Zadeva T‑286/09 RENV
Intel Corporation Inc.
proti
Evropski komisiji
Sodba Splošnega sodišča (četrti razširjeni senat) z dne 26. januarja 2022
„Konkurenca – Zloraba prevladujočega položaja – Trg mikroprocesorjev – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 102 PDEU in člena 54 Sporazuma EGP – Rabati za zvestobo – ‚Gole‘ omejitve – Opredelitev zlorabe – Analiza enako učinkovitega konkurenta – Celovita strategija – Enotna in trajajoča kršitev“
1. Sodni postopek – Sodba Sodišča, ki zavezuje Splošno sodišče – Pogoji – Vrnitev zadeve v razsojanje po pritožbi – Pravna vprašanja, o katerih je Sodišče dokončno odločilo v okviru pritožbe – Pravnomočnost – Obseg
(Statut Sodišča, člen 61, drugi odstavek; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 215)
(Glej točke od 78 do 86.)
2. Sodni postopek – Navajanje novih razlogov med postopkom – Pogoji – Razlog, ki temelji na elementih, odkritih med postopkom – Nova pravna okoliščina – Uporaba za postopek po vrnitvi zadeve v razsojanje po pritožbi – Sodba Sodišča, s katero je bila zadeva vrnjena v razsojanje – Izključitev
(Poslovnik Splošnega sodišča, člena 84(2) in 217)
(Glej točke od 105 do 111.)
3. Prevladujoči položaj – Zloraba – Rabati za izključnost ali za zvestobo – Domneva o protikonkurenčnih učinkih – Nasprotni dokaz – Analiza, ki jo opravi Komisija v zvezi s tem, ali lahko taki rabati omejijo konkurenco in povzročijo učinke izrinjenja – Merila presoje – Uporaba za analizo enako učinkovitega konkurenta
(člen 102 PDEU; Sporazum EGP, člen 54)
(Glej točke od 116 do 122, od 124 do 126, 133, od 144 do 149, 492, 494, 499 in od 507 do 521.)
4. Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve – Sodni nadzor – Nadzor zakonitosti – Poglobljen nadzor vseh upoštevnih elementov – Cilj in področje uporabe
(člena 102 PDEU in 263 PDEU)
(Glej točko 150.)
5. Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve – Dokazno breme Komisije, da dokaže kršitev in njeno trajanje – Obseg dokaznega bremena – Stopnja zahtevane natančnosti dokazov, ki jih predloži Komisija – Sklop indicev – Sodni nadzor – Obseg – Sklep, ki pri sodišču vzbuja dvom – Spoštovanje načela domneve nedolžnosti
(člena 101 PDEU in 102 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 48(1); Uredba Sveta št. 1/2003, člen 2)
(Glej točke od 160 do 166, od 210 do 256, od 307 do 310, 319, 320, 335, od 346 do 350, od 371 do 373, od 387 do 390 in od 455 do 457.)
6. Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve – Dokazno breme Komisije, da dokaže kršitev in njeno trajanje – Obseg dokaznega bremena – Odločba, ki temelji na dokaznih elementih, ki zadoščajo za dokaz obstoja kršitve – Obveznosti podjetij, ki izpodbijajo obstoj kršitve, glede dokazovanja
(člen 102 PDEU; Sporazum EGP, člen 54)
(Glej točke od 164 do 166.)
7. Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve – Zloraba prevladujočega položaja – Način dokazovanja – Zmožnost prakse oblikovanja cen za omejitev konkurence in povzročitev učinkov izrinjena – Interne napovedi stranke – Dopustnost – Pogoji
(člen 102 PDEU; Sporazum EGP, člen 54; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 2)
(Glej točke od 189 do 193.)
8. Prevladujoči položaj – Zloraba – Rabati za izključnost ali za zvestobo – Zmožnost omejitve konkurence in učinek izrinjenja – Analiza enako učinkovitega konkurenta – Merila presoje
(člen 102 PDEU; Sporazum EGP, člen 54)
(Glej točke od 263 do 271, 276, od 282 do 287, 410, 411 in od 433 do 440.)
9. Prevladujoči položaj – Zloraba – Plačila za izključnost – Zmožnost omejitve konkurence in povzročitve učinkov izrinjenja – Analiza enako učinkovitega konkurenta – Merila presoje
(člen 102 PDEU; Sporazum EGP, člen 54)
(Glej točke od 470 do 482.)
10. Ničnostna tožba – Sodba o razglasitvi ničnosti – Učinki – Razglasitev delne ničnosti odločbe Komisije o ugotovitvi enotne in trajajoče kršitve pravil konkurence – Vpliv na presojo naložene celotne globe
(člena 102 PDEU in 263 PDEU; Sporazum EGP, člen 54; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2))
(Glej točke od 522 do 531.)
Povzetek
Splošno sodišče je razglasilo delno ničnost odločbe Komisije, s katero je bila družbi Intel naložena globa 1,06 milijarde EUR
Analiza, ki jo je opravila Komisija, ni popolna in na njeni podlagi ni mogoče pravno zadostno dokazati, da so sporni rabati lahko imeli ali bi lahko imeli protikonkurenčne učinke
Evropska komisija je z odločbo z dne 13. maja 2009(1) družbi Intel, proizvajalki mikroprocesorjev, naložila globo 1,06 milijarde EUR, ker je ta od oktobra 2002 do decembra 2007 zlorabljala svoj prevladujoči položaj na svetovnem trgu procesorjev(2) x86(3) z izvajanjem strategije, katere namen je bil s trga izriniti njene konkurente.
Po mnenju Komisije sta bili za to zlorabo značilni dve vrsti poslovnih ravnanj družbe Intel v razmerju do njenih poslovnih partnerjev, in sicer gole omejitve in pogojni rabati. Natančneje, družba Intel naj bi zadnjenavedene rabate odobrila štirim proizvajalcem originalne računalniške opreme (Dell, Lenovo, Hewlett-Packard (HP) in NEC) pod pogojem, da pri njej nabavljajo vse ali skoraj vse svoje procesorje x86. Prav tako naj bi družba Intel odobrila plačila evropskemu distributerju mikroelektronskih naprav (družbi Media-Saturn-Holding), če bi ta prodajal izključno računalnike, opremljene s procesorjem x86 družbe Intel. S temi rabati in plačili (v nadaljevanju: sporni rabati) naj bi se zagotavljala zvestoba štirih proizvajalcev opreme in družbe Media-Saturn, s čimer naj bi se znatno zmanjšala zmožnost konkurentov družbe Intel za konkuriranje na podlagi kakovosti njihovih procesorjev x86. Protikonkurenčno ravnanje družbe Intel naj bi tako prispevalo k zmanjšanju izbire za potrošnike in spodbud za inovativnost.
Splošno sodišče je s sodbo z dne 12. junija 2014(4) tožbo, ki jo je družba Intel vložila zoper to odločbo, v celoti zavrnilo. Sodišče je s sodbo z dne 6. septembra 2017(5), izdano na podlagi pritožbe družbe Intel, navedeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v razsojanje Splošnemu sodišču.
Družba Intel je v utemeljitev predloga za razveljavitev prvotne sodbe Splošnemu sodišču zlasti očitala, da je napačno uporabilo pravo, ker ni preučilo spornih rabatov glede na vse okoliščine primera. V zvezi s tem je Sodišče ugotovilo, da se je Splošno sodišče – tako kot Komisija – oprlo na predpostavko, da imajo rabati za zvestobo, ki jih podeli podjetje s prevladujočim položajem, že po svoji naravi zmožnost za omejitev konkurence, tako da ni bilo treba analizirati vseh okoliščin primera, zlasti pa ne opraviti testa AEC (v angleščini poznanega pod imenom „as efficient competitor test“)(6). Kljub temu je Komisija v svoji odločbi te okoliščine vseeno poglobljeno preučila, na podlagi česar je ugotovila, da bi moral konkurent, ki je enako učinkovit, uporabljati cene, ki ne bi bile vzdržne, in da je bilo zato z uporabo spornih rabatov takega konkurenta mogoče izriniti. Sodišče je na podlagi tega sklenilo, da je imel test AEC dejansko vlogo pri tem, kako je Komisija presojala možnost, da bi imeli zadevni ravnanji učinek izrinjenja konkurentov, tako da bi Splošno sodišče moralo preučiti vse trditve, ki jih je družba Intel podala v zvezi s tem testom in njegovim izvajanjem s strani Komisije. Ker Splošno sodišče takšne preučitve ni opravilo, je Sodišče prvotno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v razsojanje Splošnemu sodišču, da bi to lahko ob upoštevanju trditev, ki jih je podala družba Intel, preučilo zmožnost spornih rabatov za omejitev konkurence.
Splošno sodišče, ki je o zadevi ponovno razsojalo, je s sodbo z dne 26. januarja 2022 razglasilo ničnost izpodbijane odločbe v delu, v katerem so sporni rabati opredeljeni kot zloraba v smislu člena 102 PDEU in je družbi Intel naložena globa iz naslova vseh njenih ravnanj, ki so opredeljena kot zloraba.
Presoja Splošnega sodišča
Splošno sodišče je uvodoma pojasnilo obseg spora po vrnitvi zadeve v razsojanje. V zvezi s tem je ugotovilo, da je edini razlog za razveljavitev prvotne sodbe samo ena napaka, ki se nanaša na to, da v prvotni sodbi niso bile upoštevane trditve družbe Intel, s katerimi je ta izpodbijala analizo AEC, ki jo je opravila Komisija. V teh okoliščinah je Splošno sodišče menilo, da lahko za namene preučitve upošteva vse ugotovitve, na katere napaka, ki jo je tako ugotovilo Sodišče, ni vplivala. V tem primeru gre, prvič, za ugotovitve v prvotni sodbi o golih omejitvah in o njihovi nezakonitosti glede na člen 102 PDEU. Splošno sodišče je namreč štelo, da Sodišče – vsaj na načelni ravni – ni ovrglo razlikovanja, vzpostavljenega v izpodbijani odločbi, med praksami, ki pomenijo take omejitve, in drugimi ravnanji družbe Intel, ki so edina zajeta v zadevni analizi AEC. Drugič, Splošno sodišče je upoštevalo preudarke iz prvotne sodbe, v skladu s katerimi je Komisija v izpodbijani odločbi dokazala obstoj spornih rabatov.
Po tej pojasnitvi je Splošno sodišče, na prvem mestu, začelo preizkus predlogov v zvezi z razglasitvijo ničnosti izpodbijane odločbe, in sicer s predstavitvijo metode, ki jo je Sodišče določilo za presojo zmožnosti sistema rabatov za omejitev konkurence. V zvezi s tem je opozorilo, da je sistem rabatov za izključnost, ki ga vzpostavi podjetje s prevladujočim položajem na trgu, sicer mogoče opredeliti kot omejevanje konkurence, saj se glede na njegovo naravo lahko domneva, da ima omejevalne učinke na konkurenco, vendar gre v tem primeru le za izpodbojno pravno domnevo, ki Komisije nikakor ne odvezuje dolžnosti preučiti protikonkurenčne učinke. Tako mora Komisija v primeru, da podjetje s prevladujočim položajem v upravnem postopku ob podpori dokazov trdi, da njegovo ravnanje ni moglo omejiti konkurence in zlasti imeti očitanih učinkov izrinjenja, analizirati, ali sistem rabatov lahko povzroči izrinjenje. Naloga Komisije v okviru take analize ni samo analizirati, prvič, moč prevladujočega položaja podjetja na upoštevnem trgu in, drugič, stopnjo pokritosti trga z očitano prakso ter pogoje in načine odobritve zadevnih rabatov, njihovo trajanje in njihov znesek, ampak tudi presoditi morebiten obstoj strategije, katere namen je izriniti konkurente, ki so vsaj enako učinkoviti. Poleg tega, kadar Komisija opravi test AEC, ta postane del elementov, ki jih mora upoštevati pri presoji zmožnosti sistema rabatov za omejitev konkurence.
Na drugem mestu, Splošno sodišče je najprej preverilo, ali presoja zmožnosti spornih rabatov za omejitev konkurence, ki jo je opravila Komisija, temelji na tako opredeljeni metodi. V zvezi s tem je uvodoma poudarilo, da je Komisija v izpodbijani odločbi napačno uporabila pravo, ker je menila, da za to, da bi ugotovila, ali sporni rabati družbe Intel pomenijo zlorabo, testa AEC, ki ga je kljub temu opravila, ne potrebuje. Glede na to je Splošno sodišče menilo, da te ugotovitve ne more sprejeti. Ker je iz sodbe v pritožbenem postopku razvidno, da je imel test AEC dejansko vlogo pri tem, kako je Komisija presojala zmožnost, da bi imela uporaba zadevnih rabatov učinek izrinjenja, je Splošno sodišče moralo preučiti trditve, ki jih je družba Intel navedla v zvezi z omenjenim testom.
Na tretjem mestu, Splošno sodišče je – glede na to, da analiza zmožnosti spornih rabatov za omejitev konkurence spada v okvir dokazovanja obstoja kršitve konkurenčnega prava, v tem primeru zlorabe prevladujočega položaja – opozorilo na pravila o porazdelitvi dokaznega bremena in o zahtevanem dokaznem standardu. Tako mora Komisija v skladu z načelom domneve nedolžnosti, ki velja tudi na tem področju, dokazati obstoj take kršitve, po potrebi s sklenjenim krogom natančnih in skladnih indicev, tako da v zvezi s tem ni več nobenega dvoma. Kadar Komisija trdi, da ugotovljenih dejstev ni mogoče pojasniti drugače kot s protikonkurenčnim ravnanjem, je treba šteti, da obstoj zadevne kršitve ni zadostno dokazan, če zadevnim podjetjem uspe ponuditi drugo verjetno razlago dejstev. Kadar pa se Komisija opre na dokaze, s katerimi se načeloma lahko dokaže obstoj kršitve, so zadevna podjetja tista, ki morajo dokazati nezadostnost njihove dokazne vrednosti.
Na četrtem mestu, Splošno sodišče je ob upoštevanju teh pravil preučilo trditve v zvezi z napakami, ki naj bi jih Komisija storila pri analizi AEC. V zvezi s tem je presodilo, da Komisija ni pravno zadostno dokazala, da se lahko z vsakim od spornih rabatov povzroči učinek izrinjenja, glede na trditve, ki jih je družba Intel navedla v zvezi z oceno – s strani Komisije – upoštevnih meril za analizo.
Prvič, Splošno sodišče je v zvezi z uporabo testa AEC za družbo Dell namreč ugotovilo, da se je Komisija v okoliščinah obravnavane zadeve za oceno „spremenljivega dela“(7) resda lahko veljavno oprla na znane podatke gospodarskih subjektov, ki niso prevladujoče podjetje. Vendar je Splošno sodišče, potem ko je preučilo elemente, ki jih je v zvezi s tem predložila družba Intel, sklenilo, da ti elementi lahko pri sodišču vzbudijo dvom o rezultatu te ocene, zaradi česar je presodilo, da elementi, na podlagi katerih je Komisija sklepala, da so rabati, odobreni družbi Dell, lahko imeli učinek izrinjenja v celotnem upoštevnem obdobju, niso zadostni. Drugič, po mnenju Splošnega sodišča enako velja za analizo rabatov, odobrenih družbi HP, saj ugotovljeni učinek izrinjenja zlasti ni bil dokazan za celotno obdobje kršitve. Tretjič, Splošno sodišče je v zvezi z rabati, ki so bili pod različnimi pogoji odobreni družbam iz skupine NEC, ugotovilo dve napaki v analizi Komisije, od katerih ena vpliva na vrednost pogojnih rabatov, druga pa se nanaša na nezadostno utemeljeno ekstrapolacijo rezultatov, ki so veljavni za eno samo četrtletje, na celotno obdobje kršitve. Četrtič, Splošno sodišče je prav tako sklenilo, da zaradi napak, ki jih je pri presoji številčne ocene zadevnih koristi v naravi storila Komisija, ni zadostnih dokazov glede zmožnosti rabatov, odobrenih družbi Lenovo, za povzročitev učinka izrinjenja. Petič, Splošno sodišče je podobno sklenilo glede analize AEC v zvezi z družbo Media-Saturn, pri čemer je med drugim ugotovilo, da Komisija ni podala nobene pojasnitve glede razlogov, ki so jo pripeljali do tega, da je pri analizi plačil, odobrenih temu distributerju, rezultate, pridobljene za namene analize rabatov, odobrenih družbi NEC, za eno četrtletje, ekstrapolirala na celotno obdobje kršitve.
Na petem mestu, Splošno sodišče je preverilo, ali so bila v izpodbijani odločbi ustrezno upoštevana vsa merila, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti zmožnost praks oblikovanja cen, da se z njimi povzroči učinek izrinjenja, v skladu s sodno prakso Sodišča. V zvezi s tem pa je ugotovilo, da Komisija ni ustrezno preučila merila v zvezi s stopnjo pokritosti trga z izpodbijano prakso in prav tako ni pravilno analizirala trajanja rabatov.
Posledično iz vseh zgornjih preudarkov izhaja, da analiza, ki jo je izvedla Komisija, ni popolna in na njeni podlagi nikakor ni mogoče pravno zadostno dokazati, da so sporni rabati lahko imeli ali bi lahko imeli protikonkurenčne učinke, zaradi česar je Splošno sodišče odločbo razglasilo za nično v delu, v katerem je bilo ugotovljeno, da te prakse pomenijo zlorabo v smislu člena 102 PDEU.
Nazadnje, Splošno sodišče je v zvezi z vplivom take delne razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe na višino globe, ki jo je Komisija naložila družbi Intel, menilo, da ne more opredeliti višine globe, ki je povezana samo z golimi omejitvami. Posledično je v celoti razglasilo ničnost člena izpodbijane odločbe, s katerim je družbi Intel naložena globa v višini 1,06 milijarde EUR iz naslova ugotovljene kršitve.