SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(drugi senat)

z dne 15. aprila 2010

Zadeva F‑104/08

Angel Angelidis

proti

Evropskemu parlamentu

„Javni uslužbenci – Uradniki – Prosto delovno mesto – Izvršitev sodbe, s katero je bila odločba o imenovanju razglašena za nično – Novo obvestilo o prostem delovnem mestu – Legitimno pričakovanje – Načelo upravičenosti uradnikov do kariere – Enako obravnavanje – Načelo dobrega upravljanja – Dolžnost skrbnega ravnanja – Očitna napaka pri presoji – Zloraba pooblastil“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero A. Angelidis predlaga, po eni strani, razglasitev ničnosti obvestila Parlamenta o prostem delovnem mestu št. 12564 direktorja direkcije za proračun v generalni direkciji za notranjo politiko Unije, odločb o imenovanju V. na navedeno delovno mesto in zavrnitvi njegove prijave za isto delovno mesto ter odločb o zavrnitvi njegovih pritožb zoper navedene odločbe; po drugi strani, naložitev Parlamentu, naj mu povrne škodo, ki naj bi jo utrpel zaradi zgoraj navedenih izpodbijanih aktov; nazadnje, vsekakor imenovanje v naziv direktor „ad personam“.

Odločitev:      Parlamentu se naloži, naj tožeči stranki plača znesek 1000 EUR. V preostalem se tožba zavrne. Parlament nosi svoje stroške in tretjino stroškov tožeče stranke. Tožeča stranka nosi dve tretjini svojih stroškov.

Povzetek

1.      Uradniki – Pravno sredstvo – Tožba, vložena zoper odločbo o zavrnitvi pritožbe – Dopustnost

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

2.      Ničnostna tožba – Sodba o razglasitvi ničnosti – Učinki – Obveznost sprejetja izvedbenih ukrepov – Obseg

(člen 233 ES)

3.      Uradniki – Pravno sredstvo – Sodba o razglasitvi ničnosti – Učinki – Razglasitev ničnosti odločbe o imenovanju – Obveznosti uprave

(člen 233 ES; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91)

4.      Uradniki – Zaposlovanje – Merila – Interes službe – Diskrecijska pravica uprave

5.      Uradniki – Obvestilo o prostem delovnem mestu – Predmet – Primerjalna preučitev delovne uspešnosti kandidatov

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 29)

6.      Uradniki – Pravno sredstvo – Razlogi – Zloraba pooblastil – Pojem

1.      Kadar predlogi za razglasitev ničnosti, ki so formalno vloženi zoper zavrnitev pritožbe, kot taki nimajo samostojne vsebine, Sodišče za uslužbence odloča o aktu, zoper katerega je bila vložena pritožba.

(Glej točko 18.)

Napotitev na:

Sodišče: 17. januar 1989, Vainker proti Parlamentu, 293/87, Recueil, str. 23, točka 8;

Sodišče prve stopnje: 6. april 2006, Camós Grau proti Komisiji, T‑309/03, ZOdl., str. II‑1173, točka 43;

Sodišče za uslužbence: 9. julij 2009, Notarnicola proti Računskemu sodišču, F‑85/08, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑263 in II‑A‑1‑1429, točka 14.

2.      Kadar sodišče Skupnosti razglasi ničnost akta institucije, mora ta v skladu s členom 233 ES sprejeti ustrezne ukrepe za izvršitev sodbe. Institucija, ki je sprejela akt, pozneje razglašen za ničen, mora – da bi se ravnala po ničnostni sodbi in jo v celoti izvršila – upoštevati ne le izrek sodbe, temveč tudi njeno obrazložitev, saj je ta pomembna za določitev natančnega pomena tistega, o čemer je bilo razsojeno v izreku. Prav v obrazložitvi je namreč, po eni strani, natančno opredeljena določba, ki se šteje za nezakonito, po drugi strani pa so v njej navedeni natančni razlogi za nezakonitost, ki je ugotovljena v izreku in jo mora zadevna institucija upoštevati, ko nadomesti akt, ki je bil razglašen za ničen. V zvezi z učinkom razglasitve ničnosti akta, ki jo izreče sodišče Skupnosti, je treba še spomniti, da ta učinkuje ex tunc, zato se z njo retroaktivno iz pravnega reda odstrani akt, ki je bil razglašen za ničen. Tožena institucija mora na podlagi člena 233 ES sprejeti potrebne ukrepe za odpravo učinkov ugotovljenih nezakonitosti, kar lahko pri aktu, ki je bil že izvršen, pomeni, da se tožeča stranka postavi nazaj v pravni položaj, v katerem je bila pred navedenim aktom.

(Glej točki 35 in 36.)

Napotitev na:

Sodišče: 13. julij 2000, Gómez de Enterría y Sanchez proti Parlamentu, C‑8/99 P, Recueil, str. I‑6031, točki 19 in 20;

Sodišče prve stopnje: 27. junij 2000, Plug proti Komisiji, T‑47/97, RecFP, str. I‑A‑119 in II‑527, točka 58; 5. december 2002, Hoyer proti Komisiji, T‑119/99, RecFP, str. I‑A‑239 in II‑1185, točka 35; 17. december 2003, McAuley proti Svetu, T‑324/02, RecFP, str. I‑A‑337 in II‑1657, točka 56; 29. junij 2005, Pappas proti Odboru regij, T‑254/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑177 in II‑787, točki 36 in 37.

3.      Sodišče prve stopnje ne sme namesto upravnega organa določiti konkretnih ukrepov, ki jih mora po potrebi sprejeti organ, pristojen za imenovanja. Ta mora pri izvajanju diskrecijske pravice v skladu s členom 233 ES izbrati med različnimi mogočimi ukrepi za uskladitev interesov službe in potrebe po povrnitvi škode tožeči stranki. Navedenemu organu ni treba nadaljevati postopka zaposlovanja, začetega na podlagi člena 29 Kadrovskih predpisov. Navedeno načelo se uporablja še naprej, tudi če je sodišče Skupnosti postopek zaposlovanja razglasilo za delno ničen. Iz navedenega izhaja, da ničnostna tožba nikakor ne more vplivati na diskrecijsko pravico organa, pristojnega za imenovanja, da razširi možnosti izbire v interesu službe tako, da umakne začetno obvestilo o prostem delovnem mestu in ustrezno začne nov postopek razpisa za sporno delovno mesto.

(Glej točki 41 in 42.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 14. februar 1990, Hochbaum proti Komisiji, T‑38/89, Recueil, str. II‑43, točka 15; 8. oktober 1992, Meskens proti Parlamentu, T‑84/91, Recueil, str. II‑2335, točka 78; 21. junij 1996, Moat proti Komisiji, T‑41/95, RecFP, str. I‑A‑319 in II‑939, točki 38 in 39; zgoraj navedena sodba Pappas proti Odboru regij, točka 44; 17. oktober 2006, Dehon proti Parlamentu, T‑432/03 in T‑95/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑209 in II‑A‑2‑1077, točka 49.

4.      Organ, pristojen za imenovanja, ima široko diskrecijsko pravico pri presoji interesa službe, zlasti pri opredelitvi posebnih zahtev prostega delovnega mesta. Nadzor sodišča Skupnosti je treba omejiti na vprašanje, ali je zadevni organ ostal v razumnih mejah in ni očitno napačno uporabil svoje diskrecijske pravice.

(Glej točko 58.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 12. junij 1997, Carbajo Ferrero proti Parlamentu, T‑237/95, RecFP, str. I‑A‑141 in II‑429, točka 99.

5.      Namen obvestila o prostem delovnem mestu je, po eni strani, zadevne osebe kar najnatančneje obvestiti o vrsti zahtev za prosto delovno mesto, po drugi strani pa določiti okvir zakonitosti, ki si ga nalaga organ, pristojen za imenovanja, in v katerem namerava primerjalno preučiti delovno uspešnost kandidatov. Če bi moral navedeni organ sprejeti prijavo po izteku roka, ki ga za to določa obvestilo o prostem delovnem mestu, njegove zamude pa ne bi bilo mogoče pojasniti z nepredvidenimi okoliščinami ali višjo silo, bi se oddaljil od navedenega okvira in bi poleg tega kršil načelo enakega obravnavanja.

(Glej točko 78.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 4. maj 2005, Sena proti EASI, T‑30/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑113 in II‑519, točka 52.

6.      Odločba je bila sprejeta na podlagi zlorabe pooblastil le, če se na podlagi objektivnih, upoštevnih in skladnih indicev izkaže, da je bila sprejeta za uresničitev cilja, ki je drugačen od tistega, ki ga določajo zadevni predpisi.

(Glej točko 89.)

Napotitev na:

Sodišče: 25. februar 1987, Banner proti Parlamentu, 52/86, Recueil, str. 979, točka 6; 8. junij 1988, Vlachou proti Računskemu sodišču, 135/87, Recueil, str. 2901, točka 27;

Sodišče za uslužbence: 21. oktober 2009, V proti Komisiji, F‑33/08, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑403 in II‑A‑1‑2159, točka 250.