Zadeva T-68/04

SGL Carbon AG

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Konkurenca − Omejevalni sporazumi − Trg elektrotehničnih in mehanskih ogljikovih in grafitnih proizvodov − Smernice o načinu določanja glob − Teža in trajanje kršitve − Načelo sorazmernosti − Načelo enakega obravnavanja − Zgornja meja v višini 10 % prometa − Zamudne obresti“

Povzetek sodbe

1.      Konkurenca – Globe – Odločba o naložitvi glob – Obveznost obrazložitve

(člen 253 ES; Uredba Sveta št. 17, člen 15(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03)

2.      Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Odvračilni učinek – Diskrecijska pravica Komisije

(členi 81(1) ES in 82 ES; Uredba Sveta št. 17, člen 15(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03)

3.      Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Razdelitev zadevnih podjetij v kategorije, ki imajo posebno izhodišče

(Uredba Sveta št. 17, člen 15(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03, točka 1 A)

4.      Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Določitev absolutnega zneska globe glede na naravo kršitve, ki se nato spreminja za vsako podjetje

(Uredba Sveta št. 17, člen 15(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03)

5.      Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Upoštevani promet

(Uredba Sveta št. 17, člen 15(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03)

6.      Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Trajanje kršitve – Dolgotrajne kršitve

(Uredba Sveta št. 17, člen 15(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03, točka 1 B)

7.      Konkurenca – Globe – Znesek – Meja, določena v členu 15(2) Uredbe št. 17

(člen 81(1) ES; Uredba Sveta št. 17, člen 15(2))

8.      Konkurenca – Globe – Diskrecijska pravica Komisije – Obseg – Pooblastilo za določitev načina plačila glob

(Uredba Sveta št. 17, člen 15(2); Uredba Komisije št. 2342/2002, člen 86)

1.      Glede določanja glob zaradi kršitve konkurenčnega prava Komisija svojo obveznost obrazložitve izpolni, ko v odločbi navede elemente presoje, na podlagi katerih je lahko določila težo in trajanje kršitve, ne da bi morala v njej navesti podrobnejšo obrazložitev ali številčne podatke v zvezi z metodo izračuna globe. Da bi se spoštovala obveznost obrazložitve, ni treba navesti številčnih podatkov v zvezi z metodo izračuna glob, pa naj bodo ti podatki še tako koristni.

Glede obrazložitve izhodiščnih zneskov v absolutnem smislu je treba opozoriti, da so globe instrument konkurenčne politike Komisije, ki mora imeti diskrecijsko pravico pri določanju njihove višine, da bi ravnanje podjetij usmerila k spoštovanju pravil o konkurenci. Poleg tega je treba preprečiti, da bi gospodarski subjekti zlahka predvideli višino glob. Zato ni mogoče zahtevati, da bi morala Komisija v zvezi s tem predložiti druge elemente obrazložitve, ki se ne nanašajo na težo in trajanje kršitve.

(Glej točki 31 in 32.)

2.      Pooblastilo Komisije, da podjetjem, ki so namerno ali iz malomarnosti kršila določbe člena 81(1) ES ali člena 82 ES, naloži globe, je eno od sredstev, s katerimi lahko Komisija opravlja nalogo nadzora, ki ji jo je poverilo pravo Skupnosti. Ta naloga zagotovo zajema preiskovanje in sankcioniranje posameznih kršitev, pa tudi dolžnost sledenja splošni politiki, katere namen je, da se na področju konkurence uporabljajo načela, ki jih določa Pogodba, in da se v to usmeri delovanje podjetij. Iz tega izhaja, da Komisija lahko odloča o ravni zneska glob, da bi okrepila njihov odvračilni učinek, kadar so zaradi dobička, ki ga nekatera zainteresirana podjetja lahko pri tem pridobijo, nekatere kršitve še vedno dokaj pogoste, čeprav je bila njihova nezakonitost določena že od začetka politike Skupnosti na področju konkurence.

Če je podjetje hkrati udeleženo pri več različnih kršitvah določb člena 81(1) ES, pri katerih gre za klasično kršitev konkurenčnega prava in za ravnanje, katerega nezakonitost je Komisija od svojih prvih posredovanj na tem področju večkrat potrdila, je Komisija lahko štela, da je treba v mejah, določenih v Uredbi št. 17, znesek globe določiti na dovolj odvračilni ravni.

(Glej točke od 52 do 54 in 56.)

3.      Z metodo razvrstitve udeležencev omejevalnega sporazuma v kategorije z namenom različnega obravnavanja v fazi določitve izhodiščnih zneskov glob, katere načelo je sicer potrdilo Sodišče prve stopnje, čeprav ne upošteva razlik v velikosti med podjetji iste kategorije, se določi pavšalni izhodiščni znesek za podjetja iz iste kategorije.

Komisija lahko zadevna podjetja razporedi v več kategorij po petodstotnih stopnjah tržnega deleža, s tem da taka razvrstitev ni edina metoda, s katero se v postopkih sankcioniranja kartela, ki jih sproži Komisija, omogoča izražanje sorazmernosti različnih tržnih deležev, ne da bi pri tem prišlo do napačne presoje. Komisija lahko pri izvrševanju svoje široke diskrecijske pravice oblikuje tudi kategorije po desetodstotnih stopnjah tržnega deleža.

Vendar je treba pri taki razvrstitvi upoštevati načelo enakega obravnavanja in višina glob mora biti v sorazmerju z dejavniki, ki se upoštevajo pri presoji teže kršitve, pri čemer mora sodišče Skupnosti preveriti le, ali je ta razvrstitev dosledna in objektivno utemeljena.

V tem pogledu razvrstitev podjetij v tri kategorije – veliki, srednji in majhni gospodarski subjekti – ni nerazumno upoštevanje njihovega relativnega pomena na trgu za določitev izhodiščnega zneska, če očitno ne izkrivi podobe zadevnega trga. Poleg tega a priori ni mogoče šteti, da metoda Komisije, da se pragi kategorij določijo od 10 do 20 %, ni notranje koherentna.

Kakor koli že, Komisije pri razvrstitvi udeležencev omejevalnega sporazuma v kategorije nič ne zavezuje, da določi razmerje med izhodiščnimi zneski glob, določenimi glede na razmerje, ki obstaja med tržnim deležem „največjega“ podjetja najvišje kategorije in tržnim deležem „najmanjšega“ podjetja najnižje kategorije.

Nazadnje, čeprav je zaradi razdelitve v kategorije nekaterim podjetjem kljub njihovi različni velikosti odmerjen enak izhodiščni znesek, je to različno obravnavanje objektivno utemeljeno, ker je narava kršitve pri določitvi njene teže veliko pomembnejša kot velikost podjetja.

(Glej točke 62, 65, 66, od 68 do 70, 79 in 92.)

4.      Glede kršitev prava Skupnosti, ki jih je treba opredeliti kot ,,zelo resne“, se Smernice o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) Pogodbe ESPJ, omejujejo na navedbo, da so mogoči zneski glob ,,nad 20 milijonov eurov“. Edine omejitve, navedene v teh smernicah, ki veljajo za take kršitve, so splošna omejitev 10 % celotnega prometa, ki jo določa člen 15(2) Uredbe št. 17, in omejitve v zvezi z dodatnim zneskom, ki se lahko določi zaradi trajanja kršitve. Smernice za „zelo resno“ kršitev ne določajo ničesar, kar bi nasprotovalo zvišanju ravni na absolutno vrednost izhodiščnega zneska globe.

(Glej točko 73.)

5.      Pri določanju zneska glob, naloženih zaradi kršitve konkurenčnega prava Skupnosti, je lahko del prometa, ki je bil ustvarjen z blagom, na katero se nanaša kršitev, primerna podlaga za informacijo o razsežnosti kršitve na zadevnem trgu. Promet, ustvarjen s proizvodi, ki so predmet omejevalnega ravnanja, je zlasti objektivno merilo, ki pravilno pokaže, kako škodljivo ta praksa vpliva na normalno konkurenco.

Glede določitve razsežnosti kršitve na trgu in dela odgovornosti, ki ga nosi vsak udeleženec omejevalnega sporazuma, Komisija upravičeno upošteva promet, ki je bil ustvarjen z zadevnimi proizvodi, in tržni delež, ki so ju vsa podjetja, prisotna na zadevnem trgu, dosegla v zadnjem dopolnjenem koledarskem letu kršitve, in ne položaj navedenih podjetij na dan sprejetja odločbe.

(Glej točki 99 in 100.)

6.      Čeprav bi predpostavljali, da so omejevalni sporazumi o cenah v bistvu sklenjeni, da bi trajali, Komisiji ni mogoče prepovedati, da upošteva njihovo dejansko trajanje v posameznem primeru. Nekatere omejevalne sporazume namreč kljub njihovi načrtovani dolgotrajnosti po krajšem dejanskem učinkovanju odkrije Komisija ali jih naznani kateri od udeležencev. Njihov škodljivi učinek je nujno manjši, kot če bi se dejansko izvajali dolgo. Zato je treba v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 vedno razlikovati med dejanskim trajanjem kršitev in njihovo težo, kot izhaja iz njihove narave.

Poleg tega v točki 1 B, prvi odstavek, tretja alinea, Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) Pogodbe ESPJ, za dolgotrajne kršitve ni predvideno samodejno povečanje za 10 % letno, ampak ima Komisija glede tega diskrecijsko pravico. Zadnjenavedena lahko ob upoštevanju dolgega trajanja obdobja kršitve odloči, da izhodiščne zneske glob poveča za 10 % za vsako dopolnjeno leto dolgotrajne kršitve in za dodatnih 5 % za vsako dodatno obdobje, daljše od šestih mesecev in krajše od enega leta. Dejstvo, da se Komisija drži načela povečanja za 10 % letno za vsa podjetja, ki so bila udeležena pri kršitvi, ki jo je upravičeno opredelila za dolgotrajno, torej ni v ničemer v nasprotju s Smernicami. Poleg tega obstoj načela degresivnega povečevanja kazni v primeru dolgotrajnih kršitev v pravu Skupnosti ni dokazan.

Nazadnje, iz določb točke 1 B Smernic ne izhaja, da se prvo leto kršitve ne sme upoštevati. V zvezi s tem je namreč predvideno le, da se za kratkotrajne kršitve, ki na splošno trajajo manj kot eno leto, znesek ne poveča. Nasprotno je za kršitve, ki trajajo dlje časa, predvideno povečanje zneska, pri čemer se to povečanje lahko določi v višini 10 % izhodiščnega zneska „letno“, če je kršitev, tako kot v tem primeru, trajala več kot pet let.

(Glej točke 109, 111, 112 in 120.)

7.      Komisija, čeprav pod nadzorom sodišča Skupnosti, glede na okoliščine posamezne zadeve sama presoja odobritve zmanjšanja glob v skladu z obvestilom o nenalaganju ali zmanjševanju glob v primeru omejevalnih sporazumov, mora pa upoštevati zgornjo mejo 10 % iz člena 15(2) Uredbe št. 17. Komisija pri uporabi te meje, ki je povezana le z obsegom prometa, določenim v zgoraj navedeni določbi, nima diskrecijske pravice.

V zvezi z izrecnim napotiloma na promet podjetja je namen predvidene zgornje meje v višini 10 % prometa preprečiti, da bi bile globe nesorazmerne z velikostjo podjetja, in glede na to, da je približen podatek v zvezi s tem mogoče dobiti le na podlagi celotnega prometa, je ta odstotek treba razumeti, kot da se nanaša na celoten promet. Vendar pa je tako podana opredelitev namena zgornje meje 10 % neločljivo povezana z besedilom in obsegom člena 15(2) Uredbe št. 17, zato razlaga tega člena ne more temeljiti na tem namenu, saj je v nasprotju z njegovim besedilom.

Komisija sme podjetju naložiti več različnih glob, pri katerih se pri vsaki spoštujejo meje, določene s členom 15(2) Uredbe št. 17, če je to podjetje storilo več različnih kršitev določb člena 81(1) ES. Komisija zato lahko sproži en sam postopek, ki se konča s sprejetjem ene same odločbe, s katero se ugotovi obstoj več kršitev in s katero je bilo podjetju naloženih več različnih glob, ali več postopkov, s tem da to ne pomeni „nezakonite izognitve“ meji, predvideni s členom 15(2) Uredbe št. 17. Za uporabo navedene zgornje meje namreč ni pomembno, ali se različne kršitve pravil o konkurenci kaznujejo med enim samim postopkom ali med različnimi, časovno zamaknjenimi postopki, saj zgornja meja 10 % velja za vsako kršitev člena 81 ES, ki jo Komisija sankcionira.

(Glej točke 124, 127, 131 in 132.)

8.      Pooblastilo, ki ga ima Komisija na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17, zajema možnost določitve datuma zapadlosti glob, datuma, od katerega začnejo teči zamudne obresti, obrestne mere teh obresti in podrobnosti izvršitve njene odločbe, pri čemer lahko eventualno zahteva pridobitev bančne garancije, ki pokriva glavnico in obresti naloženih glob. Če takega pooblastila ni, bi lahko podjetja imela korist od prepoznega plačila glob, s čimer bi se zmanjšal učinek sankcij, ki jih Komisija nalaga kot svojo nalogo, zagotoviti uporabo pravil o konkurenci. Zato je obračunanje zamudnih obresti od glob upravičeno, saj se prepreči onemogočenje polnega učinka Pogodbe z enostranskim ravnanjem podjetij, ki odlašajo s plačilom glob, ki so jim bile naložene, in se izključi možnost, da bi bila ta podjetja v ugodnejšem položaju kot podjetja, ki svoje globe plačajo v roku, ki jim je bil določen.

Komisija ima pravico, da določi zamudne obresti po tržni obrestni meri, povečani za 3,5 odstotne točke, in ob pridobitvi bančne garancije po tržni obrestni meri, povečani za 1,5 odstotne točke.

Izbere lahko referenčno obrestno mero, ki je višja od običajne povprečne tržne obrestne mere, če se s tem prepreči zavlačevanje, ne da bi pri tem kršila pravico do učinkovitega sodnega varstva, ki je splošno načelo prava Skupnosti.

V zvezi s tem ima podjetje, da bi se preprečil vpliv tveganja trajanja sodnega postopka na znesek obresti, možnost zahtevati odlog izvršitve odločbe Komisije, s katero mu je bila naložena globa, ali pridobiti bančno garancijo, ki omogoča znižanje obrestne mere s 5,5 % na 3,5 %.

Komisija, s tem ko – z namenom vrnitve glob podjetij – začasna plačila podjetij povrne po obrestni meri, ki je za 0,1 % višja od najnižje obrestne mere, ki jo za operacije refinanciranja ponuja Evropska centralna banka, zadevnemu podjetju odobri ugodnost, ki ne izhaja niti iz določb Pogodbe, niti iz določb Uredbe št. 17 niti iz določb Uredbe št. 2342/2002 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta št. 1605/2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti. Obrestna mera, ki jo Komisija uporablja za globe, za katere se pozneje izkaže, da navsezadnje ni bilo prav, da so bile plačane, ima drugačen namen, kot ga imajo zamudne obresti: namen prve obrestne mere je preprečiti neupravičeno obogatitev Skupnosti v škodo podjetja, katerega tožbi na razglasitev ničnosti njegove globe je bilo ugodeno, medtem ko je namen druge obrestne mere preprečiti zlorabne zamude pri plačilu globe.

(Glej točke 143, 144, 146, 148, 149 in 152.)