SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (deveti senat)
z dne 1. decembra 2021(*)
„Dostop do dokumentov – Uredba (ES) št. 1049/2001 – Dokumenti v zvezi z ustnim preizkusom na natečaju – Delna zavrnitev dostopa – Metoda za zaokroževanje ocen – Ponderji za različne dele in poddele ustnega preizkusa – Tajnost dela natečajne komisije – Uredba (EU) 2018/1725 – Delna ustavitev postopka“
V zadevi T‑265/20,
JR, ki jo zastopata L. Levi in A. Champetier, odvetnici,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopajo D. Milanowska, C. Ehrbar in H. Kranenborg, agenti,
tožena stranka,
zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti odločb Komisije z dne 28. februarja 2020 in 9. aprila 2020, s katerima je bil tožeči stranki zavrnjen dostop do nekaterih dokumentov v zvezi z notranjim natečajem COM/03/AD/18 (AD 6) – 1 – Upravni uslužbenci,
SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat),
v sestavi M. J. Costeira, predsednica, M. Kancheva in T. Perišin (poročevalka), sodnici,
sodni tajnik: E. Coulon,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, JR, se je 16. decembra 2018 prijavila na notranji natečaj COM/03/AD/18 (AD 6) – 1 – Upravni uslužbenci, z referenčno številko 35‑20/11/2018 (v nadaljevanju: natečaj), ki ga je organizirala Evropska komisija.
2 Tožeča stranka je 6. junija 2019 opravljala pisni preizkus natečaja. Preizkus je uspešno opravila.
3 Tožeča stranka je 23. septembra 2019 opravljala ustni preizkus natečaja.
4 V naslovu III, oddelek 4, razpisa natečaja je bilo navedeno, da je ustni preizkus za funkcionalno skupino AD sestavljen iz dveh delov, ki sta bila opisana tako:
„1. razgovor […], na katerem se ocenijo:
– glavne naloge, ki jih je [kandidat] opravljal, in spretnosti, ki jih je pridobil na poklicni poti, ter
– sposobnost in motiviranost [kandidata] za opravljanje nalog, dodeljenih delovnim mestom, dostop do katerih daje natečaj;
2. strukturirana predstavitev[, ki] bo vsebovala kratko poročilo […] o temi, povezani s politiko Evropske unije […].“
5 V tem oddelku je bilo navedeno, da bo skupna ocena za oba navedena dela ustnega preizkusa ocena med 0 in 20 točkami, pri čemer bo zahtevanih najmanj 10 točk.
6 V oddelku 5 istega naslova razpisa natečaja je bilo navedeno, da bo natečajna komisija na rezervni seznam vpisala imena kandidatov, ki bodo dosegli najboljše ocene na ustnem preizkusu in najnižjo zahtevano oceno za ta preizkus, v okviru želenega števila uspešnih kandidatov.
7 Komisija je z dopisom z dne 16. decembra 2019 tožečo stranko obvestila, da ni uvrščena na rezervni seznam natečaja. V tem dopisu je Komisija pojasnila, da je tožeča stranka na ustnem preizkusu dobila oceno 13 točk od 20, medtem ko je bila najnižja ocena, potrebna za vpis na rezervni seznam, 14 točk od 20. Komisija je tožečo stranko obvestila, da je natečajna komisija sklenila, da je skupna ocena za njen ustni preizkus „dobro“, in sicer na podlagi treh elementov ocenjevanja, to je, prvič, ujemanja med izkušnjami in prednostmi, ki se zahtevajo na notranjem natečaju, za kar je tožeča stranka dobila oceno „močno“, drugič, sposobnosti in motiviranosti, za kar je tožeča stranka dobila oceno „močno“, in tretjič, strukturirane predstavitve o neki temi, za katero je tožeča stranka dobila oceno „dobro“.
8 Tožeča stranka je v elektronskem sporočilu z dne 20. decembra 2019 pri Komisiji vložila prošnjo za ponovni pregled odločbe z dne 16. decembra 2019 ter prošnjo za informacije in dostop do dokumentov.
9 V zvezi z zadnjim delom prošnje je tožeča stranka Komisiji izrazila željo po dostopu do naslednjih informacij in dokumentov:
– podrobnih pojasnil o načinu pretvorbe opisnih ocen v številčne ocene, z ocenjevalnimi lestvicami, na podlagi katerih je mogoče vsako opisno oceno povezati z oceno, izraženo s številkami;
– podrobnih ocen, ki so bile v zvezi z njo podane za vsakega od treh elementov, ki so se ocenjevali in so dobili oceno v okviru ustnega preizkusa, ter ustrezne ocenjevalne lestvice;
– vseh koristnih informacij o treh ocenah, ki so ji bile dodeljene;
– metode ponderiranja, ki se je eventualno uporabila;
– metode zaokroževanja, ki se je eventualno uporabila;
– poročila in ocenjevalnih lestvic v zvezi s svojim ustnim preizkusom ter table z listi, ki jo je med tem preizkusom uporabila kot podporo za svojo ustno predstavitev (v nadaljevanju: flipchart);
– vseh drugih upoštevnih dokumentov v zvezi s svojo predstavitvijo na tem preizkusu.
10 Komisija je 10. januarja 2020 tožeči stranki poslala prvi odgovor, v katerem je pojasnila, da je bila njena prošnja za ponovni pregled posredovana natečajni komisiji. Komisija je poudarila še, da je delo natečajne komisije tajno, tako da ji razen informacij, ki so bile sporočene tožeči stranki na njen „račun EPSO“, ne more poslati niti ocenjevalne lestvice, niti poročila natečajne komisije, niti posameznih ocen članov natečajne komisije, tudi če so bile te anonimizirane.
11 Tožeča stranka je 31. januarja 2020 Komisiji poslala elektronsko sporočilo, naslovljeno „Potrdilna prošnja v skladu s členom 7(2) Uredbe (ES) št. 1049/2001“, v katerem je ponovila svojo prošnjo za dostop do dokumentov in informacij, navedenih v točki 9 zgoraj. Tožeča stranka se je v podporo tej prošnji sklicevala med drugim na uvodno izjavo 11 Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331) in na člen 9(1)(b) Uredbe (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2018 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah, organih, uradih in agencijah Unije in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 45/2001 in Sklepa št. 1247/2002/ES (UL 2018, L 295, str. 39). Tožeča stranka je poleg tega trdila, da Komisija ni predstavila razlogov za utemeljitev, da bi dostop do dokumentov in informacij, ki jih je omenila v navedeni prošnji, posegal v tajnost razprav natečajne komisije, ter da je treba izjeme od pravice do dostopa do dokumentov razlagati ozko in da je dokazala obstoj legitimnega interesa za dostop do navedenih dokumentov in informacij, zlasti za razumevanje skupne ocene, ki ji je bila dodeljena.
12 Komisija je v elektronskem sporočilu z dne 24. februarja 2020 pojasnila, da se prošnja tožeče stranke z dne 20. decembra 2019 ne sklicuje na Uredbo št. 1049/2001 in da je zato ni obravnavala kot prošnjo, ki spada na področje uporabe te uredbe, ampak jo je obravnavala po pravilih dobrega upravljanja. Komisija je tako poudarila, da njenega elektronskega sporočila z dne 10. januarja 2020, poslanega tožeči stranki, ni mogoče šteti za odgovor, ki spada na področje uporabe navedene uredbe.
13 Komisija je tožečo stranko obvestila tudi o tem, da ta institucija vsako prošnjo za dostop do dokumentov v skladu z Uredbo št. 1049/2001 z navedbo imena in naslova prosilca vpiše v zbirko podatkov, ki je dostopna razmeroma velikemu številu članov osebja, in je tožečo stranko prosila, naj izrecno potrdi, da želi, da se njeno elektronsko sporočilo z dne 20. decembra 2019 obravnava kot taka prošnja za dostop do dokumentov.
14 Komisija je 28. februarja 2020 tožeči stranki poslala elektronsko sporočilo, naslovljeno „dostop do vaših osebnih podatkov“ (v nadaljevanju: odločba z dne 28. februarja 2020). V tem sporočilu je Komisija tožečo stranko pozvala, naj flipchart pregleda v prostorih Komisije in se sestane s predsednico natečajne komisije (v nadaljevanju: predsednica natečajne komisije), da bi dobila ustno poročilo o svojem rezultatu. Poleg tega je bila tožeči stranki poslana lestvica, na kateri je bilo prikazano ujemanje med številčnimi ocenami od 1 do 10, ki jih je dodelila natečajna komisija, in opisnimi ocenami „nezadostno“, „dobro“, „močno“, „zelo močno“, „odlično“ in „izvrstno“ (v nadaljevanju: pretvorbna lestvica). Komisija je pojasnila, da je bilo ocenjevanje uspešnosti tožeče stranke v vseh fazah natečaja opravljeno v skladu s to lestvico.
15 Tožeča stranka je 4. marca 2020 v elektronskem sporočilu zaprosila za sestanek, da bi pregledala flipchart in od natečajne komisije prejela oceno svoje uspešnosti na ustnem preizkusu.
16 Tožeča stranka je 13. marca 2020 Komisiji poslala elektronsko sporočilo, v katerem je ponovila prošnjo za dostop do flipcharta in za sestanek s predsednico natečajne komisije. Zaprosila je tudi za dostop do metod ponderiranja in zaokroževanja, ki ju je uporabila natečajna komisija, ker je menila, da sta ti metodi del njenih osebnih podatkov, saj sta neločljivo povezani z njeno končno oceno in pretvorbno lestvico, ki ji je bila poslana. Poleg tega je poudarila, da se v Uredbi št. 1049/2001 ne zahteva, da se prošnja za dostop do dokumentov poda na poseben način.
17 Komisija je v elektronskem sporočilu z dne 9. aprila 2020 (v nadaljevanju: odločba z dne 9. aprila 2020) tožečo stranko obvestila, da meni, da za metodi ponderiranja in zaokroževanja velja tajnost dela natečajne komisije v skladu s členom 6 Priloge III h Kadrovskim predpisom za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi).
18 Natečajna komisija je z odločbo z dne 15. aprila 2020 zavrnila prošnjo za ponovni pregled odločbe z dne 16. decembra 2019 o nevpisu tožeče stranke na rezervni seznam natečaja, tako da je bilo treba to odločbo potrditi. Natečajna komisija je pojasnila, da je pred ustnim preizkusom opredelila njegovo vsebino, predvidena vprašanja, merila za ocenjevanje, postopek ocenjevanja in ponder za vsak del tega preizkusa, omenjen v razpisu natečaja.
Dejansko stanje po vložitvi tožbe
19 Komisija je 16. julija 2020 tožeči stranki poslala elektronsko kopijo flipcharta.
20 22. julija 2020 je potekala videokonferenca med tožečo stranko, predsednico natečajne komisije ter predstavnikom Generalnega direktorata Komisije za človeške vire in varnost. Glede na zapisnik tega sestanka je tožeča stranka med sestankom od predsednice natečajne komisije prejela ustni komentar s podrobnimi ocenami svoje uspešnosti pri ustni predstavitvi in na razgovoru. Predsednica natečajne komisije je tožeči stranki pojasnila tudi, da so bili deli ustnega preizkusa ocenjeni na podlagi ponderjev, ki so bili določeni pred začetkom natečaja, in da je bilo zaokroževanje točk določeno na 0,25 točke.
Postopek in predlogi strank
21 Tožeča stranka je 4. maja 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
22 Komisija je 24. julija 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila odgovor na tožbo.
23 Tožeča stranka je 5. oktobra 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila repliko.
24 Komisija je 17. novembra 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila dupliko.
25 Splošno sodišče je z ukrepom procesnega vodstva z dne 28. aprila 2021 stranki pozvalo, naj predložita stališči glede morebitne izgube pravnega interesa tožeče stranke v zvezi z zavrnitvijo Komisije, da ji omogoči dostop do dokumentov, do katerih je nazadnje dobila dostop, v skladu s členom 131(1) Poslovnika Splošnega sodišča.
26 Komisija in tožeča stranka sta se na ta ukrep odzvali v za to določenem roku.
27 Splošno sodišče je s sklepom z dne 5. maja 2021 Komisiji na podlagi člena 91(c) Poslovnika odredilo, naj predloži dokument, ki vsebuje metodo ponderiranja, ki jo je natečajna komisija uporabila za vsak del ustnega preizkusa. Komisija je to zahtevo izpolnila v za to določenem roku. V skladu s členom 104 Poslovnika ta dokument ni bil posredovan tožeči stranki.
28 Z odločbo z dne 18. avgusta 2021 je bila po smrti sodnika B. Berkeja 1. avgusta 2021 imenovana nova sodnica za dopolnitev sestave.
29 Splošno sodišče (deveti senat) je na podlagi člena 106(3) Poslovnika odločilo, da bo odločilo brez ustnega dela postopka.
30 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– odločbi Komisije z dne 28. februarja 2020 in 9. aprila 2020 razglasi za nični;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
31 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Delna izguba pravnega interesa tožeče stranke
32 Tožeča stranka v odgovoru na ukrep procesnega vodstva z dne 28. aprila 2021 trdi, da Komisija ni pojasnila, zakaj je njena splošna uspešnost enaka opisni oceni „dobro“, kako je bila ta ocena pretvorjena v številčno oceno 13 točk od 20 in kako se je v njenem konkretnem primeru uporabila metoda zaokroževanja. Poudarja, da čeprav je prejela pretvorbno lestvico, elektronsko kopijo flipcharta, ustni komentar predsednice natečajne komisije in metodo zaokroževanja končne ocene, so tako poslani dokumenti in informacije nepopolni, ker ne vsebujejo instrumenta, ki je z njimi neločljivo povezan, to je uporabljene metode ponderiranja. Tožeča stranka tako meni, da njeni prošnji ni bilo ugodeno in da ima še vedno pravni interes.
33 Komisija meni, da tožeča stranka nima več pravnega interesa zoper akta Komisije, s katerima ji je bil zavrnjen dostop do informacij in dokumentov, omenjenih v točki 32 zgoraj, do katerih je nazadnje dobila dostop. Zato Komisija meni, da je treba v skladu s členom 131(1) Poslovnika, kar zadeva navedene dokumente, postopek ustaviti.
34 V zvezi s tem je treba spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso ničnostna tožba fizične ali pravne osebe dopustna le takrat, kadar ima ta oseba interes za razglasitev ničnosti izpodbijanega akta. Tak interes, ki je bistveni pogoj za vsako pravno sredstvo, predpostavlja, da ima lahko razglasitev ničnosti tega akta sama po sebi pravne posledice in da lahko rezultat pravnega sredstva stranki, ki ga je vložila, prinese korist (glej v tem smislu sodbo z dne 21. januarja 2021, Leino‑Sandberg/Parlament, C‑761/18 P, EU:C:2021:52, točka 32 in navedena sodna praksa).
35 Za zagotovitev učinkovitega izvajanja sodne oblasti mora vsaka oseba, ki vloži pravno sredstvo, imeti obstoječ in dejanski pravni interes. Pravni interes tožeče stranke se ne more nanašati na prihodnji in hipotetični položaj (glej v tem smislu sodbi z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija, C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točka 56, in z dne 30. septembra 2009, Lior/Komisija in Komisija/Lior, T‑192/01 in T‑245/04, neobjavljena, EU:T:2009:365, točka 247).
36 Pravni interes tožeče stranke mora ob upoštevanju predmeta tožbe obstajati ob njeni vložitvi, sicer ta ni dopustna. Ta predmet spora mora enako kot pravni interes obstajati do razglasitve sodne odločbe, sicer se postopek ustavi, kar predpostavlja, da ima lahko stranka, ki je vložila tožbo ali pritožbo, od izida te tožbe ali pritožbe korist (glej sodbo z dne 30. aprila 2020, Izba Gospodarcza Producentów i Operatorów Urządzeń Rozrywkowych/Komisija, C‑560/18 P, EU:C:2020:330, točka 38 in navedena sodna praksa).
37 Tožeča stranka lahko v nekaterih primerih ohrani interes za predlaganje razglasitve ničnosti izpodbijanega akta, da bi avtor navedenega akta v prihodnosti sprejel ustrezne popravke in tako preprečil nevarnost ponovitve nezakonitosti, ki jo zadevni akt domnevno vsebuje. Nadaljnji obstoj tega interesa predpostavlja, da se lahko ta nezakonitost v prihodnje ponovi, ne glede na posebne okoliščine obravnavane zadeve (sodba z dne 4. septembra 2018, ClientEarth/Komisija, C‑57/16 P, EU:C:2018:660, točka 48).
38 Iz sodne prakse Sodišča izhaja tudi, da je treba nadaljnji obstoj pravnega interesa tožeče stranke presojati in concreto, pri tem pa upoštevati zlasti posledice domnevne nezakonitosti in naravo domnevno povzročene škode (sodba z dne 28. maja 2013, Abdulrahim/Svet in Komisija, C‑239/12 P, EU:C:2013:331, točka 65).
39 V obravnavani zadevi je iz elementov iz spisa razvidno, da je Komisija tožeči stranki poslala, prvič, z odločbo z dne 28. februarja 2020 pretvorbno lestvico (glej točko 14 zgoraj), drugič, z elektronskim sporočilom z dne 16. julija 2020 elektronsko kopijo flipcharta (glej točko 19 zgoraj), tretjič, na videokonferenci 22. julija 2020 ustni komentar predsednice natečajne komisije s podrobnimi ocenami glede njene uspešnosti pri ustni predstavitvi in razgovoru (glej točko 20 zgoraj) in, četrtič, na istem sestanku metodo za zaokroževanje ocen, ki jo je uporabila natečajna komisija (glej točko 20 zgoraj).
40 Tožeča stranka je tako dobila vse dokumente, za katere je zaprosila, razen dokumenta, ki je vseboval metodo ponderiranja za dele ustnega preizkusa (v nadaljevanju: ponderji). Tožeča stranka v repliki trdi, da še vedno čaka prejem tega dokumenta.
41 Iz tega sledi, da tožeča stranka v nasprotju s tem, kar – kot se zdi – trdi, nima več pravnega interesa v zvezi z odločbama Komisije z dne 28. februarja 2020 in 9. aprila 2020 v delu, v katerem ji je bil z njima zavrnjen dostop do dokumentov in informacij, navedenih v točki 39 zgoraj. Tožeča stranka trdi, da so dokumenti in informacije, ki so ji bili poslani, nepopolni, ker ne vključujejo instrumenta, ki je z njimi neločljivo povezan, in sicer ponderjev, ki jih je uporabila natečajna komisija. Ta trditev pa dokazuje prav to, da je bilo njeni prošnji za dostop do navedenih dokumentov in informacij ugodeno ter da ima pravni interes le še v zvezi s tem, da je namen te tožbe razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 9. aprila 2020 v delu, v katerem ji je bil zavrnjen dostop do dokumenta, ki vsebuje ponderje.
42 Poleg tega je iz stališča tožeče stranke, navedenega v točki 32 zgoraj, razvidno, da se ne sklicuje na noben preostali interes, kot je ta iz sodne prakse, navedene v točki 36 zgoraj. V tem stališču namreč ne trdi, da bi se nezakonitost, na katero se sklicuje, lahko v prihodnosti ponovila. Nasprotno, izpodbija zadostnost pojasnil natečajne komisije glede ocene, ki ji je bila dodeljena, to vprašanje pa presega predmet tega spora.
43 Zato je treba ugotoviti, da je ta tožba postala delno brezpredmetna, ker je tožeča stranka izgubila pravni interes v zvezi z dokumenti, do katerih je dobila dostop (glej v tem smislu sodbo z dne 9. septembra 2011, LPN/Komisija, T‑29/08, EU:T:2011:448, točka 57).
44 Iz tega sledi, da ni več treba odločiti o ničnostnih predlogih tožeče stranke v zvezi s tem, da ji je Komisija z odločbama z dne 28. februarja 2020 in 9. aprila 2020 zavrnila dostop do metode za zaokroževanje, ki jo je uporabila natečajna komisija.
45 Zato je predmet te tožbe omejen na tožbeni predlog za razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 9. aprila 2020 v delu, v katerem je bil zavrnjen dostop do dokumenta, ki vsebuje ponderje za dele ustnega preizkusa, ki so bili navedeni v obvestilu o natečaju (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).
Utemeljenost
Pravni okvir, ki se uporablja, in razlogi v podporo tožbi
46 Uvodoma je treba poudariti, da tudi če tožeča stranka bistveni del svojih trditev opira na svojo pravico do dostopa do svojih osebnih podatkov, se implicitno sklicuje na kršitev pravice do dostopa do dokumentov, kot se izvaja z Uredbo št. 1049/2001.
47 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da za določitev pravnega okvira, ki se uporablja za to tožbo, ni upoštevno, da Komisija ni menila, da prošnja tožeče stranke za dostop temelji na Uredbi št. 1049/2001, ker je bil pogoj iz člena 6(1) te uredbe izpolnjen s prošnjo za informacije in dostop do dokumentov, ki jo je tožeča stranka vložila 20. decembra 2019 (glej točki 8 in 9 zgoraj).
48 V skladu s členom 6(1) Uredbe št. 1049/2001 se namreč prošnje za dostop do dokumenta dajo v kakršni koli pisni obliki, vključno z elektronsko, v enem od jezikov, navedenih v členu 314 Pogodbe ES, in dovolj natančno, da lahko institucija ugotovi, za kateri dokument gre. Ker je bila prošnja tožeče stranke dana v pisni obliki in dovolj natančno, da je lahko institucija ugotovila, za katere dokumente gre, se je morala šteti za prošnjo, ki temelji na Uredbi št. 1049/2001, kot je bilo sicer mogoče sklepati iz potrdilne prošnje, ki jo je tožeča stranka vložila 31. januarja 2020.
49 Zato je kljub naslovu tožbenih razlogov v tožbi iz trditev tožeče stranke razvidno, da v okviru te tožbe v bistvu uveljavlja štiri tožbene razloge, pri čemer sta prva dva podana eksplicitno, druga dva pa implicitno.
50 Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev pravice do dobrega upravljanja, potrjene v členu 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), in pravice do dostopa do osebnih podatkov, potrjene v členu 17 Uredbe 2018/1725. Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela dobrega upravljanja ter člena 14(1) in (2) in člena 17 Uredbe 2018/1725. Tretji tožbeni razlog se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve. Četrti tožbeni razlog se nanaša na kršitev pravice do dostopa do dokumentov in na napačno razlago člena 6 Priloge III h Kadrovskim predpisom.
51 Splošno sodišče meni, da je prva dva tožbena razloga primerno preučiti skupaj, ker se trditve, predstavljene v okviru teh razlogov, povezujejo. V nadaljevanju je treba tretji in četrti tožbeni razlog preučiti ločeno.
Prvi in drugi tožbeni razlog: kršitev Uredbe 2018/1725 in pravice do dobrega upravljanja
52 Tožeča stranka s prvim tožbenim razlogom v bistvu trdi, da zavrnitev Komisije, da ji omogoči dostop do ponderjev, ki jih je natečajna komisija uporabila za vsak del ustnega preizkusa, z obrazložitvijo, da za te ponderje velja tajnost dela natečajne komisije, povzroči kršitev pravice do dostopa do osebnih podatkov in pravice do dobrega upravljanja.
53 V zvezi s tem tožeča stranka meni, da pretvorbna lestvica, ki jo je Komisija poslala z odločbo z dne 28. februarja 2020, ter metodi zaokroževanja in ponderiranja, ki sta bili uporabljeni za dodelitev njene končne ocene, vsebujejo osebne podatke.
54 Po mnenju tožeče stranke natečajna komisija pri ustnem preizkusu na natečaju obdeluje osebne podatke kandidata s tem, da posluša njegove odgovore na vprašanja v okviru ocene uspešnosti tega kandidata glede na zahteve iz razpisa natečaja ob upoštevanju pretvorbne lestvice, ponderjev in metode zaokroževanja.
55 Tožeča stranka meni, da je Komisija obdelovala njene osebne podatke v smislu člena 3(3) Uredbe 2018/1725 in da ima zato pravico do dostopa do navedenih podatkov, razen če se uporablja ena od izjem iz člena 25 navedene uredbe.
56 Nazadnje, tožeča stranka Komisiji očita, da je kršila njeno pravico do dobrega upravljanja, ker je dostop do spisa potreben, da tožeča stranka uresničuje svojo temeljno pravico do obrambe in zmožnost dokazati, da je bila odločitev, da se njeno ime ne ne vpiše na rezervni seznam, napačna.
57 Tožeča stranka z drugim tožbenim razlogom Komisiji očita, da ni upoštevala svoje obveznosti, da olajša uresničevanje pravice do dostopa do osebnih podatkov, s čimer je kršila člen 14(1) in (2) ter člen 17 Uredbe 2018/1725 in načelo dobrega upravljanja.
58 Komisija trditve tožeče stranke izpodbija.
59 Na prvem mestu, v zvezi s pravico do dostopa do osebnih podatkov je treba spomniti, da se s to tožbo želi doseči razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 9. aprila 2020 v delu, v katerem je bil tožeči stranki zavrnjen dostop do dokumenta, ki vsebuje ponderje za dele ustnega preizkusa (glej točko 45 zgoraj).
60 Kot pa poudarja Komisija, ponderjev za vsak del preizkusov na natečaju, ki jih natečajna komisija opredeli pred začetkom teh preizkusov in se uporabljajo za vse kandidate, ni mogoče šteti za osebni podatek v zvezi s tožečo stranko.
61 V skladu s členom 3, točka 1, Uredbe 2018/1725 se pojem osebnih podatkov namreč nanaša na „katero koli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom […]; določljiv posameznik je tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika“.
62 V obravnavani zadevi pa ponderjev, ki so bili opredeljeni za vsak del ustnega preizkusa, ni mogoče šteti za informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom, tako da ta informacija ne more biti zajeta s pojmom osebnih podatkov v smislu člena 3, točka 1, Uredbe 2018/1725.
63 Zato se Uredba 2018/1725 ne uporablja za prošnjo tožeče stranke za dostop do dokumenta, ki vsebuje ponderje za dele ustnega preizkusa, tako da je treba zavrniti njene trditve, v skladu s katerimi je Komisija kršila določbe te uredbe s tem, da ji je zavrnila dostop do navedenega dokumenta.
64 Na drugem mestu, v zvezi s pravico do dobrega upravljanja je treba spomniti, da morajo institucije, organi, agencije in uradi Unije spoštovati temeljne pravice prava Unije, med katerimi je pravica do dobrega upravljanja, ki je določena v členu 41 Listine (glej sodbo z dne 27. marca 2019, August Wolff in Remedia/Komisija, C‑680/16 P, EU:C:2019:257, točka 24 in navedena sodna praksa).
65 V skladu s členom 41(2)(b) Listine pravica do dobrega upravljanja vključuje pravico vsake osebe do vpogleda v njen spis ob spoštovanju legitimnih interesov zaupnosti ter poklicne in poslovne tajnosti.
66 V obravnavani zadevi je treba najprej ugotoviti, da izmenjave elektronskih sporočil med strankama, pošiljanje nekaterih dokumentov in sestanek 22. julija 2020 dokazujejo, da je Komisija izkazala veliko odprtost do tožeče stranke in skrbnost pri obravnavi njene prošnje, kljub izrednim okoliščinam, povezanim s pandemijo covida-19.
67 Dalje, kot poudarja Komisija, tožeča stranka poleg tega samo uveljavlja svojo pravico do dobrega upravljanja, potrjeno v členu 41 Listine, ne da bi v tožbi predstavila natančne očitke ali argumente v zvezi z dostopom do spisa.
68 Nazadnje, poudariti je treba, da trditve tožeče stranke, da je Komisija kršila njeno pravico do dobrega upravljanja, niso povezane z upravnim postopkom, ki je pripeljal do sprejetja izpodbijane odločbe, ampak je njihov namen izpodbijanje zadostnosti pojasnil natečajne komisije glede ocene, ki ji je bila dodeljena, in odločitve, da se njeno ime ne vpiše na rezervni seznam. Take trditve je treba zato zavrniti kot brezpredmetne v okviru te tožbe.
69 Iz tega sledi, da je treba prvi in drugi tožbeni razlog zavrniti.
Tretji tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve
70 Tožeča stranka s tretjim tožbenim razlogom Komisiji v bistvu očita, da je kršila obveznost obrazložitve.
71 Tožeča stranka trdi, da izpodbijana odločba ni zadostno obrazložena. Komisiji zlasti očita, da je podala ugovor, povezan s tajnostjo dela natečajne komisije, da bi ji zavrnila dostop do zahtevanih podatkov, ne da bi pojasnila, kako bi ta dostop konkretno in dejansko ogrozil načelo tajnosti dela natečajne komisije.
72 Tožeča stranka se v zvezi s tem sklicuje na točki 110 in 111 sodbe z dne 27. novembra 2018, VG/Komisija (T‑314/16 in T‑435/16, EU:T:2018:841).
73 Komisija trditve tožeče stranke izpodbija.
74 Spomniti je treba, da mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso obrazložitev, ki se zahteva s členom 296, drugi odstavek, PDEU, prilagojena naravi zadevnega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je ta akt izdala, tako da se lahko zainteresirane osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor (glej sodbo z dne 22. marca 2001, Francija/Komisija, C‑17/99, EU:C:2001:178, točka 35 in navedena sodna praksa).
75 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je Komisija v izpodbijani odločbi zavrnitev dostopa utemeljila s temi razlogi:
„Kar zadeva vašo prošnjo za dostop do ponderjev in [metode] zaokroževanja, člen 6 Priloge III h Kadrovskim predpisom […] določa, da je delo natečajne komisije tajno. Namen načela tajnosti dela natečajne komisije je zagotavljanje neodvisnosti natečajnih komisij in objektivnosti njihovega dela, in sicer z varovanjem teh komisij pred vsemi zunanjimi vplivi in pritiski same uprave […], zadevnih kandidatov ali tretjih oseb. Zato spoštovanje te tajnosti preprečuje […] razkritje stališč, ki so jih izrazili posamezni člani natečajnih komisij, in razkritje vseh elementov, ki se nanašajo na osebno in primerjalno oceno kandidatov. Menimo, da so ponderji in [metoda zaokroževanja] zajeti s tajnostjo dela natečajne komisije kot elementi, ki se nanašajo na osebno ali primerjalno oceno.“
76 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je Komisija zavrnitev dostopa do dokumenta, ki vsebuje ponderje za dele ustnega preizkusa, obrazložila s tem, da so ti ponderji zajeti s tajnostjo dela natečajne komisije kot elementi, ki se nanašajo na osebno ali primerjalno oceno. V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 74, je v izpodbijani odločbi jasno in nedvoumno izraženo sklepanje Komisije, tako da se tožeča stranka lahko seznani z utemeljitvijo zavrnitve dostopa in Splošno sodišče opravi svoj nadzor. Iz tega sledi, da je obrazložitev izpodbijane odločbe zadostna.
77 Zato je treba tretji tožbeni razlog zavrniti.
Četrti tožbeni razlog: kršitev pravice do dostopa do dokumentov in napačna razlaga člena 6 Priloge III h Kadrovskim predpisom
78 Tožeča stranka s četrtim tožbenim razlogom Komisiji v bistvu očita, da je kršila njeno pravico do dostopa do dokumentov s tem, da je načelo tajnosti dela natečajne komisije, določeno v členu 6 Priloge III h Kadrovskim predpisom, napačno razlagala, kot da velja za ponderje za vsak del ustnega preizkusa.
79 V zvezi s tem tožeča stranka trdi, da sklep, v skladu s katerim se je njena splošna uspešnost štela za „dobro“, ni skladen z dejstvom, da je dobila dve opisni oceni „močno“ in samo eno opisno oceno „dobro“ za tri dele ustnega preizkusa, in da pomeni samovoljno zmanjšanje vrednosti njene splošne uspešnosti.
80 Tožeča stranka poudarja, da ne ve, ali je ena od dveh opisnih ocen „močno“, ki ju je dobila, ali celo obe, imela večjo težo od opisne ocene „dobro“. Pojasnjuje, da izhajajoč iz načela, da je pretvorbna lestvica edina lestvica, ki jo je uporabila natečajna komisija, ne more v celoti oceniti pravilnosti svoje končne ocene in torej zakonitosti odločitve, da se njeno ime ne vpiše na rezervni seznam, ne da bi prejela tudi ponderje za vsak del ustnega preizkusa, ki so vplivali na končno oceno, ki jo je dobila.
81 Po mnenju tožeče stranke bi bil dostop do ponderjev za vsak del ustnega preizkusa potreben, da bi uresničila svojo temeljno pravico do obrambe in zmožnost dokazati, da je odločitev, da se njeno ime ne vpiše na rezervni seznam, napačna.
82 Tožeča stranka trdi tudi, da je stališče Komisije nedosledno, ker v razpisu natečaja v zvezi s preizkusi z vprašanji odprtega tipa podrobno določa metodo izračuna, ki bo uporabljena, pri čemer pojasnjuje najnižje ocene, ki jih je treba doseči, preizkuse, ki bodo ocenjeni z do 10 ali do 20 točkami, vključujoč ponderje, in rezultate, ki bodo uporabljeni za izračun končne ocene.
83 Poleg tega tožeča stranka trdi, da izpodbijana odločba vsebuje napačno obrazložitev v zvezi z uporabo izjeme, ki se nanaša na tajnost dela natečajne komisije, za ponderje za dele ustnega preizkusa. Poudarja, da tudi če lahko natečajna komisija prosto razdeli 20 točk pri ustnem preizkusu med navedene dele, tako da vsakemu od treh delov dodeli določeno težo, se pomen vsakega dela med potekom preizkusov in po njih ne sme spremeniti.
84 Tožeča stranka meni, da razkritje ponderjev za vsak del ustnega preizkusa pred natečajem ali po njem ne more vplivati na neodvisnost natečajne komisije, poleg tega pa bi kandidatom pomagalo, da se ob poznavanju pomena vsakega vprašanja bolje pripravijo.
85 Komisija trditve tožeče stranke izpodbija.
86 Najprej poudarja, da v začetnih fazah natečaja relativni pomen kategorij vprašanj, o katerem se lahko sklepa iz razpisa natečaja v primeru preizkusov z vprašanji izbirnega tipa, ne izhaja iz primerjalnega ocenjevanja kandidatov, zato predhodno razširjanje informacij o tem ne bi moglo vplivati na diskrecijo in neodvisnost natečajne komisije, v nasprotju z uvedbo ponderjev med različnimi deli natečaja, da bi se merila za izbor prilagodila temu, kakšni so kandidati, obravnavani v celoti.
87 Komisija se v zvezi s tem sklicuje na sodbo z dne 16. septembra 2013, Höpcke/Komisija (F‑46/12, EU:F:2013:131, točka 38).
88 Komisija v točki 39 odgovora na tožbo pojasnjuje, da je bila odločitev o ponderiranju vsakega dela ustnega preizkusa sprejeta med natečajem na podlagi prve ocene kandidatov, dobljene na preizkusih pred ustnim preizkusom. Nato naj bi se ponderji uporabili za vsakega kandidata, da bi se zagotovilo popolnoma enako obravnavanje. Zato Komisija meni, da trditev tožeče stranke, v skladu s katero ti ponderji niso del primerjalne ocene, ni utemeljena. Ponderiranje različnih delov natečaja kot primerjalni element po mnenju Komisije v celoti spada v široko diskrecijsko pravico, ki je v sodni praksi priznana natečajni komisiji.
89 Komisija v dupliki popravlja to predstavitev in trdi, da odločitev o ponderiranju vsakega dela ustnega preizkusa ni bila sprejeta na podlagi ocene kandidatov na natečaju. Poudarja, da dejansko ni nobene povezave med rezultati kandidatov na preizkusih pred ustnim preizkusom (predizbirni preizkusi) in določitvijo ponderjev pred ustnimi preizkusi.
90 V zvezi s tem Komisija pojasnjuje, da je natečajna komisija ponderje, ki jih je uporabila za oceno uspešnosti na ustnem preizkusu, sprejela, preden je začela delo v zvezi s to fazo natečaja ter ne da bi imela informacije o identiteti kandidatov in njihovi uspešnosti v prejšnji fazi. Poleg tega naj bi se ti ponderji uporabili enotno za vse kandidate, ki so bili pripuščeni k ustnemu preizkusu, ob upoštevanju načela enakega obravnavanja.
91 Komisija trdi tudi, da ima natečajna komisija široko diskrecijsko pravico v zvezi s postopkom in podrobno vsebino preizkusov in meril za popravljanje, ter se v zvezi s tem sklicuje na sodbo z dne 19. februarja 2004, Konstantopoulou/Sodišče (T‑19/03, EU:T:2004:49, točki 48 in 60). Ta sodna praksa naj bi se uporabljala za določitev ponderjev.
92 Komisija namreč meni, da če bi udeleženci natečaja imeli dostop do ponderjev za različne dele tega natečaja, bi se lahko dotaknili bistva diskrecijske pravice, ki jo ima natečajna komisija pri ocenjevanju kandidatov, to je široke diskrecijske pravice, ki je predmet zelo omejenega nadzora legitimnosti, pri tem pa se sklicuje na sodbi z dne 11. maja 2005, de Stefano/Komisija (T‑25/03, EU:T:2005:168, točka 34), in z dne 8. maja 2019, Stamatopoulos/ENISA (T‑99/18, neobjavljena, EU:T:2019:305, točka 49). Komisija meni, da bi kandidati na natečaju tako lahko sklepali o izbranih ponderjih, da bi izpodbijali izid natečaja, in bi lahko na primer trdili, da so bili ti ponderji uvedeni za spodbujanje te ali druge kategorije udeležencev.
93 Poleg tega Komisija poudarja, da se pri podobnih natečajih natečajne komisije lahko odločijo za uporabo ponderjev, ki so že bili uporabljeni pri prejšnjih natečajih. Če bi bili torej ponavljajoči se ponderji razkriti, bi udeleženci prihodnjih podobnih natečajev lahko vnaprej vedeli, kateri preizkusi so najpomembnejši, in bi bili tako v prednosti pred udeleženci prejšnjih natečajev, kar bi natečajne komisije umetno spodbujalo k spremembi ponderjev.
94 Uvodoma je treba spomniti, da imajo na podlagi člena 15(3) PDEU in člena 42 Listine vsi državljani Unije in vse fizične ali pravne osebe s prebivališčem ali statutarnim sedežem v eni od držav članic pravico dostopa do dokumentov institucij, organov, uradov in agencij Unije ob upoštevanju načel in pogojev, ki so določeni v skladu s členom 15(3) PDEU. Na podlagi drugega pododstavka tega člena 15(3) navedena načela in pogoje določita Parlament in Svet po rednem zakonodajnem postopku z uredbami.
95 Cilj Uredbe št. 1049/2001, ki je bila sprejeta na tej podlagi, je javnosti podeliti pravico čim širšega dostopa do dokumentov institucij Unije, hkrati pa zanjo veljajo nekatere omejitve, ki temeljijo na razlogih javnega ali zasebnega interesa (glej v tem smislu sodbo z dne 27. februarja 2014, Komisija/EnBW, C‑365/12 P, EU:C:2014:112, točka 61 in navedena sodna praksa).
96 Tako je v uvodni izjavi 11 navedene uredbe posebej poudarjena potreba, da se institucijam omogoči, da imajo „pravico varovati svoja notranja posvetovanja in razprave, kadar je to potrebno za varovanje njihove sposobnosti opravljanja nalog“.
97 Ureditev izjem je opredeljena v členu 4 Uredbe št. 1049/2001. Na podlagi izjeme iz člena 4(3), drugi pododstavek, te uredbe institucije zavrnejo dostop do dokumenta, kadar ta vsebuje mnenja za notranjo rabo kot del razprav in predhodnih posvetovanj v zadevni instituciji, če bi razkritje resno oslabilo postopek odločanja te institucije, razen če prevlada javni interes za razkritje.
98 Iz člena 4(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1049/2001 tako izhaja, da ureditev izjem temelji na uravnoteženju interesov, ki so si v danih okoliščinah nasprotni, in sicer na eni strani interesov, ki bi jim razkritje zadevnih dokumentov koristilo, in na drugi tistih, ki bi jih to razkritje ogrozilo. Odločitev o prošnji za dostop do dokumentov je odvisna od tega, kateremu interesu je v obravnavanem primeru treba dati prednost (glej sodbo z dne 12. novembra 2015, Alexandrou/Komisija, T‑515/14 P in T‑516/14 P, EU:T:2015:844, točka 75).
99 Glede tega je namreč treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso velja, da kadar institucija Unije, ki obravnava prošnjo za dostop do dokumenta, odloči, da bo to prošnjo zavrnila na podlagi katere od izjem iz člena 4 Uredbe št. 1049/2001, mora načeloma pojasniti, zakaj bi dostop do tega dokumenta lahko konkretno in dejansko posegel v interes, ki je varovan s to izjemo. Poleg tega mora biti nevarnost tega posega razumno predvidljiva, in ne zgolj hipotetična (glej sodbo z dne 4. septembra 2018, ClientEarth/Komisija, C‑57/16 P, EU:C:2018:660, točka 51 in navedena sodna praksa).
100 Iz sodne prakse izhaja tudi, da se zadevna institucija lahko opre na splošne domneve, ki se uporabijo za nekatere kategorije dokumentov, saj lahko za prošnje za razkritje, ki se nanašajo na dokumente iste vrste, veljajo podobne splošne ugotovitve (glej sodbo z dne 12. novembra 2015, Alexandrou/Komisija, T‑515/14 P in T‑516/14 P, EU:T:2015:844, točka 88 in navedena sodna praksa).
101 Da bi Sodišče ugotovilo obstoj take domneve, se je oprlo zlasti na dejstvo, da se izjeme od pravice do dostopa do dokumentov, ki so določene v členu 4 Uredbe št. 1049/2001, v primerih, ko dokumenti, na katere se prošnja za dostop nanaša, spadajo na posebno področje prava Unije, ne smejo razlagati brez upoštevanja posebnih pravil, ki urejajo dostop do teh dokumentov (glej sodbo z dne 12. novembra 2015, Alexandrou/Komisija, T‑515/14 P in T‑516/14 P, EU:T:2015:844, točka 90 in navedena sodna praksa).
102 Kadar, kot v obravnavani zadevi, sporna vprašanja spadajo na posebno področje javnih uslužbencev Unije, je treba izjemo v zvezi z varstvom postopka odločanja, določeno v členu 4(3) Uredbe št. 1049/2001, razlagati ob upoštevanju načela tajnosti dela natečajne komisije, določenega v členu 6 Priloge III h Kadrovskim predpisom (glej sodbo z dne 12. novembra 2015, Alexandrou/Komisija, T‑515/14 P in T‑516/14 P, EU:T:2015:844, točka 93).
103 Na podlagi take razlage in v skladu s cilji, ki jim sledi načelo varstva tajnosti dela natečajne komisije, lahko Komisija brez izvedbe konkretnega in posamičnega preizkusa dokumenta, do katerega se zahteva dostop, upravičeno domneva, da razkritje navedenega dokumenta načeloma resno oslabi njen postopek odločanja (glej sodbo z dne 12. novembra 2015, Alexandrou/Komisija, T‑515/14 P in T‑516/14 P, EU:T:2015:844, točka 94).
104 Vseeno je treba poudariti, da zgoraj navedena splošna domneva ne izključuje možnosti za dokazovanje, da za dani dokument, katerega razkritje se zahteva, navedena domneva ne velja ali da obstaja prevladujoč javni interes, ki upravičuje razkritje tega dokumenta v skladu s členom 4(2) Uredbe št. 1049/2001 (glej sodbo z dne 12. novembra 2015, Alexandrou/Komisija, T‑515/14 P in T‑516/14 P, EU:T:2015:844, točka 96 in navedena sodna praksa).
105 Tako je treba ugotoviti, ali za ponderje za dele ustnega preizkusa velja tajnost dela natečajne komisije, določena v členu 6 Priloge III h Kadrovskim predpisom, in po potrebi posledično presoditi utemeljenost obrazložitve izpodbijane odločbe.
106 V zvezi s tem je treba spomniti, da člen 6 Priloge III h Kadrovskim predpisom določa, da je delo natečajne komisije tajno.
107 V skladu s sodno prakso člen 6 Priloge III h Kadrovskim predpisom, ki se posebej nanaša na natečaje, uvaja načelo tajnosti dela natečajne komisije, da bi se zagotovili neodvisnost natečajnih komisij in objektivnost njihovega dela, in sicer z varovanjem teh komisij pred vsemi zunanjimi vplivi in pritiski same uprave, zadevnih kandidatov ali tretjih oseb. Zato spoštovanje te tajnosti preprečuje razkritje stališč, ki so jih izrazili posamezni člani natečajnih komisij, in razkritje vseh elementov, ki se nanašajo na osebno in primerjalno oceno kandidatov (sodba z dne 28. februarja 1980, Bonu/Svet, 89/79, EU:C:1980:60, točka 5).
108 Delo natečajne komisije na splošno vključuje vsaj dve ločeni fazi, in sicer, prvič, preučitev prijav, da se izberejo kandidati, ki bodo pripuščeni k natečaju, in drugič, preučitev sposobnosti kandidatov za prosto delovno mesto, da se sestavi rezervni seznam (glej v tem smislu sodbo z dne 4. julija 1996, Parlament/Innamorati, C‑254/95 P, EU:C:1996:276, točka 26 in navedena sodna praksa).
109 Druga faza dela natečajne komisije je predvsem primerjalna, zato zanjo velja tajnost, ki velja za to delo (glej v tem smislu sodbo z dne 4. julija 1996, Parlament/Innamorati, C‑254/95 P, EU:C:1996:276, točki 27 in 28 ter navedena sodna praksa).
110 Merila za popravljanje, ki jih natečajna komisija sprejme pred preizkusi, so sestavni del primerjalnih ocen uspešnosti kandidatov, ki jih opravi komisija. Njihov namen je namreč v interesu kandidatov zagotoviti določeno enotnost ocen natečajne komisije, zlasti ko je kandidatov veliko. Za ta merila in za ocenjevanje natečajne komisije torej velja tajnost razprav (sodba z dne 4. julija 1996, Parlament/Innamorati, C‑254/95 P, EU:C:1996:276, točka 29).
111 Primerjalne ocene, ki jih opravi natečajna komisija, so izražene v ocenah, ki jih natečajna komisija da kandidatom. Te so izraz vrednostnih presoj vsakega izmed njih (sodba z dne 4. julija 1996, Parlament/Innamorati, C‑254/95 P, EU:C:1996:276, točka 30).
112 Spomniti je treba tudi, da ima v skladu s sodno prakso natečajna komisija široko diskrecijsko pravico pri opravljanju svojega dela. Zato ima možnost, da, kadar razpis natečaja ne določa meril za ocenjevanje, določi taka merila ali da, kadar jih ta razpis določa, vendar brez sklicevanja na njihovo ponderiranje, določi to ponderiranje (glej sodbo z dne 11. decembra 2012, Mata Blanco/Komisija, F‑65/10, EU:F:2012:178, točka 55 in navedena sodna praksa).
113 Iz tega izhaja, da kadar v razpisu natečaja ni določen ponder za vsako merilo za ocenjevanje, ki se uporablja pri danem preizkusu, je natečajna komisija pristojna za določitev, kako je treba skupno število točk, ki je v tem razpisu določeno za ta preizkus, razdeliti med različne dele tega preizkusa glede na pomen, ki ga pripisuje tem delom z vidika prostih delovnih mest (glej v tem smislu sodbo z dne 11. decembra 2012, Mata Blanco/Komisija, F‑65/10, EU:F:2012:178, točka 56 in navedena sodna praksa).
114 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je natečajna komisija v skladu z razpisom natečaja menila, da bo ustni preizkus ocenjen v dveh delih (razgovor in strukturirana predstavitev) in da bo del, ki se je nanašal na razgovor, ocenjen v dveh poddelih (poklicne izkušnje in motiviranost). Tako so tri kakovostne ocene, ki jih je Komisija sporočila tožeči stranki, sestavljene iz treh elementov ocenjevanja, od katerih se dva nanašata na prvi del ustnega preizkusa (razgovor) in eden na drugi del ustnega preizkusa (strukturirana predstavitev).
115 Komisija ni izpodbijala dejstva, da natečajna komisija ni vsem delom ustnega preizkusa dodelila enakih ponderjev. V zvezi s tem je treba ugotoviti, kot je razvidno iz točke 18 zgoraj, da je natečajna komisija sprejela ponder za vsak del ustnega preizkusa. Natečajna komisija je zadevne ponderje uporabila za ocene rezultatov kandidatov pri teh delih, da bi dobila ponderirano povprečje teh ocen.
116 Za presojo, ali za zadevne ponderje velja tajnost dela natečajne komisije, določena v členu 6 Priloge III h Kadrovskim predpisom, je treba preveriti, ali je natečajna komisija pri določitvi teh ponderjev opravila osebne oziroma primerjalne ocene, kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točkah od 108 do 111 zgoraj.
117 Kot je razvidno iz točk 89 in 90 zgoraj, je Komisija pojasnila, da ponderji niso bili določeni na podlagi ocene kandidatov na natečaju. Natečajna komisija je te ponderje sprejela, preden je začela delo v zvezi z ustnim preizkusom ter ne da bi imela na voljo informacije o identiteti kandidatov in njihovi uspešnosti v prejšnji fazi. Poleg tega so se ti ponderji uporabili enotno za vse kandidate, ki so bili pripuščeni k ustnemu preizkusu, ob upoštevanju načela enakega obravnavanja.
118 Iz tega izhaja, da ponderji za vsak del ustnega preizkusa niso del stališč posameznih članov natečajne komisije, ker so bili uporabljeni po razkritju vseh elementov, ki se nanašajo na osebno ali primerjalno oceno kandidatov, v smislu sodne prakse, navedene v točki 107 zgoraj, za katero velja tajnost dela natečajne komisije.
119 Ponderjev tudi ni mogoče šteti za merila za popravljanje v smislu sodne prakse, navedene v točki 110 zgoraj.
120 V zvezi s tem je treba poudariti, da merila za popravljanje, kot so ta iz sodbe z dne 4. julija 1996, Parlament/Innamorati (C‑254/95 P, EU:C:1996:276), natečajno komisijo usmerjajo pri ocenjevanju rezultatov kandidatov med preizkusi natečaja in morebitnimi deli vsakega preizkusa. Ta merila so instrument, ki ga natečajna komisija uporabi, kadar vrednostno presoja te rezultate, da se zagotovi enotnost teh ocen. V tem smislu so, kot je Sodišče odločilo v navedeni sodbi, ta merila sestavni del primerjalnih ocen uspešnosti kandidatov, ki jih opravi natečajna komisija, zato morajo ostati tajna (glej točko 110 zgoraj). Da bi natečajna komisija popolnoma objektivno in svobodno ocenila kandidate, mora namreč organizirati svoje delo, pri čemer mora, če je potrebno, določiti merila in podmerila, za katera po potrebi določi ponderje.
121 Nasprotno ponderji, ki jih natečajna komisija določi za ponderiranje delov preizkusa, določenih v razpisu natečaja, nimajo iste funkcije kakor merila za popravljanje, kot so ta iz sodbe z dne 4. julija 1996, Parlament/Innamorati (C‑254/95 P, EU:C:1996:276). Ti ponderji namreč niso namenjeni temu, da pomagajo pri primerjalnem ocenjevanju rezultatov kandidatov na zadevnem preizkusu. Natečajna komisija jih določi, da bi izrazila relativni pomen, ki ga pripisuje različnim delom preizkusa znotraj skupne ocene, ki se kandidatu dodeli za celoten preizkus.
122 V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 112 zgoraj, res velja, da je določitev ponderjev za vsak del preizkusa, kot trdi Komisija, predmet široke diskrecijske pravice, ki jo ima natečajna komisija. Tako lahko natečajna komisija določi, ali ima določen del ustnega preizkusa večjo težo kot drugi pri izračunu končne ocene kandidatov za ta preizkus.
123 Vendar to ne pomeni, da mora biti to ponderiranje tajno. Iz sodbe z dne 4. julija 1996, Parlament/Innamorati (C‑254/95 P, EU:C:1996:276), namreč ne izhaja, da zgolj to, da ima natečajna komisija široko diskrecijsko pravico pri svojem delu, zadostuje za ugotovitev, da za vsak element, ki se nanaša na metodo, uporabljeno za določitev skupne ocene, ki odloča o uspehu na natečaju, velja tajnost dela natečajne komisije.
124 Kot je bilo opozorjeno v točki 107 zgoraj, je Sodišče razsodilo, da ta tajnost izključuje razkritje stališč, ki so jih izrazili posamezni člani natečajne komisije, in razkritje elementov, ki se nanašajo na osebno ali primerjalno oceno kandidatov.
125 Odločitev natečajne komisije, da določi ponderje za dele preizkusa, pa je treba razlikovati od ocen, ki jih sprejme glede sposobnosti kandidatov (glej v tem smislu sodbo z dne 20. julija 2016, GY/Komisija, F‑123/15, EU:F:2016:160, točka 51).
126 Tako ponderiranje namreč ne pomeni osebne ali primerjalne ocene uspešnosti kandidatov, saj njegovo sprejetje ne vsebuje nobene vrednostne presoje natečajne komisije glede znanja in sposobnosti teh kandidatov. Nasprotno, ponder za vsak del ustnega preizkusa je določen objektivno pred samim preizkusom glede na pomen, ki ga natečajna komisija dodeli temu delu z vidika zahtev, povezanih s prostimi delovnimi mesti.
127 Iz zgornjih preudarkov izhaja, da za ponderje ne more veljati tajnost dela natečajne komisije, ker ne vsebujejo osebnih ali primerjalnih ocen. So zgolj matematične vrednosti, ki odražajo težo, dodeljeno različnim delom ustnega preizkusa, da se izračuna končna ocena vsakega kandidata.
128 Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da čeprav natečajni komisiji ni mogoče naložiti obveznosti, naj pri obrazložitvi nezadostnosti kandidata pri preizkusu podrobno navede odgovore kandidata, ki so bili ocenjeni kot nezadostni, ali pojasni, zakaj so bili ti odgovori ocenjeni kot nezadostni, tajnost dela natečajne komisije in njena široka diskrecijska pravica ne pomenita, da kandidati na natečaju, ki to zahtevajo, ne morejo po potrebi pridobiti obvestila o doseženih ocenah za vsakega od delov ustnega preizkusa, omenjenih v razpisu natečaja (glej v tem smislu sodbo z dne 8. julija 2010, Wybranowski/Komisija, F‑17/08, EU:F:2010:83, točki 98 in 99 ter navedena sodna praksa). V zvezi s tem je treba ugotoviti tudi, da je bilo že razsojeno, da obveznost obrazložitve ni bila kršena, ker je tožeča stranka lahko pridobila obvestilo zlasti o ponderiranju meril za ocenjevanje, ki so bila v razpisu natečaja navedena za ustni preizkus, določen v tem razpisu (glej v tem smislu sodbo z dne 8. julija 2010, Wybranowski/Komisija, F‑17/08, EU:F:2010:83, točki 104 in 106).
129 V obravnavani zadevi iz preučitve dokumenta, ki je bil Splošnemu sodišču poslan v okviru ukrepa procesnega vodstva, navedenega v točki 27 zgoraj, izhaja, da ta dokument vsebuje ponderja za oba dela ustnega preizkusa, določena v razpisu natečaja (razgovor in strukturirana predstavitev), in ponderja za oba poddela razgovora, ki sta tudi določena v razpisu natečaja (poklicne izkušnje in motiviranost). Navedeni dokument vsebuje tudi informacije o merilih za popravljanje, ki jih je natečajna komisija uporabila za vrednostno presojo rezultatov kandidatov v vsakem delu ustnega preizkusa, in ponder za vsako od teh meril.
130 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da ponderja za oba dela ustnega preizkusa (razgovor in strukturirana predstavitev) in ponderja za oba poddela razgovora (poklicne izkušnje in motiviranost) niso del osebnih ali primerjalnih ocen, ki jih opravi natečajna komisija, da bi vrednostno presodila rezultate kandidatov, v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah od 108 do 111 zgoraj. Zato zanje ne more veljati tajnost dela natečajne komisije, določena v členu 6 Priloge III h Kadrovskim predpisom.
131 Nasprotno pa za informacije o merilih za popravljanje, ki jih je natečajna komisija uporabila za vrednostno presojo rezultatov kandidatov v vsakem delu ustnega preizkusa, in za ponder za vsako od teh meril velja tajnost dela natečajne komisije v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 110 zgoraj, ker so del primerjalne ocene uspešnosti kandidatov, ki jo opravi natečajna komisija.
132 Člen 4(6) Uredbe št. 1049/2001 določa, da če velja katera od izjem le za dele zahtevanega dokumenta, se drugi deli dokumenta razkrijejo.
133 V skladu s sodno prakso je treba delni dostop do dokumenta institucij preučiti z vidika načela sorazmernosti, ki zahteva, da odstopanja ne prestopijo meje tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev zastavljenega cilja (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 6. decembra 2001, Svet/Hautala, C‑353/99 P, EU:C:2001:661, točki 27 in 28).
134 Že iz samega besedila člena 4(6) Uredbe št. 1049/2001 izhaja, da je institucija dolžna preučiti, ali je mogoče dovoliti delni dostop do dokumentov, na katere se nanaša prošnja za dostop, in dostop zavrniti samo do podatkov, na katere se nanašajo zadevne izjeme. Institucija mora tak delni dostop dovoliti, če se lahko cilj, ki mu sledi, ko dostop do dokumenta zavrne, doseže tako, da se zakrije dele dokumenta, ki lahko oslabijo varstvo javnega interesa (glej sodbo z dne 25. aprila 2007, WWF European Policy Programme/Svet, T‑264/04, EU:T:2007:114, točka 50 in navedena sodna praksa).
135 Komisija bi zato morala odobriti delni dostop do dokumenta, ki vsebuje ponderje za dele ustnega preizkusa, kar je zavrnila z zatrjevanjem, da za navedeni dokument v celoti velja tajnost dela natečajne komisije.
136 Glede na zgornje preudarke je treba sprejeti četrti tožbeni razlog in izpodbijano odločbo razglasiti za nično v delu, v katerem je bil zavrnjen dostop do dokumenta, ki vsebuje ponderje za oba dela ustnega preizkusa, določena v razpisu natečaja (razgovor in strukturirana predstavitev), in oba poddela razgovora, prav tako določena v razpisu natečaja (poklicne izkušnje in motiviranost), ter v katerem so bili prikriti informacije o merilih za popravljanje, ki jih je natečajna komisija uporabila za ustni preizkus, in ponderji za vsako od teh meril.
Stroški
137 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker Komisija ni uspela v delu, ki se nanaša na razglasitev delne ničnosti odločbe z dne 9. aprila 2020, se ji v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov. Poleg tega na podlagi člena 137 Poslovnika Splošno sodišče, če se postopek ustavi, o stroških odloči po prostem preudarku. V obravnavani zadevi bo ob upoštevanju preudarkov, na podlagi katerih je Splošno sodišče ugotovilo, da se postopek delno ustavi, pravično presojeno, če se odloči, da Komisija nosi tudi stroške v zvezi s tem.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat)
razsodilo:
1. V zvezi s predlogi tožeče stranke za razglasitev ničnosti odločb Evropske komisije z dne 28. februarja 2020 in 9. aprila 2020 v delih, v katerih ji je bil z njima zavrnjen dostop do metode za zaokroževanje ocen, ki jo je uporabila natečajna komisija notranjega natečaja COM/03/AD/18 (AD 6) – 1 – Upravni uslužbenci, se postopek ustavi.
2. Odločba Komisije z dne 9. aprila 2020 se razglasi za nično v delu, v katerem je bil z njo zavrnjen dostop do dokumenta, ki vsebuje ponderje za oba dela ustnega preizkusa (razgovor in strukturirana predstavitev), določena v razpisu notranjega natečaja COM/03/AD/18 (AD 6) – 1 – Upravni uslužbenci, in za oba poddela razgovora (poklicne izkušnje in motiviranost), ki sta tudi določena v navedenem razpisu natečaja.
3. Komisiji se naloži plačilo stroškov.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 1. decembra 2021.
Podpisi