točka 103 in navedena sodna praksa).
178 Iz premislekov, navedenih v točkah od 174 do 177 zgoraj, izhaja, da je treba člen 9(5), prvi pododstavek, osnovne uredbe, zlasti izraz „brez razlikovanja“ iz tega člena, razlagati v skladu z razlago člena 9.2, prvega stavka, protidampinškega sporazuma, ki so jo podali organi STO, ki sodelujejo v postopku reševanja sporov.
b) Možnost uporabe prepovedi naložitve diskriminatornih protidampinških dajatev za uporabnike zadevnega izdelka
179 Prvič, pritožbeni organ STO je v točki 335 svojega poročila z dne 28. julija 2011 v zvezi s sporom „Evropske skupnosti – Dokončni protidampinški ukrepi za nekatere pritrdilne elemente iz železa ali jekla iz Kitajske“ (WT/DS397/R) navedel, da protidampinški sporazum vsebuje pravila, ki se osredotočajo na izdelke ter na uvoznike, izvoznike in proizvajalce. V istem odstavku poročila je pojasnil, da se člen 9.2, prvi stavek, protidampinškega sporazuma nanaša na izdelke in dobavitelje.
180 Pritožbeni organ STO res ni izrecno izključil možnosti, da bi se izraz „nediskriminacijsko“ v členu 9.2, prvi stavek, protidampinškega sporazuma lahko uporabljal za uporabnike zadevnega izdelka, ki imajo sedež na ozemlju članice STO, ki uvaja protidampinške dajatve. Vendar za te gospodarske subjekte prepoved diskriminacije, določena z določbo, ne velja, ker se ta določba, prvič, nanje ne nanaša, in drugič, je vsebovana v sporazumu, ki se osredotoča na same izdelke in na gospodarske subjekte, ki niso ti uporabniki.
181 Drugič, iz besedila člena 9.2 protidampinškega sporazuma je razvidno, da se nanaša izključno na poreklo izdelkov in ne na njihovo uporabo na ozemlju članice STO, ki uvaja protidampinške dajatve.
182 Člen 9.2 protidampinškega sporazuma se namreč nanaša na dobavitelje in vire izdelka in ne na njegove uporabnike.
183 Zlasti glede virov izdelka člen 9.2, prvi stavek, protidampinškega sporazuma določa, da se protidampinška dajatev pobira na nediskriminacijski podlagi za uvoz zadevnega izdelka „iz vseh virov“, razen uvoza „iz tistih virov“, za katere so sprejete cenovne zaveze v okviru pogojev tega sporazuma.
184 Pritožbeni organ STO je v točki 338 svojega poročila z dne 28. julija 2011 v zvezi s sporom „Evropske skupnosti – Dokončni protidampinški ukrepi za nekatere pritrdilne elemente iz železa ali jekla iz Kitajske“ (WT/DS397/R) navedel, da se izraz „viri“, ki se v členu 9.2, prvi stavek, protidampinškega sporazuma pojavi dvakrat, nanaša na posamezne „izvoznike ali proizvajalce“, ne pa na celotno državo. V točki 354 poročila je navedel, da izraz „viri“ pomeni „dobavitelji“. Zato se zdi, da je zadnji izraz v okviru člena 9.2 protidampinškega sporazuma zamenljiv z izrazom „izvozniki“ ali „proizvajalci“.
185 Res je, da se je, kot je pravilno navedla tožeča stranka, pritožbeni organ STO v zadevnem sporu izrekel o vprašanju, ali je mogoče – kot je trdila Unija (glej točki 333 in 337 poročila) – da izraz „viri“ iz člena 9.2, prvi stavek, protidampinškega sporazuma napoti na državo v celoti, ne pa da označuje sama izvozna podjetja, ki se upoštevajo posamično.
186 Ne glede na to, na katero vprašanje je pritožbeni organ STO odgovarjal, se je pri odgovoru vendarle odločil opredeliti pomen izraza „viri“, ne da bi kakršen koli element njegovega odgovora vodil k sklepu, da je obseg tega pomena omejen na odgovor na vprašanje iz točke 185 zgoraj.
187 Opredelitev izraza „viri“, ki jo je uporabil pritožbeni organ STO, kolikor se nanaša na proizvajalce, izvoznike ali dobavitelje, potrjuje, da se člen 9.2 protidampinškega sporazuma nanaša izključno na poreklo izdelkov in ne na njihovo uporabo na ozemlju članice STO, ki uvaja protidampinške dajatve. Ta opredelitev torej podpira sklep iz točke 180 zgoraj.
188 Tretjič, poudariti je treba, da se člena 1 in III Splošnega sporazuma o carinah in trgovini 1994 v zvezi s „Splošnim načelom države z največjimi ugodnostmi“ in „Nacionalno obravnavo na področju notranjega obdavčenja in ureditve“, ki sta podlaga za prepoved diskriminacije v pravnem sistemu, ki ga je uvedla STO, nanašata na diskriminacijo „držav“ in torej izdelkov s poreklom iz različnih članic organizacije, in ne na diskriminacijo izdelkov s poreklom iz iste članice te organizacije.
189 Glede na vse elemente iz točk od 179 do 188 zgoraj člena 9.2, prvi stavek, protidampinškega sporazuma ni mogoče razlagati tako, da diskriminacija, na katero se nanaša, pomeni drugačno obravnavo uporabnikov zadevnega izdelka, ki imajo sedež na ozemlju članice STO, ki uvaja protidampinške dajatve.
190 Glede na premisleke iz točk od 162 do 172 zgoraj je treba izraz „brez razlikovanja“ iz člena 9(5), prvi pododstavek, osnovne uredbe razlagati v istem smislu.
191 Ker se člen 9(5), prvi pododstavek, osnovne uredbe ne uporablja za uporabnike zadevnega izdelka, se tožeča stranka ne more učinkovito sklicevati na to določbo, da bi izpodbijala drugačno obravnavo uporabnikov zadevnega izdelka, ki imajo sedež v Uniji.
192 Zato je treba ta očitek zavrniti kot brezpredmeten.
2. Diskriminacija različnih kitajskih izvoznikov
193 Tožeča stranka opozarja, da ima družba Cordial samo enega dobavitelja PVA, kot je razvidno iz uvodne izjave 618 Izvedbene uredbe 2020/1336, in da je ta dobavitelj kitajski izvoznik.
194 Ker je zadevno izvzetje omejeno na PVA za proizvodnjo lepil iz suhih zmesi, ki ga proizvaja družba Cordial, je po mnenju tožeče stranke kitajski izvoznik obravnavan ugodneje od drugih kitajskih izvoznikov PVA.
195 V zvezi s tem je iz člena 1(4) Izvedbene uredbe 2020/1336 razvidno, da ta določba s tem, da za zadevno izvzetje določa pogoj, da je uvoženi PVA za proizvodnjo lepil iz suhih zmesi, ki se proizvajajo in v prahu prodajajo za industrijo kartona, določa splošne in abstraktne pogoje (glej točko 51 zgoraj). Izvzetje se torej lahko nanaša na izdelke katerega koli gospodarskega subjekta, ki izvaža PVA za proizvodnjo lepil iz suhih zmesi (glej točko 52 zgoraj). Zato ni pridržana dobavitelju družbe Cordial.
196 Zato so izdelki vseh kitajskih izvoznikov PVA načeloma upravičeni do zadevnega izvzetja.
197 Vendar tožeča stranka trdi, da je zadevno izvzetje dejansko v korist zgolj kitajskega dobavitelja družbe Cordial.
198 Spomniti je treba, da se lahko Splošno sodišče pri razlagi osnovne uredbe glede na protidampinški sporazum sklicuje na poročila organov STO, ki sodelujejo v postopku reševanja sporov (glej točke od 174 do 178 zgoraj).
199 Vendar se točka 7.101 poročila posebne skupine z dne 7. aprila 2000 v zvezi s sporom „Kanada – Patentno varstvo za farmacevtske izdelke (WT/DS114)“ sklicuje na pojem „dejanske diskriminacije“. V njem je navedeno, da je dejanska diskriminacija splošen izraz, ki opisuje pravno ugotovitev, da navidezno nevtralen ukrep krši standard v zvezi s prepovedjo diskriminacije, ker njegov dejanski učinek pomeni neugodno različno obravnavanje.
200 Poleg tega se pojem „dejanska diskriminacija“ že uporablja v pravu Unije, in sicer na področju državnih pomoči, da se ugotovi, da je nacionalni ukrep, čeprav ni bil v obliki davčne ugodnosti, ki odstopa od skupnega davčnega sistema, temveč v obliki splošne davčne ureditve, ki temelji na splošnih merilih, v praksi dejansko diskriminiral podjetja, ki so bila v primerljivem položaju glede na cilj te ureditve (sodba z dne 21. decembra 2016, Komisija/World Duty Free Group in drugi, C‑20/15 P in C‑21/15 P, EU:C:2016:981, točka 74).
201 Nazadnje, pojem „dejanska diskriminacija“ je podoben pojmu „posredna diskriminacija“, ki je bolj razširjen v pravu Unije (glej v tem smislu sodbi z dne 20. oktobra 1993, Spotti, C‑272/92, EU:C:1993:848, točki 17 in 18, in z dne 7. maja 1998, Clean Car Autoservice, C‑350/96, EU:C:1998:205, točke od 29 do 31), in gre za pojem, ki ga je potrdilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (sodba ESČP z dne 13. novembra 2007, D. H. in drugi proti Češki republiki, CE:ECHR:2007:1113JUD005732500, točke od 193 do 195), ki se nanaša na vsako prikrito obliko diskriminacije, ki pripelje do enakega rezultata kot očitna diskriminacija (glej v tem smislu sodbo z dne 24. septembra 1998, Komisija/Francija, C‑35/97, EU:C:1998:431, točki 37 in 38).
202 Zato je treba na podlagi dokazov, ki jih je tožeča stranka predložila v podporo trditvi iz točke 197 zgoraj, ugotoviti, ali zadevno izvzetje povzroča dejansko ali posredno diskriminacijo kitajskih izvoznikov PVA.
203 Prvič, očitek tožeče stranke, da bi lahko zadevno izvzetje veljalo samo za enega kitajskega izvoznika PVA, dobavitelja družbe Cordial, pomeni, da je treba preučiti, ali bo zadevno izvzetje verjetno koristilo samo družbi Cordial.
204 V zvezi s tem je postopek za proizvodnjo lepil iz suhih zmesi, ki se proizvajajo in v prahu prodajajo za industrijo kartona, v uvodni izjavi 623 Izvedbene uredbe 2020/1336 opisan kot inovativen.
205 Kljub temu iz spisa in zlasti iz dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, ni razvidno, da je družba Cordial edini proizvajalec lepil iz suhih zmesi v Uniji.
206 Poleg tega na podlagi nobenega dokaza v spisu in zlasti nobenega dokaza, ki ga je predložila tožeča stranka, ni mogoče domnevati, da bi bilo za kateri koli drug gospodarski subjekt, razen za družbo Cordial, nemogoče ali posebej težko proizvesti tak izdelek. V zvezi s tem iz dokumentov v spisu ni razvidno, da bi obstajala kakršna koli pravna, tehnična ali finančna ovira za vstop takega gospodarskega subjekta na trg lepil iz suhih zmesi.
207 Zato ni mogoče izključiti obstoja drugih proizvajalcev lepil iz suhih zmesi ali njihovega vstopa na trg takih lepil. Ni razloga za domnevo, da se drugi proizvajalci lepil iz suhih zmesi že oskrbujejo ali bi se oskrbovali pri dobavitelju PVA družbe Cordial in ne pri drugih dobaviteljih, zlasti kitajskih izvoznikih PVA. Zato ni mogoče izključiti, da bi lahko imeli tudi drugi kitajski izvozniki PVA koristi od zadevnega izvzetja, ne le dobavitelj družbe Cordial.
208 Drugič, v uvodnih izjavah 618 in 624 Izvedbene uredbe 2020/1336 je navedeno, da je vrsta PVA, ki jo uvaža družba Cordial, posebej razvita v sodelovanju z dobaviteljem in da je potreben dolgoročen odnos, da se dobavitelj lahko prilagodi zahtevam izdelka družbe Cordial.
209 Vendar je to, ali bo družba Cordial še naprej imela samo enega dobavitelja, odvisno od odločitve proizvajalcev PVA, zlasti kitajskih izvoznikov tega izdelka, in ne od zunanjih dejavnikov, ki jih morajo upoštevati (glej v tem smislu sodbo z dne 14. marca 1990, Nashua Corporation in drugi/Komisija in Svet, C‑133/87 in C‑150/87, EU:C:1990:115, točki 40 in 41).
210 Na podlagi nobenega elementa v spisu in zlasti iz dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, ni mogoče domnevati, da kitajski izvozniki PVA, razen dobavitelja družbe Cordial, ne bi mogli prilagoditi svoje proizvodnje posebnemu povpraševanju družbe Cordial, omenjenemu v točki 208 zgoraj.
211 Zato ni izključeno, da bi lahko potrebe po dobavi družbe Cordial izpolnili tudi drugi kitajski izvozniki, ki niso dobavitelj družbe Cordial, če to želijo.
212 Poleg tega je iz uvodne izjave 624 Izvedbene uredbe 2020/1336 razvidno, da je družba Cordial predložila dokaze, da je v preteklosti poskušala kupiti PVA od tajvanskega proizvajalca, vendar z njim ni mogla skleniti dogovora, saj ta proizvajalec prodaja svoj izdelek izključno prek trgovca v Uniji in ni bil pripravljen prilagoditi svojih izdelkov zahtevam družbe Cordial.
213 Namen družbe Cordial, da omeji svojo odvisnost od dobavitelja PVA, je razviden iz uvodne izjave 624 Izvedbene uredbe 2020/1336 in zlasti iz naslednjega izvlečka, ki ga tožeča stranka ne izpodbija:
„Družba [Cordial] je dejansko že poskušala vzpostaviti nova partnerstva, vendar zaradi svoje majhnosti ni mogla skleniti dolgoročnih partnerstev z alternativnimi dobavitelji […]. Družba je predložila dokaze, da je v preteklosti dejansko poskušala kupiti PVA od tajvanskega proizvajalca, vendar z njim ni mogla skleniti dogovora, saj ta proizvajalec prodaja izključno prek trgovca v [Uniji] in ni bil pripravljen prilagoditi svojih izdelkov zahtevam družbe Cordial […].“
214 Iz te uvodne izjave sledi, da bi se družba Cordial naklonjeno odzvala na pobude drugih izvoznikov PVA, zlasti kitajskih izvoznikov, da bi ji dobavljali ta izdelek.
215 S tem se potrjuje ugotovitev iz točke 211 zgoraj, da bi lahko drugi kitajski izvozniki poleg dobavitelja družbe Cordial, če bi želeli, zadovoljili potrebe družbe Cordial po dobavi.
216 Iz premislekov, navedenih v točka od 203 do 215 zgoraj, izhaja, da ni ugotovljen obstoj ovir, ki bi dejansko izključevale uporabo zadevnega izvzetja za druge kitajske izvoznike PVA, ki niso dobavitelj družbe Cordial.
217 Zato ni bil dokazan obstoj neugodnega drugačnega obravnavanja kitajskih izvoznikov PVA, ki niso dobavitelji družbe Cordial. Ker ni takega različnega obravnavanja, ni mogoče šteti, da je bila dokazana morebitna dejanska diskriminacija (glej v tem smislu sodbo z dne 23. oktobra 2003, Changzhou Hailong Electronics & Light Fixtures in Zhejiang Yankon/Svet, T‑255/01, EU:T:2003:282, točka 61).
218 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba drugi očitek in tožbeni razlog v celoti zavrniti.
219 Tožbo je zato treba zavrniti.
IV. Stroški
220 V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.
221 Tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi razširjeni senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. EOC Belgium se naloži plačilo stroškov.
da Silva Passos | Valančius | Reine |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 21. decembra 2022.
Podpisi