SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
MACIEJA SZPUNARJA,
predstavljeni 7. avgusta 2018(1)
Zadeva C‑327/18 PPU
Minister for Justice and Equality
proti
R O
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo High Court (višje sodišče) (Irska))
„Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Člen 50 PEU – Izstop iz Evropske unije – Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Okvirni sklep Sveta 2002/584/PNZ – Evropski nalog za prijetje“
Uvod
1. Vsi se zavedamo, da skoraj ničesar ne vemo o bodočem pravnem razmerju med Unijo in Združenim kraljestvom Velike Britanije in Severne Irske (v nadaljevanju: Združeno kraljestvo).
2. Toda, ali je to pomembno za namene izvajanja evropskega naloga za prijetje (v nadaljevanju: ENP), ki ga je Združeno kraljestvo poslalo Irski in ga je izdalo pred nameravanim datumom brexita? Ne, to ni pomembno. ENP bi se moral izvrševati še naprej. Enako kot prej.
3. To je v bistvu moja predlagana rešitev v obravnavani zadevi, ki izvira iz predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo High Court (višje sodišče (Irska)).
Pravni okvir
Pravo Unije
4. Kot je poudarjeno v uvodni izjavi 6 Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ(2) je ENP, kot ga določa ta okvirni sklep, „na področju kazenskega prava prvi konkretni ukrep izvajanja načela medsebojnega priznavanja, o katerem je Evropski svet(3) navedel, da je ‚temeljni kamen‘ pravosodnega sodelovanja“.
5. V uvodni izjavi 10 Okvirnega sklepa je potrjeno, da „[m]ehanizem [ENP] temelji na visoki stopnji zaupanja med državami članicami. Njegovo izvajanje se lahko zaustavi samo v primeru resnih in nenehnih kršitev načel iz člena 6(1) [PEU] ene od držav članic, ki jih ugotovi Svet na podlagi člena 7(1) [PEU] s posledicami, navedenimi v členu 7(2) te pogodbe.“
6. Člen 1 Okvirnega sklepa, naslovljen „Opredelitev [ENP] in obveznost njegove izvršitve“, določa:
„1. [ENP] je sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti.
2. Države članice izvršijo vsak [ENP] na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa.
3. Ta okvirni sklep ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 [PEU].“
7. V poglavju 3 Okvirnega sklepa, ki zajema člene od 26 do 30, so obravnavane „posledice predaje“.
8. Člen 26(1) Okvirnega sklepa, naslovljen „Vštevanje pripora, prebitega v izvršitveni državi članici“, določa:
„Odreditvena država članica odšteje celoten čas pripora, ki je bil prebit pri izvršitvi [ENP], od celotnega časa pripora, ki ga mora oseba prestati v odreditveni državi članici po izrečeni kazni zapora ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti.“
9. Člen 27(2) Okvirnega sklepa o „Možnosti kazenskega pregona zaradi drugih kaznivih dejanj“ vsebuje tako imenovano splošno znano „pravilo specialnosti“. Ta člen določa, da:
„[…] se predane osebe ne sme kazensko preganjati, kaznovati ali ji kako drugače odvzeti prostost za dejanje, ki je bilo storjeno pred predajo in se razlikuje od dejanja, zaradi katerega je bila predana“.
10. V členu 28 Okvirnega sklepa sta obravnavani „Predaja ali poznejša izročitev“ (v tretjo državo).
Irsko pravo
11. Z zakonom iz leta 2003 o evropskem nalogu za prijetje (European Arrest Warrant Act, 2003), kakor je bil spremenjen, so bile prenesene določbe Okvirnega sklepa v irsko pravo.
Pravo Združenega kraljestva
12. Z zakonom iz leta 2003 o izročitvi (Extradition Act, 2003) so bile prenesene določbe Okvirnega sklepa v pravo Združenega kraljestva.
Dejstva in postopek pred predložitvenim sodiščem
13. Pravosodni organi Združenega kraljestva so zahtevali predajo R O na podlagi dveh ENP, izdanih 27. januarja 2016 in 4. maja 2016, katerih izvršitev je odobrilo High Court (višje sodišče (Irska)) 1. februarja 2016 oziroma 10. maja 2016, zaradi izvajanja kazenskega pregona v zvezi s kaznivimi dejanji umora, požiga in posilstva, za katerih vsako je zagrožena najstrožja dosmrtna zaporna kazen.
14. Osebi R O je bila 3. februarja 2016 na Irskem odvzeta prostost na podlagi prvega ENP in je bila od tedaj pridržana v priporu. Na podlagi drugega naloga za prijetje je bila prijeta 4. maja 2016, pri čemer je ostala pridržana v priporu.
15. Oseba R O je ugovarjala temu, da se jo preda Združenemu kraljestvu, pri čemer se je sklicevala na pomisleke v zvezi z izstopom Združenega kraljestva iz EU in členom 3 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), v povezavi z domnevnim nečloveškim in ponižujočim ravnanjem, za katero trdi, da bi ga bila deležna v zaporu Maghaberry v Severni Irski, če bi v njem prestajala zaporno kazen. Zatrjuje, da ni jasno, kako ji bodo zagotovljene pravice v skladu z Okvirnim sklepom po izstopu Združenega kraljestva iz EU.
16. Zaradi njenega zdravstvenega stanja zadeva R O ni bila obravnavana do 27. julija 2017.
17. V sodbi z dne 2. novembra 2017 je High Court (višje sodišče (Irska)) obravnavalo trditev osebe R O, da bi bila, če bi bil predana Severni Irski, deležna nečloveškega in ponižujočega ravnanja, in odločanje o vprašanju brexita izrecno preložilo na poznejši datum. High Court (višje sodišče) je opozorilo, da je treba podobne preizkuse uporabiti v skladu s členom 3 EKČP(4) in s členom 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).(5) High Court (višje sodišče) je ugotovilo, da obstajajo konkretne in ažurne informacije glede razmer za pridržanje v zaporu Maghaberry, ki vzbujajo zaskrbljenost glede dejanskega tveganja, da bo oseba R O zaradi svoje ranljivosti izpostavljena nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju. Glede na zgoraj omenjene določbe, kakor sta jih razlagala Supreme Court (vrhovno sodišče (Irska)) in Sodišče, ter analizo dokazov v zadevi je High Court (višje sodišče) zahtevalo od Združenega kraljestva dodatne informacije o razmerah, v katerih bo pridržana oseba R O, če bo predana Združenemu kraljestvu.
18. Odreditveni pravosodni organ, sodišče Laganside Court v Belfastu (Severna Irska), je 16. aprila 2018 predložil informacije o tem, kako bo uprava Severne Irske za izvrševanje kazenskih sankcij odpravila tveganja, da bi bila oseba R O izpostavljena nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju v Severni Irski.
19. High Court (višje sodišče) je zavrnilo vse očitke, ki jih je oseba R O navedla v ugovoru, razen odloženega pomisleka o posledicah brexita v zvezi s členom 3 EKČP.
20. High Court (višje sodišče) opozarja, da je Združeno kraljestvo v skladu s členom 50(2) PEU Evropski svet 29. marca 2017 obvestilo, da namerava izstopiti iz EU. Učinek tega obvestila, ki je predmet drugih sporazumov, je, da Združeno kraljestvo 29. marca 2019 izstopi iz EU v skladu z določbami člena 50 PEU.
21. High Court (višje sodišče) meni, da obstaja velika verjetnost, da bo oseba R O, če bo predana, ostala v zaporu v Združenem kraljestvu po 29. marcu 2019, to je po izstopu Združenega kraljestva iz EU. Morda bodo sprejeti prehodni sporazumi za ureditev položaja neposredno po tem datumu in morda bosta EU in Združeno kraljestvo nazadnje sklenila sporazume za ureditev prihodnjih odnosov med tema stranema na področjih, kot je to, urejeno z Okvirnim sklepom.
22. Toda zdaj ni jasno, ali bodo taki sporazumi sklenjeni in če bodo, kakšni bodo upoštevni sprejeti ukrepi. Natančneje, ni jasno, ali bo državljan Unije, ki je pod pristojnostjo Združenega kraljestva, tudi po izstopu zadnjenavedenega upravičen do tega, da v primeru spora o upoštevnih vprašanjih prava Unije na koncu odloči Sodišče.
23. V predlogu za sprejetje predhodne odločbe High Court (višje sodišče) prav tako navaja, da v okviru obravnavane zadeve v bistvu postavlja ista vprašanja, kot jih je postavilo Supreme Court (vrhovno sodišče (Irska)) marca 2018 v postopku v zadevi KN/Minister for Justice and Equality,(6)ki trenutno poteka pred Sodiščem,(7) a da potrebuje odgovor hitreje, ker je oseba R O v priporu.
Vprašanja, predložena Sodišču v predhodno odločanje
24. Glede na to je High Court (višje sodišče) s sklepom z dne 17. maja 2018, ki ga je Sodišče prejelo 18. maja 2018, Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„Ali se ob upoštevanju:
(a) dejstva, da je Združeno kraljestvo podalo uradno obvestilo na podlagi člena 50 PEU,
(b) negotovosti v zvezi s sporazumi, ki jih bosta sprejela Evropska unija in Združeno kraljestvo za ureditev odnosov po izstopu Združenega kraljestva, ter
(c) posledične negotovosti v zvezi s tem, v kolikšnem obsegu bi lahko [oseba R O] v praksi uživala pravice na podlagi Pogodb, Listine ali upoštevne zakonodaje, če bi bila predana Združenemu kraljestvu in bi bila v zaporu še po izstopu te države,
1. od zaprošene države članice na podlagi prava Unije zahteva, da Združenemu kraljestvu preda osebo, ki je predmet ENP in katere predaja bi se sicer zahtevala na podlagi nacionalne zakonodaje države članice, zavrne:
(i) v vseh primerih;
(ii) v nekaterih primerih ob upoštevanju posebnih okoliščin zadeve;
(iii) v nobenem primeru?
2. Če je treba na prvo vprašanje odgovoriti, kot je navedeno v točki (ii), katera merila ali preudarke mora sodišče države članice, od katere se zahteva predaja, upoštevati pri ugotavljanju, ali je predaja prepovedana?
3. Ali mora v okviru drugega vprašanja sodišče zaprošene države članice – dokler ne bo jasneje, kakšna pravna ureditev bo veljala po izstopu zadevne države članice, ki zahteva predajo, iz Unije – končno odločitev o izvršitvi ENP:
(i) odložiti v vseh primerih;
(ii) v nekaterih primerih ob upoštevanju posebnih okoliščin zadeve;
(iii) v nobenem primeru?
4. Če je treba na tretje vprašanje odgovoriti, kot je navedeno v točki (ii), katera merila ali preudarke mora sodišče zaprošene države članice upoštevati pri ugotavljanju, ali mora končno odločitev o izvršitvi ENP odložiti?“
Nujni postopek
25. Predložitveno sodišče je z isto odločbo z dne 17. maja 2018 predlagalo, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku iz člena 107 Poslovnika Sodišča.
26. Predložitveno sodišče poudarja, da predlog vsebuje vprašanja na področju, ki ga ureja tretji del, naslov V PDEU, to je pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah (poglavje 4), o tem, da je oseba R O trenutno v priporu le na podlagi ENP, ki ju je izdalo Združeno kraljestvo, in da je odločba Sodišča potrebna, da bi lahko izdalo končno sodbo v tej zadevi.
27. Kot razlog za nujno obravnavo je navedeno dejstvo, da če bi se o predlogu za sprejetje predhodne odločbe odločalo po rednem ali celo po hitrem postopku predhodnega odločanja, bi to znatno podaljšalo čas, ki ga bo oseba R O – za katero velja domneva nedolžnosti glede ENP, izdanih za namene izvajanja kazenskega pregona – preživela v priporu.
28. Predložitveno sodišče prav tako poudarja, da obstaja še drugih osem zadev, v katerih osebe ostajajo v priporu na Irskem zgolj na podlagi ENP, ki jih je izdalo Združeno kraljestvo in v katerih je bilo vprašanje brexita opredeljeno kot podlaga za predlog, da Sodišče ne bi smelo odrediti predaje. Predložitveno sodišče prav tako opozarja, da druge priprte osebe prestajajo domače kazni, ki se bodo kmalu iztekle in ki bi lahko po tem ostale v priporu do predaje Združenemu kraljestvu, vendar morajo biti njihove zadeve odložene do odločitve o vprašanju brexita. Poleg tega je tudi veliko drugih oseb, ki so bile prijete na podlagi ENP, ki jih je izdalo Združeno kraljestvo, a so bile izpuščene na prostost ob plačilu varščine, dokler ne bo odločeno o predaji, in ki so prav tako opozorile na to vprašanje brexita. Na koncu, „precejšnje število“ ENP, ki jih je Irska prejela od Združenega kraljestva, je še treba izvršiti, zato so nadaljnja prijetja „zahtevanih oseb“ zelo verjetna.
29. Prvi senat Sodišča je 11. junija 2018 na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalnega pravobranilca odločil, da ugodi predlogu predložitvenega sodišča, naj se predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku. Stranki v postopku v glavni stvari, vlada Združenega kraljestva in Komisija sta predložili pisna stališča. Isti stranki, pa tudi Romunija, so se udeležile obravnave 12. julija 2018.
Presoja
30. Vprašanje, postavljeno Sodišču, se v bistvu glasi, ali mora v primeru, v katerem država članica, prvič, v skladu s členom 50(2) PEU Evropski svet obvesti o nameravanem izstopu iz EU in je, drugič, v skladu z upoštevnimi določbami Okvirnega sklepa izdala ENP, da bi druga država članica predala zahtevano osebo, pravno presojo izvajati ta druga država članica, če je izvrševanje ENP spremenjeno, ter če je to tako, v kolikšnem obsegu na podlagi zgoraj omenjenega obvestila o izstopu.
31. Zato bo moralo Sodišče odločiti o tem, ali se še naprej uporablja sistem ENP, dokler je Združeno kraljestvo odreditvena država članica, čeprav pravice zadevne osebe iz Okvirnega sklepa po 29. marcu 2019 verjetno ne bodo več varovane na enak način, zlasti če mehanizem predhodnega odločanja ni več na voljo sodiščem te države.
Dopustnost
32. Najprej je treba poudariti, da o dopustnosti te zadeve ni nobenega dvoma.
33. Pristojnost Sodišča za predhodno odločanje v skladu s členom 267 PDEU se nanaša na razlago Pogodb ter na veljavnostjo in razlago ukrepov institucij.
34. Vprašanja se nanašajo na člen 50 PEU. Ob upoštevanju jasnih pojasnil in pregleda pravnih vprašanj, s katerimi se po svojem mnenju srečuje predložitveno sodišče,(8) to zadostuje za dopustnost zadeve. Zlasti pa obravnavana zadeva ni hipotetična v smislu upoštevne sodne prakse sodišča,(9) glede na to, da člen 50 PEU že pravno učinkuje.
35. Poleg tega, če bi vse ostalo popolnoma enako, kot je zdaj, kot bo podrobneje predstavljeno v nadaljevanju, se zaradi člena 50(3) pravo Unije od 29. marca 2019 ne bo več uporabljalo za Združeno kraljestvo. To je datum v bližnji prihodnosti in vsekakor je to trenutek, ko odločbe Okvirnega sklepa o obdobju po predaji še vedno učinkujejo.
36. Čeprav torej predlog za sprejetje predhodne odločbe, kakršen je v obravnavani zadevi, ni hipotetičen, to ne pomeni, da se ne more domnevati, čeprav se v pravnem smislu domneva, da bodo stvari ostale take, kakršne so zdaj.
37. Predložitveno sodišče želi od Sodišča odgovor, ki je po njegovem mnenju potreben(10) za odločitev o tem, ali izvršiti ENP. Na to vprašanje je treba odgovoriti.
Vsebina
38. Presojo o vsebini je treba strukturirati tako: najprej je treba spomniti na standardni postopek predaje med dvema državama članicama v skladu z Okvirnim sklepom. Nato bom obravnaval morebitne učinke člena 50 PEU o postopku predaje, v katerem je odreditveni organ v Združenem kraljestvu. Nato se bom dotaknil posebnih vprašanj, ki jih je oseba R O postavila v zvezi s postopkom predaje, preden se končno lotim vprašanja o pristojnosti Sodišča.
Standardni postopek predaje med dvema državama članicama
39. Kot Sodišče dosledno poudarja, je namen Okvirnega sklepa nadomestitev sistema večstranske izročitve med državami članicami s sistemom predaje obsojenih ali osumljenih oseb med pravosodnimi organi zaradi kazenskega pregona ali izvršitve kazni, ki temelji na načelu medsebojnega priznavanja.(11) Pred kratkim je Sodišče opredelilo, da je bil sistem večstranske izročitve „utemeljen na Evropski konvenciji o izročitvi[(12)] z dne 13. decembra 1957“.(13)
40. Kar zadeva razloge za neizvršitev ENP, so osnovne značilnosti Okvirnega sklepa Sodišču že dobro poznane:(14) Okvirni sklep v členu 1(2) določa pravilo, v skladu s katerim morajo države članice izvršiti vsak ENP na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami navedenega okvirnega sklepa. Izvršitveni pravosodni organi lahko torej zavrnejo izvršitev takega naloga samo v taksativno naštetih primerih neizvršitve, določenih z Okvirnim sklepom,(15) za izvršitev ENP pa se lahko določi le eden od pogojev, ki so v njem izčrpno našteti.(16) Tako je izvršitev ENP načelo, zavrnitev predaje pa je izjema, ki jo je treba razlagati ozko.(17)
41. V členu 3 Okvirnega sklepa so našteti razlogi za obvezno neizvršitev ENP, medtem ko so v členih 4 in 4a Okvirnega sklepa našteti razlogi za fakultativno neizvršitev ENP.(18) Poleg tega je mogoče za izvršitev evropskega naloga za prijetje postaviti samo(19) enega od pogojev, ki so določeni v členu 5 Okvirnega sklepa.(20)
42. Okvirni sklep temelji na načelu medsebojnega priznavanja,(21) ki že samo po sebi kot „steber“ pravosodnega sodelovanja temelji na medsebojnem zaupanju(22) med državami članicami, da se doseže zastavljeni cilj Unije, da postane območje svobode, varnosti in pravice.(23) Zato to načelo, zlasti glede območja svobode, varnosti in pravice, od držav članic zahteva, da razen v izjemnih okoliščinah štejejo, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.(24) Z gotovostjo se lahko trdi, da medsebojno priznavanje verjetno najizraziteje prispeva k pravosodnemu sodelovanju med organi držav članic EU in da je vodilni instrument na tem področju Okvirni sklep.(25) Glede na to, da medsebojno zaupanje ni slepo zaupanje, pa je(26) Sodišče priznalo, da so v izjemnih okoliščinah mogoče omejitve načel medsebojnega zaupanja in posledično medsebojnega priznavanja med državami članicami.(27)
43. Zlasti glede na Okvirni sklep, kot izhaja iz temeljne sodbe v zadevi Aranyosi in Căldăraru,(28) lahko take omejitve odigrajo vlogo v primeru, v katerem obstaja dejanska nevarnost za nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu člena 4 Listine(29) zaradi razmer v zaporu odreditvene države članice. Zato se mora izvršitveni pravosodni organ najprej in v prvi vrsti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v zaporu v odreditveni državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo bodisi nekatere skupine oseb bodisi nekatere zapore.(30) In drugič, ko je namreč obstoj te nevarnosti ugotovljen, mora izvršitveni pravosodni organ še konkretno in natančno presoditi, ali obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo zadevna oseba tej nevarnosti izpostavljena zaradi razmer v zaporu, ki jih je mogoče predvideti v odreditveni državi članici.(31)
44. V obravnavani zadevi je iz predložitvene odločbe razvidno, da ne obstaja noben obvezen ali fakultativen razlog za neizvršitev ENP. Poleg tega se glede na razmere v zaporu zdi, da je predložitveno sodišče skrbno izvedlo dvostopenjsko analizo, kot je navedeno v predhodni točki teh sklepnih predlogov, ter ugotovilo, da razen posledic brexita ne obstaja nobeno ločeno vprašanje glede člena 4 Listine.(32)
45. To se poleg tega neposredno odraža v tem, kako je predložitveno sodišče ubesedilo svoje prvo vprašanje s tem, da je navedlo, da bi se sicer zahtevala predaja zahtevane osebe. Če se ne bi, bi torej v zvezi z obvestilom o izstopu predložitveno sodišče razsodilo, da mora Irska nadaljevati izvrševanje ENP v zvezi z osebo R O.
Učinki člena 50 PEU
46. Dalje, obravnavati bi bilo treba, ali obvestilo Združenega kraljestva Evropskemu svetu o nameravanem izstopu iz EU v skladu s členom 50 PEU, kakor koli vpliva na zgoraj navedeno v smislu, da je treba pravno presojo, ki jo mora izvesti odreditveni pravosodni organ, kakor koli spremeniti na podlagi tega obvestila.
– Člen 50 PEU
47. V členu 50 PEU, ki je posledica člena 53 PEU, v skladu s katerim je Pogodba sklenjena za nedoločen čas, je pojasnjeno, da se lahko vsaka država članica odloči za izstop iz Unije(33) in ponovno poudarja, da EU temelji na prostovoljni udeležbi.(34) Člen 50(2) PEU določa postopek tega izstopa: najprej mora zadevna država članica Evropski svet obvestiti o nameravanem izstopu. Nato se na podlagi smernic, ki jih določi Evropski svet, Unija pogaja in sklene s to državo sporazum o podrobnostih izstopa, ki upošteva okvir njenih prihodnjih odnosov z Unijo.(35) Ta sporazum mora nato v imenu Unije skleniti Svet Evropske unije s kvalificirano večino po odobritvi Evropskega parlamenta.
48. Člen 50(3) PEU določa, da se Pogodbi (to je: pravo Unije kot celota) za zadevno državo prenehata uporabljati z dnem začetka veljavnosti sporazuma o izstopu, sicer pa dve leti po uradnem obvestilu iz člena 50(2) PEU, razen če Evropski svet po dogovoru z zadevno državo članico soglasno ne sklene, da se to obdobje podaljša.
49. Zaradi neobstoja sporazuma o izstopu na splošno(36) in, natančneje, podrobnih pravil o postopku predaje ali izročitve med EU in Združenim kraljestvom, zdaj teče dveletno obdobje po obvestilu, kar pomeni, da vse ostaja tako, kot je, do 29. marca 2019, ko bo Združeno kraljestvo zapustilo EU. To domnevo je treba obravnavati, saj gre za privzeti položaj. Vse ostalo je morda zapisano v zvezdah. In ni videti, da bi bile to zvezde z evropske zastave.
– Nobenega abstraktnega testa
50. Oseba R O zatrjuje, da objava Združenega kraljestva o izstopu z dne 29. marca 2017 predstavlja izjemno okoliščino, ki pomeni neizvršitev zadevnega ENP.(37) Po njenem mnenju je bilo z obvestilom o izstopu „usodno spodkopano“(38) načelo medsebojnega zaupanja. Oseba R O zatrjuje, da zato ENP, ki ga je izdalo Združeno kraljestvo, ni več izvršljiv.
51. S takim razlogovanjem, ki potiska razlago pravnih učinkov obvestila o izstopu onstran omejitev vsakršne pravne razlage, se ne strinjam.
52. Čeprav morda izstop iz EU ni najprijetnejša možnost za nikogar, ki ga to zadeva,(39) je možnost, izrecno priznana v členu 50 PEU. Čeprav je v okviru zgodovine in ciljev Pogodb,(40) ki temeljijo na skupnih vrednotah,(41) člen 50 PEU zagotovo izjema, pa ostaja dejstvo, da ta člen obstaja in da lahko država članica poseže po njem.
53. Če bi bilo treba obvestilo o izstopu opredeliti kot izjemno okoliščino, ki bi „usodno spodkopala“ sleherno medsebojno zaupanje, bi bili s tem vnaprej določeni motivi države članice za izstop, ta določba pa bi bila popolnoma nekoristna.
54. Poleg tega se zdi kategorična odločitev o tem, da je treba položaj v obravnavani zadevi obravnavati drugače kot položaj ENP, ki bi bil tik pred datumom obvestila o izstopu, samovoljna.(42)
55. Pristop, ki ga je predlagala oseba R O, bi pripeljal do splošne enostranske(43) opustitve določb Okvirnega sklepa od datuma obvestila o izstopu naprej. To bi bilo v nasprotju z načelom, na katerem temelji Okvirni sklep, kot je opisano v njegovi uvodni izjavi 10, da se lahko izvajanje mehanizma zaustavi samo v primeru resnih in nenehnih kršitev načel iz člena 6(1) PEU ene od držav članic, ki jih ugotovi Svet na podlagi člena 7(1) PEU s posledicami, navedenimi v členu 7(2) te pogodbe.(44) To prav tako ne bi bilo združljivo s splošnim načelom prava Unije, da država članica ne more opustiti uporabe določb prava Unije.
56. Zgolj izdaja obvestila o izstopu zato ne predstavlja izjemne okoliščine, ki bi povzročila neizvršitev ENP.
Posebne težave po predaji
57. High Court (višje sodišče) omenja štiri vprašanja prava Unije, ki jih izpostavlja oseba R O, do katerih teoretično(45) prihaja po predaji, predvsem pa po 29. marcu 2019. Te so: prvič, ali je morda upravičena do vštetja obdobja, ki ga je preživela v priporu, v skladu s členom 26 Okvirnega sklepa; drugič, skladnost z načelom specialnosti iz člena 27 Okvirnega sklepa; tretjič, prepoved njene nadaljnje predaje od(46) Združenega kraljestva tretji državi, in četrtič, spoštovanje njenih temeljnih pravic iz Listine. Oseba R O na splošno dodaja, da bi sicer nedvomno lahko imela dostop do sodišč Združenega kraljestva, pred katerimi bi lahko zahtevala ukrep v zvezi s temi štirimi vprašanji, če bi se ta pojavila, vendar pa bi bila prikrajšana za možnost, da o teh vprašanjih prava Unije dokončno odloči Sodišče.
58. Nasprotno irski minister, vlada Združenega kraljestva in Komisija ne vidijo nobene ovire za izvršitev ENP. Prav tako zanjo ni ovir po mnenju romunske vlade.
– Brexit pomeni brexit(47)
59. Ko država članica zapusti EU in zaradi neobstoja kakršnih koli pravil v zvezi s tem, se za to državo članico Okvirni sklep preneha uporabljati.(48) Naravna posledica je ta, da države ne zavezujejo niti obveznosti, ki izhajajo iz njega, niti ne more uživati pravic, ki jih ta vsebuje. Druga naravna posledica je ta, da se posamezniki ne morejo več sklicevati na pravice, podeljene z Okvirnim sklepom v razmerju do države članice, za katero se Okvirni sklep ne uporablja več.(49)
60. To je splošni pojav, značilen za državo članico, ki zapušča organizacijo, odstopa od konvencije ali opušča kakršno koli drugo obliko sodelovanja. Skupaj s članstvom v organizaciji začnejo veljati in ugasnejo pravice in obveznosti, povezane s tem članstvom. Ker je članstvo v EU načeloma zasnovano za nedoločen čas,(50) pravice (in obveznosti), ki izvirajo iz prava Unije, načeloma trajajo enako dolgo kot članstvo v EU. Tako se na primer fizične in pravne osebe v razmerju do nekdanjih zadevnih držav članic ne morejo več sklicevati na temeljne svoboščine notranjega trga. Ne morejo več trgovati, delati ali potovati, kakor prej. Dejansko gre morda pri državi članici, ki zapušča organizacijo, kot je EU, samo za to: ne biti več zavezan obveznostim. Druga plat medalje je ta, da neizogibno in morebiti nepovratno ugasnejo pravice.
61. Okvirni sklep ni izjema od tega pojava.(51)
– Nespodkopano medsebojno zaupanje
62. Nasprotno se, dokler je država še vedno članica Evropske unije, uporablja pravo Unije. Kar zadeva obravnavano zadevo, ne vidim razloga, zakaj ne bi veljale določbe Okvirnega sklepa in zlasti obveznosti predaje.
63. Tu bi najprej poudaril, da pripombe, ki jih je predložila oseba R O, niso podprte s konkretnimi dokazi. Ni namreč mogoče določiti, ali je zaskrbljenost realna ali hipotetična. To je priznalo tudi predložitveno sodišče.
64. Pravni položaj med Združenim kraljestvom in Irsko glede vprašanja o predaji še naprej ureja Okvirni sklep, ki, kot je bilo zgoraj zadostno pojasnjeno in kot je večkrat ponovilo Sodišče, temelji na medsebojnem zaupanju.(52) Le če bi bilo spodkopano to medsebojno zaupanje, bi bil položaj drugačen.
65. Ni oprijemljivih kazalnikov, da politične okoliščine, ki obstajajo pred obvestilom o izstopu, ki ga povzročajo ali obstajajo po njem, ne spoštujejo vsebine Okvirnega sklepa in temeljnih pravic iz Listine.(53) Kot pravilno zatrjuje irski minister, se je Združeno kraljestvo odločilo za izstop iz EU, ne pa za opustitev pravne države ali varstva temeljnih pravic. Zato ni nobenega dvoma o nadaljnji zavezanosti Združenega kraljestva temeljnim pravicam.(54)
66. Poleg tega, če država ni več članica EU in je ne zavezujejo več pogoji Okvirnega sklepa, to ne pomeni, da druga pravila ne veljajo. Določbe zakona o izročitvi iz leta 2003(55) se bodo še naprej uporabljale kot (čisto) domače pravo.(56) Poleg tega je Združeno kraljestvo, na primer, podpisnik Evropske konvencije Evropskega Sveta o izročitvi iz leta 1957(57) in ga poleg tega zavezuje EKČP. Konvencija o izročitvi vsebuje načelo specialnosti(58) in tudi določbo o načelni prepovedi ponovne izročitve tretji državi.(59)
67. V tem smislu ne gre pozabiti, da so empirično določbe Okvirnega sklepa, povezane s položajem po predaji, le redko predmet predloga nacionalnega sodišča za sprejetje prehodne odločbe.(60)
68. Poleg tega je treba poudariti, da Sodišče tudi v primeru izročitve v državo zunaj Unije(61) uporablja ista načela kot v zadevi Aranyosi in Căldăraru,(62) ko razlaga določbe Pogodbe o državljanstvu in prepovedi diskriminacije ter določbe Listine.(63)
69. Uporaba strožjega preizkusa v obravnavani zadevi bi neizogibno pomenila, da je bila oseba R O deležna močnejše zaščite, kot bi je bila, če bi jo bilo treba izročiti državi zunaj Unije. To ne bi bilo skladno.
70. Preizkus, katerega uporabo predlagam, je zato naslednji: v trenutku izvršitve ENP lahko pravosodni organi izvršitvene države članice od odreditvene države članice v zvezi z osebo, ki bo dejansko predana, pričakujejo, da bo spoštovala vsebino Okvirnega sklepa, vključno s situacijami po predaji, po tem, ko bo odreditvena država članica zapustila EU. To je mogoče domnevati, če se bodo za državo članico, ki bo zapustila EU, še naprej uporabljali drugi mednarodni instrumenti. Le če obstajajo oprijemljivi nasprotni dokazi, lahko pravosodni organi države članice odločijo, da ne bodo izvršili naloga za prijetje.
71. Pravosodni organi izvršitvene države članice morajo izvesti zgoraj omenjeno presojo. Na podlagi jasnih informacij, ki jih je predložilo predložitveno sodišče v svojem predlogu za sprejetje predhodne odločbe, se v zvezi z obravnavano zadevo zdi, da ni razloga za neizvršitev zadevnega ENP.
O pristojnosti Sodišča
72. Na koncu je treba preučiti še posledice, če Sodišče ne bi bilo pristojno za razlago določb Okvirnega sklepa.
73. Vprašanje je dokaj preprosto, saj ga je mogoče najbolje analizirati, če se ne ozira v prihodnost,(64) temveč v preteklost.
74. Okvirni sklep je bil sprejet 13. junija 2002 v skladu z upoštevnimi pravnimi določbami Pogodbe EU,(65) kakor je bila nazadnje spremenjena z Amsterdamsko pogodbo,(66) to je v delu, nekoč znanem kot „tretji steber“. Postopki v skladu s tem stebrom so bili pretežno medvladne narave. Tako je bila v primerjavi s Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti vloga Komisije močno zmanjšana, v Svetu je prevladalo soglasno glasovanje in pristojnost Sodišča je bila zmanjšana ter je poleg tega na podlagi tedaj veljavnega člena 35 PEU v zvezi z vsako posamezno državo članico postala odvisna od izjave, ali jo bo ta priznala.(67) Niti Združeno kraljestvo niti Irska nista predložila take izjave.(68)
75. Iz tega sledi, da pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe ta zadeva ne bi mogla biti predložena Sodišču.(69) Sodišče Združenega kraljestva tudi ne bi moglo vložiti predloga za sprejetje predhodne odločbe. Pa vendar, celo v tej ne tako oddaljeni preteklosti je bila EU trdno zasidrana v načelu pravne države, vključno z dostopom do sodnega varstva.
76. Šele z začetkom veljave(70) ali, natančneje, pet let po začetku veljave(71) Lizbonske pogodbe, to je primarnega prava, kakršno velja zdaj, je Sodišče pridobilo polno pristojnost glede razlage Okvirnega sklepa. Kot je znano, je ta pogodba odpravila strukturo treh stebrov in konstitucionalizirala –(72) v smislu, da se zdaj na tem področju uporabljajo temeljna, nadnacionalna načela, kot sta redni zakonodajni postopek(73) in polna pristojnost Sodišča(74) – področje svobode, varnosti in pravice.
77. Če povzamem, menim, da vprašanje nepristojnosti Sodišča po 29. marcu 2019 ne ovira predaje osebe R O Združenemu kraljestvu.
Sklepne pripombe
78. Iz zgornje presoje je jasno, da bi se moralo nadaljevati izvrševanje ENP, ki ga je izdalo Združeno kraljestvo na podlagi Okvirnega sklepa, enako, kot če Združeno kraljestvo v skladu s členom 50 PEU Evropskega sveta ne bi obvestilo o nameravanem odhodu iz EU. Zato v obravnavani zadevi ne gre za morebitno zapletenost prehodnega obdobja ali obdobja za prenos, ker preprosto (še) ni takega obdobja v pravu, kakršno je obstoječe. Torej bogatih izkušenj EU s prehodnimi obdobji, ki v mnogih oblikah(75) niso nič novega za pravo Unije,(76) v tem trenutku ni mogoče uporabiti.(77)
79. Brexit predstavlja terra incognita v smislu prava Unije.(78) Bolj malo je znanega o sporazumih, ki jih bosta sprejela Evropska unija in Združeno kraljestvo po 29. marcu 2019, na splošno ali specifično glede sistema ENP.(79) Eno je gotovo, da se bo plima po izstopu iz EU nekoč polegla. Pravo Unije bo izteklo vzdolž rek in morskih rokavov.(80)
80. Kar zadeva obravnavano zadevo, je vse še vedno tako kot običajno.
81. Dodati je treba še, da Cour de cassation (Francija) v odločitvi z dne 2. maja 2018 ni videlo razloga za prekinitev odločanja zaradi čakanja na odgovor Sodišča v nekem (drugem) predlogu za sprejetje predhodne odločbe o posledicah brexita za Okvirni sklep.(81)
82. Zato ne vidim razloga, zakaj bi moralo predložitveno sodišče kakor koli spremeniti svojo pravno presojo zgolj zaradi obvestila Združenega kraljestva o izstopu z dne 29. marca 2017.
Predlog
83. Glede na zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo High Court (višje sodišče (Irska)), odgovori:
Če država članica, prvič, v skladu s členom 50(2) PEU Evropski svet obvesti o nameravanem izstopu iz EU in če je, drugič, v skladu z upoštevnimi določbami Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/JHA z dne 26. februarja 2009, izdala ENP, da bi druga država članica predala zahtevano osebo, morajo pravno presojo izvajati pravosodni organi te druge države članice, če izvrševanje ENP ni spremenjeno na podlagi zgoraj omenjenega obvestila o izstopu.