Združene zadeve T-254/00, T-270/00 in T-277/00

Hotel Cipriani SpA in drugi

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Državne pomoči – Zmanjšanja prispevkov za socialno varnost v korist podjetij s sedežem na območju Benetk in Chioggie – Odločba, s katero je bil program pomoči razglašen za nezdružljiv s skupnim trgom in s katero je bilo naloženo vračilo izplačanih pomoči – Dopustnost – Posamična zveza – Pogoji v zvezi s prizadetostjo trgovine znotraj Skupnosti in z izkrivljanjem konkurence – Izjeme na podlagi členov 87(3), od (b) do (e), ES in 87(2)(b) ES – Opredelitev kot nove ali veljavne pomoči – Načela pravne varnosti, varstva zaupanja v pravo, enakega obravnavanja in sorazmernosti – Obveznost obrazložitve“

Povzetek sodbe

1.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo – Možnost posamične zadevnosti pri splošni odločbi

(člen 230, četrti odstavek, ES)

2.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Škodovanje konkurenci – Državni ukrepi za približanje pogojev konkurence v posameznem gospodarskem sektorju tistim v drugih državah članicah – Izključitev iz opredelitve pomoči – Pogoji

(člen 87(1) ES)

3.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Preizkus, ki ga opravi Komisija – Preizkus programa pomoči na splošno – Dopustnost

(člen 88 ES)

4.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Odločba Komisije, s katero je ugotovljena nezdružljivost programa pomoči s skupnim trgom – Obveznost obrazložitve – Omejitve

(člena 87 ES in 88(2) ES)

5.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Prepoved – Izjeme – Pomoči, ki jih je mogoče šteti za združljive s skupnim trgom

(člena 87(3)(c) ES in 88 ES)

6.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Veljavne in nove pomoči – Opredelitev kot nove pomoči

(člen 87 ES)

1.      Odločba Komisije o nezakonitem programu državnih pomoči, s katero je naloženo vračilo izplačanih pomoči, splošno velja v razmerju do prejemnikov iz tega programa, ker se uporablja za objektivno določene položaje in ustvarja pravne učinke za prejemnike iz navedenega programa, ki so določeni splošno in abstraktno. Iz okoliščine, da se lahko ugotovi, kdo so prejemniki iz takšnega programa, namreč ne izhaja nobena obveznost za Komisijo, da upošteva njihov posamičen položaj. Odločba o programu pomoči zato načeloma temelji na splošnem in abstraktnem nadzoru spornega programa pomoči, ki je tudi akt, ki velja splošno.

Vendar ni izključeno, da se lahko v nekaterih okoliščinah določbe akta, ki velja splošno, posamično nanašajo na posamezne fizične ali pravne osebe na podlagi člena 230, četrti odstavek, ES, če se v njihov položaj poseže zaradi njihovih posebnih značilnosti ali dejanskega stanja, ki jih opredeljuje glede na vsako drugo osebo.

Če tako Komisija ugotovi, da nezakonit program pomoči ni združljiv s skupnim trgom in naloži vračilo izplačanih pomoči, odločba Komisije posamično zadeva vse prejemnike iz tega programa. Pripadnost zaprtemu krogu prejemnikov iz programa pomoči, ki jih je obveznost vračila izplačanih pomoči, ki jo je Komisija naložila zadevni državi članici, posebej prizadela, zadošča, da se ti prejemniki opredelijo glede na vse druge osebe. Individualizacija je v tem primeru posledica posebnega posega z naložitvijo vračila v interese članov tega zaprtega kroga, za katere se lahko ugotovi, kdo so.

(Glej točke 73, 74, 77 in 84.)

2.      Okoliščina, da poskuša država z enostranskimi ukrepi pogoje konkurence v posameznem gospodarskem sektorju približati tistim v drugi državi članici, tem ukrepom ne more odvzeti narave državnih pomoči.

Kot velja za celotno konkurenčno pravo Skupnosti, namen pravil o pomočeh iz Pogodbe ni zagotoviti popolno, ampak resnično in učinkovito konkurenco.

V teh okoliščinah se nadomestilo za strukturne ovire ne opredeli kot pomoč le v nekaterih posebnih primerih. Tako prednost, ki je bila dana podjetju, da bi se popravil neugoden konkurenčni položaj, ni državna pomoč v smislu člena 87(1) ES, če je utemeljena z ekonomskimi razlogi in se z njo ne diskriminira med gospodarskimi subjekti s sedežem v različnih državah članicah. V takšnem primeru sodišče Skupnosti v bistvu uporabi merilo zasebnega subjekta v tržnem gospodarstvu. Prav tako ni državna pomoč v smislu člena 87(1) ES prednost, dana podjetju, zaradi katere se zmanjšajo stroški, ki običajno bremenijo njegov finančni plan, če je namen te prednosti popraviti položaj podjetja, ki ima dodatne stroške zaradi sistema odstopanja, ki v normalnih tržnih pogojih ne velja za konkurenčna podjetja, za katera velja splošna ureditev.

(Glej točke 182 in od 184 do 186.)

3.      Pri programu državnih pomoči Komisiji načeloma ni treba preučiti podeljenih pomoči v posameznih primerih. Lahko se omeji na obravnavo splošnih značilnosti spornega sistema, ne da bi morala preučiti vsak posamezen primer uporabe.

Vendar mora Komisija za zagotavljanje pravilne uporabe temeljnih pravil Pogodbe o državnih pomočeh v okviru člena 88 ES opraviti skrbno in nepristransko preiskavo zadevnega ukrepa pomoči. Zlasti ima Komisija v formalnem postopku preiskave na podlagi načela zagotavljanja pravilne uporabe, ki je eno splošnih načel pravne države, skupno ustavnim tradicijam držav članic, obveznost, da spoštuje načelo enakega obravnavanja med zadevnimi osebami.

V tem pravnem okviru je morebitno priznanje obveznosti Komisije, da med preiskavo programa pomoči posamezno presodi položaj nekaterih prejemnikov, povezano s spoštovanjem procesnih obveznosti, ki jih imata Komisija in zadevna država članica, ter z vsebino posebnih podatkov o navedenih prejemnikih, ki so jih nacionalni organi ali zainteresirane tretje osebe sporočili Komisiji.

(Glej točke od 209 do 211.)

4.      Zahteve v zvezi s Komisijino obrazložitvijo in preučitvijo, ali bo ukrep državne pomoči prizadel trgovino med državami članicami in izkrivljal konkurenco, se logično razlikujejo glede na to, ali ta ukrep velja splošno ali posamično.

V zvezi z večsektorskimi programi pomoči se lahko Komisija omeji na preučitev značilnosti programa pri presoji, ali zaradi višjih zneskov ali večjih deležev pomoči, značilnosti naložb, ki se podpirajo, ali drugih podrobnih pravil, ki so predvidena s tem programom, ta daje bistveno prednost prejemnikom glede na njihove konkurente in ugodnosti predvsem podjetjem, ki sodelujejo v trgovini med državami članicami. Tako pri programu pomoči, ki velja za vsa podjetja s sedežem na posameznem ozemlju, od Komisije ni mogoče zahtevati, da na podlagi preučitve položaja na trgih, čeprav kratke, dokaže, da bo ta program verjetno prizadel trgovino znotraj Skupnosti in izkrivljal konkurenco v vseh zadevnih sektorjih dejavnosti.

V zvezi s tem morajo zadevne države članice na podlagi obveznosti sodelovanja s Komisijo in zainteresirane tretje osebe, ki so bile v skladu s členom 88(2) ES pravilno pozvane k predložitvi stališč, uveljavljati svoje trditve in predložiti Komisiji vse podatke, na podlagi katerih lahko postane celotna zadeva razumljiva.

Komisija mora pri večsektorskem programu pomoči le na podlagi konkretnih elementov preveriti, ali sta z obravnavanim ukrepom v posameznih sektorjih izpolnjena pogoja uporabe člena 87(1) ES, in sicer, ali bi lahko prizadel trgovino znotraj Skupnosti in izkrivljal konkurenco, če ji je bilo med upravnim postopkom predloženih dovolj primernih podatkov v zvezi s tem.

Obseg obveznosti Komisije, da obrazloži odločbo zlasti v zvezi s tem, ali ta program prizadene trgovino znotraj Skupnosti in izkrivlja konkurenco, je pri večsektorskem programa pomoči odvisen od podatkov in elementov, sporočenih tej instituciji v okviru upravnega postopka.

(Glej točke 227, 230, 231, 233, 235 in 237.)

5.      Komisija ima pri uporabi člena 87(3)(c) ES široko diskrecijsko pravico, katere uresničevanje vključuje zapletene gospodarske in socialne presoje, ki jih je treba opraviti v skupnostnem okviru.

Poleg tega iz samega besedila členov 87(3)(c) ES in 88 ES izhaja, da ,,lahko“ Komisija pomoči iz prve od navedenih dveh določb šteje za združljive s skupnim trgom. Komisija zato – čeprav je tista, ki se mora vedno opredeliti glede združljivosti državnih pomoči, ki jih nadzoruje, s skupnim trgom, čeprav ji niso bile priglašene – takih pomoči ni dolžna razglasiti za združljive s skupnim trgom.

Komisija lahko za izvajanje svoje diskrecijske pravice določi usmeritve, in sicer z akti, kot so okviri, sporočila ali smernice, če ti akti vsebujejo okvirna pravila v zvezi z usmeritvami, ki jim mora ta institucija slediti, in če ne odstopajo od pravil iz Pogodbe. Kadar Komisija sprejme takšne akte, s katerimi želi v skladu s Pogodbo natančno opredeliti merila, ki jih namerava uporabiti v okviru izvajanja svoje diskrecijske pravice, je posledica tega samoomejevanje navedene pravice, saj mora Komisija upoštevati okvirna pravila, ki si jih je naložila. V teh okoliščinah je dolžnost sodišča Skupnosti, da preveri, ali je Komisija ta pravila upoštevala.

(Glej točke od 290 do 292.)

6.      Vsi ukrepi za dodelitev ali spremembo državnih pomoči so nove pomoči. Zlasti če sprememba vpliva na bistvo prvotnega programa, postane ta program nov program pomoči. Če pa, nasprotno, sprememba ni bistvena, se lahko samo sprememba opredeli kot nova pomoč.

Tako je razširitev oprostitev plačila prispevkov za socialno varnost, določenih za neko območje, na podjetja s sedežem na drugem območju nov program pomoči. Čeprav se z novim programom le razširja obstoječi program pomoči na nove upravičence brez bistvenih sprememb obstoječega programa, je ta razširitev, ki se lahko loči od prvotnega programa, nova pomoč, za katero velja obveznost priglasitve.

(Glej točke 358, 359 in 362.)